Etiketa obnašanja v zavesti Kṛṣṇe

Obstajajo posebna pravila obnašanja, ki jih je treba na splošno upoštevati v odnosih med bhaktami različnih spolov in položajev. Ti odnosi so: odnos med moškimi in ženskami, odnos med bhak­tami glede na njihov družbeni in duhovni položaj, odnos med mo­žem in ženo, odnos med materjo in očetom ter otroci (kadar so starši bhakte in kadar niso), odnos med iniciranimi in neiniciranimi bhaktami, odnos med bhaktami z drugo iniciacijo in tistimi s prvo ter odnos med bhakto in zunanjim svetom. Na kratko bomo pretresli vsakega izmed teh odnosov.

V društvu za zavest Kṛṣṇe v glavnem ni svobodnega mešanja med moškimi in ženskami. Pravilne vedenjske norme lahko malo jasneje razumemo, če proučimo sistem varṇāśrame. V sistemu varṇāśrame so štiri āśrame: brahmacarya (neporočeni študenti v celibatu), gṛhastha (poročeni družinski ljudje), vānaprastha (odve­zana mož in žena, ki skupaj izvajata čiste duhovne dejavnosti) in sannyāsa (vzvišene osebnosti v najvišjem stanu odrekanja, ki so se odpovedale vsem družinskim in družbenim vezem). V sistemu varṇāśrame ni prostora za neomejeno druženje z nasprotnim spolom, ker ima vsaka āśrama posebna veljavna pravila za delovanje, ki jih morajo kandidati za duhovni napredek upoštevati.

Brahmacārīji in sannyāsīji se sploh ne družijo z ženskami. Z ženskami se ne pogovarjajo in ne delajo skupaj z njimi. V okviru služenja Kṛṣṇi pa z žensko lahko govorijo v hramu. Njun pogovor bo približno takle: »Oprosti mataji (mataji pomeni mati; vse ženske razen svoje žene bi morali klicati ‘mati’ in jih tudi videti kot takšne, ker se bo želja po spolnosti tako zmanjšala), toda potrebujem cve­tje za Božanstva. Ali mi ga lahko priskrbiš?« Ta izjava odseva dej­stvo, da se bhakta ženskam ne more popolnoma izogniti, zlasti zato, ker je več kot polovico prebivalstva ženskega rodu, ženske pa so tudi bhakte, ki služijo Gospodu. Kot takšne lahko včasih tudi služijo v sodelovanju z brahmacārīji. Pravilo je torej, da se ne sme­mo družiti ali pogovarjati z žensko, če to ni neposredno povezano s službo za Kṛṣṇo.

Neki veliki modrec je nekoč dejal, da se na samotnem mestu ne bi smeli družiti z žensko, tudi če je naša mati ali hčer, ker sicer obstaja možnost za spolno občevanje, ko nas nihče ne gleda. Kdo bi pomislil, da kaj takega lahko stori samo nizek človek, saj na­v­sezadnje, kdo bi se spustil v spolno občevanje z materjo ali hčerko? Toda ne, śāstra pravi: vidvāṁsam api karṣati — poželenje lahko okuži celo velikega učenjaka.

Družinskemu človeku je vsekakor dovoljeno druženje z njegovo ženo. Razumljivo je, da bosta mož in žena skupaj opravljala mno­ge dnevne dejavnosti. Vendar pa se mož, ki se je trdno odločil slu­žiti Gospodu, ne bo z ženo nikoli družil zgolj za čutno zadovoljevanje. Z ženo bosta delala skupaj v Gospodovo zadovoljstvo. Mož in žena se morata za vsako ceno izogniti padcu v nezakonito spol­nost. Nezakonita spolnost je vsak spolni odnos, ki je zunaj zakona ali pa ni namenjen spočetju Kṛṣṇe zavestnega otroka. Če sta mož in žena v tej odločitvi neomajna, lahko postaneta naj­močnejša sodelavca pri širjenju zavesti Kṛṣṇe po vsem svetu. Ljudi bolj privlači zgled zakoncev v zavesti Kṛṣṇe kot pa zgled sannyāsījev, ker je ljudem življenje sannyāsīja tako čudno in tuje. Za moža in ženo je najbolje, da pridigata zunaj svojega doma ali pa dom preuredita v pridigarski center kot bazo za napad na māyo.

