5. poglavje – PARAMPARĀ: ZNANJE IZ NASLEDSTVA DUHOVNIH UČITELJEV

śrī bhagavān uvāca
imaṁ vivasvate yogaṁ
proktavān aham avyayam
vivasvān manave prāha
manur ikṣvākave ’bravīt

»Blagoslovljeni Gospod je dejal: To večno znanost o yogi sem razodel bogu Sonca, Vivasvānu, Vivasvān je o njej poučil Manuja, očeta človeštva, Manu pa je poučil Ikṣvākuja.« (Bg. 4.1)

Pred mnogimi veki je Kṛṣṇa prenesel božansko znanje Bhagavad-gīte Vivasvānu, bogu Sonca. Kolikor vemo je sonce zelo vroč planet in ne smatramo, da je možno tam živeti. S temi telesi se ni možno niti približati soncu. Toda iz vedske literature lahko izvemo, da je sonce prav tako planet kot tale, le da je na njem vse sestavljeno iz ognja. Tako kot je ta planet sestavljen pretežno iz zemlje, obstajajo tudi drugi planeti, ki so pretežno sestavljeni iz ognja, vode in zraka. Živa bitja na teh različnih planetih dobijo telesa sestavljena iz elementov, ki so v skladu s prevladujočim elementom planeta; zato imajo bitja, ki živijo na soncu, telesa sestavljena iz ognja. Izmed vseh bitij na soncu je vodilna oseba bog po imenu Vivasvān. Znan je kot Bog Sonca (sūrya-nārāyaṇa). Na vseh planetih so vodilne osebe, tako kot je v ZDA glavna oseba predsednik. Iz zgodovinske pripovedi imenovane Mahābhārata lahko izvemo, da je nekoč bil na tem planetu le en kralj: Mahārāja Bharata. Vladal je pred približno 5.000 leti in planet se je imenoval po njem. Kasneje je bila Zemlja razdeljena na mnoge države. Torej je ponavadi na različnih planetih univerzuma en upravnik, včasih pa več.

Iz tega prvega verza Četrtega poglavja [Bhagavad-gīte] izvemo, da je pred milijoni leti Śrī Kṛṣṇa prenesel znanje o karma-yogi bogu Sonca Vivasvānu; Śrī Kṛṣṇa, ki prenaša nauke Bhagavad-gīte Arjuni, v tem verzu nakaže, da ti nauki sploh niso novi, pač pa so bili izgovorjeni pred mnogimi veki na drugem planetu [Soncu]. Potem je Vivasvān ponovil te nauke svojemu sinu, Manuju. Manu je to znanje prenesel svojemu učencu Ikṣvākuju. Mahārāja Ikṣvāku je bil velik kralj in prednik Gospoda Rāmacandre. Če se torej nekdo želi naučiti Bhagavad-gīto in od tega imeti korist, obstaja proces za razumevanje Bhagavad-gīte, in ta proces je tukaj opisan. Kṛṣṇa ne govori prvič Bhagavad-gīte Arjuni. Strokovnjaki za vedske spise ocenjujejo, da je Gospod prenesel ta božanska navodila Vivasvānu pred približno 400 milijoni leti. Iz Mahābhārate je moč razumeti, da je bila Bhagavad-gītā izgovorjena Arjuni pred okoli 5,000 leti. Pred Arjuno so nauke prenašali preko nasledstva duhovnih učiteljev, toda čez čas so se porazgubili.

evaṁ paramparā-prāptam
imaṁ rājarṣayo viduḥ
sa kāleneha mahatā
yogo naṣṭaḥ parantapa

sa evāyaṁ mayā te ’dya
yogaḥ proktaḥ purātanaḥ
bhakto ’si me sakhā ceti
rahasyaṁ hy etad uttamam

»Ta najvišja znanost se je prenašala po nasledstvu duhovnih učiteljev in sveti kralji so bili poučeni o njej na ta način. Sčasoma pa se je nasledstvo duhovnih učiteljev prekinilo, zato je znanost v svoji izvorni obliki navidez izgubljena. Danes ti razkrivam to znanost o odnosu živega bitja z Vsevišnjim, ker si Moj bhakta in prijatelj ter lahko zato razumeš njeno transcendentalno skrivnost.« (Bg. 4.2–3)

