5. poglavje – KDO JE VLADAR(ICA) VRINDAVANA

[Samandžasa je nadaljevala: »Tako je Satjabhama izpijala nektarske igre iz Vradže iz ust Šri Krišne, ki se je tako globoko vživel vanje, da ni in ni mogel nehati govoriti o njih.« Lakšmana je roteče nagovorila Samandžaso: »Lepo lepo te prosim, nadaljuj in mi povej, kaj so mlade pastirice iz Gokule storile potem? Poteši mojo žejo po poslušanju te zgodbe, ki je z vsakim trenutkom vse večja in večja! O Samandžasa, bodi milostna in govori naprej!« In Samandžasa je povzela svojo pripoved ...]

Nato je stopil naprej Subala, pogledal Govindo in mu rekel: »Dragi Prana-sakha! Nadaljuj zdaj s pogajanjem za ceno svojih biserov. Najprej jih ponudi sakhiji Indulekhi.«

Krišna je dejal: »Indulekha, stopi naprej, prosim! Zdaj se bom pogajal s teboj za ceno mojih biserov. Vem, da zelo težko prenašaš ločenost od mene, zatorej te prosim, da sprejmeš moj predlog. Z ostrimi konicami svojih nohtov vpraskaj svojo lastno podobo na mojih prsih. Tako bova dan in noč venomer skupaj in ti ne boš več čutila bolečin ločenosti od mene. Jaz pa bom tudi prisoten na planinah dvojčicah tvojih prsi kot dva polmeseca (vpraskana vanje). Tako se bom skril v tvojem životcu in dosegel veliko srečo tvoje draguljne ogrlice!«

Indulekhi so se ustnice začele tresti v veliki jezi, ko je glasno odgovorila: »Samo poslušajte, kakšen predlog je dal ta Barabin iz Vradže!«

Tungavidja je spregovorila: »O Vradžendra-nandana! Zdaj se za bisere pogajaj z Rangadevi.«

Krišna je odvrnil: »Rangadevi izjemno lepo pleše zanosni ženski ples na prizorišču Šri Rasa-mandale. Če me danes popelje na odročen kraj in me tam pouči o vseh dražeh moškega plesa, postavi zlata vrča svojih prsi na moja prsa ter me v igri premaga in spravi podse – potem bom tako zelo zadovoljen, da jo bom poveličeval in ji podaril nektar svojih ustnic!«

Te besede so Rangadevi hudo ujezile in je vzkliknila: »Ti si največji falot na celem svetu! Zakaj sploh poslušam tvoje besede?«

Zdaj je iz ozadja k Rangadevi pristopila njena sestra dvojčica Sudevi in rekla Krišni: »Poslušaj zdaj, o princ vseh rasik, ker ti moram povedati nekaj stvari! Ti nimaš prav nobenega občutka za dostojnost, da govoriš takšne neslanosti. Ampak saj za to nisi sam kriv, ko pa te je zmešal nektar z ustnic deklet iz Vradže. Ker si povsem opit od te sladke medice, lahko rečeš karkoli!«

Subala je rekel: »Dragi sakha Krišna, očitno je Sudevi sedaj spregovorila, ker se je pripravljena pogajati za bisere.«

Krišna je dejal: »Sudevi je zelo dobra v igri metanja kocke. Če me danes v dvoboju premaga, potem lahko hudo stisne moje prsi s svojo levo dojko ter opleni moje ustnice. Če pa zmagam jaz, bom lahko s svojo desno roko po želji stiskal njeno desno dojko, zelo čvrsto na dotik, in potem popil nektar z njenih ustnic.«

Sudevi je z divje namrščenimi obrvmi pisano pogledala Krišno, nato pa se obrnila k Višakhi in ji srdito rekla: »Poslušaj me, sakhi! Kaj naj sploh rečem? Vse ve ste prišle sem, da bi kupile bisere od tega sleparskega falota – ampak lahko jih kupite kar same in jih pozneje prinesete domov. Jaz grem pri tej priči od tod, saj me doma čaka dovolj dela!«

S temi besedami je Sudevi krenila od tam, a jo je Ananga-mandžari obrnila in pripeljala nazaj. Sudevi je potem zopet ogovorila Krišno: »Poslušaj me, Šri Hari, ti ljubezenski razuzdanec! Najboljša v metanju kocke je Ananga-mandžari – če se pomeriš z njo, bo ona tvoj lažni ponos, velik kot planina, sesula v prah!«

 

Tedaj je prišla Tulasi, ki se je postavila za Ranganamalo, nenadoma pa sta se pojavili tudi Mali in Bhringi s pismom, ki sta ga izročili v roke Tulasi. Sporočilo je vzela Lalita, ki ga je potihem prebrala, za trenutek pomislila in nato predala pismo Subali.

Krišna je vprašal: »Od kod je prišlo to pismo?«

Lalita: »Poslano je iz Javat-grama.«

Krišna: »In kaj piše v njem?«

Lalita: »Sedaj bo prebrano.«

Subala je pismo začel tiho brati, a ga je Krišna naprosil: »Prosim, govori glasneje, ne slišimo te!« Potem je Subala z velikim navdušenjem začel na glas brati:

Vsi blagoslovi in najvišja sreča z vami!

Za Subalo, ki ima vse najlepše in najboljše lastnosti, je prvi izmed prija-narma-sakh in je najljubša moč[1] mojega življenja!

Besede v tem pismu, ki ga pošiljam iz Javat-grama, so sama esenca nektarja moje** ljubezni.