Včasih demoni na veliko razglašajo, da zavest Kṛṣṇe razdira družine. Tako kot večina demonskih trditev je tudi ta ravno nas­protna od resnice. Bhakta ni niti najmanj sovražen do svoje druži­ne; ravno narobe, vsak bhakta skoraj brez izjeme si želi, da bi svojo družino pripeljal vse bliže in bliže h Kṛṣṇi. Bhakta je ljubezniv in milosten in ni razloga, da bi te odlike zanemaril pri ravnanju z najdražjimi starši. Toda demoni so zavistni in ne morejo prenesti, ko vidijo, da se tudi starši začenjajo zanimati za duhovne postopke svojih otrok, tako da poskušajo zastrupiti njihov odnos, pri čemer ne izbirajo sredstev. Še preden starši dobijo priložnost, da bi pravilno spoznali Društvo za zavest Kṛṣṇe, jim pišejo ali telefonirajo in zastrupljajo njihove glave z vsakovrstno lažno in predsodkov polno demonsko propagando. Lahkoverni in nepoučeni starši seveda verjamejo njihovim besedam, zlasti še, ker je človeška narava v kali-yugi takšna, da je človek pripravljen verjeti v najslabše. To pa že postavi sceno za družinsko katastrofo.

Bhakta potem ugotovi, da starši v celoti zavračajo vse njegovo ravnanje, še preden jim ga lahko podrobneje razloži. Ugotovi tudi, da ne pomaga nobeno dokazovanje in da je vsako še tako utemeljeno prepričevanje staršev zaman, saj so jim že povedali, da so njihovemu sinu ali hčeri oprali možgane, tako da jih ne smejo upoštevati ali verjeti njihovim besedam. Tako demoni nastavijo popolno zanko in uničijo družino. Če bi prišlo do naravnega obče­vanja med sinom ali hčerjo in starši, bi obstajale vse možnosti, da bodo starši razumeli globino odločitve svojega otroka in lahko bi se razvilo obojestransko spoštovanje in upoštevanje. Zaradi zunanjega in skrajno tujega vpliva na družinske zadeve pa so otroci postavljeni pred odločitev, da morajo zapustiti svojo duhovno pot, ki so jo končno našli po toliko življenjih zapravljanja časa, ali pa se morajo odreči staršem, ki so postali nestrpni in pod vplivom demonov celo nori. Starši zelo težko uvidijo to podlo dejanje, saj demoni svojo zahrbtno zvijačo vedno zakrinkajo kot namero, da hočejo staršem »pomagati« pri »osvoboditvi« njihovega otroka iz »krempljev sekte«. Prava resnica pa je, da so se starši ujeli v mre­žo lažne propagande in prevare, ki so jo spletli demoni. To je vred­no največjega obžalovanja.

Če so demoni starše že zastrupili, ne moremo veliko storiti. Mo­ramo biti samo odločni in iskreni ter prepričani, da je to najboljša stvar, ki jo lahko delamo v življenju; ko bodo starši videli našo is­krenost, bodo počasi nehali nasprotovati. Možno pa je, da zaradi zunanjega demonskega vpliva odnos ne bo nikoli več tak kot prej.

Če pa demoni staršev niso zastrupili (kar navadno pomeni, da so bolj ali manj pobožni in inteligentni) jim mora bhakta poskušati pomagati, da postanejo zavestni Kṛṣṇe. Bhakta, ki živi v hramu, bi moral staršem vsak mesec napisati pismo o tem, kako se počuti in kaj počne. Śrīla Prabhupāda je ta napotek osebno dal vsem svojim učencem. Včasih so starši Prabhupādi napisali pismo in se pritožili, češ da svojim učencem ne dovoli pisati domov. To je Śrīla Prabhupādo zelo vznemirilo, saj ni nikoli rekel kaj takega, temveč je bhakte ravno spodbujal, naj enkrat mesečno pišejo domačim. Zato moramo to dosledno izvajati. Tudi če so starši sovražno na­ravnani, bo takšno preprosto dejanje (ali celo spomin na poseben dan, kot je rojstni dan, z voščilnico ali darilom) spremenila celo osebo, ki so jo zastrupili demoni.

Kadar so starši bhakte, je položaj povsem drugačen. Takšni starši vedo, da morajo otroke vzgajati tako, da bodo postali popolnoma odvisni od Kṛṣṇe in duhovnega učitelja. Otroke morajo po­polnoma vpeljati v duhovno življenje, tako da jih pošljejo v guru­kulo, kjer se po zaslugi transcendentalnega znanja in služenja naučijo umetnosti ljubljenja Gospoda.

