7. poglavje – SKORAJ REINKARNACIJA
Živo bitje, ki je sprejelo svoje sedanje telo zaradi svojih preteklih dobičkonosnih aktivnosti, lahko zaključi s posledicami svojih dejanj v tem življenju, kar pa ne pomeni, da je osvobojen iz vezanosti na materialna telesa. Živo bitje prejme en tip telesa in preko delovanja v tem telesu ustvarja drugo telo. Tako se zaradi svojega grobega neznanja seli iz enega telesa v drugo, v procesu ponavljajočega se rojstva in smrti.
Srimad-Bhagavatam 7.7.47
Senzacionalistični ameriški tedensko tabloidi so polni neznanstvenih mnenj o reinkarnaciji, in skoraj vsak teden predstavijo kakšen »nov vznemirljiv dokaz«. Več in več broširanih knjig izmed poplave tovrstnih knjig na tržišču zatrjuje, da vsebujejo »pravo resnico« o preteklih življenjih. Komu verjeti? In kaj verjeti? Ali lahko resnično sprejmemo razlage o znanosti reinkarnacije v National Enquirer-ju in drugih podobnih publikacijah za avtoritativne?
Izventelesne izkušnje so en obroben aspekt reinkarnacije, o katerem se mnogo piše. Kljub temu, da so ta poročila o izventelesnih izkušnjah morda resnična, nam ne dajejo nobenih resnično novih informacij. Poročila o takšnih pojavih so morda v pomoč, da bralca prepričajo v obstoj druge realnosti nad telesom – zavesti oz. duše. Toda to ni nova informacija, kajti to znanje je na voljo že leta. Vede razlagajo, da je zavest simptom duše in zato obstaja ločeno od telesa. Celo iz bežnega študija več kot 5.000 let stare Bhagavad-gite in druge vedske literature postane obstoj duše kot nekaj ločenega od telesa očiten. Študentu vedske znanosti se ne zdi presenetljivo, da se lahko duša, katere nosilec je subtilno telo (ki je sestavljeno iz uma, inteligence in lažnega ega), začasno dvigne nad svoje začasno materialno bivališče [fizično telo] med sanjami ali obsmrtnimi izkušnjami. Lažni ego pomeni istovetenje s fizičnim telesom [»jaz sem moje fizično telo«]. Občutek za »jaz sem« je ego, toda ko dušo onesnaži ali pogoji materija, se duša identificira s telesom in misli, da je proizvod materialne narave. Ko z občutkom za »jaz« zaznavamo realnost, oz. dušo, je to resnični ego.
Reinkarnacija – resnična izventelesna izkušnja
Izventelesna doživetja pravzaprav niso nič novega. Vsak jih je že imel, kajti sanje niso nič manj kot izventelesna izkušnja. Med spanjem vstopimo v sanjsko stanje, ko naše subtilno telo (sestavljeno iz uma, inteligence in ega) zapusti našo grobo obliko in uživa drugačno realnost na subtilnem nivoju. Subtilno telo je vozilo, ki prenaša dušo iz telesa v drugo, novo telo ob smrti.
Precej pogost tip izventelesnega doživetja (OBE – out-of-the-body experience) je bil dokumentiran v primerih skorajšnje smrti, ko opisovalci opisujejo, kako se jim je zdelo, da lebdijo nad njihovimi lastnimi telesi na kraju nesreče ali nad operacijsko mizo, in opazujejo svoja telesa brez občutkov fizične bolečine ali neugodja, čeprav so mnogi izmed njih bili proglašeni za klinično mrtve.
Tudi medtem ko je grobo fizično telo neaktivno, je subtilno telo aktivno. Kot je že bilo omenjeno, nas subtilno telo včasih odnese v sanje, medtem ko naše grobo telo leže spi na postelji. Podoben pojav se pojavi, ko gremo na mentalna potovanja čez dan, v dnevnih sanjah.
V posebnih okoliščinah, med bližnjim srečanjem s smrtjo, ljudje vstopijo v stanje, ki so ga raziskovalci poimenovali »obsmrtno doživetje » (NDE – near-death experience). V nekaterih primerih lahko izraza NDE in OBE zamenjamo. Med NDE, subtilno telo pogosto lebdi nad telesno obliko. Ker je duša elementaren princip življenja – bistvo samega življenja – lahko opazuje telo, kateremu pripada. Lahko vidi, sliši in voha, kot da poseduje vse fizične sposobnosti telesa.