Dragi Subala, želim ti vse najboljše in tvoja sreča je tudi moja velika sreča. To sporočilo naslavljam nate, ker si povezan z gojenjem biserov Vradžendra-kumare. V zadnjem času je zemlja Vradžabhumi rodila veliko novih biserov, zato je zanje sedaj treba poslati davek vladi. V normalnih okoliščinah nikoli ne bi pobirala davka od tistih, ki so mi ljubi, zato naj pojasnim razlog za to nenavadno odločitev. V zadnjem času sem sama izgubila veliko biserov in moji starši in starešine so zaradi tega vsi razjarjeni. Vse to me močno vznemirja, zato sem se odločila pobrati majhen davek od podanikov svojega kraljestva, da lahko poplačam ta dolg. Vi ste prišli iz drugega mesta in ste, ne da bi prej vprašali mene, začeli gojiti bisere v Vrindavani, ki je nesporno pod mojo oblastjo. Zaradi tega bi vas morala moja vlada kaznovati, vendar do sedaj tega nisem dopustila zaradi moje velike privrženosti do vas. Ker vem, da boste prebivalci iz druge vasi v bližnji prihodnosti postali moji podaniki, sem vam odpustila vse vaše prestopke.

Vendar pa sedaj želim, da podate popoln popis vašega pridelka biserov ter pri priči pošljete odmerjeni davek po Laliti in drugih. Zbrani davek bom potem poslala v Mathuro in v zameno za ta denar nabavila prvovrstne bisere. Od vašega bisernega vrta imate za plačati velike dajatve; če sedaj ne morete poplačati celotnega dolga, ker trenutno nimate toliko denarja, me prosim obvestite, kaj lahko ponudite. V tem primeru mi morate poslati najmanj polovico vseh biserov, ki so zrasli v vašem vrtu. Mislim, da mi v pismu ni potrebno navajati nadaljnjih podrobnosti, saj sami najbolje veste, kako ravnati v takih zadevah.

Krišno je ob poslušanju pisma preplavila neizmerna sreča; obrnil se je k Mali in Bhringi ter ju vprašal: »Dragi Mali in Bhringi! Kje je vajina gospodarica, od katere sta prinesli to pismo?«

Mali je odgovorila: »Ona je v Javatu, svoji prestolnici.«

Krišna: »In kaj počne v Javatu?«

Mali: »Nadzoruje nezakonito izkoriščanje njenega kraljestva, Vrindavane. Na papirju popisuje, kdo in kje goji katere rastline in kolikšen je njihov pridelek. Med tem delom je napisala to pismo in ga poslala po naju, da ga izročiva Subali.«

Krišna je rekel Subali: »To je očitno le trik prebrisane Lalite.«

Subala mu je odgovoril: »Ampak to je resnično Radhikin rokopis.«

Krišnačandra je potem vzel pismo iz Subalovih rok in ga pregledal v največjem blaženem zanosu. Ko je znova in znova opazoval njen rokopis, si je v Sebi mislil: »Te nanizane besede so tako polne nektarja, da so nanizani biseri v primerjavi z njimi kot steklene kroglice!« Ko je tako poveličeval njeno pisavo, je od začudenja otrpnil in na Njegovem telesu je izbruhnilo osmero božanskih satvika preobrazb ...

Ko je Krišna zopet prišel k zunanji zavesti, je nagovoril Subalo: »To je najbolj neverjetna trditev, kar sem jih kdaj slišal! Te gopije so izjemno vešče v potvarjanju dejstev in sedaj drzno razglašajo kraljestvo nekoga drugega za svoje!«

Madhumangala je spregovoril: »Dragi Sakha, poslušaj me! Te barabinske gopije mi naganjajo strah v kosti. In od vseh je najhujša nesramno predrzna Lalita. Ona je prava mojstrica v plesu dvoličnosti. Da bi gopije prevzele vladavino v Vrindavani, poskušajo z neverjetnim premetavanjem besed pokoriti druge. In če jim ta prevrat uspe, bodo dosegle neomejeno oblast tako nad teboj kot nad menoj!«

Krišna je rekel: »Poslušaj me, Lalita! Od kdaj naj bi Vrindavana pripadala Radhiki?«

Lalita je odgovorila: »Ti si pa res lump nad lumpi! Saj si sam videl, in zdaj si tudi dobro slišal, pa vendar si me drzneš vprašati o tem? Ko so Radhiko Vradžavasiji obredno okopali in slovesno okronali, je sedla na kraljevski levji prestol in na svoje čelo prejela kraljevski znak vladarice. Od tega dne ona vlada Vrindavani. Ti si bil takrat celo osebno prisoten, a sedaj trdiš, da nisi videl ničesar – to je le še en dokaz tvoje dvoličnosti.«

Krišna pa je zatrjeval: »O kakem takem obredu nisem nikoli niti slišal, kaj šele da bi ga videl!«

Višakha je rekla: »Ljuba Lalita, Krišna se ne spomni, da bi kdaj slišal to zgodbo. Očitno ga je zapustil ves razum, ker se opija z nektarskim medom mladih deklet iz Vradže! Ker se ničesar ne spomni in ne ve niti tega, kdo je vladar Vrindavane, nam sedaj povej to zgodbo in odstrani njegove dvome.«

Prav takrat je prišla Vrinda. Lalita se je je zelo razveselila in jo nagovorila: »O sakhi Vrinda! Sijajno, da si prav zdaj prišla! Prosim te, povej nam zgodbo o velikem prazniku kronanja.«

Vrinda je rekla: »Bolje bi bilo, da jo poveš ti. Jaz bi zelo rada to zgodbo slišala iz tvojih ust.«

Lalita je z velikim veseljem odgovorila: »Pa naj bo, pozorno me vsi poslušajte ...

