1. poglavje – REINKARNACIJA: OD SOCRATESA DO SALINGERJA

Duša se nikoli ne rodi in nikoli ne umre.
Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala.
Nerojena je, večna, zmeraj enaka in prvobitna. Ni ubita, ko je ubito telo.
Bhagavad-gita 2.20

Ali se življenje začne z rojstvom in se konča s smrtjo? Ali smo že kdaj živeli? Takšna vprašanja se običajno povezuje z vzhodnimi religijami, kjer je znano, da življenje traja ne samo od zibke do groba, ampak skozi milijone vekov, in sprejemanje ideje ponovnega rojstva je skoraj univerzalno. Kot je nekoč izjavil Arthur Schopenhauer, veliki nemški filozof 19. stoletja: »Če bi me aziat prosil za definicijo Evrope, bi mu bil prisiljen odgovoriti: To je tisti del sveta, ki ga preganja neverjetna zabloda, da je bil človek ustvarjen iz ničesar in da je njegovo sedanje rojstvo njegov prvi vstop v življenje.« (Parerga in Paralipomena, II, Poglavje 16)

Resnično: dominantna zahodna ideologija materialne znanosti je nekaj stoletij dušila resen ali razširjen interes v predobstoj in preživetje zavesti po sedanjem telesu. Toda skozi vso zahodno zgodovino so vedno bili misleci, ki so razumeli in potrdili nesmrtnost zavesti in selitev duše. In množica filozofov, avtorjev, umetnikov, znanstvenikov in politikov se je premišljeno posvečala tem idejam.

Stara Grčija

Med starimi Grki lahko naštejemo Socrata, Pitagoro in Platona med tistimi, ki so vključili reinkarnacijo v svoja učenja. Na koncu svojega življenja je Socrat rekel: »Prepričan sem, da obstaja ponovno življenje in da živi izhajajo iz mrtvih.« (Phaedo, prevajalec Benjamin Jowett) Pitagora je trdil, da se je lahko spomnil svojih preteklih življenj. Platon je predstavil podrobna poročila o reinkarnaciji v svojih važnejših delih. Na kratko: menil je, da čista duša pade z nivoja absolutne realnosti zaradi čutne želje in potem sprejme fizično telo. Najprej padle duše sprejmejo rojstvo v človeških oblikah, izmed katerih je najvišja oblika filozof, ki stremi po višjem znanju. Če njegovo znanje postane popolno, se filozof lahko vrne v večen obstoj. Če pa se brezupno zaplete v materialne želje, pade v živalsko obliko življenja. Platon je verjel, da lahko požeruhi in pijanci v prihodnjih življenjih postanejo osli, nasilni in nepravični ljudje se lahko rodijo kot volkovi in sokoli, in slepi sledilci družbenih dogovorov lahko postanejo čebele ali mravlje. Po nekaj časa lahko duša spet pridobi človeško obliko in drugo priliko za doseganje osvoboditve (Phaedrus). Nekateri učenjaki verjamejo, da so Platon in drugi zgodnji grški filozofi izpeljali svoje znanje o reinkarnaciji iz skrivnostnih religij kot je orfizem [nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše] ali iz Indije.

Judovstvo, krščanstvo, islam

Namigi o reinkarnaciji so pogosti tudi v zgodovini judovstva in zgodnjem krščanstvu. Informacije o preteklih in prihodnjih življenjih je moč najti tudi v kabali, ki po mnenju mnogih hebrejskih učenjakov predstavlja skrito modrost. V Zohar-ju, enem izmed glavnih kabalističnih besedil, je rečeno: »Duše morajo ponovno vstopiti v absolutno substanco, iz katere so se pojavile. Da pa bi jim to uspelo, morajo razviti vse popolnosti, katerih kal je zasejana v njih; in če niso izpolnile tega pogoja v času trajanja enega življenja, morajo začeti z drugim, tretjim, itd., dokler ne izpolnijo pogoja, ki jih pripravi na ponovno združitev z Bogom..« (E. D. Walker, Reinarnation: A Study of Forgotten Truth [Reinkarnacija: Študija o pozabljeni resnici]. Boston: Houghton Mifflin, 1888, str. 212) Po Univerzalni židovski enciklopediji sodeč imajo hasidski Židje podobna prepričanja. (Article, »Souls, Transmigration of.«)

