6. poglavje – ZNANJE O KRIŠNOVIH POJAVITVAH IN AKTIVNOSTIH

Znotraj nas delujeta dve sili narave. Po eni se odločimo, da bomo v tem življenju duhovno napredovali, že v naslednjem trenutku pa druga sila, maya ali iluzorna energija pravi: »Čemu vse te težave, ki jih imaš? Le uživaj to življenje in bodi popustljiv do sebe.« To nagnjenje k pozabljivosti je razlika med Bogom in človekom.

Arjuna je Krišnov prijatelj in družabnik in kadarkoli se Krišna pojavi na kateremkoli planetu, se Arjuna prav tako rodi in pojavi z Njim. Ko je Krišna izgovoril Bhagavad-Gito bogu sonca, je bil Arjuna prisoten skupaj z Njim. A ker je omejeno živo bitje, se Arjuna tega ni mogel spominjati. Pozabljivost je narava živih bitij. Ne moremo se niti spomniti, kaj smo počeli včeraj ob tem času ali pred tednom. Če se ne moremo spomniti tega, kako je mogoče, da bi se spomnili, kaj se je zgodilo v našem prejšnjem življenju? Na tem mestu se lahko vprašamo, kako se lahko spomni Krišna, mi pa ne, in odgovor je, da Krišna ne menja Svojega telesa.

ajo ’pi sann avyayātmā
bhūtānām īśvaro ’pi san
prakṛtiṁ svām adhiṣṭhāya
sambhavāmy ātma-māyayā

»Čeprav sem nerojen in Moje transcendentalno telo nikoli ne propade in čeprav sem gospodar vseh živih bitij, se v vsaki dobi pojavim v Svojem izvornem transcendentalnem telesu.«(Bg. 4.6)

Beseda ātma-māyayā pomeni, da je Krišna izvorno tak kot Je. Ne spreminja svojega telesa, a mi kot pogojene duše svoje telo zamenjamo in zaradi tega pozabimo. Krišna ne pozna le preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Svojih aktivnosti, temveč tudi preteklost, sedanjost in prihodnost aktivnosti vseh.

vedāhaṁ samatītāni
vartamānāni cārjuna
bhaviṣyāṇi ca bhūtāni
māṁ tu veda na kaścana

»O Arjuna, ker sem Vrhovna Božanska Osebnost, vem vse, kar se je zgodilo v preteklosti, vse, kar se dogaja v sedanjosti, in vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Poznam tudi vsa živa bitja, Mene pa ne pozna nihče.« (Bg. 7.26)

V Śrīmad-Bhāgavatamu prav tako zasledimo, da je Vrhovni Gospod označen kot tisti, ki ve vse. To ne velja niti za tako vzvišene živa bitja, kot sta Brahma in Šiva. Le Višnu ali Krišna ve vse. Lahko se tudi vprašamo, če Gospod ne menja telesa, zakaj prihaja kot inkarnacija? Obstaja velika razlika med filozofi, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Nekateri pravijo, da Krišna prevzame materialno telo, ko pride, a temu ni tako. Če je prevzel materialno telo, kot je naše, potem se ne bi mogel spominjati, kajti pozabljivost nastopi zaradi materialnega telesa. Zaključek je, da ne menja telesa. Bog se imenuje vsemočen in v zgoraj citiranem verzu je razložena Njegova vsemogočnost. Krišna se ne rodi in je večen. Podobno se ne rodi živo bitje in je večno. Le telo, s katerim se živo bitje identificira, se rodi.

Na začetku Bhagavad-Gite, v drugem poglavju, Krišna razlaga, da je to, kar mi sprejemamo kot rojstvo in smrt, zaradi telesa in kakor hitro ponovno pridobimo naše duhovno telo in zapustimo onesnaženost rojstva in smrti, bi morali postati kvalitativno tako dobri kot Krišna. To je ves proces zavesti Krišne – oživitev našega izvornega sac-cid-ānanda duhovnega telesa. To telo je večno (sat), polno znanja (cid) in blaženo (ananda). Materialno telo pa ni ne sat, ne cit in ne ananda. Je minljivo, medtem ko je oseba, ki zaseda to telo, neminljiva. Je prav tako polno nevednosti, in ker je nevedno in začasno, je polno tegob. Zaradi materialnega telesa čutimo resno vročino ali resen mraz, a kakor hitro oživimo duhovno telo, postanemo nedotakljivi za dvojnost. Obstajajo yogiji, ki, medtem, ko so v materialnem telesu, niso dovzetni za dvojnost, kot sta vročina in mraz.. Ko začnemo duhovno napredovati v materialnem telesu, pričnemo dobivati kvalitete duhovnega telesa. Če položimo železo v ogenj, postane vroče, nato postane rdeče-vroče in na koncu ni več železo, temveč ogenj – česarkoli se dotakne izbruhne v plamene. Ko bomo napredovali v zavesti Krišne, bo naše materialno telo postalo poduhovljeno in ne bo več okuženo z materialno nečistočo.

