2. poglavje – ZAMENJAVA TELES

Leta 1974 je v ISKCON centru na podeželju blizu Frankfurta (Zahodna Nemčija) imel Njegova Božanska Milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada sledeči dialog s profesorjem Karlfriedom Grofom Durckheimom. Profesor Durckheim, priznan verski verski psiholog in avtor dela Vsakdanje življenje kot duhovna vaja (Daily Life as Spiritual Exercise), imetnik doktorata iz analitične psihologije in zaslužen za ustanovitev terapevtske šole na Bavarskem, ki vključuje zahodne in vzhodne pristope k psihologiji zavesti. V tem pogovoru Šrila Prabhupada razlaga prvi in najosnovnejši princip reinkarnacije – da se duhovno živo bitje razlikuje od materialnega telesa. Po ugotavljanju tega, da sta zavestni jaz in telo ločeni entiteti, Šrila Prabhupada opisuje, kako se zavestni jaz oz. duša po smrti nenehno seli v drugo telo.

Profesor Durckheim: Pri mojem delu sem ugotovil, da naravni ego ne umre. Če pa doživiš izkušnjo, da skoraj umreš, se zdi, da prestopiš mejo smrti v precej drugačno resničnost.

Šrila Prabhupada: Ja, drugačna je. Izkušnja je podobna temu, ko obolela oseba ponovno dobi svoje zdravje.

Prof. Durckheim: Torej oseba, ki je mrtva, izkuša višji nivo realnosti?

Šrila Prabhupada: Ne umre oseba, pač pa telo. Po vedskem znanju je telo vedno mrtvo. Primer: mikrofon je narejen iz kovine. Ko električna energija gre skozi mikrofon, le-ta spremeni zvoke v električne impulze, ki se ojačajo in predvajajo preko zvočnikov. Ko v sistemu ni elektrike, se ne zgodi nič pa če mikrofon deluje ali ne; v tem primeru ni nič več kot skupek kovine, plastike, itd. Na podoben način človeško telo deluje zaradi žive sile v njem. Ko ta živa sila zapusti telo, pravimo, da je telo mrtvo. Toda pravzaprav je vedno mrtvo. Živa sila je pomemben element: samo zaradi njene prisotnosti telo izgleda živo. Ampak naj je »živo« ali »mrtvo,« fizično telo ni nič več kot zbir mrtve materije.

Prvi nauk Bhagavad-gite razkriva, da stanje materialnega telesa konec koncev ni preveč pomembno.

asocyan anvasocas tvam
prajna-vadams ca bhasase
gatasun agatasums ca
nanusocanti panditah

»Vsevišnji Gospod je rekel: Medtem ko govoriš učene besede, žaluješ za tistim, kar ni vredno žalosti. Modri ne žalujejo niti za živimi niti za mrtvimi.« [Bg. 2.11]

Mrtvo telo ni pravi predmet filozofskega raziskovanja. Bolje je, da se ukvarjamo z aktivnim principom – principom, ki pripravi mrtvo telo do gibanja – duše.

Prof. Durckheim: Kako naučite svoje učence zavedanja te sile, ki ni snov, ampak povzroči, da snov izgleda živo? Intelektualno ocenjujem, da govorite o filozofiji, ki vsebuje resnico. O tem ne dvomin. Ampak kako pripravite osebo, da čuti to silo?

Kako zaznavati dušo

Šrila Prabhupada: To je zelo preprosta zadeva. Obstaja aktivni princip, ki spravi telo v gibanje; ko je odsoten, se telo več ne premika. Torej je pravo vprašanje: »Kaj je ta aktivni princip?« To je osrednje vprašanje Vedanta filozofije. V bistvu se Vedanta-sutra začenja z aforizmom athato brahma-jijnasa – »Kakšna je narava jaza v telesu?« Zato se učenca vedske filozofije najprej nauči ločiti razliko med živim in mrtvim telesom. Če ni sposoben dojeti tega principa, ga prosimo naj razmisli o problemu iz vidika logike. Kdorkoli lahko vidi, da se telo spreminja in premika zaradi prisotnosti aktivnega principa, duše. Pri odsotnosti aktivnega principa se telo ne spreminja, niti premika. Torej mora biti nekaj v telesu, kar ga spravi v gibanje. To ni zelo težki pojem.