V tretjem stoletju našega štetja je teolog Origen, eden izmed očetov zgodnje krščanske cerkve in njen najbolj izobražen biblični učenjak, napisal: »Zaradi svojega nagnjenja k zlu, določene duše … pridejo v telesa najprej moških; potem so zaradi svojega povezovanja z neracionalnimi strastmi po preteku dodeljenega trajanja življenja spremenjeni v živali, z nivoja katerih padejo na nivo … rastlin. Iz tega stanja se spet povzdignejo skozi enake faze in so ponovno postavljeni v svoj nebeški kraj.« (De Principiis, Knjiga III, Poglavje 5. Ante-Nicene Christian Library. Edinburgh: Clark, 1867)

V mnogih odlomkih v Bibliji je nakazano, da so se Kristus in njegovi privrženci zavedali principa reinkarnacije. Enkrat so njegovi učenci Jezusa spraševali o prerokbi iz starega testamenta, da se bo Elija ponovno pojavil na Zemlji. V evangeliju svetega Mateja beremo: »In Jezus jim je odgovoril, da bo Elija resnično prišel in ponovno vzpostavil vse stvari. Ampak jaz vam pravim, da je Elija že bil prišel, in ga niso spoznali … Potem so učenci razumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.« (Matej. 17:9–13) Z drugimi besedami: Jezus je razodel, da je Janez Krstnik, ki ga je dal obglaviti Herod, bil reinkarnacija preroka Elije. Ob eni drugi priliki so Jezus in njegovi učenci naleteli na moškega, ki je bil slep od svojega rojstva. Učenci so vprašali Jezusa: »Kdo je grešil: ta moški ali njegovi starši, da je bil rojen slep?« (Janez. 9:2) »Ne glede na to, kdo je grešil,« se je glasil Jezusov odgovor, »tu je prilika, da se pokaže božje delo.« Potem je pozdravil moškega. Če bi moški bil rojen slep zaradi svojih grehov, je moral ta greh biti storjen pred njegovim rojstvom – torej v prejšnjem življenju. In to je bila domneva, ki ji Jezus ni oporekal.

Koran pravi: »In ti si bil mrtev in On te je pripeljal nazaj v življenje. In On bo povzročil tvojo smrt in te pripeljal nazaj v življenje in na koncu te bo zbral v sebi.« (Sura 2:28) Med privrženci islama še posebno sufiji verjamejo, da smrt ni nobena izguba, kajti nesmrtna duša nenehno prehaja skozi različna telesa. Jalalu 'D-Din Rumi, slaven sufijski pesnik, piše,

Umrl sem kot mineral in postal rastlina,
umrl sem kot rastlina in se povzdignil do živali,
umrl sem kot žival in bil sem človek.
Zakaj bi se bal? Kdaj sem bil manj zaradi umiranja?
(R. A. Nicholson, Rumi, Poet and Mystic. London: Allen & Unwin, 1950, str. 103)

Brezčasni vedski spisi Indije potrjujejo, da duša, glede na svoje identificiranje z materialno naravo prevzame eno izmed 8,400.000 oblik in ko je enkrat utelešena v določeni življenjski vrsti, se samodejno razvija od nižjih do višjih oblik, dokler ne pridobi človeškega telesa.

Tako imajo zahodne religije – judovstvo, krščanstvo in islam – določene niti reinkarnacije v tkanini svojih učenj, čeprav jih skrbniki dogme ignorirajo ali zanikajo.

Srednji vek in renesansa

V okoliščinah, ki do dandanes ostajajo zavite v skrivnosti, je bizantinski cesar Justinian leta 553 prepovedal nauke o predobstoju duše v rimsko-katoliški cerkvi. V takratnem obdobju so bili številni cerkveni spisi uničeni in veliko učenih ljudi zdaj verjame, da je bilo vse, kar se je nanašalo na reinkarnacijo, izločeno iz spisov. Gnostična sekta, čeprav jo je cerkev brezobzirno obsodila, je kljub temu uspela ohraniti pri življenju doktrino o reinkarnaciji na Zahodu. (Beseda »gnostik, gnostičen« je izpeljana iz grške besede »gnosis«, ki pomeni »znanje.«)

