1. poglavje – SAJENJE
Nekega dne sta v Dvaraki Krišna in Njegova žena Satjabhama poležavala na draguljni zofi in uživala v izmenjavi zanosnih draži. Med prijetnim pogovarjanjem je Satjabhama rekla: »Moj Gospod, zelo si želim, da mi uslišiš eno prošnjo! Ljuba prijateljica mi je povedala, da si nekoč v vrtu Vrindavane posadil in vzgojil bisere, kot so tile na moji zapestnici. Res neverjetno je, da so taki biseri lahko zrasli iz tal. Vrindavana je zares proslavljeno mesto in te biserne rastline so resnično čudežne. Ljubi Gospod, povej mi to čudovito zgodbo, prosim Te!«
Na Satjabhamino prošnjo so Krišno vsega preplavili spomini na Vrindavano. V zanosu preme je vzhičeno začel pripovedovati: »Najdražja moja, prisluhni tej zgodbi, ki je resnično prepolna draži. V tistem času so biseri zares rasli na vzpenjalkah. Vsakdo ve, da biseri pridejo od ostrig, ampak v tej osupljivi prigodi sem nekoč vzgojil bisere na rastlinah.«
Satjabhama je presrečna vzkliknila: »O Gospod, opiši mi zgodbo o biserih z vsemi podrobnostmi, prosim Te! Zaščitnik moj, spregovori mi o najbolj nektarskih igrah v Vradži! Le to lahko poteši žejo mojih ušes, ki je kakor žeja ptice čakore.«
[V Dvaraki je živela asketska učenka velike Pornamasi po imenu Samandžasa, ki je bila na daleč znana po svoji lepoti in milini. Ona je bila slišala zgodbo o biserih, ko jo je Šri Krišna pripovedoval Svoji kraljici Satjabhami, zdaj pa to zgodbo prenaša Lakšmani, še eni od Krišnovih kraljic. Ko je Lakšmana slišala o tej čudoviti prigodi, jo je vneto spodbudila: »Ljuba Samandžasa, tvoja pripoved je kakor nektar. Nadaljuj, nadaljuj!«]
Šri Krišna reče Satjabhami: »Ljubljena moja, poslušaj Me! V času praznika divali v mesecu kartiki je ob Govardhani zelo prijetno jesensko ozračje. Vse pastirsko ljudstvo v največjem veselju slavi ta praznik. Tako je bilo tudi tistega leta …«
Množica gop in gopij se je odela v živobarvna oblačila in se s svojimi kravami podala proti Govardhani. Vsi radostni so drug drugega veselo okraševali z novimi oblačili in nakitom, da so vsi sijali. S posebnimi okrasi so okitili tudi vse krave, vzeli s seboj razne slaščice in kuhane jedi ter odšli proslavljat v nadvse ljubek jasminov gaj na bregu jezera Kusuma Sarovara.
Šri Radhika pa je zapustila družbo ostalih meščanov in se s Svojimi prijateljicami na čelu z Lalito napotila v paviljon sredi tega gaja, kjer so v prazničnem razpoloženju radostno izdelovale novo okrasje. Vse sakhije so sedle skupaj in, obdane z mnogimi škatlami najboljših biserov, nizale biserne ogrlice.
O tem sem izvedel od govoreče papige Vičakšane, nakar sem pri priči odšel na mesto, kjer so Radhika in Njene prijateljice vneto izdelovale svoj nakit. Spregovoril sem: »O Lalita, rad bi vas prosil za majhno uslugo. Imam dve kravi, Hamsini in Harini, ki ju imam zelo rad in bi dal zanju vse. Prosim vas, bodite milostne in mi dajte nekaj biserov, da lahko naredim okrasje zanju.«
Lalita pa me je samo ošvrknila s pogledom iz kotička svojega levega očesa in se prevzetno delala, kot da ne sliši, kaj sem rekel. Tudi nobena od drugih mladenk ni nič rekla in so samo naprej nizale svoje bisere. Nasmehnil sem se in še nekajkrat ponovil svojo prošnjo. Toda dekleta, ki jim je opoj mladosti močno stopil v glavo, se sploh niso zmenila zame.