Ko subtilno telo lebdi nad grobim telesom med NDE, je telo možno primerjati z avtomobilom v prostem teku. Voznik vozila je za hip izstopil, če pa se ne vrne, bo avtomobilu zmanjkalo goriva in motor preneha delovati. Podobno se zgodi, če se duša ne vrne in se ne reintegrira v telo med NDE, oseba umre, in subtilno telo odnese dušo v drugo fizično telo, da bi začela z novim življenjem.
To dejstvo je fundamentalni princip, ki je natančno razdelan v vedski literaturi. Eden izmed najslavnejših in pogosto citiranih verzov v Bhagavad-giti navaja: »Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Razumnega človeka taka zamenjava telesa ne zmede.« (Bg. 2.13)
Za časa življenja nevede ustvarjamo subtilno obliko našega naslednjega fizičnega telesa. Kakor se gosenica prenaša z enega lista na drugega, da se prime enega, potem ko spusti drugega, tako živo bitje prične pripravljati svoje novo telo preden zapusti svoje sedanje. V trenutku dejanske smrti se duša preseli v novo telo, svoje prejšnje telesno bivališče pa je brez živlejnja. Duša ne potrebuje telesa, da bi obstajala, toda brez prisotnosti duše telo ni nič drugega kot truplo. Temu prenosu duše iz enega telesa v drugo imenujemo reinkarnacija.
Čeprav se zdi, da na stotine evidentiranih NDE primerov predstavlja zajeten dokaz, da um in duša lahko obstajata medtem ko sta ločena od telesa, nam primeri NDE ne dajejo dokončne informacije o končnem cilju duše po smrti. Medtem ko nam literatura o obsmrtnih izkušnjah priskrbi osnovo za sprejemanje reinkarnacije kot nekaj resničnega, pa na žalost bralcev ne informira glede resnične narave reinkarnacije in usode duše po obsmrtnem doživetju.
Hipnotične regresije nam ne dajo celotne slike
Številne popularne knjige o reinkarnaciji se osredotočajo na primere hipnotične regresije v katerih se hipnotizirane osebe domnevno spominjajo podrobnosti iz preteklega življenja ali preteklih življenj. Ena takšna knjiga, The Search for Bridey Murphy (Iskanje Bridey Murphy), je postala uspešnica v 1950ih. Bila je izdana v serijski obliki v več kot 50ih časopisih in ustvarila skoraj svetovno uspešnico. Knjiga je postala prototip za celoten žanr broširanih knjig, ki so se pojavile desetletja po tej knjigi. Takšne knjige še vedno uživajo nekaj svoje tedanje popularnosti. Toda ta literatura o reinkarnaciji še vedno samo tiplje površino in nam daje minimalni vpogled v razsežno temo, vpogled, ki je v marsičem lahko zavajajoč.
V The Search for Bridey Murphy je avtor, izurjen hipnotizer, popeljal svojo ameriško kandidatko srednjih let, gospo Virginijo Tighe, v njeno zadnjo »inkarnacijo,« v kateri je trdila, da je deklica po imenu Bridey Murphy, ki je bila rojena na Irskem l. 1798, tam živela celo življenje in umrla v starosti 66 let v Belfastu.
Pod hipnozo je Tighe razkrila podrobnosti »Brideyinega« doma v otroštvu, naštela imena staršev, prijateljev in sorodnikov ter poročala o mnogih drugih podrobnostih iz njenega »preteklega življenja.« Knjiga poroča o tem, da je Bridey vstopila v »duhovni svet« ob smrti, da bi se lahko ponovno rodila v Ameriki leta 1923 kot Virginia Tighe.
Preiskovalci so bili sposobni potrditi nekatere izmed informacij, ki jih je Tighe navedla o Bridey Murphy. Na drugi strani pa so odkrili paralele med otroštvom ge. Tighe in otroštvom Bridey Murphy, ki jih je opisala pod hipnozo. Raziskave so npr. razkrile, da je v starosti štirih let Tighe živela s teto. Nasproti njiju je živela ženska po imenu Bridey Murphy. Zaradi tega je zgodba o Bridey Murphy še vedno predmet živahnih debat in polemik.