Otroci bhakt morajo biti do staršev vedno zelo spoštljivi ter jih klicati z »mati« in »oče« in ne po njihovem imenu (niti po navadnem niti po iniciranem). Vsak dan bi se morali prikloniti pred njimi in jim po svojih močeh ponižno služiti. Vendar pa se ne bi smeli preveč navezati na življenje doma, temveč morajo vedno razmiš­ljati o služenju svojemu duhovnemu učitelju pri izpolnjevanju njegovega poslanstva širjenja zavesti Kṛṣṇe.

Vsi bhakte morajo dobro paziti, da imajo v kraju bivanja pravilne odnose z oblastmi. Če se bhakte ne držijo zakonov, jim lahko vlada povzroči veliko težav. In bhakte v zavesti Kṛṣṇe tudi nimajo razloga za kršenje državnih zakonov, razen če zakon zahteva, da morajo ubijati živali, imeti zunajzakonske spolne odnose, jemati sredstva za opijanje in igrati na srečo, ali pa če zakon prepoveduje petje Hare Kṛṣṇa ali češčenje Gospoda. Z izjemo teh stvari se lah­ko zlahka držimo zakonov in opravljamo svoje družbene obvez­nosti. Če zakon predpisuje obvezno zaposlitev, si moramo poiskati delo, sicer bo naš razvoj v zavesti Kṛṣṇe še bolj oviran, saj bomo morali sedeti v ječi, kar je vsekakor velika izguba časa! V nobenem primeru pa ne bomo prenehali z našimi dejavnostmi v za­vesti Kṛṣṇe, kot so poslušanje, opevanje in češčenje Gospoda, in ni videti, da bi katerakoli vlada prepovedovala te dejavnosti v privatnem življenju.

Pravilno ravnanje v odnosih med bhaktami je zelo kompleksno in je odvisno od danega časa, kraja in okoliščin, tukaj pa bomo predstavili povzetek osnovnih pravil obnašanja. Sčasoma pa mo­ramo odkriti še finejše podrobnosti na podlagi lastnih izkušenj ter z opazovanjem drugih, ki so bolj izvedeni v pravilnem občevanju z drugimi.

Vsak bhakta mora spoštovati vse druge bhakte. Včasih bhakta dobi položaj, ko uči druge ali pa postane avtoriteta. V teh primerih utegne spoštovanje izražati malo drugače, še vedno pa mora ohraniti spoštovanje do vseh bhakt. Nihče ne bi smel biti do drugih bhakt osoren, razen če to stori z vzgojnim namenom. Tako duhovni učitelj včasih opomni učenca, da bi ga osvobodil njegove nevednosti. Učenec bo sprejel njegove očitke, ker ima veliko vero v duhovnega učitelja, izkušeni duhovni učitelj pa ne bo grajal začetniškega učenca, ki kritike ne zna sprejeti pozitivno. Če pa kdo, ki ni duhovni učitelj, grobo in brez ljubezni kaznuje druge, ga bodo bhakte razumeli narobe in izid bo ravno nasproten od pri­čakovanega. Zato je treba poskrbeti, da bodo odnosi med bhaktami prijetni.

Obstajajo trije razredi bhakt: kaniṣṭha-adhikārīji, madhyama­adhikārīji in uttama-adhikārīji. Znotraj vsake skupine so še do­dat­ne finejše podskupine. Kaniṣṭha-adhikārī je najnižji bhakta. Takšen bhakta je v glavnem navezan na materialno čutno uživanje, zlasti na ženo, družino, dom, ugled in vse druge vidike lažnega ega. Navezan je tudi na služenje duhovnemu učitelju in Kṛṣṇi, vendar pa nima pravega razumevanja glede druženja z drugimi bhaktami, niti s tistimi, ki so od njega bolj napredni.

Bhakto srednjega razreda (madhyamo) prepoznamo po štirih stvareh: Vsevišnjega Gospoda vidi kot najbolj oboževano Božan­stvo, z drugimi podobno zaposlenimi bhaktami sklepa prijateljstvo, demonskim in zavistnim ljudem se izogiba, nedolžnim ljudem pa daje milost. Ima tudi znanje iz svetih spisov in živi po njem.