Za vladavine kralja letnih časov, na dan pornamasi-tithi[2], je glas gospoda Brahme z neba prebivalcem Vradže naznanil poseben praznik. Gopešvara, gospod Šiva, ki stalno prebiva na Brahma-kundi, je osebno prišel vodit slavnostno ceremonijo. Vsi so v veliki sreči pospremili Šri Radhiko v Vrindavano, kjer so pripravili velik levji prestol in jo posedli nanj. Po navodilih gospoda Šive so Radhini podaniki iz Vrindavane opravili njeno obredno kopel, jo okrasili s tilako in razglasili za vladarico Vrindavane.

Vse gopije, Bhagavati Pornamasi in stotine brahmanskih žena na čelu z modro Savitri so blaženih src zrle Radhiko na njenem prestolu. V vrste so razpostavili sto osem vrčev, napolnjenih z vodami vseh svetih krajev. Gandharve v raju so opazovali ta zanosni prizor in peli pesmi za dobro srečo, Vidjadhari boginje so vzneseno izvajale mnoge plesne poze, žene polbogov na čelu s Šači in Tilotamo pa so vzklikale ›Džaja! Džaja!‹ medtem ko so polbogovi obsipali Šri Radhiko s cvetovi rajskih paridžat.

Školjke so trobile ob nenehnem koncertu karatal, vin, flavt in bobnov. Ko so lesene mridange v duetu z vinami slavile Radhino prelepo kraljestvo, so Višakha in njene prijateljice v veliki sreči urno pripravile najokusnejše jedi, polepšane z rumeno kurkumo, ki so dišale kot nektar.

Tudi najbolj neprecenljivo zlato se ne more primerjati z božansko krasoto Šri Radhikine telesne polti. Njene spremljevalke so ji v blaženi vznesenosti masirale ude z eksotično dišečimi mazili, ko je sedela na povišanem odru iz čistega zlata z vdelanimi rubini. Vsi vaščani, ki Radho ljubijo iz vsega srca, so se postavili v vrste za njeno obredno kopel. Kukavice so očarujoče pele, pavi plesali in čebelji samci s samicami brenčali mnoge lepe melodije. Nežni vetrič je prinašal dehteče vonjave razcvetenih ovijalk in vsi prisotni so zanosno mrmrali: ›Radha bo naša vladarica!‹ Potem je naprej stopila Pornamasi Thakurani z zlatim vrčem v rokah in opravila obredno kopel ob glasnih vzklikih ›Džaja! Džaja!‹, medtem ko so se potoki iz tisočev vrčev hkrati zlivali na Radho.

Potem sem v velikem zanosu otrla njeno božansko telesno postavo s tkanino iz najfinejše svile, jo oblekla v prelesten rdeč sari, čudovito nabran z zlato obrobo, in jo odela z rajsko lepim temnomodrim ogrinjalom. Radha je sedla na prestol in z blagimi nasmeški svojega sijočega obraza obsipala mlade pomočnice, ko so ji prinašale razno lepotilno okrasje. Radostnih src so jo okitile z neštetimi cvetnimi venci, okraski iz rož in dišavami ter s tilako naslikale temne kupide na njena nedra. Naposled je Bhagavati narisala kraljevski znak na Radhino čelo in jo razglasila za vladarico Vrindavane.«[3]

Ko so gopije v najvišji sreči poslušale Lalitino pripoved, so se jim obrazi razcveteli v blažene nasmehe.

Krišna je potem spregovoril: »Poslušaj me, ti pametna Lalita! Jaz še v sanjah nisem slišal take zgodbe! Ve dekleta trdite, da je Vrindavana postala vaša, ampak sedaj me pozorno poslušajte – mene vsi poznajo kot Indro iz Vrindavane. Bhagavati se je tega popolnoma zavedala, ko je s temno tilako narisala mojo sliko na Radhina nedra – torej je okronala Radho kot mojo kraljico in jo naslovila kot Vrindavanešvari.«

Višakha je odgovorila: »Poslušaj me, o princ! Če si ti gospod Indra, potem je tvoja kraljica Šači, ki živi zgoraj v raju. Radha, moja gospodarica, pa živi na zemlji kot žena srečnega Abhimanjuja.«

Krišna je rekel: »Poslušaj ti mene, o Višakha, velepoznavalka logičnih argumentov! Čeprav si na lastne oči videla dokaz moje vrhovne oblasti, vseeno trdiš, da nisi videla ničesar; po tem se vidi, da si izgubila vso pamet! Če tvoja sakhi Radha ni moja družica, zakaj je potem Bhagavati s tilako narisala mojo sliko na njena nedra? Ona je poznala resnico in je zato namazilila Radho z mojo sliko, ko jo je okronala kot vladarico Vrindavane.«

Lalita je rekla: »Poslušaj, o veliki bojevnik z lokom iz zajčjih rogov, o velemojster nesmislov! Poslušaj me, o vrhovni vladar zavajajočih laži! Tilaka, ki je bila nanesena na Radhina nedra, je simbol boga ljubezni, ki ima prečudovito temno polt. Da bi privabili njegove blagoslove, je bil narisan njegov lik s temno tilako – kaj ima to opraviti s tvojo samozvano oblastjo nad Vrindavano?«

Tungavidja je spregovorila: »Ljuba Lalita! Jaz poznam zgodbo, kako je Šri Krišna postal ›Indra‹. Nekoč je neki beraški brahman iz Mathure prišel v Vrindavano in vprašal, kdo je tu vladar, in tedaj je Krišna samopašno stopil naprej in se razglasil za Indro iz Vrindavane. Tako ima Krišna sam sebe za vladarja in se v družbi svojih prijateljev pastircev šopiri naokoli!«