V Bhagavad-gīti je opisano nekaj yogijskih sistemov: bhakti-yoga, karma-yoga, jñāna-yoga, haṭha-yoga. Beseda yoga pomeni »povezati«; ideja je v tem, da pri yogi povežemo našo zavest z Bogom. Je sredstvo za ponovno združitev z Bogom ali ponovno vzpostavitev našega odnosa z Njim. Sčasoma se je ta yoga, ki nam jo je dal Śrī Kṛṣṇa izgubila. Zakaj? Ali v času pogovora Śrī Kṛṣṇe z Arjuno ni bilo nobenega učenega modreca? Ne, v tem času je bilo navzočih veliko modrecev. Pod »izgubila« je mišljeno, da se je izgubil komentar na Bhagavad-gīto. Učeni ljudje lahko podajo svojo lastno interpretacijo Bhagavad-gīte, jo analizirajo v skladu s svojimi lastnimi muhami, toda to ni Bhagavad-gītā. To poudarja Śrī Kṛṣṇa in študent Bhagavad-gīte bi si to moral zapomniti in upoštevati. Človek je lahko z materialnega vidika zelo dober učenjak, toda zaradi tega še ni kvalificiran, da bi komentiral Bhagavad-gīto. Da bi lahko Bhagavad-gīto razumeli, moramo sprejeti princip nasledstva duhovnih učiteljev (paramparā). Moramo vstopiti v duh Bhagavad-gīte in k njej ne pristopiti le z vidika učenosti.

Zakaj je izmed vseh ljudi Śrī Kṛṣṇa izbral Arjuno za prejemnika tega znanja? Arjuna ni bil niti velik učenjak, niti yogī, meditant ali svetnik. Bil je bojevnik, ki je bil tik pred bitko. Mnogo velikih modrecev je živelo takrat in Śrī Kṛṣṇa bi lahko bil dal Bhagavad-gīto njim. Odgovor na to vprašanje je, da kljub temu, da je bil Arjuna običajen človek, je imel eno veliko sposobnost: bhakto ’si me sakhā ceti: »Ti si Moj bhakta in Moj prijatelj.« To je bila Arjunova izjemna sposobnost, sposobnost, ki je modreci niso imeli. Arjuna je vedel, da je bil Kṛṣṇa Vrhovna Božanska Osebnost in zato se Mu je popolnoma predal in Ga sprejel za duhovnega učitelja. Bhagavad-gīte ni moč razumeti, če nisi bhakta. Če človek želi razumeti Bhagavad-gīto, mu ne pomaga nobena druga metoda. Razumeti jo mora kot predpisuje Bhagavad-gītā sama: tako da jo razume kot jo je razumel sam Arjuna. Če želimo Bhagavad-gīto razumeti drugače ali podati svojo lastno interpretacijo, je to morda razkazovanje naše učenosti, ni pa Bhagavad-gītā.

S svojo učenostjo smo morda sposobni proizvesti neko teorijo o Bhagavad-gīti, tako kot je to storil Mahātmā Gandhi, ko je Bhagavad-gīto interpretiral v poskusu, da bi podprl svojo teorijo nenasilja. Kako je mogoče dokazati nenasilje iz Bhagavad-gīte? Ta tema Bhagavad-gīte vsebuje Arjunin odpor do boja in Kṛṣṇovo pregovarjanje naj ubije svoje nasprotnike. Pravzaprav Kṛṣṇa pove Arjuni, da je bitko že pred nastopom bitke določil Vrhovni, da je bilo ljudem zbranim na bojišču usojeno, da se nikoli ne vrnejo. Kṛṣṇov program je bil, da je bilo vsem usojeno umreti in Kṛṣṇa je dal Arjuni priložnost za zasluge, da jih je premagal. Če je boj proglašen v Bhagavad-gīti kot nuja, kako je možno iz nje dokazati nenasilje? Takšne interpretacije so poskus izkrivljanja Bhagavad-gīte. Takoj ko Gīto nekdo interpretira v skladu s posameznikovim motivom, je namen izgubljen. Gīta navaja, da ne moremo priti do sklepov o vedski literaturi z močjo naše lastne logike ali argumentiranja. Do veliko stvari ne moremo priti, ker niso v domeni naše logike. Najdemo lahko različne svete spise, ki opisujejo Absolutno Resnico na različne načine. Če jih bomo vse analizirali, bo prišlo do zmede. Obstaja tudi veliko filozofov različnih mnenj in vedno pridejo v protislovje eden z drugim. Če resnice ni moč razumeti z branjem različnih spisov, z logičnim argumentiranjem ali filozofskimi teorijami, kako jo potem lahko dosežemo? Dejstvo je, da je modrost Absolutne Resnice zelo zaupna, toda če sledimo avtoritetam, jo lahko razumemo.