Krišnovo rojstvo, pojavitev in izginotje so podobni pojavitvi in izginotju sonca. Zjutraj se sonce pojavi, kot da bi se rodilo iz vzhodnega obzorja, a vendar se ne. Sonce ne vzhaja in ne zahaja; je kakor je, na svojem položaju. Vzhajanja in zahajanja opažamo zaradi vrtenja zemlje. Podobno so v Vedski literaturi predpisani razporedi pojavitve in izginotja Šri Krišne. Krišnovo vzhajanje je podobno vzhajanju sonca. Sončni vzhodi in zahodi se dogajajo vsak trenutek: nekje na svetu so ljudje priče sončnega vzhoda in sončnega zahoda. Ne gre za to da se v določeni točki Krišna rodi in v določeni točki izgine. Vedno je tam nekje, a zdi se, kot da prihaja in odhaja.

Krišna se pojavlja in izginja v mnogih vesoljih. Mi imamo izkušnjo zgolj tega vesolja, a iz Vedske literature lahko razumemo, da je to vesolje le del neskončnih manifestacij Vrhovnega Gospoda. Čeprav je Krišna Vrhovni Gospod in je nerojen in nespremenljiv, se pojavlja v Svoji izvorni transcendentalni naravi. Beseda prakṛti pomeni »narava«. V sedmem poglavju Bhagavad-Gite je rečeno, da obstaja več vrst narave. Te so kategorizirane v tri osnovne vrste. Zunanja narava, notranja narava in mejna narava. Zunanja narava je manifestacija tega materialnega sveta in v sedmem poglavju Bhagavad-Gite je opisana kot aparā ali materialna narava.

Ko se Krišna pojavi sprejme višjo naravo (prakṛtiṁ svām) in ne nižje materialne narave. Včasih gre vodja države v zapor, da bi pregledal zapor in videl njegove uporabnike, a zaporniki so v zmoti, če mislijo »Vodja države je prišel v zapor, torej je prav tako zapornik, kakor mi.« Kot je bilo že nakazano, Šri Krišna trdi, da Ga neumneži omalovažujejo, ko sestopi v podobi človeka. (Bg. 9.11).

Kršna kot Vrhovni Gospod lahko pride kadarkoli in ne moremo ugovarjati in reči, da ne sme priti. Je popolnoma neodvisen in lahko prihaja in izginja kakor želi. Če vodja države obišče zapor, ne smemo predpostavljati, da je v to prisiljen. Krišna prihaja z namenom, da spreobrne padle pogojene duše. Mi ne ljubimo Krišne, a Krišna ljubi nas. Vsakogar ima za Svojega sina.

sarva-yoniṣu kaunteya
mūrtayaḥ sambhavanti yāḥ
tāsāṁ brahma mahad yonir
ahaṁ bīja-pradaḥ pitā

»O Kuntijin sin, vedi, da vse življenjske vrste nastanejo z rojstvom v materialni naravi in da sem Jaz oče, ki da seme.« (Bg. 14.4)

Oče je zmeraj ljubeč do sina. Sin sicer lahko pozabi očeta, a oče sina nikoli. Krišna prihaja v materialno vesolje iz ljubezni do nas, da bi nas odrešil tegob rojevanja in smrti. Pravi: »Moji dragi sinovi, zakaj gnijete v tem nesrečnem svetu? Pridite k Meni in dal vam bom vso zaščito.« Smo sinovi Vrhovnega in lahko skrajno uživamo življenje brez tegob in brez dvomov. Zato ne smemo misliti, da Krišna pride tako kot mi, obvezan do zakonov narave. Sanskrtska beseda avatāra dobesedno pomeni »tisti, ki sestopi«. Tisti, ki sestopi iz duhovnega v materialno vesolje po svoji volji, je avatara. Včasih Krišna sestopi sam, včasih pa pošlje svoje predstavnike. Največje religije sveta - krščanstvo, hinduizem, budizem, muslimanska religija - verjamejo v vrhovno avtoriteto ali osebo, ki prihaja iz Božjega kraljestva. V krščanski religiji je Jezus trdil, da je Božji sin in da prihaja iz Božjega kraljestva, da bi spreobrnil pogojene duše. Tisti, ki sledimo Bhagavad-Giti, priznavamo, da je to res. Tako v osnovi ni razlike v mišljenju. V podrobnostih verjetno obstajajo razlike zaradi razlik v kulturi, razpoloženju in ljudeh, a osnovno načelo ostaja isto - to je, da Bog ali Njegovi predstavniki prihajajo, da bi spreobrnili pogojene duše.