Vrinda je dodala: »Draga Tungavidja, naj ti povem skrivnost, ki se skriva za tem! Vradžendra-nandana je nekoč resnično bil sam Indra. Ampak ker je bil skrajno razuzdan zakonolomec, ga je njegova zvesta žena Šači brcnila daleč proč od sebe. Hudo osramočen, ker ga je zapustila njegova nesmrtna rajska soproga, je ponižan prišel živet sem v Vrindavano. S svojo mistično močjo je privzel obliko mladega pastirja in kot Krišna začel gojiti bisere.«

Krišna je dejal: »Vrinda, ti si bila skrbnica vrindavanskega gozda – ne razumem, kako da si se sedaj spajdašila s temi objestnimi sakhijami?«

Madhumangala je rekel: »Dragi Sakha, jaz ti lahko povem, zakaj! S temi gopijami se druži iz pohlepa po boljši hrani. Zavrgla je svoje dolžnosti skrbnice gozda in postala služkinja v njihovih domovih, zato ni čudno, da govori tako zavajajoče.«

Vrinda mu je vrnila: »Poslušaj, Madhu, ti žaljivi brahman! Ti si en velik cepec in se mi sploh ne ljubi odgovarjati na tvoje besede. Vem, da si najbrž poljubil Indrovega slona, zato samo bodi tiho in se ne vmešavaj!«

Zdaj sta spregovorili Mali in Bhringi: »Zakaj ste vsi pozabili na Šri Radhikino pismo? Prišle smo pobrat davek na bisere, zdaj pa smo se zapletli v jalovo razpravljanje. Zvežimo Krišni roke in vrat in ga prisilimo, da plača davek. Prinesli sva to pismo, da ga obvestimo o kazni, ki ga čaka. Naj poplača svoj dolg, da ga odnesemo Radhiki, pa ga bomo pustile pri miru.«

Lalita je rekla: »Saj hočejo plačati davek. Poglejte – tukaj je Madhumangala. Mali in Bhringi, le zvežita ga z vrvjo iz ovijalk ter ga odvedita v Javat k Džatili in Abhimanjuju kot plačilo!«

Na to se je Madhumangala zelo prestrašil in v veliki naglici rekel Krišni: »Doma me čaka neko nujno opravilo – zdaj moram iti in se pozneje spet vrnem!«

Krišna je odgovoril: »Ne delaj sramote svojemu brahmanskemu stanu – kako se lahko bojiš groženj teh preprostih deklet?«

Madhumangala je dejal: »Ti kar bodi tako prepričan, jaz pa se dobro spomnim, kaj je bilo tistega dne, ko smo pobirali mitnino. Na tvoj ukaz sem sedaj prišel nazaj, ampak po Šri Radhikinem ukazu bi me morali zvezati in odpeljati stran! Lalita me namerava zvezati z mojim lastnim oblačilom. Če bi ti videl, kaj se tukaj v resnici dogaja, ne bi govoril tako samozavestno. Na srečo lahko razodenem svoje brahmanske moči – zdaj se vsemu odpovedujem in bežim od tod, kolikor me nesejo noge!«

S temi besedami se je Madhumangala obrnil in že nabrusil pete, ampak Krišna ga je zgrabil za roko in potegnil nazaj. Ob tem prizoru so se sakhije začele prešerno smejati in oponašati prestrašeni izraz na Madhumangalovem obrazu.

Tedaj je Krišna zavzel zelo oblastno držo in smelo izjavil: »Komu bi moral jaz plačati davek v moji Vrindavani? Kdo si upa vzeti moje bogastvo? Če jaz plačam ta dozdevni kraljevi davek navadnim pastiricam, kako bom lahko poslej živel v Vrindavani? Vsakdo ve, da je to moja Vrindavana – kako vam lahko sploh pade na pamet takšna neumnost!«

Lalita pa ga je zavrnila: »Tvoj rojstni kraj je Mahavana, a si ga zapustil in zdaj prišel v Vrindavano, kjer živijo številna ljudstva. Ko si najbolj mogočnega in vplivnega kralja Vrišabhanuja prosil za neko mesto za prebivanje, ti je dobrotljivo dodelil hrib Nandišvaro. Tako imaš po njegovi milosti prebivališče v naši skupnosti, ti pa se sedaj predrzno postavljaš kot lažni kralj!«

Vrinda je naprosila Lalito: »Povej nam, prosim te, zakaj je pravzaprav Krišna zapustil Mahavano?«

Lalita je odgovorila: »Mahavana je zelo veliko in pomembno mesto. Tam živijo mnogi bogati ljudje, ki pa so v svoji sredi imeli izjemno veščega tatu, razvpitega kot morilca žensk[4] in kradljivca mlečnih izdelkov. V strahu pred njim so se meščani za pomoč obrnili na kralja Kamso. Zato se je Vradžešvari Jašoda močno zbala in pobegnila od tam s tem kradljivcem. Iz tega razloga se je naselila v odročnem gozdu hriba Nandišvare. Krišna se sedaj sramuje svojih prejšnjih dejanj, zato je opustil tatvine in začel z vrtnarjenjem. Ampak zdaj, ko je postal kmetovalec, zopet noče plačevati davkov in celo trdi, da je postal kralj – zato ga mora kaznovati prava vladarica.«

Subala je rekel: »Ali sem vas dobro slišal, da je Krišna opustil svoje kraljevanje in postal kmetovalec? Prav gotovo si želi pametnega nasveta, kako naj sedaj ravna.«