V Indiji so nasledstva duhovnih učiteljev, ki prihajajo od Rāmānujācārye, Madhvācārye, Nimbārke, Viṣṇusvāmīja in drugih velikih modrecev. Vedsko literaturo razumemo preko vzvišenih duhovnih učiteljev. Arjuna je razumel Bhagavad-gīto preko Kṛṣṇe. Če jo želimo razumeti mi, jo moramo razumeti preko Arjune, ne preko katerega drugega vira. Če imamo kaj znanja o Bhagavad-gīti, moramo videti, kako se sklada z Arjuninim razumevanjem. Če Bhagavad-gīto razumemo na enak način kot jo je razumel Arjuna, bi morali vedeti, da je naše razumevanje pravilno. To bi moral biti naš kriterij za študij Bhagavad-gīte. Če dejansko želimo profitirati od Bhagavad-gīte, moramo slediti temu principu. Bhagavad-gītā ni navadna knjiga znanja, ki jo lahko kupimo na tržnici, jo preberemo in jo razumemo samo s pomočjo slovarja. To ni mogoče. Če bi bilo, Kṛṣṇa ne bi Arjuni nikoli rekel, da je bila znanost izgubljena.

Ni težko razumeti, da je nujno priti do razumevanja Bhagavad-gīte preko nasledstva duhovnih učiteljev. Če želimo biti odvetnik, inženir ali zdravnik, moramo prejeti znanje od verodostojnih avtoritativnih odvetnikov, inženirjev in zdravnikov. Nov odvetnik mora postati vajenec izkušenega odvetnika, mlad študent medicine pa mora postati stažist in delati s tistimi, ki so že zdravniki z licenco. Naše znanje iz nekega predmeta ne more biti izpopolnjeno, če ga ne prejmemo preko verodostojnih virov.

Obstajata dva procesa za pridobivanje znanja: induktiven in deduktiven. Deduktivna metoda se smatra za popolnejšo. Lahko vzamemo predpostavko kot je »Vsi ljudje so umrljivi« in ni potrebno razpravljati kako umrljiv je človek. To je na splošno sprejeto dejstvo. Deduktivni sklep je: »Gospod Johnson je človek, zato je umrljiv.« Ampak kako so prišli do predpostavke, da so vsi ljudje umrljivi? Zagovorniki induktivne metode želijo priti do te predpostavke preko eksperimentov ali opazovanj. Tako lahko preučujemo, da je umrl ta ali tisti človek, itd., in potem ko vidimo veliko ljudi umreti, lahko pridemo do zaključka ali posplošitve, da so vsi ljudje umrljivi; toda v tej induktivni metodi je velika napaka: naše izkušnje so omejene. Morda nikoli nismo videli človeka, ki ni umrljiv, toda o tem sodimo po svojih omejenih osebnih izkušnjah. Naši čuti imajo omejeno moč in v našem pogojenem stanju je veliko napak. Posledično induktivni proces ni vedno popoln, medtem ko je deduktivni proces iz vira popolnega znanja popoln. Vedski proces je takšen proces.

Čeprav je avtoriteta priznana, je v Bhagavad-gīti veliko odlomkov, ki so navidezno dogmatični. Tako npr. v Sedmem poglavju Śrī Kṛṣṇa pravi:

mattaḥ parataraṁ nānyat
kiñcid asti dhanañjaya

mayi sarvam idaṁ protaṁ
sūtre maṇi-gaṇā iva

»O osvojitelj bogastva (Arjuna), ni resnice višje od Mene. Vse počiva na Meni, kakor biseri na vrvici, na katero so nanizani.« (Bg. 7.7)

Śrī Kṛṣṇa pravi, da ni večje avtoritete od Njega in to je navidezno zelo dogmatično. Če bi jaz rekel: »Ni večjega od mene,« bi ljudje mislili, »Oh, swāmījī je zelo ponosen.« Če človek pogojen s toliko nepopolnosti reče, da je največji izmed vseh, je bogokletnik. Toda Kṛṣṇa to lahko reče, kajti iz zgodovine lahko razumemo, da so Ga celo med Njegovim bivanjem na tej Zemlji smatrali za največjo osebnost Njegovega časa. Resnično: bil je največji na vseh področjih aktivnosti.