Telo je vedno mrtvo. Je kot velik stroj. Magnetofon je narejen iz mrtve materije, toda takoj ko Vi, živo bitje, pritisnete tipko, deluje. Podobno je tudi telo mrtva materija. Toda v telesu je življenjska sila. Dokler ta aktivni princip ostaja v telesu, se telo odziva in izgleda živo. Mi npr. imamo moč govora. Če zaprosim enega izmed učencev, naj pride k meni, bo prišel. Če pa aktivni princip zapusti telo, učenca lahko tisočkrat pokličem, pa ne bo prišel k meni. To je zelo enostavno razumeti.

Kaj točno pa je ta aktivni princip? To je ločena tema in odgovor na to vprašanje je resničen začetek duhovnega znanja.

Prof. Durckheim: Lahko razumem poanto, ki ste jo imeli glede mrtvega telesa – da mora obstajati nekaj v telesu, ki ga naredi živega. Edini primeren zaključek je, da govorimo o dveh stvareh – o telesu in aktivnem principu. Toda moje resnično vprašanje je, kako se lahko zavemo aktivnega principa v nas samih kot neposredne izkušnje in ne samo kot intelektualnega zaključka? Ali ni pomembno dejansko izkusiti te globlje realnosti na poti navznoter?

»Jaz sem Brahman, duh«

Šrila Prabhupada: Vi sami ste ta aktivni princip. Živo telo in mrtvo telo sta različna. Edina razlika je prisotnost aktivnega principa. Ko ni prisoten, se telo imenuje mrtvo. Torej je resnični jaz identičen z aktivnim principom. V Vedah najdemo maksimo so 'ham – »jaz sem aktivni princip.« Rečeno je tudi aham brahmasmi: »Jaz nisem to materialno telo. Jaz sem Brahman, duh.« To je samospoznanje. Samospoznana oseba je opisana v Bhagavad-giti. Brahma-bhutah prasannatma na socati na kanksati: ko ima nekdo spoznanje o sebi, nima niti želja niti ne žaluje za ničemer. Samah sarvesu bhutesu: enak je do vse – ljudi, živali, vseh živih bitij.

Prof. Durckheim: Razmislite o tem: eden izmed Vaših učencev morda reče: »Jaz sem duh,« ampak morda ni sposoben tega izkusiti.

Šrila Prabhupada: Kako ne bi mogel tega izkusiti? On ve, da je aktivni princip. Na koncu vsak ve, da ni telo. Celo otrok to ve. To vedenje lahko opazimo, če preučimo način, na kateri govorimo. Rečemo: »To je moj prst.« Nikoli ne rečemo: »Jaz prst.« Kaj je torej ta »jaz«? To je samospoznanje – »Jaz nisem to telo.«

In to spoznanje lahko razširimo na druga živa bitja. Zakaj človek ubija živali? Zakaj povzroča težave drugim? Nekdo, ki ima spoznanje o sebi lahko vidi: »Tu je še eno bitje, ki ima svoj jaz. Ima samo drugačno telo, ampak enak aktivni princip, ki obstaja v mojem telesu, upravlja z njegovim telesom.« Samospoznana oseba vidi vsa živa bitja enako, saj ve, da aktivni princip ni prisoten samo v človeških bitjih, pač pa tudi v telesih živali, ptic, rib, insektov, dreves in tudi rastlin.

Reinkarnacija v tem življenju

Aktivni princip je duša in duša se preseli iz enega telesa v drugo v času smrti. Telo bo morda drugačno, jaz [bit] pa ostane isti. To zamenjavo telesa lahko opazujemo v našem lastnem življenju. Selili smo se iz zgodnjega otroštva do otroške dobe, iz otroške dobe v mladostništvo in iz mladostništa v odraslost. Kljub temu pa je zavestni jaz oz. duša ostal isti. Telo je materialno in dejanski jaz je duhoven. Ko nekdo to razume, se mu reče, da je dosegel samospoznanje.