Vrinda je rekla: »Subala, ti si zelo pameten in izveden v logiki, zato te prosimo, da postaneš posrednik in razrešiš spor med sprtima strankama. Razreši dilemo, čigavo je to kraljestvo, ter tako vzpostavi mir in srečo. Nobene potrebe ni po glasnih, žaljivih besednih bitkah.«

Subala je dejal: »Vrinda, to si dobro povedala. Nandimukhi, ti in jaz bova kot posrednika enkrat za vselej razrešila ta spor.«

Potem se je Subala obrnil h Krišni in ga nagovoril: »Moj dragi prijatelj, o Prana-sakha! Kako zagovarjaš, da je to tvoje kraljestvo in da naj bi bil izvzet od plačevanja davka? Najprej bo svoje povedala Lalita, potem pa še ti. Ko bom slišal obe vajini mišljenji, bom podal svoj logični sklep.«

Subala je nato vprašal Lalito: »Kako je tvoja skupina pridobila oblast nad Vrindavano?«

Lalita je odgovorila: »V najvažnejših tantrah je veliko izjav, ki dokazujejo, da je Vrindavana Radhikina. Ampak kako da Krišna ne vidi neposrednega dokaza o njeni vrhovni oblasti? In zakaj je postal tako prevzeten, da ni zmožen jasno videti tega dokaza?«

Subala je vprašal: »Kateri je ta dokaz? Želimo ga slišati, da si lahko ustvarimo svoje lastno mnenje.«

Lalita je odgovorila: »Draga Vrinda, ti si bila temu osebno priča.«

Vrinda je rekla: »Čemu sploh govoriti o tem? Samo po sebi se razume, da je Vrindavana Radhikina. Zgolj po dražesti Radhikine telesne lepote so prebivalci Vrindavane obdarjeni z vsemi božanskimi obilji. Običajno rečemo, da je Radhin telesni sij kakor bleščeče zlati jasmin, a v resnici je ona dala jasminu nekaj svojega lastnega sijaja. Iz istega razloga so pozlačeni tudi ti lotosovi cvetovi, ki so dobili svojo barvo od delčka njenega blestečega obličja. Barvo svojih oči je posodila modremu lotosu in lesk svojih zob zrelim semenom granatnega jabolka. Lepoto svojega nosu je podarila nežnim cvetovom sezama in sladkost svojega glasu štorkljam in kukavicam. Z ljubkostjo svojih las je obdarila pavji rep in z dražestnimi kodri na svojem čelu roje čmrljev. Z očarljivostjo svojega čela je navdala cvet flamingovega kljuna[5] in z veličastjem svojih obrvi Kupidov lok**. Zreli sadež bimbe je dobil svojo veličastnost od njenih ustnic in zlate ovijalke so prejele svojo ljubkost od njenih rok. Okrogli plodovi bilve so dobili svojo krasoto od njenih prsi in zlati levji prestol je dobil svoj sij od njenega oprsja. Zlata debla bananovca so dobila svoj lesk od njenih stegen in labod je prejel svojo dostojanstvenost od njene ponosne drže. Ljubkost svojih stopal je podarila lilijam in sijaj svojih podplatov kralju vseh slonov. Tako je Šri Radhika z dražestjo svoje lastne telesne lepote povečala obilje vseh prebivalcev Vrindavane. Zato je Vrindavana postala tako prekrasna – kako potem Vrindavana ni Radhikina?!«

Madhumangala se je na to gromko zasmejal in rekel: »Oh, Vrinda, ti lažnivka! Iz pohlepa po okusnih slaščicah si opustila svojo bogovstvo in se zdaj preračunljivo prilizuješ sakhijam, s katerimi po krivem obtožujete mojega sakho za kršenje zakona.«

Nandimukhi je spregovorila: »Lalita, ti imaš tukaj veljavo. Krišna se kljub vsem naštetim dokazom še vedno noče vdati, zato se moramo pozvati na izjave iz Puran. Prosim te, razprši dvome vseh prisotnih z navedbami iz starih spisov. Kdo ne bi verjel v predstavljene dokaze iz svetih spisov? Kdo bi si upal zanemariti tak dokaz?«

Lalita je rekla: »Nandimukhi se je postavila na Krišnovo stran; zdaj je postala velika duša, ki se več ne boji religijskih načel. Če kdo želi slišati izjave svetih spisov, potem predlagam, da gremo vsi k Bhagavati in jo prosimo, naj nam navede dokaze iz Puran. Le potem bodo vsi dvomi razpršeni.«

Subala je rekel: »Ko bomo šli k Bhagavati in slišali od nje, bom zagotovo prepričan. Ampak zdaj nam navedi vsaj nek dokaz iz svetih spisov v naš razmislek.«

Lalita je odgovorila: »Me smo le preprosta dekleta iz pastirskih družin in ne znamo navajati svetih spisov. Ampak če stališče svetih spisov z navedbami iz Puran predstavi Vrinda, bodo dvomi vseh navzočih razblinjeni.«

Vrinda je dejala: »V svetih spisih je zelo veliko takih izjav, a naj vam navedem le eno. Pozorno me poslušajte! Rečeno je, da mnoge druge boginje živijo v mnogih drugih gozdovih, toda po izjavi iz številnih Puran ›Radha živi v gozdu Vrindavane‹. Ta izjava iz Puran nadkriljuje vsa druga mnenja; kdo bi si upal izpodbijati ta dokaz?«

Te Vrindine besede so zelo vzradostile mlade sakhije, ki so jo navdušeno začele objemati in vzklikati: »Bravo Vrinda, vsa čast tebi!«