V skladu z vedskim sistemom se smatra znanje, katerega dobimo od najvišje avtoritete, za popolno. Skladno z Vedami, obstajajo tri vrste dokazov: pratyakṣa, anumāna in śabda. Prva je neposredno vizualno opažanje. Če človek sedi pred mano, ga lahko vidim tam sedeti – znanje o njegovem sedenju na tistem mestu prejmem skozi moje oči. Druga metoda, anumāna, je slušna: slišimo otroke, ki se igrajo zunaj in lahko domnevamo, da so tam. Tretja metoda je metoda sprejemanja resnice od višje avtoritete. Izjavo kot je »Človek je umrljiv« sprejemamo od višjih avtoritet. Vsakdo sprejema, da so vsi ljudje umrljivi, kljub temu da tega ni izkusil. Tradicija nam narekuje, naj to sprejmemo. Če nas nekdo vpraša: »Kdo je prvi prišel do te resnice? Ali si ti to odkril?« je zelo težko odgovoriti. Vse, kar lahko rečemo je, da znanje prihaja od zgoraj in da ga sprejemamo. Vede pravijo, da je izmed treh metod pridobivanja znanja tretja – sprejemanje znanja od višjih avtoritet – najpopolnejša. Neposredna zaznava je vedno nepopolna, še posebno v pogojenem stanju življenja. Z neposredno zaznavo lahko vidimo, da je sonce kot disk, nič večji od krožnika, na katerem jemo. Od znanstvenikov pa izvemo, da je sonce več tisočkrat večje od Zemlje. Kaj naj torej sprejmemo? Naj sprejmemo znanstveno izjavo, izjavo avtoritet, ali našo lastno izkušnjo? Čeprav sami ne moremo dokazati kako veliko je sonce, sprejemamo sklep astronomov. Na ta način sprejemamo izjave avtoritet na vsakem področju naših aktivnosti. Iz časopisov in radia izvemo, da se taki in drugačni dogodki odvijajo na Kitajskem in v Indiji ter v drugih krajih vsepovsod po svetu. Teh dogodkov ne izkušamo neposredno in ne vemo ali se dejansko odvijajo, vendar pa sprejemamo avtoriteto časopisov in radia. Nimamo nobene druge izbire kot verjeti avtoritetam, da bi dobili znanje. In ko je avtoriteta popolna, je naše znanje popolno.

Glede na vedske vire je Kṛṣṇa največji in najpopolnejši (mattaḥ parataraṁ nānyat kiñcid asti dhanañjaya [Bg. 7.7]). Ne le da Kṛṣṇa sam Sebe razglaša za najvišjo avtoriteto, to sprejemajo tudi veliki modreci in poznavalci Bhagavad-gīte. Če Kṛṣṇe ne sprejmemo kot avtoritete in ne vzamemo Njegovih besed takšnih kot so, ne moremo imeti nobene koristi od Bhagavad-gīte. To ni dogmatično – to je dejstvo. Če podrobno preučimo Krišnove besede, bomo ugotovili, da so resnične. Celo učenjaki kot Śaṅkarācārya, katerih mnenja se razlikujejo od mnenj Božanske Osebnosti, priznavajo, da je Kṛṣṇa svayaṁ bhagavān – Vrhovni Gospod.

Vedsko znanje ni nedavno odkritje. Je staro razodeto znanje. Kṛṣṇa ga opiše kot purātanaḥ, kar pomeni starodavno. Kṛṣṇa pravi, da je pred milijoni let izgovoril to yogo bogu Sonca in ne vemo pred kolikimi milijoni let jo je izgovoril nekomu drugemu. To znanje se vedno ponavlja, kot se vsako leto ponavljajo poletje, jesen, zima in pomlad. Naš obseg znanja je zelo omejen. Ne poznamo niti zgodovine tega planeta pred več kot 5.000 leti, toda vedska literatura nam razkriva zgodovino, ki sega milijone let v preteklost. Ker nimamo nobenega znanja o tem, kaj se je zgodilo pred 3.000 leti na tem planetu, ne moremo sklepati, da takrat ni bilo zgodovine. Seveda lahko nekdo zanika zgodovinski obstoj Kṛṣṇe. Reče lahko, da je Kṛṣṇa, po Mahābhārati sodeč, živel pred 5.000 leti. In ker je to tako, ni nobene možnosti, da je izgovoril Bhagavad-gīto bogu Sonca pred tolikimi milijoni let. Če bi jaz rekel, da sem pred nekaj milijoni let na soncu govoril bogu Sonca, bi ljudje rekli: »Swāmījī govori neumnosti.« To pa ne velja v primeru Kṛṣṇe, kajti On je Vrhovna Božanska Osebnost. Če verjamemo, da je Kṛṣṇa izgovoril Bhagavad-gīto bogu Sonca ali ne, to dejstvo Arjuna sprejema. Arjuna je sprejel Kṛṣṇo kot Vrhovnega Gospoda in zato je vedel, da je za Kṛṣṇo možno, da je z nekom govoril pred milijoni let. Čeprav Arjuna osebno sprejema izjave Śrī Kṛṣṇe, z namenom, da bi razjasnil situacijo za ljudi, ki pridejo za njim, sprašuje:

aparaṁ bhavato janma
paraṁ janma vivasvataḥ
katham etad vijānīyāṁ
tvam ādau proktavān iti