Iz tega in mnogih drugih podobnih primerov lahko sklepamo, da so celo najbolj podrobni in slikoviti opisi spominov iz »preteklih življenj« morda opisi dogodkov iz človekovega otroštva. Psihologi, ki raziskujejo te primere so namerno povzročili hipnotična stanja, v katerih so osebe navedle verjetna, toda popolnoma izmišljena poročila o svojih »preteklih inkarnacijah.« To pa ne pomeni, da so vsa poročila o »preteklem življenju« pridobljena s pomočjo hipnoze izmišljotine, toda ločevanje resničnih spominov od nezavednih fantazij zahteva veliko truda in pogosto ni možno.
Ne samo, da se lahko otroške spomine pod hipnozo pomotoma jemlje za navedbe o preteklih življenjih, ampak tudi katerakoli misel – spomin na zgodbe, ki smo jih slišali v otroštvu, knjige, ki smo jih brali v preteklosti ali celo popolnoma namišljene epizode ali situacije – se lahko z lahkoto zamenja za resnične izkušnje iz preteklih življenj. Zato hipnotična regresija kot pristop k reinkarnaciji pogosto deluje na nestabilnih tleh.
Še eno zmotno prepričanje pri regresiji v pretekla življenja je nerazložljiva vrzel med sedanjim življenjem in preteklo inkarnacijo. Oseba, ki je npr. mislila, da je bila Bridey Murphy, je trdila, da je v prejšnjem življenju umrla leta 1864, s čimer je nastala 60 let dolga vrzel do njene »naslednje inkarnacije« kot Virginia Tighe. Knjiga navaja, da je teh 60 let duša Bridey Murphy živela v »duhovnem svetu«.
Iz principa reinkarnacije, ki so ga poučevali v Vedah, izvemo, da to ni možno. Dejansko poteka proces reinkarnacije tako, da duša, potem ko zapusti materialno telo ob smrti, vstopi v maternico ene druge življenjske vrste v tem ali drugem univerzumu, v skladu z nespremenljivimi karmičnimi zakoni in ureditvijo materialne narave. Po smrti duša brez telesa, neovirana od fizičnega telesa, lahko potuje s hitrostjo misli. Zato obstaja zanemarljiva časovna vrzel med časom zapustitve telesa in vstopom v drugo telo. Samo popolnoma samospoznane osebe lahko dosežejo duhovni svet, ki je iznad cikla reinkarnacije. To ni izvedljivo za običajno dušo, ki živi pogojeno življenje zaradi vpliva življenja v materialnem svetu. Vsaka duša ima potencial doseči duhovni svet, če se podvrže potrebnim duhovnim praksam, ki to omogočajo.
Kot razlaga Gospod Krišna v Bhagavad-giti (4.9): »Kdor pozna transcendentalno naravo Moje pojavitve in Mojih dejanj, se po tem, ko zapusti telo, ne rodi več v materialnem svetu, temveč pride v Moje večno prebivališče.« Toda Gospod nadalje navaja, da se samo velike duše, ki so »bhakti-yogiji [yogiji, ki so predani Bogu], nikoli več ne vrnejo v ta minljivi svet, poln trpljenja, saj so dosegle najvišjo popolnost.« (Bg. 8.15.)
Zakoni karme in reinkarnacije so tako popolno urejeni, da ko vsako materialno telo umre, je narava glede na nakopičeno karmo duše že pripravila drugo primerno materialno telo, v katero bo duša vstopila in se ponovno rodila.
»Katerokoli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, … to stanje nedvomno doseže [v svojem naslednjem življenju].« (Bg. 8.6.) Samospoznana duša, ki vstopi v večni, duhovni svet, gotovo ne bi imela obveznosti niti želje, da bi se ponovno pojavila v tem začasnem materialnem svetu rojstva, smrti, bolezni in starosti.