V času renesanse se je pojavil nov razcvet interesa javnosti za reinkarnacijo. Eden izmed prominentnih oseb v razcvetu je bil vodilni italijanski filozof in pesnik Giordano Bruno, ki ga je zaradi njegovih učenj o reinkarnaciji inkvizicija na koncu obsodila na sežig na grmadi. V svojih zadnjih odgovorih na obtožbe proti njemu je Bruno kljubovalno razglasil, da duša »ni telo« in da »je lahko v enem ali drugem telesu in prehaja iz telesa v telo.« (William Boulting, Giordano Bruno, His Life, Thought, and Martyrdom. London: Kegan Paul, 1914. str. 163-64)

Zaradi cerkvenega zatiranja so učenja o reinkarnaciji odšla v globoko ilegalo, in so preživela v Evropi v skrivnih družbah rožnih križarjev, prostozidarjev, kabalistov in drugih.

Razsvetljenstvo

V dobi razsvetljenstva so se evropski intelektualci začeli osvobajati iz omejitev cerkvene cenzure. Veliki filozof Voltaire je napisal, da doktrina o reinkarnaciji ni »niti absurdna niti neuporabna,« in dodal: »Biti rojen dvakrat ni bolj presenetljivo od biti rojen enkrat.« (Citirano v Emil Block-ovi Widerholt Erdenleben. Stuttgart: 1952, str. 31)

Morda boste presenečeni ob omembi, da je nekaj ustanovnih očetov ZDA bilo fasciniranih nad idejo reinkarnacije in so jo sprejeli, ko je interes za to temo našel pot preko Atlantika v Ameriko. Benjamin Franklin je izrazil svoje trdno prepričanje: »Zdaj, ko obstajam na svetu, verjamem, da bom v taki ali drugačni obliki vedno obstajal.« (Pismo Georgu Whatley-u, 23. maja, 1785. The Works of Benjamin Franklin. Boston: 1856, X, str. 174)

Leta 1814, je nekdanji predsednik ZDA, John Adams, ki je bral knjige o hindujski religiji, pisal drugemu bivšemu predsedniku, »modrecu Monticella,« Thomasu Jeffersonu, o doktrini reinkarnacije. Adams je pisal, da so po uporu proti Vrhovnemu Bitju bile nekatere duše vržene »navzdol v področja popolne teme.« Potem pa so bile po izjavah državnika »izpuščene iz zapora, in dovoljeno se jim je bilo dvigniti do Zemlje in se seliti v vse vrste živali, plazilcev, ptic, zveri in ljudi glede na njihov položaj in karakter in celo v rastline in minerale, kjer so služile preizkusno dobo. Če so opravile brez graje vse stopnje preizkušenj, jim je bilo dovoljeno postati krave in ljudje. Če so se kot ljudje dobro obnašale … so ponovno dobile svoj prvotni položaj in srečo v nebesih.« (Pismo Thomasu Jeffersonu, marca 1814. Correspondence of John Adams)

V Evropi je Napoleon rad govoril svojim generalom, da je v prejšnjem življenju bil Charlemagne. (Emil Ludwig, Napoleon. New York: Boni & Liveright, 1926 str. 245) Johann Wolfgang von Goethe, eden izmed največjih nemških pesnikov, je prav tako verjel v reinkarnacijo in je morda naletel na idejo pri branju indijske filozofije. Goethe, znameniti dramatik in znanstvenik, je prav tako enkrat pripomnil: »Prepričan sem, da sem že bil tukaj kot sem zdaj že tisočkrat in upam, da se bom še tisočkrat vrnil.« (Memoirs of Johannes Falk. Leipzig: 1832. Berlin: 1911)

Transcendentalizem

Interes za reinkarnacijo in indijsko filozofijo je močno vel tudi med ameriškimi transcendentalisti, vključno z Emersonom, Whitmanom in Thoreau-jem. Emerson je napisal: »Skrivnost sveta je, da vse stvari obstajajo in ne umrejo, ampak se samo malo umaknejo izpred oči in se potem ponovno vrnejo … Nič ni mrtvo; ljudje se pretvarjajo, da so mrtvi in prenašajo lažne pogrebe in žalujoče osmrtnice in tam stojijo in gledajo skozi okno, živi in zdravi v neki novi in čudni preobleki.« (The Selecled Writings of Ralph Waldo Emerson, New York: Modern Library, 1950, str. 445) Iz Katha Upanisade, ene izmed mnogih knjig starodavne indijske filozofije v njegovi knjižnici, je Emerson citiral: »Duša ni rojena; ne umre; ni nikogaršnji proizvod … Nerojena, večna, ne more biti ubita, čeprav je telo ubito.« (Emerson's Complete Works. Boston; Houghton Mifflin, 1886, IV. str. 35)