»Bog Sonca Vivasvān se je rodil pred Teboj. Kako naj razumem, da si o tej znanosti najprej poučil njega?« (Bg. 4.4)

Pravzaprav je to zelo inteligentno vprašanje in Kṛṣṇa odgovarja nanj na ta način:

bahūni me vyatītāni
janmāni tava cārjuna
tāny ahaṁ veda sarvāṇi
na tvaṁ vettha parantapa

»Oba, ti in Jaz, sva se rodila že mnogokrat. Jaz se spominjam vseh življenj, ti, zmagovalec nad sovražniki, pa ne!« (Bg. 4.5)

Čeprav je Kṛṣṇa Bog, se velikokrat inkarnira. Arjuna, živo bitje, se prav tako velikokrat rodi. Razlika med Vrhovno Božansko Osebnostjo in živim bitjem je tāny ahaṁ veda sarvāṇi: Kṛṣṇa se spomni dogodkov iz Svojih preteklih inkarnacij, medtem ko se živo bitje ne more spomniti. To je ena izmed razlik med Bogom in človekom. Bog je večen, tudi mi smo, s to razliko, da mi vedno menjavamo naša telesa. Ob smrti pozabimo dogodke iz našega življenja; smrt pomeni pozabo – to je vse. Ponoči, ko gremo spat, pozabimo da smo mož takšne in takšne žene in oče takšnih in takšnih otrok. Še nase pozabimo v spanju, toda ko se prebudimo, se spomnimo: »Oh, sem ta in ta in moram narediti to in ono.« Dejstvo je, da smo v prejšnjih življenjih imeli druga telesa z drugimi družinami, očeti, materami, itd., v drugih deželah, toda vse smo jih pozabili. Morda smo bili psi ali mačke, ljudje ali bogovi – karkoli smo bili, smo zdaj pozabili.

Kljub vsem tem spremembam smo kot živa bitja večni. Tako kot smo se v prejšnjih življenjih pripravljali za sedanje telo, se v tem življenju pripravljamo za naslednje. Telesa dobimo v skladu z našo karma oziroma aktivnostmi. Tisti, ki delujejo v vrlini, napredujejo na višje planete, v višji življenjski položaj (Bg. 14.14). Tisti, ki umrejo v strasti, ostanejo na Zemlji, in tisti, ki umrejo v neznanju, lahko nazadujejo med živalske vrste življenja ali se jih premesti na kakšen nižji planet (Bg. 14.15). Ta proces se dejansko odvija, toda to pozabimo.

Nekoč je Indra, kralj nebes, storil žalitev pred stopali njegovega duhovnega učitelja, in duhovni učitelj ga je preklel, da se bo rodil v telesu prašiča. Prestol nebeškega kraljestva se je tako spraznil ko je Indra odšel na Zemljo, da bi postal prašič. Ko je Brahmā videl to situacijo, je prišel na Zemljo in naslovil prašiča: »Moj dragi gospod, postal si prašič na tem planetu Zemlja. Prišel sem te rešit. Takoj pridi z mano.« Toda prašič je odgovoril: »Oh, ne morem priti s tabo. Toliko odgovornosti imam: moje otroke, ženo in to prijetno prašičjo družbo.« Čeprav mu je Brahmā obljubil, da ga bo odpeljal nazaj v nebesa, ga je Indra v obliki prašiča zavrnil. To se imenuje pozabljivost. Tako pride tudi Gospod Śrī Kṛṣṇa in nam pravi: »Kaj počneš v tem materialnem svetu? Sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja [Bg. 18.66]. Pridi k Meni in dal ti bom vso zaščito.« Mi pa pravimo: »Ne verjamem Ti, Gospod. Tukaj imam bolj pomembno delo.« Takšen je položaj pogojene duše – pozaba. Ta pozaba pa hitro izgine, če sledimo poti nasledstva duhovnih učiteljev.