Vradžendra-nandana ni na to rekel nič, zato je Madhumangala zavzel bahavo držo, izzivalno plosknil z roko pod pazduho in smelo spregovoril: »Le poslušaj me, Vrinda! In ti, Nandimukhi! Vede so smetana vseh Puran. Če dokončno sodbo o nečem podajo Vede, potem Purane za to niso avtoriteta. Niste navedle sodbe Ved, ki prekašajo vse druge spise. Ena veja Ved je Gopala-Tapani Upanišada, ki vsebuje besede gospoda Brahme s štirimi obrazi: ›Vrindavana je vedno Krišnov gozd.‹ Resnično, glavni od vseh polbogov ga imenuje ›Krišna-van‹. Kako je potem mogoče, da Vrindavana ne bi bila Krišnova? Takšna namigovanja so skrajno bebava in nesramna. Poslušaj me, Subala, pri priči vstani in izženi te zlobne dekline, ki hočejo ukrasti tuje kraljestvo! Potem bova mirno živela z najinim Prija-sakho v našem kraljestvu.«

To rekši, je Madhumangala začel mlatiti z rokama kakor rokoborec, ki gre v napad, in vpiti: »Kdo lahko ukrade Vrindavano mojega sakhe?!« Zdaj je bil navdušen Krišna in je Madhumangalo čvrsto objel.

Po tem je sakhijam upadel pogum, ampak Šri Radha, ki se je skrivala v bližnjem gozdičku, je sama pri sebi rekla: »Nihče ni razumel pomen besede ›Krišna-van‹. V resnici pomeni, da želi oteti kraljestvo nekomu drugemu, da bi sam postal vladar!«

Ta njena misel se je isti hip razodela v umu Lalite, ki je zdaj spregovorila: »Poslušaj me, Nandimukhi! Še nekaj imam za reči. Ta beseda na črko ›k‹ se ne nanaša nujno na tistega, ki preživlja svoj čas v družbi s prijatelji pastirci. Mislim, da tukaj nihče ne razume pravega pomena besedne zveze ›krišna-van‹. Zatorej poglejmo, za kakšno sanskrtsko zloženko gre. Sestavljena je iz besed ›krišna‹ in ›van‹. Tukaj gre zgolj za zloženko karma-dharaja z dvema členoma, ki sta v opoziciji. V tovrstni zloženki je pomen zgolj to, da je na eni strani ›krišna‹ in na drugi ›gozd‹. Kako si lahko potem to nekdo napačno razlaga, da je pomen ›Krišnov gozd‹? Samo zelo neumen človek bi lahko prišel do takšnega zmotnega sklepa in tako zapravil svoje življenje.

Po drugi strani pa lahko to besedno zvezo razumemo tudi kot bahu-vrihi z levim prilastkom; to je jasno kot beli dan. Pozorno poslušajte mojo razlago o tem. V takšni zloženki besedi krišna ali 'temen' in van ali 'gozd' skupaj pomenita 'mesto, kjer je gozd temen' – in to je res, saj so v Vrindavani na mnogih mestih goste temne hoste, polne dreves tamale. Ta besedna zveza zgolj nakazuje, da je gozd temen; le kako bi to lahko pomenilo, da je gozd Krišnov? Samo neresen klovn bi uporabil ta primer kot dokaz, da je Krišna vladar Vrindavane.«

Krišna je odgovoril: »Tvoje razumevanje samo dokazuje, da si ti tukaj smešna in neresna. Zakaj nisi povedala, da je to povsem očitno zloženka šasthi tat-puruša, v kateri je prva beseda svojilni zaimek? Zanemarila si očitni pomen ›Krišnov gozd‹ in si izmislila svojo lastno smešno in komplicirano razlago. Vsakdo ve, da zloženke šasthi tat-puruša pač ni mogoče zamenjati za zloženko karma-dharaja ali bahu-vrihi! Zloženko šasthi tat-puruša sprejemajo slavni učenjaki v vseh treh svetovih – kateri pavliha bi bil tako neumen, da bi zavrnil njen pomen in jo napačno skušal zamenjati z drugo vrsto zloženke?«

Lalita je rekla: »Ti poslušaj, o vrli veleučenjak! Ti poznaš le najosnovnejši pomen zloženke šasthi tat-puruša. Zdaj bom razložila njen pravi pomen; pozorno me poslušajte. ›Šasthi‹ je ime boginje, njen ›tat-puruša‹ ali vdani spremljevalec pa si ti sam. Tako je sedaj razkrit pravi pomen zloženke šasthi tat-puruša, skrit v tvojem srcu!«

Nandimukhi je vprašala: »Kdo je ta Šasthi-devi? In kako je Krišna njen vdani spremljevalec? Podrobno nam pojasni vse to.«

Lalita je odgovorila: »Šasthi je v resnici Čandravali, njen puruša pa je ta, ki vdano služi ob njenih stopalih.«

Višakha je vprašala: »Kako je Čandravali ta Šasthi ali 'Boginja v šestih podobah'? Prosimo te, razprši našo nevednost o tem!«