Naposled me je ošabna Lalita še enkrat premerila iz kotička svojega očesa in mi rekla z medenim glasom: »Poslušaj, Krišna, naši biseri so zelo dragoceni in niso primerni za kitenje tvojih živali. Vsi ti biseri so dostojni velike kraljice in res ne moremo verjeti, da jih hočeš imeti za svoje krave.«
Odvrnil sem: »Potem pa vas zelo ponižno prosim, da mi podarite le štiri bisere, da z njimi okrasim njihove štiri rogove in jih tako odpeljem na praznovanje pod hribom Govardhano.«
Na to je Lalita zbrala vse bisere in jih malo odmaknila od mene, rekoč: »Poslušaj, Krišna, kaj mi je storiti? Med vsemi temi biseri ne vidim niti enega, ki bi bil primeren za kitenje tvojih krav.« Zdaj pa sem jo jezno pogledal in rekel: »Prosil sem samo za nekaj biserov, Lalita! Sámo sebe imaš za zelo pametno, v resnici pa si le brezsrčna skopulja, ker mi jih nočeš dati!«
Po tem sem šel domov in poklical svojo mamo. Rekel sem ji: »Mati, prosim vas, dajte mi nekaj biserov. Hočem jih posaditi na njivi in ko bodo biseri zrasli, bom postal nadvse bogat!«
Mama se je od srca nasmejala in mi rekla: »O tepček! Biseri ne rastejo na drevju. Vsakdo ve, da biseri pridejo od ostrig. A ti si še otrok in tega ne moreš vedeti.«
Jaz pa sem jo vztrajno prosil: »Vsakič ste mi dali bisere, kadar sem vas prosil zanje. V samo nekaj dneh vam bom pokazal dokaz o moči teh biserov!«
[Samandžasa, ki je pripovedovala zgodbo Lakšmani, je nadaljevala: »Krišnova mama, ki je imela svojega sina neizmerno rada, ni mogla odbiti Njegovih vztrajnih prošenj in Mu je naposled dala nekaj biserov.«]
Po tem sem odšel na breg reke Jamune in si uredil majhen vrt blizu kraja, kjer vsi hodijo po vodo. Ko sem z veliko vnemo sejal svoje bisere, so se mi vse mlade pastirice veselo smejale. Nato pa sem svoj vrt, da Vradžavasiji ne bi hodili vanj, z vseh strani obdal z živo mejo iz trnovja.
V mojem spominu je bilo še sveže, kakšne so bile sakhije do mene, ko sem jih prosil le za nekaj biserov, zato sem skoval načrt, kako jim jo bom zagodel. Poklical sem svojega prijatelja Madhumangalo in mu rekel: »Dragi Madhu! Pojdi do sakhij in jih prosi za malo mleka, da bi z njim lahko zalil svoj biserni vrt.«
Na moje besede je Madhumangala nemudoma odšel in se kmalu sestal z Radhinimi sakhijami, ki so se bile vrnile domov v Javat. Nagovoril jih je z besedami: »Drage sakhije! Moj prijatelj pastirec Krišna me je poslal k vam, ker je v svojem vrtu posejal bisere in bi jih rad zalil z vašim mlekom.«
Sakhije so se od srca nasmejale in mu rekle: »Ljubi Madhumangala! Zdaj se ti je pa zares zmešalo. Kaj nam govoriš? Pa saj ni važno – dovolj smo slišale. Le pojdi in posreduj Krišni naše sporočilo: ›Zakaj bi rad zalival svoj vrt z našim mlekom? Kar sam si pomolzi svoje ljube krave in zlivaj njihovo mleko in jogurt na svoj biserni vrt, kolikor te je volja. Te bisere tako ali tako vzgajaš za okrasitev tvojih krav, zato za zalivanje svojih rastlin uporabi kar njihovo mleko. In ne skrbi – me ne bomo nikoli želele nobenega od teh biserov zase!‹«
Ko se je Madhumangala vrnil in mi povedal, kaj so mu dekleta odgovorila, sem se nasmehnil, sam pri sebi pa sem si mislil: »Bomo že še videli ...«
Na četrti dan po posaditvi mojih bisernih rastlin so mladike že pokukale iz zemlje in zgornji deli poganjkov so bili polni sladkega soka. Ves navdušen sem stekel povedat novico Vradžešvari Jašodi in jo povlekel za sari, da je šla z menoj do mojega vrta, kjer sem ji pokazal biserne poganjke. V skrajni nejeveri je nekaj časa tuhtala, kaj se tu dogaja, potem pa se je z veliko ljubeznijo poslovila od mene in odšla domov.
