Počivanje

Kṛṣṇovi bhakte spanja ponavadi nimamo za eno izmed dejavnosti vdanega služenja, tako da sploh ne bi bilo treba razpravljati o tej nočni nevednosti. Pri spanju pa moramo vendarle upoštevati nekaj pravil, ki jih bomo tukaj omenili.

Važna je smer, v katero smo obrnjeni med spanjem. Razume se, da med spanjem ne smemo obrniti nog proti slikam Kṛṣṇe, duhovnega učitelja ipd., niti ležati na takšnih slikah. Prav tako ne smemo spati na harināma cādarju (ali pa ga celo nositi ovitega okrog pasu) niti na čemerkoli, kar nosi napis z Gospodovim imenom. Pravilna smer spanja je vzhod. To je najboljši izbor. Če to ni mo­goče, se lahko obrnemo tudi proti jugu. Ni dobro spati proti zahodu, toda če nam drugega ne preostane, je sprejemljivo tudi to. Bhakta pa nikoli ne sme spati z glavo proti severu, ker je to smer demonov.

Samo za vašo informacijo — vzhod je smer duhovnega življenja in znanja, jug je smer plodonosnega delovanja, zahod spekulativnega umovanja, sever pa smer osvoboditve v neosebnem Brahmanu. Spimo obrnjeni proti vzhodu, jemo proti zahodu, pri mantranju gāyatrī gledamo v smeri sonca in tako naprej. Obstaja mnogo takšnih manjših pravil, ki pa niso tako važna. Naše najvišje vodilno načelo je, da sprejmemo vse, kar je potrebno za služenje Gospodu.

Ponavadi spimo na tleh na rahlo oblazinjeni žimnici ali pa na gumijastem armafleksu za taborjenje. Prav tako ni nič narobe, če spimo na trdi, malo od tal dvignjeni postelji zaradi zaščite pred prepihom v hladnejših deželah. Uporaba blazine je po potrebi tudi dovoljena.

Spimo lahko v istem dhotīju, katerega smo nosili čez dan; ko naslednjega dne vstanemo (ali ob kakem drugem primernem času), pa dhotī operemo. Spimo lahko tudi v gumchi, lahki tkanini, ki jo ovijemo okrog pasu. Tudi pod prho moramo biti vedno pokriti z gumcho ali čem podobnim, ker samo opice hodijo naokrog gole.

Najboljše je pogosto prati posteljnino, ker telo med spanjem izlo­ča gnusne odpadne snovi. Bhakte v hramu vedno pomijejo talno površino, na kateri so spali, da bi obdržali visok standard čistoče.

Kdor pride v sobo, v kateri drugi že spijo, naj bo obziren in vstopi tiho, da ne bi povzročal vznemirjenja. V āśramah se moramo v vsakem primeru izogibati prajalpi ali odvečnemu govorjenju. Govoriti smemo samo o Kṛṣṇi, ob času za počitek pa moramo prekiniti vse pogovore.

Bhakte bi morali vstajati zgodaj zjutraj. Čas vstajanja v Indiji je približno dve in pol do tri ure pred sončnim vzhodom. Tam sonce ponavadi vzide med šesto in polsedmo uro, bhakte pa navadno vstanejo med polčetrto in četrto uro. Ko vstanemo, bi morali izgovoriti naslednji verz iz Śrīmad-Bhāgavatama (10.90.48):

jayati jana-nivāso devakī-janma-vādo
yadu-vara-pariṣat svair dorbhir asyann adharmam
sthira-cara-vṛjina-ghnaḥ susmita-śrī-mukhena
vraja-pura-vanitānām kāma-devam

»Gospod Śrī Kṛṣṇa je znan kot jana-nivāsa, poslednje zatočišče vseh živih bitij, in kot Devakī-nandana ali Yaśodā-nandana, sin Devakī in Yaśode. Gospod je vodnik dinastije Yadu. S Svojimi mo­čnimi rokami ubija vse neugodnosti in vse brezbožneže. S Svojo navzočnostjo uničuje vse neugodnosti za vsa živa bitja, gibljiva in negibljiva. Njegov blaženi, nasmejani obraz vedno povečuje po­želenje gopīj iz Vṛndāvane. Naj bo ta Gospod Śrī Kṛṣṇa vedno slaven in srečen!«

Če si ne moremo zapomniti verza, lahko izgovorimo vsaj »Kṛṣṇa Kṛṣṇa Kṛṣṇa«. Mantranje Hare Kṛṣṇa mahā-mantre je vedno po­polno in ugodno, tako da je izgovarjanje svetih imen ob vstajanju povsem primerno.

Časovno obdobje, ki se začne eno uro in petintrideset minut pred sončnim vzhodom in traja 48 minut, se imenuje čas brahma­muhurte. To je najvažnejši del dneva za izvajanje duhovnih dejav­no­sti. Je zelo očiščujoča ura; v tem času bi morali vsi bhakte man­trati in poslušati Gospodovo sveto ime. Mantranje je takrat zelo močno in ima dvakrat večji učinek od mantranja v poznejših urah.