Lalita je odgovorila: »Njena prva podoba je strašljiva boginja Katjajani, katero časti Čandravalijin mož pastir Govardhana Mala, služabnik kralja Kamse. Druga je mati Govardhane Male, ki je boginja Bharunda Čandi, upraviteljica vseh bitij. Tretja je Karala, Čandravalijina babica po materini strani, ki je silna Ghantu devi ali boginja Čarčika. Četrta je Šajvja, Čandravalijina prijateljica, ki je strašna boginja Kali. Peta je njena prijateljica Padma, ki je velika boginja Šankhini. Šesta pa je Čandravali sama, ki je slavna boginja Šasthi, prešerno objestna prebivalka vasi Sakhisthali, katero obkroža banjanov gozd. Vsakdo ve, da boginja Šasthi prebiva v banjanovih drevesih, zato to ime odgovarja Čandravali, ki je ta Šasthi-devi, njen tat-puruša pa je Šri Krišna. To je pravi pomen zloženke šasthi tat-puruša!«

Sakhije so z bučnim smehom pozdravile to neverjetno domiselno razlago in se globoko potopile v ocean zanosne ljubezni. Krišna pa si je sam pri sebi mislil: »Ob samozavestni pretkanosti njihovih besed in njihovi osupljivi bistroumnosti sem ostal čisto brez besed! Moji vladavini v Vrindavani se slabo piše!«

Zdaj Krišni ni preostalo drugega, kot da se posluži še zadnjega sredstva. Obrnil se je k Nandimukhi in rekel: »Draga Nandimukhi! Vse te Vradža gopije nosijo okrasje iz koral, biserov, rubinov, zlata in diamantov, ki prihajajo iz moje Vrindavane, ampak jaz jim ne zamerim njihove mladostne objestnosti. Poleg tega sem jih v preteklosti obvaroval, ko sem dvignil hrib Govardhano in ko sem pogasil gozdni požar. Ampak zdaj so očitno pozabile na moja velikodušna dejanja in se na vse mogoče načine poskušajo polastiti mojega kraljestva – samo poglej značaj teh nehvaležnih deklet, o Nandimukhi! Ti si učenka lotosnih stopal Šri Bhagavati in le zaradi tebe sem do sedaj o tem molčal. Ta dekleta ne poznajo razlike med primernim in neprimernim govorjenjem in so bila zato poslana v majhno mesto, kjer se lahko nespodobno obnašajo. Ne znajo povedati niti stavka brez svoje lokave dvoličnosti, ampak jaz ne mislim dopustiti niti enega njihovega namigovanja na moje napake več. Zdaj bom enkrat za vselej zadostil pravici in prosim te, naj ti zaradi tega ne bo žal. Na njihovih životcih so mnoge zlate šatulje z zakladi, v katerih skrivajo neprecenljiva bogastva mladosti. Te šatulje so premazane z mošusovo pasto in pokrite z robovi njihovih modrih oblačil. Jaz pa jih bom prebodel s svojimi zelo ostrimi nohti in oplenil vse njihovo bogastvo. Poglej tudi njihove zgornje in spodnje ustnice, ki so kakor zreli sadeži bimbe – znotraj skrivajo mnoge rubine. Z mogočno vojsko svojih zob bom izropal vse to bogastvo in jim ga otel. In ko jim tako opustošim njihovo imetje, bodo obubožane naposled pobegnile in me pustile pri miru!«

Pri teh besedah se je Krišna zelo oblastno razkoračil, potem pa urno stekel za mladimi pastiricami, ki so se razkropile v vse smeri, pogledujoč nazaj proti Krišni z mešanico usločenih obrvi, rdečih oči in nasmeškov.

Tedaj pa je spregovorila Lalita z očmi, plamtečimi od jeze: »O ti falot, pri priči prenehaj! To je posledica tvojega pitja Šjama-rase – ne približuj se nam, o mojster skrajnih neslanosti! Zdajci gremo k tvoji materi Jašodi in ji bomo povedale vse o tvoji norosti, potem boš pa požel sadove svojih dejanj!«

Krišna, prestreljen z ostrimi puščicami z lokov Lalitinih usločenih obrvi, je močno osupnil in obstal kakor vkopan malo stran od gopij.

 

Šri Satjabhama, ki je v Dvaraki poslušala Krišnovo osupljivo zgodbo o biserih, se ji nikakor ni mogla načuditi. Smeje se, je vprašala gospodarja svojega življenja: »Če se je Radha skrivala v bližnjem gaju, kako so lahko Lalita in druge sakhije vedele, o čem je razmišljala?«

Krišna je odgovoril: »Ljubljena moja! Lalita in vse druge sakhije so Šri Radhikine kaja-vjuha ali osebne telesne razširitve. Zato se vsaka beseda, ki vstopi v Radhikin um, še isti hip pojavi v srcih sakhij, kakor se vsaka melodija, ki vstopi v um igralca na vino, isti hip izrazi na strunah vine.«

Satjabhama je rekla: »Kako pa si Ti lahko v Svojem srcu vedel za Radhine šaljive odgovore, saj se je skrivala v gozdičku in Je nisi mogel videti? Prosim te, preženi moje dvome o tem!«

Madhumangala, ki je bil tudi navzoč v Dvaraki, je sedaj ves vznesen odgovoril: »Poslušaj, o Satjabhama, o Njunem edinstvenem značaju! Vonj mošusa in sam mošus nista dve različni stvari, temveč sta neločljiva. Prav tako sta tudi Šri Radha in Madhava ena sama bit, a je stvarnik Njuno eno dušo izrazil v dveh telesih; torej je nemogoče, da Njune misli ne bi bile razkrite drug drugemu!«

Ko je slišal Madhumangalove besede, je Govindo hipoma zapustila vsa sreča in prevzela velika potrtost, saj je začel čutiti žgočo bolečino ločenosti od Šri Radhike. Bridkost grenke bolečine v ločenosti, ki je postajala vse ostrejša, je s svojo surovo silo povsem preplavila Šri Krišnovo srce. V plamtečem ognju ločenosti od ljubljenih iz Vradže je postal skrajno vznemirjen in je začel glasno tožiti, medtem ko sta Satjabhama in Madhumangala žalostno jokala in tožila v odgovor.