A ko so za biserne poganjke izvedele gopije, so se mi samo smejale, rekoč: »To so le brstiči trnja, ki je pognalo v Krišnovem vrtu.«
Sadike so zelo hitro rasle in moral sem jih privezati na bližnja drevesa kadambe, da so se lahko vzpenjale po njih. Že po nekaj dneh so rastline začele okoli sebe širiti omamen vonj in iz njihovih cvetov je kapljal nektar. Vse čebele v Vrindavani so opustile med drugih gozdnih cvetic in roj za rojem je sedal na cvetje mojih bisernih vzpenjalk – to je bil resnično zelo nenavaden pogled!
Vsi gope in gopije, ki so to opazovali, so bili zelo presenečeni. In po še nekaj dneh so rastline resnično obrodile bisere! Najbolj osuple pa so bile mlade Šri Radhikine prijateljice gopije, ki so vsak dan na skrivaj prihajale pogledovat nenavadne biserne rastline.
Nekega dne so se vse sakhije sestale in odšle na odročen kraj, da bi se posvetovale o nastalem stanju in naredile nov načrt. Rekle so: »Krišnov čudoviti vrt se je razcvetel v množico biserov, a nobeni od nas ni dal niti enega bisera. Zato tudi me posejmo svoj lasten biserni vrt, še enkrat večji od njegovega!«
Ko je to soglasno mnenje slišala pametna Lalita, je vstala in rekla: »Drage prijateljice, govorite, kot da vas je zapustila pamet. Kako ste lahko skovale takšen načrt? Mogoče ste pozabile, da je Krišna z levo roko dvignil hrib Govardhano[1] in da je v reki Jamuni ukrotil napuh kačona Kalije**. Zdaj je Krišna naredil, da rastline rodijo bisere, tako kot je opravil že toliko drugih izjemnih dejanj. Te njegove prigode so vsem dobro znane. Krišna je pridobil veliko mistično moč, ker je recitiral neko tajno mantro z nadnaravno močjo; zato so taki nadčloveški podvigi zanj mogoči. Vsi Vradžavasiji so prišli do tega sklepa – kako bi sicer bilo mogoče, da razodeva takšno moč? Krišna je navsezadnje le preprost pastirec, nežen in občutljiv kakor modri lotos, rojen iz jezera Jašodine maternice. Rojen je v pastirski družini in pozna le opravila in običaje skupnosti vajšij. Kako bi lahko preprost pastir razodeval takšno izjemno moč, če si ni pridobil mistične moči z recitiranjem svoje mantre? Zato je jasno, da nikakor ne bomo mogle vzgojiti biserov tako kot on, če ne bomo tudi me uporabile podobne sidha-mantre. Na koncu se bomo le hudo osmešile in osramotile pred Krišno. Verjemite mi, da je vaš načrt za posaditev biserov neizvedljiv.«
Zdaj je besedo povzela Tungavidja[2]: »Draga Lalita! Tudi me bi morale dobiti takšno mantro, da jo lahko uporabljamo po svojih željah. Pojdimo vse skupaj k Nandimukhi, učenki lotosnih stopal Bhagavati Pornamasi. Ona nam bo dala sidha-mantro, s katero bomo lahko vzgojile vrt, dvakrat bogatejši od Krišnovega!«
Ko je slišala njihovo prošnjo, si je Nandimukhi sama pri sebi mislila: »To pa bo popolnost za moje oči – da bom lahko enkrat osebno videla igrive prigode barantanja med Krišno in Šri Radhiko. Kot posrednica bom lahko osebno vodila izmenjavo blaga in poravnavala nesoglasja med njimi. Danes je zares moj srečni dan!«
Nato je nagovorila zbrane sakhije: »Prosim vas, prisluhnite mojim besedam in vedite, da govorim resnico. To sem slišala od same Bhagavati, zato o tem ni nikakršnega dvoma. Krišna je lahko pokončal toliko demonov in dvignil hrib Govardhano zato, ker uporablja sidha-mantro. Toda biseri, ki rastejo na vzpenjalkah, nimajo nič skupnega z njegovim izgovarjanjem manter, ampak je to naravna značilnost nedoumljive moči same zemlje v Vrindavani. Na lastna ušesa sem slišala od Pornamasi, da iz zemlje Vrindavane na mnogih mestih naravno rastejo korale, biseri, rubini in drugi dragulji. Ta zemlja je tako čarobna, da spontano in osebno rojeva vse mogoče dragulje. Če imate vero v moje besede, posadite bisere v zemljo in obrodila jih bo še enkrat več. Zalivajte jih z mlekom, jogurtom in svežim maslom in kmalu se bodo pojavili številni veliki okrogli biseri.«