Pristop k reinkarnaciji, ki uporablja regresijo v pretekla življenja, včasih prispeva dokaz k dejstvu, da ista duša v različnih časih prebiva v različnih telesih, in to znanje je v pomoč. Veliko objavljenih primerov potrjuje, da so informacije o »preteklem življenju«, ki jih razkrijejo hipnotizirane osebe, nenavadno točne. Včasih se hipnotične regresije izvabijo globoko občutena čustva, v katera je težko podvomiti. Delo Iana Stevensona v ZDA in Petra Ramsterja v Avstraliji vključuje natančno dokumentirane eksperimente o reinkarnaciji – v veliko primerih so vključeni neodvisni opazovalci, da bi zagotovili integriteto. Vredno omembe je, da so nekatere njihove testne osebe tekoče govorile v jezikih, za katere je bilo dokazano, da so z njimi ti ljudje imeli malo ali nobenega stika. Nekateri so celo govorili v starih dialektih, ki ne obstajajo več, katerih obstoj je možno potrditi v zgodovinskih zapisih. Nekatere Ramsterjeve testne osebe so njega in neodvisne opazovalce pripeljale do oddaljenih bivališč v tujih deželah, ki jih testne osebe še niso bile obiskale. V nekaj primerih so se opisi »domov iz preteklega življenja« teh oseb do potankosti ujemali z dejanskimi obstoječimi zgradbami, oz. njihovimi ostanki. Ti opisi so bili posneti v Ramsterjevi pisarni preden so njegove testne osebe odšle v tujino, da bi začeli s fazo potrjevanja eksperimenta.
Zdi se, da nas te vrste natančno in znanstveno izvedenih eksperimentov vodijo skoraj neizpodbitno do zaključka, da mora reinkarnacija v neki obliki obstajati. Na žalost nam ne dajejo nobenega natančnega znanja ali razumevanja o tem, kako duša dejansko seli. Zato je pristop k reinkarnaciji, ki uporablja regresijo v pretekla življenja, v najboljšem primeru le bazičen poskus razlage visoko razvitega pojava [reinkarnacije]. Razen tega senzacionalizem, poenostavljanje in celo agresivne prodajne metode, ki obdajajo veliko tega eksperimentiranja (večina ni znanstveno izvedenega), v veliki meri omejujejo metodo regresije kot primernega vira informacij o neštetih kompleksnih podrobnosti o reinkarnaciji.
Enkrat človek, vedno človek?
Še en popularni mit o reinkarnaciji predvideva, da se duša, ki doseže človeško obliko, vedno vrne v človeško telo v naslednjem življenju in se nikoli več ne reinkarnira v nižjih vrstah. Morda se reinkarniramo kot ljudje, ampak lahko se vrnemo kot psi, mačke, prašiči ali nižje vrste. Duša ne glede na to, ali vstopi v višje ali nižje oblike, ostane nespremenjena. V obeh primerih bosta nespremenljiv karmični zakon in tip zavesti, ki jo duša razvije v tem življenju, določila tip telesa v naslednjem življenju. Bhagavad-gita, najbolj avtoritativen vir o reinkarnaciji, ki ga je izrekel sam Bog, jasno trdi, da »kdor umre v guni nevednosti se rodi v živalskem kraljestvu.« (Bg. 14.15) Ne obstaja noben znanstveni dokaz niti dokaz iz svetih spisov za to sanjaško mišljenje, da ko si »enkrat človek, ostaneš vedno človek«, ki je v nasprotju z resničnimi principi reinkarnacije, principi, ki jih razumejo in jim od nekdaj sledijo milijoni ljudi.
Smrt ni prehod brez bolečin
Knjige, ki slikajo rožnato sliko smrti in zagotavljajo človeku rojstvo v človeškem telesu v naslednjem življenju, nevarno zavajajo. Avtorji poskušajo prikazati smrt kot lep prehod brez bolečin, priložnost za izkušanje rasti in napredovanja v nove in višje dimenzije zavesti in miru.
Večina modernih reinkarnacijskih teoretikov nas želi prepričati, da bomo po kratkem obdobju kozmičnega dremeža izkusili topel, lebdeč občutek, ko se duša počasi pomika proti svojemu naslednjemu človeškemu telesu. Potem pa, tako trdijo, vstopimo v udobno človeško maternico, kjer zaščiteni od okrutnih elementov udobno ležimo do takrat, ko se pojavimo na tem svetu končno osvobojeni zavetja naše matere.