Thoreau, filozof iz Walden Ponda, je napisal, »Kolikor daleč seže moj spomin, sem se nezavedno obračal na izkušnje iz prejšnjega stanja obstoja.« (The Journal of Henry D. Thoreau. Boston; Houghton Mifllin, 1949, 11, str. 306) Drugo znamenje Thoreau-jevega globokega interesa za reinkarnacijo je rokopis, odkrit leta 1926, z naslovom »Seljenje sedmih brahmanov.« To kratko delo je angleški prevod zgodbe o reinkarnaciji iz starodavne zgodovinske pripovedi v sanskrtu. Epizoda o seljenju duše sledi življenjem sedmih modrecev skozi napredujoče inkarnacije lovcev, princev in živali. In Walt Whitman, v svoji pesmi »Pesem o meni,« piše,

Vem, da sem neumrljiv …
Do sedaj smo porabili
bilijone zim in poletij,
bilijoni so še pred nami in
bilijoni pred njimi.
(Walt Whitman's Leaves of Grass, prva (1855) izdaja. New York: Viking, 1959)

V Franciji je znameniti avtor Honore Balzac napisal cel roman o reinkarnaciji, Seraphita. Tam Balzac navaja: »Vsa živa bitja gredo skozi prejšnje življenje … Kdo ve, koliko mesenih oblik dedič nebes zavzame preden se ga lahko pripelje do razumevanja vrednosti te tišine in samote, katerih zvezdnate poljane so samo predprostor duhovnega sveta?« (Balzac, La Comedie Humaine. Boston: Pratt, 1904, XXXIX, str. 175-76)

V Davidu Copperfieldu je Charles Dickens raziskoval izkušnjo, ki namiguje na spomine iz preteklih življenje, deja-vu. »Mi vsi imamo nekaj izkušnje z občutkom, ki nas občasno spreleti, da je nekaj, kar govorimo ali delamo, že prej bilo rečeno ali narejeno, v oddaljenem času – da smo bili pred veliko časa obdani z istimi obrazi, predmeti in okoliščinami. (Poglavje 39)

In v Rusiji je znameniti grof Leo Tolstoy napisal, »Tako, kot v sedanjem življenju, živimo skozi tisoče sanj, tako je naše sedanje življenje samo eno izmed mnogih tisoč takšnih življenj, v katera vstopimo iz drugega, bolj resničnega življenja … in [kamor] se potem vrnemo po smrti. Naše življenje je samo eno izmed sanj o tistem bolj resničnem življenju in tako neskončno dolgo, do zadnjega, zelo resničnega življenja – življenja Boga.« (Moscow: Magazine, The Voice of Universal Love, 1908, Št. 40, str. 634)

Moderna doba

Ko vstopimo v dvajseto stoletje, izvemo, da je ideja reinkarnacije pritegnila um enega izmed najvplivnejših zahodnih umetnikov, Paula Gauguin-a, ki je v svojih poslednjih letih na Tahitiju napisal, da ko fizični organizem propade, »duša preživi.« Potem vzame drugo telo, je Gauguin napisal, »degradira ali se povzdigne glede na zasluge ali pregrehe.« Umetnik je verjel, da je idejo o nenehnem ponovnem rojstvu na zahodu najprej učil Pitagora, ki se je tega naučil od modrecev starodavne Indije. (Modern Thought and Catholicism, prevajalec, Frank Lester Pleadwell. tiskano v samozaložbi, 1927. Originalni rokopis hrani St. Louis Art Museum, St. Louis, Missouri)

Ameriški avtomobilski magnat Henry Ford je nekoč rekel časopisnemu novinarju: »Teorijo o reinkarnaciji sem sprejel, ko sem bil star 26 let.« Ford je rekel, »Genialnost je izkušenost. Zdi se, da nekateri mislijo, da gre za dar ali talent, ampak je sad dolgoletnih izkušenj v mnogih življenjih.« (San Francisco Examiner, 28. avgust, 1928) Na podoben način je ameriški general George S. Patton verjel, da je svoje vojaške veščine pridobil na starodavnih bojiščih.