Prof. Durckheim: Mislim, da smo že skoraj prispeli do zelo odločilnega trenutka v zahodnem svetu, ker prvič v naši zgodovini ljudje v Evropi in Ameriki začenjajo resno jemati notranje izkušnje preko katerih se razkrije resnica. Seveda so na Vzhodu vedno bili fiozofi, ki so poznali izkušnje, zaradi katerih smrt izgubi svoj zastrašujoč karakter in postane prag do bolj dovršenega življenja.

Ljudje potrebujejo to izkušnjo preseganja svojih običajnih telesnih navad. In če lahko premagajo tisto telesno izkušnjo, nenadoma spoznajo, da v njih deluje precej drugačen princip. Začnejo se zavedati »notranjega življenja.«

Šrila Prabhupada: Vdani sluga Gospoda Krišne avtomatično spozna ta drugačen princip, ker nikoli ne misli: »Jaz sem to telo.« Misli aham brahmasmi – »Jaz sem duhovna duša.« Prvo navodilo Gospoda Krišne Arjuni v Bhagavad-giti je tole: »Moj dragi Arjuna, zelo resno razmišljaš o stanju telesa, toda učeni človek ne jemlje tega materialnega telesa, niti živega, niti mrtvega, zelo resno.« To je prvo spoznanje na poti duhovnega napredka. Vsi na tem svetu se zelo ukvarjajo s telesom. Ko je živo, na toliko načinov skrbijo zanj. Ko je mrtvo, postavljajo velike kipe in spomenike v spomin nanj. To je zavest o telesu. Toda nihče ne razume aktivnega principa, ki daje telesu lepoto in življenje. V času smrti nihče ne ve, kam je izginil resnični jaz, aktivni princip. To je neznanje.

Prof. Durckheim: Med drugo svetovno vojno, ko sem bil mladenič, sem preživel štiri leta na fronti. Bil sem eden izmed dveh oficirjev v mojem pešadijskem polku, ki ni bil ranjen. Na bojišču sem znova in znova videval smrt. Videl sem ljudi, ki so stali čisto poleg mene, ki so bili zadeti in nenadoma je njihova življenjska sila izginila. Vse, kar je ostalo, kot pravite, je bilo telo brez duše. Ampak ko je bila smrt blizu in sem sprejel, da bom morda umrl, sem spoznal, da je v meni nekaj, kar nima čisto nič za opraviti s smrtjo.

Šrila Prabhupada: Ja. To je samospoznanje.

Prof. Durckheim: Ta izkušnja vojne me je zelo globoko zaznamovala. To je bil začetek moje notranje poti.

Šrila Prabhupada: V Vedah je rečeno narayana-parah sarve na kutascana bibhyati. Če je nekdo duša s spoznanjem Boga, se ne boji ničesar.

Prof. Durckheim: Proces samospoznanja je zaporedje notranjih izkušenj, kajne? Tukaj v Evropi so ljudje šli skozi take izkušnje. Pravzaprav verjamem, da je to pravo bogastvo Evrope: da obstaja toliko ljudi, ki so doživeli bojišča, koncentracijska taborišča, bombne napade. In v svojih srcih ohranjajo spomine na tiste trenutke, ko so bili blizu smrti, ko so bili ranjeni in skoraj raztrgani na koščke in so bežno doživeli svojo večno naravo. Toda zdaj je nujno pokazati ljudem, da ne potrebujejo bojišča, koncentracijskega taborišča ali bombnega napada, da bi resno vzeli notranja doživetja, ko se človeka nenadoma dodakne občutek božanske stvarnosti in razume, da ta telesna eksistenca ni vse, kar obstaja.