Prvorazredni bhakta se imenuje uttama-adhikārī, kar označuje, da je onstran teme materialnega sveta. Takšen bhakta je dovršeno samorealizirana duša, ki vidi Kṛṣṇo kot dušo vseh duš in bistvo vsega, kar je. Takšen mahātmā je zelo redek.

Srednjerazredni bhakta mora v umu spoštovati nižjerazrednega bhakto, s priklonom izkazovati spoštovanje drugim srednjerazrednim bhaktam, ter služiti in častiti duhovnega učitelja, bhakto naj­višjega razreda, kateremu mora predati vse.

Bhakta je že po naravi spoštljiv do vsakogar, ljubezniv in milosten. Pri občevanju z drugimi bo deloval z namenom, da jim pomaga napredovati v zavesti Kṛṣṇe. V pogovoru z drugim bhakto ni nikoli osoren ali jezen. Če pa vseeno tako ravna, nenamerno ali zaradi močnega vpliva guṇ strasti in nevednosti, bo vedno odšel k temu drugemu bhakti in ga prosil odpuščanja ter se priklonil pred njim.

Včasih se imajo inicirani bhakte (zlasti tisti z drugo iniciacijo) za bolj vzvišene samo zato, ker so že dlje časa v gibanju ali pa zato, ker so bili prej inicirani. Takšni z lažnim ugledom opiti prevzetneži bi modro storili, če bi razmislili o dejstvu, da so mnogi »starejši« bhakte padli in odšli iz gibanja. Bhakta ni boljši samo zato, ker je starejši ali pa je v gibanju preživel več časa. Spomnimo se primera Śrīla Jīve Gosvāmīja, ki je bil za časa zabav Gospoda Caitanye samo deček, kasneje pa so ga prepoznali kot Gospodovega večno osvobojenega družabnika, naprednejšega od mnogih drugih »starejših« oseb. Vaiṣṇava na nikogar ne želi gledati na osnovi te­lesnih označb.

Vseeno pa moramo spoštovati neko etiketo, sicer bo v druž­benem redu vladala zmešnjava. Naravno je, da so novejši bhakte spoštljivi do starejših bhakt, ker cenijo njihovo vdanost in učenost. Če pa novinec po zaslugi duhovnega napredka, ki ga je naredil že prej (mogoče v prejšnjih življenjih) vidi, da »starejši« bhakta ne deluje pravilno, mu lahko na zunaj (da ne bi vznemiril njegovega uma) še vedno izkazuje spoštovanje, v sebi pa ga ne bo poslušal in se ne bo ravnal po njegovem zgledu.

Kdor od drugih zahteva spoštovanje, ne bo nikoli zadovoljen z nobeno količino takšnega spoštovanja. Če starejši bhakta od mlajšega zahteva spoštovanje (in videli smo celo podleže, ki so zahtevali, da jim mlajši bhakte služijo, kot da bi bili gospodarji), potem ni dvoma, da je postal žrtev lažnega ega in da je v čvrstem objemu māye. Moramo se odreči želji, da nam drugi služijo, ker nam bo to dalo veliko duhovno moč in nas osrečilo. Namesto tega bi si morali starejši bhakte prizadevati, da mlajšim služijo, kot starejši bratje in sestre, da bi novejši bhakte čim hitreje zrasli v čvrste Gospodove služabnike.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe je kot velika ekipa. Bhakte v tej ekipi zavzemajo različne položaje, vsi pa so zmagovalci, ko ljudje pri­dejo in se predajo Gospodu. V zavesti Kṛṣṇe je podobno kot v vsaki ekipi; kadar na igrišču zmaguje, ji vsi vzklikajo in so za zma­go vsi igralci enako nagrajeni. Včasih pa se zgodi, da se eden ali dva člana zelo izkažeta in dobita za svojo službo posebno nagrado. Mora pa jima biti popolnoma jasno, da brez ekipe, ki ju je podpirala, ne bi mogla uspeti v svojih prizadevanjih. Če bodo vsi člani našega gibanja negovali takšen skupinski duh in ponižnost, bo zavest Kṛṣṇe vse močnejša in močnejša. Vsakdo mora sprejeti neki položaj — skromen ali slaven — v skladu s svojimi močmi in sposobnostmi ter služiti poslanstvu saṅkīrtane Gospoda Caitanye Mahāprabhuja.