Reinkarnacija je ponavljajoča se tema Uliksesa, dela irskega romanopisca in pesnika Jamesa Joyce-a. V enem slavnem odlomku romana, Joycov junak, gospod Bloom, pravi svoji ženi: »Nekateri ljudje verjamejo, da živimo po smrti v drugem telesu, da smo živeli prej. To imenujejo reinkarnacija. Da smo vsi živeli prej na Zemlji, pred tisoče leti ali na kakem drugem planetu. Pravijo, da smo to pozabili. Nekateri pravijo, da se spominjajo svojih preteklih življenj.« (Prva epizoda, »Calypso«)

Jack London je naredil reinkarnacijo za glavno temo svojega romana The Star Rover, v katerem osrednji lik pravi: »Nisem začel, ko sem se rodil, niti ko sem bil spočet. Rastel sem, se razvijal skozi nepreračunljive miriade tisočletij … Vsi moji prejšnji jazi imajo svoje glasove, odmeve, šepete v meni … Oh, nepreračunljivo krat bom spet rojen in kljub temu neumni bebci mislijo, da če mi bodo raztegnili vrat z vrvjo, bom nehal obstajati.« (New York: Macmillan, 1919, str. 252-54)

V svojem klasičnem romanu o iskanju duhovne resnice, Siddharthi, je Nobelov nagrajenec Herman Hesse napisal: »Videl je vse te oblike in obraze v tisoč odnosih enega z drugim … Nobeden izmed njih ni umrl, samo spremenili so se, vedno so se znova rodili, nenehno so imeli nov obraz: samo čas je stal med enim in drugim obrazom.« (New York: New Directions, 1951)

Številni znanstveniki in psihologi so prav tako verjeli v reinkarnacijo. Eden izmed največjih psihologov moderne dobe, Carl Jung, je uporabil pojem večnega sebe [Jaza], ki gre skozi veliko rojstev kot sredstva v njegovih poskusih, da bi razumel najgloblje skrivnosti sebe [Jaza] in zavesti. »Dobro si lahko predstavljam, da sem morda živel v preteklih stoletjih in tam naletel na vprašanja, na katera takrat še nisem znal odgovoriti; da sem moral biti spet rojen, ker nisem izpolnil naloge, ki mi je bila dana,« (»Memories, Dreams, and Reflections. New York: Pantheon, 1963, str. 323) je rekel Jung.

Britanski biolog Thomas Huxley je izjavil, da je bila »doktrina o seljenju duš« »sredstvo za konstruiranje verjetnega dokaza za odnos kozmosa do človeka« in opozoril, da je »nihče razen zelo prenagljenih mislecev ne bo zavrnil na osnovi neumnosti. (»Evolution and Ethics and Other Essays. New York: Appleton, 1894, str. 60-61)

Eden izmed vodilnih oseb na področju psihoanalize in človeškega razvoja, ameriški psihoanalitik Erik Erikson, je prepričan, da reinkarnacija sega do samega vsakogaršnjega jedra sistema prepričanj. »Soočimo se s tem: ‘globoko v sebi' nihče pri zdravi pameti ne more vizualizirati svojega obstoja brez predpostavke, da je vedno živel in bo živel v bodoče,« (Gandhi's Truth. New York: Norton, 1969, str. 36) je zapisal avtor.

Mahatma Gandhi, eden izmed največjih političnih figur modernih časov in apostol nenasilja, je nekoč izjavil, kako mu je praktično razumevanje reinkarnacije dalo upanje za njegove sanje o svetovnem miru. Gandhi je rekel, »Ne morem si zamisliti trajne sovražnosti med dvema človekoma in verjeti kot verjamem v teorijo ponovnega rojstva. Živim v upanju, da če ne v tem življenju, potem bom lahko objel celo človeštvo v prijaznem objemu v enem drugem življenju.« (Young India, 2. april, 1931, str. 54)

V eni izmed svojih kratkih zgodb J. D. Salinger predstavi Teddya, zgodaj zrelega dečka, ki se spominja svojih reinkarnacijskih izkušenj in odkrito govori o njih. »To je tako smešno. Vse kar narediš je, da zapustiš svoje telo, ko umreš. Presneto, vsi so to naredili že na tisočekrat. Samo zato, ker se tega ne morejo spomniti, to še ne pomeni, da tega niso storili. (»J. D. Salinger, Nine Stories. New York: Signet paperback, 1954)