Telo je kot sen

Šrila Prabhupada: To lahko izkušamo vsako noč. Ko sanjamo, naše telo leži na postelji, mi pa gremo nekam drugam. Na ta način vsi izkušamo, da je naša resnična identiteta ločena od tega telesa. Ko sanjamo, pozabimo na telo, ki leži na postelji. Delujemo v drugačnih telesih na drugačnih lokacijah. Podobno čez dan pozabimo naša telesa, v katerih smo potovali na toliko krajev v sanjah. Morda smo v naših telesih iz sanj leteli po nebu. Ponoči pozabimo naše telo iz budnosti in podnevi pozabimo naše telo iz sanj. Toda naš zavestni jaz, duša, še vedno obstaja in zavedamo se našega obstoja v obeh telesih. Zato moramo izpeljati zaključek, da nismo nobeno izmed teh teles. Nekaj časa obstajamo v določenem telesu, v trenutku smrti pa nanj pozabimo. Torej je telo v resnici samo mentalna struktura, do neke mere kot sanje, toda naš jaz se razlikuje od vseh teh mentalnih struktur. To je samospoznanje. V Bhagavad-giti Gospod Krišna pravi,

indriyani parany ahur
indriyebhyah param manah
manasas tu para buddhir
yo buddheh paratas tu sah

»Čuti za delovanje so nad mrtvo materijo, um je nad čuti, inteligenca je nad umom, duša pa je celo nad inteligenco.« [Bg. 3.42]

Prof. Durckheim: Prej danes ste govorili o lažnem egu. Ali ste s tem mislili, da je pravi ego duša?

Šrila Prabhupada: Ja, to je čisti ego. Zdaj imam npr. to 78-letno indijsko telo in imam lažni ego, ki misli: »Jaz sem Indijec,« »Jaz sem to telo.« To je zmotno prepričanje. Nekega dne bo to začasno telo izginilo in dobil bom drugo začasno telo. Telo je samo začasna iluzija. V resnici se duša, glede na svoje želje in delovanje, preseli iz enega telesa v drugo telo.

Prof. Durckheim: Ali lahko zavest obstaja ločeno od materialnega telesa?

Šrila Prabhupada: Ja. Čista zavest, duša, ne potrebuje materialnega telesa. Podobno, kot ko sanjate, pozabite svoje sedanje telo, ampak vseeno ostanete zavestni. Duša, zavest, je kot voda: voda je čista, ampak takoj ko pade z neba in se dotakne tal, postane blatna.

Prof. Durckheim: Ja.

Šrila Prabhupada: Na podoben način smo mi duhovne duše; čisti smo, toda takoj ko zapustimo duhovni svet in pridemo v stik s temi materialnimi telesi, postane naša zavest prekrita. Zavest ostane čista, toda zdaj je prekrita z blatom (telesom). In zato se ljudje bojujejo. Napačno se identificirajo s telesom, misleč: »jaz sem Nemec,« »jaz sem Anglež,« »jaz sem črn,« »jaz sem bel,« »jaz sem to,« »jaz sem ono« – toliko telesnih poimenovanj. Ta telesna poimenovanja so nečistoče. Zato umetniki kiparijo in slikajo gole figure. V Franciji recimo pojmujejo goloto kot »čisto« umetnost. Podobno, ko razumete »goloto«, ali resnično stanje, duhovne duše – brez telesnih poimenovanj – je to čistost.

Prof. Durckheim: Zakaj se zdi tako težko razumeti, da se oseba razlikuje od telesa [da ni telo]?

Vsakdo ve »Jaz nisem to telo«

Šrila Prabhupada: To ni težko. To lahko izkusite. Samo zaradi svoje neumnosti ljudje niso tega mnenja, toda pravzaprav vsakdo ve: »Jaz nisem to telo«. To je z lahkoto možno izkusiti. Jaz obstajam. Jaz razumem, da sem obstajal v telesu dojenčka, v telesu otroka, in tudi v telesu fanta. Obstajal sem v toliko telesih in zdaj sem v telesu starca. Ali recimo, da ste si zdaj nadeli črn plašč. V naslednjem trenutku si boste morda nadeli bel plašč. Vi niste tisti črn ali bel plašč, samo zamenjali ste plašč. Če Vas imenujem »G. Črn Plašč,« je to moja neumnost. Podobno sem tekom življenja zamenjal telo velikokrat, toda nisem nobeden izmed teh teles. To je resnično znanje.