yadā yadā hi dharmasya
glānir bhavati bhārata
abhyutthānam adharmasya
tadātmānam sṛjāmy aham

»O Bharatov potomec, kadarkoli in kjerkoli pride do zanemarjanja religije in prevlade nereligije, se osebno pojavim.« (Bg. 4.7)

Bog je zelo usmiljen. Želi si, da bi naše tegobe izginile a mi se skušamo prilagoditi tem tegobam. Ker smo delec Vrhovnega Gospoda nam te tegobe niso namenjene, a na nek način smo jih prostovoljno sprejeli. Obstajajo tegobe, ki izhajajo iz telesa in uma, iz drugih živih bitij in naravnih katastrof. Mi trpimo bodisi vse tri tegobe ali le eno od njih. Zmeraj se skušamo rešiti teh tegob in ti poskusi določajo naš boj za obstanek. Rešitve ni mogoče najti s pomočjo naših majhnih možganov. Rešitev tegob je mogoča le, če sprejmemo zavetje Vrhovnega Gospoda. Srečni lahko postanemo, ko je ponovno vzpostavljen naš določen položaj, in Bhagavad-Gita nas ponovno postavlj v ta položaj. Tudi Bog in Njegovi predstavniki pridejo na pomoč. Kot je bilo že rečeno, sestopijo iz višje narave v materialni svet in niso podvrženi zakonom rojevanja, staranja, bolezni in smrti. Krišna navede Arjuni naslednje razloge za Njegov sestop v svet:

paritrāṇāya sādhūnāṁ
vināśāya ca duṣkṛtām
dharma-saṁsthāpanārthāya
sambhavāmi yuge yuge

»Da bi odrešil pobožne, uničil nevernike in znova vzpostavil religiozna načela, se vek za vekom pojavljam v materialnem svetu.« (Bg. 4.8)

Krišna pravi, da prihaja, ko pojema dharma. Sanskrtska beseda dharma je bila prevedena kot »vera«, a vera je postala pomen za religiozni sistem kristjanov, muslimanov, hinduistov, budistov, itd. Toda beseda dharma nima istega pomena kot vera. Vera posameznika se lahko spreminja od hindujca, do budista, do kristjana do muslimana itd. Ljudje so sposobni sprejeti eno vero in zavrniti drugo, a dharme ni moč spremeniti. V naravi posameznika je, da nudi usluge bodisi sebi, družini, skupnosti, narodu ali celemu človeštvu. To nudenje uslug ne more biti ločeno od živih bitij in prav to določa dharmo vsakega živega bitja. Brez nudenja uslug ne moremo obstajati. Svet se vrti naprej ker vsi nudimo in izmenjujemo usluge. Pozabiti moramo, da smo kristjani, muslimani ali hindujci in razumeti, da smo živa bitja, čigar določen položaj je nuditi usluge vrhovnemu živemu bitju. Ko dosežemo to stopnjo razumevanja, smo osvobojeni.

Osvoboditev je svoboda od začasnih označb, ki smo jih pridobili z druženjem z materialno naravo. Osvoboditev ni nič drugega kot to. Ker imamo materialna telesa, sprejemamo toliko označb, sebe imenujemo človek, starš, Američan, kristjan, hindujec itd. Te označbe bi morali opustiti, če želimo biti svobodni. Pod nobenim pogojem nismo gospodarji. Sedaj služimo, a služimo z označbami. Smo služabnik žene, družine, službe, svojih lastnih čutov, otrok, in če nimamo otrok, postanemo služabniki svojih psov in mačk. V vsakem primeru moramo imeti nekoga ali nekaj, čemur lahko služimo. Če nimamo žene ali otrok, potem moramo uloviti psa ali kakšno drugo nižjo žival, da bi ji služili. To je naša narava. Prisiljeni smo v to. Ko končno postanemo osvobojeni teh označb, in pričnemo nuditi transcendentalno ljubečo uslugo Gospodu, dosežemo naše popolno stanje. Takrat se utemeljimo v naši resnični dharmi.