In ko je za Radhikino vrtnarjenje izvedela Čandravali, je tudi ona začela obdelovati svoj lasten vrt, še enkrat večji od Radhikinega. Tako so se vse mlade pastirice v Vradži odrekle svojim biserom, jih posadile v zemljo in zalivale trikrat na dan z mlekom, maslom in maslenim oljem. Ko so bile gopije tako marljivo zavzete z vzgajanjem svojih bisernih vrtov, so druga drugi odločno govorile: »Zdaj bomo pa pokazale Krišni!«
Po štirih ali petih dneh so se iz zemlje pokazali poganjki bodikastega grmičevja, gopije pa so se zelo ponosno hvalile, da so to poganjki bisernih rastlin. Moji prijatelji pastirci, ki so vse to opazovali, so se dekletom smejali, saj jih je močno zabavalo, da zalivajo svoje dragoceno mleko in masleno olje po nekoristnem bodljikovju.
Nekega dne so pastirji vprašali svoje žene: »V hiši ne vidimo več nobenega mleka niti maslenega olja, pa tudi nikogar več ne vidimo, da bi nosil bisere. Kaj se tu dogaja?«
Pastirice so odgovorile: »Naše hčere zdaj vzgajajo bisere na vrtu. Posadile so vse naše bisere, katere zalivajo trikrat na dan z vsem našim mlekom, maslenim oljem in maslom. Obdelovanje zemlje z biseri se začasno morda zdi draga naložba, ampak kmalu se nam bo tisočkratno povrnilo. Šri Krišna je z vzgajanjem svojih biserov stokratno povečal svoje bogastvo, tako da je Vradžendra-nandana sedaj najbogatejša oseba v naši Vradži. Ne grajajte naših hčera, saj bodo s svojim ravnanjem kmalu rešile naše družine vseh naših težav!«
Ko je bila Višakha nekega dne v vrtu gopij, si je skrbno ogledala en poganjek. Potem je odšla na odročno mesto in sama pri sebi razmišljala: »Hmm ... ti poganjki niso takšni kot tisti, ki rastejo na Krišnovem vrtu. Ne vem, ali smo kaj naredile narobe, mislim pa, da smo se hudo osramotile po vsej Gokuli. Da Krišnovi prijatelji pastirci ne bi mogli stopiti v naš vrt, smo ga obdale z gosto prepletenim bodljikovjem, ko pa sem ga zdaj po nekaj dneh prišla pogledat, je očitno, da imajo naše rastline vse značilnosti trnovega grmovja. Prav res, cel vrt je poln trnja, ki poganja iz tal!«
Ko sem to izvedel, sem šel s Subalo h gopijam in jih glasno nagovoril s šaljivimi besedami: »V vašem vrtu je zrasla cela množica čudovitih biserov. Lepo prosim, da mi pošljete v dar vaš prvi pridelek!«
Sakhije so odvrnile: »Poglejte, kdo je opustil svojo lastno dharmo in začel obdelovati zemljo. Mi smo vsi rojeni v pastirskih družinah in naša dolžnost je varovanje krav. Zakaj bi se me odrekle svoji rojstni dharmi in začele gojiti poljščine? Ti si očitno opustil svojo dolžnost varovanja krav in začel z vrtnarjenjem opravljati delo drugih. Me pa smo velikokrat slišale od modreca Garge, da se človek lahko izogne najbolj strašnim grehom le tako, da ne zanemarja svojih lastnih dolžnosti. Me se ne ukvarjamo s poljedelstvom, če pa bi se, bi bili vsi pašniki prekriti z biseri!«
Da bi zagodel gopijam, sem pri priči odšel od tam in se s prijatelji pastirci lotil izdelovanja najizvrstnejših ogrlic in okrasja iz biserov. Z njimi smo potem okitili vsa teleta, bike, krave, koze in ovce v Vradži. Celo vse opice v Vrindavani so dobile biserne ogrlice! Tako je bila cela Vradža-mandala povsem okrašena s čudovitimi biseri. Niti en sam biser pa ni krasil teles sakhij, ki se zato v svoji veliki osramočenosti niso hotele kazati v javnosti. Zelo jih je skrbelo, ker so svojim družinam zapravile tolikšno premoženje, zato so se na skrivaj zopet sestale, da bi našle rešitev za ponižujoč težaven položaj, v katerem so se znašle.