Vse to zveni čudovito, toda kruta resnica je, da sta rojstvo in smrt zoprni, mučni izkušnji. Veliki modrec Kapila Muni informira svojo mater o pravi naravi izkušnje smrti: »V tem bolnem stanju so človekove oči izbuljene zaradi pritiska zraka od znotraj in njegove žleze zamašene s sluzjo. Človek težko diha in pri vdihovanju in izdihovanju proizvaja zvok podoben ghura-ghura, hropenje v grlu. … Tako človek … umre … v veliki bolečini in brez zavesti.« (Bhag. 3.30.16-18) Duša je tako navajena na življenje v telesu, da jo naravni zakoni morajo prisilno odstraniti v trenutku smrti. Tako kot si nihče ne želi biti na silo izgnan iz svojega doma, tako se duša seveda upira izgonu iz materialnega telesa. Celo najmanjši insekti bodo pokazali najbolj neverjetne sposobnosti in tehnike, da bi se izognili smrti, ko so njihova življenja ogrožena. Ampak kakor je smrt neizogibna za vsa živa bitja, tako sta neizogibna tudi strah in bolečina povezana z njo.
Vedska literatura nas informira, da imajo samo samouresničene, osvobojene duše moč izkusiti smrt brez strahu. To je možno, ker so take vzvišene osebnosti popolnoma nenavezane na svoja trenutna telesa, utemeljene v znanju, da so duhovne duše z večno, nematerialno eksistenco, neodvisne od vseh material teles. Takšne duše ostanejo v stanju nenehne duhovne blaženosti in jih telesne bolečine in spremembe v trenutku smrti ne zmotijo.
Toda tudi rojstvo v materialni svet ni piknik. Nekaj mesecev človeški zarodek leži stisnjen v maternici, zelo trpi, ko ga materin želodčni ogenj žge, nenehno ga tresejo nenadni gibi in čuti nenehen pritisk zaradi ujetosti v notranji ovojnici ali vreči, ki obdaja telo v maternici. Ta tesen žep sili otrokov hrbet, da se usloči kot lok. Nadalje nerojenega otroka mučijo lakota in žeja in vedno znova ga grizejo po celem telesu lačne gliste v trebušni votlini. Po Vedah je rojstvo tako mučno, da ta proces izbriše vse spomine iz preteklih življenj, ki so morda do takrat bili ohranjeni.
Vedska literatura razlaga, da je človeško rojstvo zelo redko. Z drugimi besedami: večina živih bitij v materialnem svetu privzame nečloveške oblike. To se zgodi, ko duša opusti namen človeškega življenja – samospoznanje, in se zaplete v živalske želje. Takrat mora sprejeti naslednje rojstvo v živali ali v kraljestvih nižjih od živali.
Teorije o reinkarnaciji opisane v popularni literaturi bi morali jemati za to, kar so: prepričanja, mnenja, domneve in same špekulacije.
Fizičnemu vesolju vladajo eni zakoni. Drugi zakoni, vključno z zakoni seljenja duš in karmo, vladajo subtilnemu vesolju. Dejanski proces reinkarnacije se odvija po teh subtilnih, toda strogih zakonih narave, ki so opisani v Bhagavad-giti in na stotine drugih delih vedske literature. Ti zakoni se ne porajajo samodejno, pač pa delujejo pod nadzorom vrhovnega kontrolorja, Šri Krišne, ki to v Bhagavad-giti (9.10) potrjuje, »Ta materialna narava .. deluje pod Mojim nadzorom … Pod njenih zakonih je vesolje znova in znova ustvarjeno in uničeno.«
Modna pojmovanja reinkarnacije so morda zabavna in privlačna, toda naše lastne usode so veliko preveč pomembne, da bi verjeli lahkomiselnim, poenostavljenim, netočnim in zavajajočim špekulacijam, ne glede na to, kako privlačne izgledajo.
Na drugi strani pa nam vedska literatura že tisoče let zagotavlja praktično, razumljivo in uporabno znanje o znanosti reinkarnacije. Ta modrost inteligentnim osebam omogoča postopno napredovanje v višja in višja stanja zavesti in na koncu rešitev iz brezkončnega cikla rojstva in smrti. To je resnični cilj človeškega življenja.