Jonathan Livingston galeb, junak istoimenskega romana, ki ga je avtor Richard Bach opisal kot »tisti majhen bleščeč ogenj, ki gori v vseh nas,« gre skozi serijo reinkarnacij, ki ga vodijo od Zemlje do nebeškega sveta in spet nazaj, da bi razsvetlil manj srečne galebe. Eden izmed Jonathanovih mentorjev se pozanima: »Ali sploh veš, koliko življenj smo gotovo dali skozi preden smo sploh dobili prvo idejo, da obstaja v življenju več kot samo prehranjevanje ali bojevanje ali moč v jati? Tisoč življenj, Jon, deset tisoč! In potem naslednjih sto življenj, dokler se nismo naučili, da obstaja taka stvar popolnost in drugih sto, da bi prišli do ideje, da je namen našega življenja najti to popolnost in jo pokazati drugim. (»New York: Macmillan, 1970, str. 53-54)

Nobelov nagrajenec Isaac Bashevis Singer pogosto govori o preteklih življenjih, ponovnem rojstvu in nesmrtnosti duše v svojih mojstrskih kratkih zgodbah. »Smrt ne obstaja. Kako lahko smrt obstaja, če je vse del Boga? Duša nikoli ne umre in telo ni nikoli resnično živo. (»A Friend of Kafka and Other Stories. New York: Farrar, Straus & Giroux, 1962)

In britanski nagrajeni pesnik John Masefield v svoji znani pesmi o preteklih in prihodnjih življenjih piše:

Menim, da ko oseba umre
Se njegova duša vrne na Zemljo spet;
Oblečena v neko novo meseno preobleko
Drugi materi se rodi
Z bolj čvrstimi udi in bistrejšo glavo
Stara duša se spet poda na pot.

(»A Creed,« Zbrane pesmi Collected Poems)

Glasbenik, pisec glasbenih besedil in slavni bivši Beatle George Harrison v svojih privatnih mislih o medosebnih odnosih razkriva resno razmišljanje o reinkarnaciji. »Prijatelji so vsi duše, ki smo jih poznali v drugih življenjih. Vleče nas enega k drugemu. Tako čutim glede prijateljev. Čeprav sem jih poznal samo en dan, to ničesar ne spremeni. Ne bom čakal, dokler jih ne bom poznal dve leti, kajti kakorkoli že, gotovo smo se že srečali kdaj prej, veste. (»I, Me, Mine. New York: Simon and Schuster, 1980)

Reinkarnacija znova privlači um intelektualcev in splošno javnost na zahodu. Filmi, romani, popularne popevke in časopisi, revije, vedno pogosteje obravnavajo reinkarnacijo in milijoni zahodnjakov se hitro pridružujejo velikemu številu več kot 1,5 milijarde ljudi, vključno s hindujci, budisti, taoisti in člani drugih ver, ki imajo v svoji tradiciji razumevanje o tem, da se življenje ne začne z rojstvom niti se ne konča s smrtjo. Toda preprosta radovednost ali prepričanje ne zadostujeta. Sta samo prvi korak v razumevanju celotne znanosti reinkarancije, ki vključuje znanje o tem, kako se osvoboditi iz nesrečnega cikla rojstva in smrti.

Bhagavad-gita – brezčasni vir na temo reinkarnacije

Veliko zahodnjakov se z namenom, da bi prišli do globljega razumevanja reinkarnacije, obrne na originalne vire znanja o preteklih in prihodnjih življenjih. Izmed literature, ki je na voljo, so indijske Vede v sanskrtu najstarejše na Zemlji in predstavljajo najbolj razumljive in logične razlage znanosti reinkarnacije, nauke, katerih univerzalna privlačnost se ohranja že več kot 5.000 let.

Najbolj temeljne informacije o inkarnaciji se pojavljajo v Bhagavad-giti, bistvu Upanišad in vsega vedskega znanja. Gito je izgovoril Gospod Krišna, Vrhovni Bog, Svojemu prijatelju in učencu Arjuni na bojišču v severni Indiji pred petimi tisočletji. Bojišče je popoln kraj za pogovor o reinkarnaciji, kajti med bojem se možje neposredno soočajo z usodnimi vprašanji življenja, smrti in življenja po smrti.