Ena od njih je rekla: »Drage sakhije, povem vam, da je za vse to kriva tista prevarantka Nandimukhi. Verjele smo njenim besedam in storile, kot nam je svetovala, zadela pa nas je velika nesreča. Očitno je, da drži skupaj s Krišno in nas je namenoma spravila v težave, ampak zdaj bomo izvedele, zakaj. Pridite! Odidimo vse skupaj k njej in ji dajmo vetra!«
Nato so se mlade pastirice srdito napotile proti Nandimukhijinemu domu. Gopije, ki so izgubile vse potrpljenje, z očmi, rdečimi od besa, in grozeče migajočimi obrvmi, so besno vpile: »Ti verolomka! Ti lažna kalijugovska asketka! Le poslušaj, Nandimukhi! Ti si na Krišnovi strani in si nas ogoljufala in onesrečila. Samo zaradi tebe se utapljamo v oceanu sramote. Tvoj mož je navaden lopov in tvoja tašča je zlobnica. Le kdo misliš, da si? In tvoj brat – ta hinavski goljuf Madhumangala – je tvoj pajdaš v zaroti. Same laži so te, nikoli ne govoriš resnice. Poslušaj nas, ti šarlatanska asketka! Verjele smo tvojim besedam, zdaj pa smo ostale brez vseh naših biserov. Trikrat na dan smo zalivale svoj vrt z mlekom, jogurtom in maslenim oljem – a vse za prazen nič. Ojej! Gorje nam! Le kaj naj zdaj storimo? Na koga naj se obrnemo? Povej, kaj nam je zdaj storiti! Tonemo v oceanu sramote in nikjer ne vidimo nobenega upanja za nas.«
Nandimukhi jim je roteče odvrnila: »Drage sakhije, prosim vas, poslušajte me! Prisegam na svoje pokore, da ne lažem. Ko ste svoj vrt lepo zasadile, žal niste postavile straže. Pustile ste ga nezaščitenega in se vrnile na svoje domove. A ko ste bile odsotne, je tja prišel Krišna s svojimi prijatelji in izruval vse vaše biserne poganjke. Moj prismojeni brat Madhumangala je potem prinesel velike trnove brstiče in jih zasadil tja namesto bisernih rastlin. Na koncu pa so vse vaše biserne rastline vrgli v Jamuno. Svoje barabije seveda niso razglašali naokoli. Ojoj! To me je resnično zelo užalostilo. Ti fantini izhajajo iz preprostega pastirskega stanu in so pač nevedni in neumni – kaj naj vam še rečem?«
Po tem Nandimukhijinem govoru so vse gopije globoko zavzdihnile in se malodušno vrnile na svoje domove.
[1] Zgodba o tem, kako je Krišna dvignil planino Govardhano in tako zaščitil Svoje ljube predanike, je podrobno opisana v 25. poglavju Desetega speva Šrimad-Bhagavatama.
** Zgodba o Krišnovem kaznovanju demona Kalije v obliki gigantske kače je opisana v 16. poglavju Desetega speva Šrimad-Bhagavatama.
[2] Njeno ime pomeni »zelo učena«.