Tako Šri Krisna pravi, da se pojavi, kadarkoli je prisotno protislovje v dharmi živih bitij ali bolje rečeno, ko živa bitja prenehajo nuditi usluge Vrhovnemu. Z drugimi besedami, ko so živa bitja preveč zaposlena s služenjem svojim čutom in obstaja prekomerna popustljivost čutnim užitkom, pride Gospod. Na primer v Indiji, ko so se ljudje prekomerno vdajali klanju živali, je prišel Gospod Buddha, da bi utemeljil ahiṁso, nenasilje do vseh živih bitij.

Podobno v zgoraj citiranem verzu, Šri Krišna pravi, da prihaja z namenom, da bi zaščitil sādhuje (paritrāṇāya sādhūnām). Sādhuji simbolizirajo toleranco do vseh živih bitij. Kljub neprijetnostim in nevarnosti, skušajo podati pravo znanje širšim množicam. Sadhu ni prijatelj določene družbe, skupnosti ali dežele, temveč je prijatelj vseh – ne le človeških bitij, ampak tudi živali in nižjih oblik življenja. Na kratko, sadhu ni nikogaršnji sovražnik in je prijatelj vseh. Zmeraj je miroljuben. Takšna oseba, ki je za Gospoda žrtvovala vse, Mu je najdražja. Čeprav sadhujem ni mar za to, ali jih kdo žali, pa Krišna ne tolerira, da kdorkoli žali sadhuje. Kot je rečeno v devetem poglavju Bhagavad-Gite, je Krišna enak do vseh, a najbolj je naklonjen svojim služabnikom:

samo ’haṁ sarva-bhūteṣu
na me dveṣyo ’sti na priyaḥ
ye bhajanti tu māṁ bhaktyā
mayi te teṣu cāpy aham

»Nikogar ne sovražim in tudi pristranski nisem do nikogar. Do vseh sem enak. Toda kdor Mi služi z ljubeznijo in predanostjo, je Moj prijatelj, je v Meni, in tudi Jaz sem njegov prijatelj.« (Bg. 9.29).

Čeprav je Krišna nevtralen do vseh, posebej ščiti tistega, ki je zaposlen z zavestjo Krišne in širi sporočilo Bhagavad-Gite. Šri Krišna obljublja, da njegov bhakta nikoli ne propade: kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati (Bg. 9.31). Krišna ne pride le, da bi zaščitil svoje bhakte, temveč tudi, da bi uničil brezbožne (vināśāya ca duṣkṛtām). Krišna je želel utrditi Arjuno in pet Pandav, najbolj pobožne kšatryje in bhakte, kot vladarje sveta, in prav tako je želel pokoriti ateistično stran Duryodhane. Kot je bilo že omenjeno, je bil tretji razlog za Njegov prihod vzpostavitev prave religije (dharma-saṁsthāpanārthāya). Tako je namen Krišnovega prihoda trojen: zaščititi Svoje bhakte, pokoriti demone in vzpostaviti pravo religijo živih bitij. Ne pride le enkrat, ampak veliko, velikokrat (sambhavāmi yuge yuge), kajti ta materialni svet je takšen, da se sčasoma, potem ko se uredi, ponovno poslabša. Svet je zasnovan tako, da četudi naredimo zelo dobro ureditev, se bo postopoma poslabšal. Po prvi svetovni vojni je bilo podpisano premirje in bil je kratek čas miru, a druga svetovna vojna je prišla kmalu in sedaj, ko je tudi ta končana, se pripravljajo na tretjo. To je funkcija časa (kāla) v materialnem svetu. Zgradimo lepo hišo in po petdesetih letih se poslabša in po sto letih se poslabša še bolj. Podobno, ko je telo mlado, ljudje skrbijo zanj, obsipajo ga s pozornostjo, ga poljubljajo, a ko ostari, nihče več ne skrbi zanj. To je narava materialnega sveta – četudi je narejena dobra ureditev, se bo sčasoma poslabšala. Zatorej so prilagoditve občasno zahtevane, in od obdobja do obdobja se pojavi Gospod ali njegov predstavnik, da bi izvedel prilagoditev v smeri civilizacije. Tako Krišna sestopi mnogokrat, da bi vzpostavil ali pomladil več različnih religij.