Ko Krišna začne govoriti o nesmrtnosti duše, pove Arjuni: »Nikoli ni obstajal čas, ko Jaz nisem obstajal, niti ti, niti vsi ti kralji. Niti v prihodnosti ne bo nihče izmed nas nehal obstajati.« Gita nadalje razlaga: »Vedeti morate, da je tisto, kar prežema celotno telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti te neuničljive duše.« Duša – tukaj govorimo o nečem tako subtilnem, da tega ni mogoče dokazati neposredno z omejenim človeškim umom in čuti. Zato vsak ne bo mogel sprejeti obstoja duše. Krišna informira Arjuno: »Nekateri vidijo dušo kot nekaj osupljivega, nekateri jo opisujejo kot nekaj osupljivega, nekateri poslušajo o njej kot o nečem osupljivem, nekateri pa je niti po poslušanju o njej nikakor ne morejo dojeti [Bg, 2.29].«

Sprejemanje obstoja duše pa ni samo stvar vere. Bhagavad-gita apelira na dokaze naših čutov in logike, da bi lahko sprejeli njene nauke z neko mero racionalnega prepričanja in ne na slepo, kot dogmo.

Nemogoče je razumeti reinkarnacijo, če ne poznamo razlike med dejanskim jazom (dušo) in telesom. Gita nam pomaga videti naravo duše preko naslednjega primera. »Kot sonce samo razsvetljuje ta celoten univerzum, tako tudi živo bitje, ki je v telesu, razsvetljuje celotno telo s svojo zavestjo.«

Zavest je konkreten dokaz prisotnosti duše v telesu. Na oblačen dan sonce morda ne bo vidno, toda vemo, da je tam na nebu zaradi prisotnosti sončne svetlobe. Podobno morda ne bomo sposobni neposredno zaznavati duše, lahko pa sklepamo o njeni prisotnosti zaradi prisotnosti zavesti. V odsotnosti zavesti je telo samo gmota mrtve materije. Samo prisotnost zavesti pripravi to gmoto mrtve materije do dihanja, govora, ljubezni in strahu. V bistvu je telo vozilo za dušo, skozi katerega lahko izpolni svoje veliko število materialnih želja. Gita razlaga, da je živo bitje znotraj telesa »posajeno vanj, kot v stroj narejen iz materialne energije.« Duša se zmotno poistoveti s telesom, ki nosi svoja različna pojmovanja življenja iz enega telesa v drugega kot zrak prenaša vonjave. Kakor avtomobil ne more funkcionirati brez prisotnosti voznika, tako materialno telo ne more funkcionirati brez prisotnosti duše.

Ko človek odrašča, postaja ta razlika med zavestnim jazom in fizičnim telesom bolj očitna. Skozi svoje življenje lahko oseba opazuje stalno spreminjanje svojega telesa. Čas dokaže kratkotrajnost tega telesa. Telo začne obstajati ob nekem času, raste, odrašča, proizvaja stranske produkte (otroke) in postopoma oslabi in umre. Fizično telo potemtakem ni resnično, kajti ob svojem času bo izginilo. Kot razlaga Gita: »Za neobstoječe [stvari] ni trajnosti.« Toda kljub vsem spremembam materialnega telesa, ostane zavest, simptom duše v telesu, nespremenjena. (»Za večne [stvari] spremembe ne obstajajo.«) Zato lahko logično zaključimo, da zavest poseduje prirojeno kvaliteto trajnosti, ki ji omogoča preživetje po razkroju [fizičnega] telesa. Krišna pravi Arjuni: »Za dušo nikdar ne obstajata niti rojstvo niti smrt … Ni ubita, ko je ubito telo [Bg, 2.20].«

Toda če duša »ni ubita, ko je ubito telo,« kaj se potem zgodi z njo? Odgovor, ki je dan v Bhagavad-giti je, da duša vstopi v drugo telo. To je reinkarnacija. Nekaterim ljudem je ta pojem težko sprejeti, ampak gre za naraven pojav in Gita daje logične primere v podporo našemu razumevanju: »Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Razumnega človeka taka zamenjava telesa ne zmede [Bg, 2.13].«