Prof. Durckheim: Pa vseeno: ali ni tu ena težava? Vi ste morda intelektualno že zelo dobro razumeli, da niste to telo, toda še vedno Vas je strah smrti. Ali to ne pomeni, da niste izkustveno razumeli? Takoj ko razumete izkustveno, se ne bi smeli bati smrti, ker veste, da v resnici ne morete umreti.

Šrila Prabhupada: Izkušnjo se pridobi od višje avtoritete, od nekogar, ki ima višje znanje. Namesto, da poskušam sam leta in leta izkusiti, da nisem to telo, lahko sprejmem znanje od Boga oz. Krišne, popolnega vira. Potem bom izkusil mojo nesmrtnost preko poslušanja verodostojne avtoritete. To je popolno.

Prof. Durckheim: Ja, razumem.

Šrila Prabhupada: Zato je vedsko navodilo tad-vijnanartham sa gurum evabhigacchet. »Da bi dobil prvorazredno izkušnjo popolnosti življenja, moraš pristopiti h guruju.« In kdo je guru? H komu bi moral pristopiti? Moral bi pristopiti k nekomu, ki je na popoln način poslušal svojega guruja. To se imenuje nasledstvo učencev. Poslušam popolno osebo in delim znanje na enak način, brez spreminjanja sporočila. Gospod Krišna nam daje znanje v Bhagavad-giti in mi delimo drugim isto znanje, brez da bi ga spremenili.

Prof. Durckheim: V zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih je prišlo do velikega prebujenja zanimanja za duhovne teme v zahodnem delu sveta. Po drugi strani pa, če znanstveniki hočejo uničiti človeški jaz, so na dobri poti, da to storijo s svojimi atomskimi bombami in drugimi tehničnimi inovacijami. Če želijo človeštvo privesti do nekega višjega cilja, pa morajo nehati gledati na človeka na materialističen način skozi svoja znanstvena očala. Na nas morajo gledati kot na zavestne duše.

Cilj človeškega življenja

Šrila Prabhupada: Cilj človeškega življenja je samospoznanje oz. spoznanje Boga. Znanstveniki tega ne vedo. Moderno družbo trenutno vodijo slepi in bedasti ljudje. Tako imenovani tehnologi, znanstveniki in filozofi ne poznajo resničnega cilja življenja. In ljudje sami so prav tako slepi, tako da imamo situacijo, v kateri slepi vodijo slepe. Če slep človek poskuša voditi drugega slepega človeka, kakšen rezultat lahko pričakujemo? Ne; to ni pravi proces. Če človek hoče razumeti resnico, mora pristopiti do samospoznane osebe.

[Več gostov vstopi v sobo.]

Učenec: Šrila Prabhupada, ti gospodje so profesorji teologije in filozofije. In to je Dr. Dara, ki je vodja društva za študij joge in integralne filozofije tukaj v Nemčiji.

[Šrila Prabhupada jih pozdravi in pogovor se nadaljuje.]

Prof. Durckheim: Ali lahko zastavim naslednje vprašanje? Ali ne obstaja še en nivo izkušenj, ki navadnemu človeku odpira vrata za neko globljo zavest?

Šrila Prabhupada: Ja. To izkušnjo opisuje Krsna v Bhagavad-giti [2.13]:

dehino 'smin yatha dehe
kaumaram yauvanam jara
tatha dehantara-praptir
dhiras tatra na muhyati

»Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Človeka, ki je spoznal samega sebe, taka zamenjava telesa ne zmede.«

Toda najprej moramo razumeti osnovni princip znanja – da nisem to telo. Ko človek razume ta osnovni princip, lahko napreduje do globljega znanja.