O ljubljena Satjabhama! Povej mi, kje je moja najdražja Radha? Kje je ta mogočni val zanosne ljubezni, katere telo kakor zlati lotos vse obliva z nektarjem sladkosti? Kje je vladarica mojega življenja? Ljuba prijateljica, povej mi! Kako si lahko pomagam? Kje lahko najdem svojo Radhiko? Če mi poveš, pri tej priči odidem tja! Brez Nje me bo življenje zapustilo!

Poosebljena mahabhava, široka reka svetlikajoče se tekoče preme, ozaljšana z dvajseterim okrasjem zanosnih čustev, najizvrstnejša pevka in plesalka, najvrlejša boginja vsega znanja, najboljša poznavalka ženskega rasa plesa in najboljša v zbijanju šal – Moje oči si goreče želijo videti krasoto tega lotosnega obraza; le kdaj bom spet videl ta prizor?

Uzrl jo bom, kako na poti v gozdno senčnico v družbi Lalite in Višakhe stopa v kraljevski drži ponosnega laboda. Plameni ločenosti od Mene požirajo tudi Njeno telo – ne vem, kaj je sedaj z Radhiko!

Reci mi, Madhumangala, Moj dragi prana-sakha – ali bom lahko še kdaj videl Radho in se družil z Njo? Prosim te, prinesi Mi kaj novic o Njej!

Kje je Lalita Mojega srca? Kje je Moja Višakha? Kje je Moja Čampakalata? Kje je sakhi Tungavidja? In Rangadevi? In Sudevi? Kje sta Nandimukhi in Kundalata? Kje je Moj oče Nanda? In Moja mati Jašoda? Kje je Subala, življenje Mojega življenja? Ojoj! Neizprosna usoda Me je primorala, da sem vas vse zapustil, in Me vrgla daleč daleč proč od vas!

Jojmene! Jojmene! Kje je Vrindavana? Kje je Giri-Govardhana? Kje sta Radhakunda in Šjamakunda? Kje je Vrišabhanu-pura? In naše prelepo shajališče Sanket? In kje je Moj dom na hribu Nandišvari? Kje je Moj gozd na bregu Jamune, najočarljivejši kraj rasa plesa? Kje je banjanovec v Vamšivati, ki Mi je tako pri srcu? Kje je Dhira Samira z njegovo nadvse prijetno senčnico? Ali bom še kdaj lahko obiskal ta mesta?

Ko pomislim na Vradžo, se vsa bogastva Dvarake z njenimi razkošnimi zofami in s svilo okrašenimi levjimi prestoli ne morejo zadržati v Mojih mislih niti za trenutek! Lahko da ste od Mene slišali veliko resničnih ali pa neresničnih besed, ampak tukaj razglašam brez najmanjšega dvoma, da reka Mojih misli venomer teče k Vrindavani!

Povedel bom Radhiko v skrito senčnico, kjer bova kakor nekdaj posedala drug ob drugem. Tedaj Ji bom odkrito zaupal Svoje bridke duševne muke in bolečine zaradi ločenosti ter pred Njo izlil vso žalost Svojega srca! Potem bo Radha ovenčala Moje prsi z vencem iz čampak, ki ga je sama naredila, medtem ko bodo ptice čakore Mojih oči vpijale Njeno lunino obličje – ob tem pogledu bodo vse Moje nesreče minile!

Tako so Šri Krišnov um hudo vznemirjala številna ekstatična čustva, kot je intenzivna gorečnost, in iz oči so Mu lili potoki solza. Osmero satvika preobrazb je povsem preplavilo in opustošilo Njegovo telo, kakor pobesneli slon povzroči razdejanje v nasadu sladkornega trsa. V ekstazi Vradža-bhave je zgrabil Madhumangalo in ga znova in znova objemal. V Svoje naročje je posedel Satjabhamo in jo med objemanjem oblival s solzami sreče, misleč, da je Radhika. Nato pa Ga je v najhujši bridkosti prevzela huda žalost in je začutil nezaustavljivo željo, da odpotuje v Vradžo, a so Ga premagale hude bolečine ločenosti. Ob globokih srce parajočih vzdihih se je zgrudil in se začel valjati po tleh, dokler ni v popolni samopozabi naposled izgubil zavesti ...

Satjabhama je hitro dvignila gospodarja svojega srca v naročje in s solzami ljubezni navlažila Njegov mesečev obraz. S pahljanjem Njegovega božanskega telesa Ga je vrnila k zavesti, a je še nekaj časa samo tiho in nepremično sedel. Z mislimi, potopljenimi v nektarskih dražeh Vradža-lile, je naposled dvignil pogled k Satjabhami in spregovoril: »Ljubljena moja! Poslušaj, prosim te, o nektarskih zabavah mladih deklet iz Vradže; naj zdaj povzamem Svojo pripoved ...«

 

[1] 'Najljubša moč' je prevod besede subala.

** Šri Radhikine

[2] pomladi na dan polne lune

[3] Slavnostno obredno kopel (abhišeko) in kraljevsko okronanje Šri Radhike kot kraljice Vrindavane je pozneje podrobno opisal Šrila Dživa Gosvami v svojem delu Madhava-Mahotsava.

[4] Tukaj Lalita misli na demonko Putano, ki jo je Krišna ubil še kot dojenček; ta zgodba je opisana v 6. poglavju Desetega speva Šrimad-Bhagavatama.

[5] Sesbania grandiflora

** mavrico