Z drugimi besedami: človek se reinkarnira celo v toku svojega [enega samega] življenja. Katerikoli biolog vam bo povedal, da telesne celice nenehno umirajo in jih zamenjajo nove. Drugače rečeno: vsak izmed nas ima več »različnih« teles v tem sedanjem življenju. Telo odraslega se popolnoma razlikuje od telesa iste osebe, ko je bila dojenček. Toda kljub telesnim spremembam ostaja oseba ista. Nekaj podobnega se zgodi v času smrti. Človekov jaz gre takrat skozi zadnjo spremembo telesa. Gita pravi: »Kakor človek oblači nova oblačila in odvrže stara, tako duša vstopa v nova materialna telesa ter zapušča stara in nekoristna [Bg, 2.22].« Tako duša ostaja ujeta v neskončen cikel rojstev in smrti. »Nekdo, ki se je rodil, bo zagotovo umrl, in po smrti se bo gotovo znova rodil,« pravi Gospod Arjuni.

Glede na Vede obstaja 8,400.000 življenjskih vrst, ki se začnejo najnižje pri mikrobih, se nadaljujejo z ribami, rastlinami, insekti, plazilci, pticami in živalmi vse do ljudi in polbogov. Glede na njihove želje se živa bitja neprestano rojevajo v teh življenjskih vrstah.

Um je mehanizem, ki usmerja to preseljevanje duš in dušo žene v nova in nova telesa. Gita [8.6] razlaga: »Katerokoli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapušča telo, … tisto stanje bo nedvomno dosegel [v svojem naslednjem življenju].« Vse, kar smo mislili in naredili za časa našega življenja, se vtisne v naš um, in celotni seštevek vseh teh vtisov vpliva na naše zadnje misli ob smrti. Glede na kvaliteto teh misli, nam materialna narava dodeli primerno telo. Zato je tip telesa, ki ga zdaj imamo, izraz naše zavesti ob času naše zadnje smrti.

»Ko živo bitje vstopi v novo telo iz grobe materije, dobi določeno vrsto ušes, oči, jezika, nosu in čutila tipa, katerih središče je um. Tako uživa v določenih predmetih čutne zaznave. [Gita, 15.9]« razlaga Gita. Nadalje, pot reinkarnacije ne vodi vedno navkreber; človeškemu bitju ni zagarantirano rojstvo v človeškem telesu v naslednjem življenju. Če npr. nekdo umre z mentaliteto psa, potem bo v naslednjem življenju dobil oči, nos, itd., psa, da bi lahko užival v pasjih užitkih. Gospod Krišna potrjuje usodo take nesrečne duše, ko pravi: »Kdor umre v guni [eden izmed treh načinov delovanja materialne narave] nevednosti, se rodi v živalskem kraljestvu [Bg, 14.15].«

Po Bhagavad-giti sodeč ljudje, ki se ne zanimajo za svojo nefizično, višjo naravo, jih zakoni karme prisilijo, da nadaljujejo cikel rojstva, smrti in ponovnega rojstva in se včasih pojavijo kot ljudje, včasih kot živali in včasih kot rastline ali insekti.

Naša eksistenca v materialnem svetu je posledica karmičnih reakcij iz tega in prejšnjih življenj in človeško telo je edini izhod skozi katerega se materialno pogojena duša lahko reši. Če pravilno uporabimo človeško obliko, lahko oseba reši vse probleme življenja (rojstvo, smrt, bolezen in starost) in se reši iz neskončnega cikla reinkarnacije. Če pa duša, ki se je razvila do človeškega nivoja, zapravi svoje življenje samo za čutno uživanje, lahko z lahkoto ustvari zadosti karme v sedanjem življenju, da bo ostala zapletena v cikel rojstva in smrti za tisoče let. In morda sploh ne bo človeško bitje.

Gospod Krišna pravi: »Neumni ne morejo razumeti, kako živo bitje zapusti telo in kako pod vplivom gun materialne narave uživa v telesu. Tisti, ki mu je znanje odprlo oči, pa to lahko vidi. [Bg, 15.10] Prizadevni transcendentalisti, ki delujejo skladno s svojo pravo naravo, lahko vse to jasno vidijo. Ljudje z nerazvitim mišljenjem, ki niso dosegli samospoznanja, pa ne morejo videti, kaj se dogaja, četudi poskušajo. [Bg, 15.11]«

Duša, ki ima zadosti sreče, da pride v človeško telo, bi se morala resno truditi za samospoznanje, da bi razumela principe reinkarnacije in se osvobodila ponovnega rojstva in smrti. Ne moremo si privoščiti, da se ne bi.