Prof. Durckheim: Zdi se mi, da je velika razlika med vzhodnim in zahodnim pristopom k temu problemu telesa in duše. Po naukih Vzhoda se človek mora osvoboditi telesa, medtem ko v zahodnih religijah oseba poskuša spoznati duha znotraj telesa.

Šrila Prabhupada: To je enostavno razumeti. Iz Bhagavad-gite smo slišali, da smo duh, da smo znotraj telesa. Naše trpljenje se pojavi, ker se identificiramo s telesom. Ker sem vstopil v to telo, trpim. Torej ni pomembno ali gre za vzhodni ali zahodni način pojmovanja, moja resnična naloga bi morala biti kako priti iz tega telesa. Je ta poanta jasna?

Prof. Durckheim: Ja.

Šrila Prabhupada: Izraz reinkarnacija pomeni, da sem duhovna duša, ki je vstopila v telo. V mojem naslednjem življenju pa lahko vstopim v drugo telo. To bo morda pasje telo, mačje telo ali telo kralja. V vsakem primeru pa bo trpljenje – v pasjem ali kraljevem telesu. To trpljenje vključuje rojstvo, smrt, starost in bolezen. Da bi se znebili teh štirih vrst trpljenja, moramo priti iz telesa. To je človekov resničen problem: kako priti iz svojega materialnega telesa.

Prof. Durckheim: Ali je za to potrebnih veliko življenj?

Šrila Prabhupada: Lahko traja veliko življenj, lahko pa to dosežeš v enem življenju. Če v tem življenju razumete, da Vaše trpljenje izvira iz Vašega telesa, potem bi se morali pozanimati, kako se rešiti telesa. In ko dobite to znanje, boste vedeli v čem je skrivnost – kako se takoj rešiti telesa.

Prof. Durckheim: Toda to ne pomeni, da moram telo ubiti, kajne? To pomeni, da spoznam, da je moj duh neodvisen od mojega telesa?

Šrila Prabhupada: Ne; ni nujnu ubiti telesa. Toda naj bo telo ubito ali ne, nekega dne boste morali zapustiti svoje sedanje telo in sprejeti drugega. To je zakon narave in ne morete se mu izogniti.

Prof. Durckheim: Zdi se, da je tukaj nekaj takih točk, ki so v soglasju tudi s krščanstvom.

Šrila Prabhupada: Ni pomembno ali ste kristjan, musliman ali hindujec. Znanje je znanje. Kjerkoli je znanje na voljo, ga morate vzeti. In to je znanje: vsako živo bitje je ujetnik znotraj materialnega telesa. To znanje velja enako za hindujce, muslimane, kristjane – vsakogar. Živo bitje je ujeto v telesu in mora iti skozi rojstvo, smrt, starost in bolezen. Toda vsi mi hočemo večno živeti, hočemo vso znanje, hočemo vso blaženost. Da bi ta cilj dosegli, se moramo rešiti telesa. Takšen je proces.

Professor Dara: Poudarjate poanto, da se moramo znebiti telesa. Ali ne bi morali sprejeti, da trenutno obstajamo v podobi človeških bitij?

Šrila Prabhupada: Predlagate, da sprejmemo svoj obstoj v podobi človeških bitij. Ali menite, da je obstajanje znotraj teh teles popolno?

Prof. Dara: Ne, ne pravim, da je popolno. Toda morali morali bi ga sprejeti, ne pa poskušati ustvariti neke idealne situacije.

Kako postati popoln

Šrila Prabhupada: Priznavate, da Vaše stanje ni popolno. Zato bi morala biti pravilna ideja odkriti, kako postati popoln.

Prof. Dara: Ampak zakaj moramo postati popolni duhovno? Zakaj ne moremo postati popolni kot ljudje?

Šrila Prabhupada: Priznali ste že, da Vaša situacija v tem človeškem telesu ni popolna. Zakaj ste torej tako navezani na to nepopolno situacijo?

Prof. Dara: To telo je inštrument skozi katerega lahko komuniciram z drugimi ljudmi.

Šrila Prabhupada: To je možno tudi pticam in zverem.

Prof. Dara: Je pa velika razlika med govorom ptic in živali in našim govorom.

Šrila Prabhupada: V čem je razlika? One govorijo v svoji skupnosti in Vi govorite v Vaši skupnosti.

Prof. Durckheim: Verjamem, da je prava poanta v tem, da žival nima zavesti o sami sebi. Ne razume kaj je v svojem bistvu.

Bodimo več kot živali

Šrila Prabhupada: Ja, to je prava poanta. Človeško bitje lahko razume, da je. Ptice in zveri tega ne morejo razumeti. Torej bi se morali kot človeška bitja truditi za samospoznanje in ne samo delovati na nivoju ptic in zveri. Zato se Vedanta-sutra začenja z aforizmom athato brahma-jijnasa – človeško življenje je namenjeno poizvedovanju o Absolutni Resnici. To je cilj človeškega življenja, ne pa živalim podobno prehranjevanje in spanje. Posedujemo dodatno inteligenco, s katero nam je namenjeno razumeti Absolutno Resnico. V Srimad-Bhagavatamu [1.2.10] je rečeno:

kamasya nendriya-pritir
labho jiveta yavata
jivasya tattva jijnasa
nartho yas ceha karmabhih

»Življenjskih želja nikoli ne bi smeli usmeriti v zadovoljevanje čutov. Človek si sme želeti živeti samo zato, ker mu človeško življenje omogoča poizvedovanje o Absolutni Resnici. To bi moral biti cilj vsega našega delovanja.«

Prof. Dara: Ali je uporaba naših teles za dobra dela za druge samo izguba časa?

Šrila Prabhupada: Ne morete delati drugim dobro, ker ne veste, kaj je dobro. O dobrem razmišljate samo v povezavi s telesom, toda telo je lažno v tem smislu, da Vi niste telo. Za primerjavo: morda zasedete stanovanje, toda niste tisto stanovanje. Če samo okrasite stanovanje in pozabite jesti, je to lahko dobro?

Prof. Dara: Mislim, da ta primerjava telesa s sobo ni preveč dobra.

Šrila Prabhupada: To je zato, ker ne veste, da niste telo.

Prof. Dara: Toda če greste iz sobe, soba ostane. Ko gremo mi iz telesa, telo ne ostane.

Šrila Prabhupada: Tudi soba bo enkrat uničena.

Prof. Dara: Kar mislim reči je, da mora obstajati zelo intimna povezava med telesom in dušo, neka vrsta enosti – vsaj dokler smo živi.

Šrila Prabhupada: Ne; to ni resnična enost. Ena razlika je. Soba, v kateri smo trenutno, mi je pomembna samo dokler sem živ. Drugače nima nobenega pomena. Ko duša zapusti telo, je telo zavrženo, čeprav je bilo njegovemu lastniku zelo pri srcu.

Prof. Dara: Kaj pa če se ne želite ločiti od svojega telesa?

Šrila Prabhupada: Ne gre za vprašanje kaj želite. Morate se ločiti. Takoj ko pride smrt, bodo Vaši sorodniki vrgli Vaše telo ven.

Prof. Durckheim: Morda je kaj drugače, če oseba misli: »Jaz sem duh in imam telo,« kot pa »Jaz sem telo in imam dušo.«

Skrivnost nesmrtnosti

Šrila Prabhupada: Ja. Napačno je misliti, da ste telo in posedujete dušo. To ni res. Ste duša, ki jo prekriva začasno telo. Duša je pomembna stvar, ne telo. Dokler npr. nosite plašč, je le-ta pomemben za Vas. Če pa se raztrga, ga zavržete in kupite novega. Živo bitje nenehno izkuša enako stvar. Ločite se od sedanjega telesa in sprejmete drugo telo. To se imenuje smrt. Telo, v katerem ste bili prej, postane nepomembno in telo, v katerem ste sedaj, postane pomembno. To je velik problem – ljudje pripisujejo toliko pomena telesu, ki ga bo v nekaj kratkih letih zamenjalo drugo.