2.1. Napiši čimveč lastnosti duše.
2.1. Napiši čimveč lastnosti duše, kolikor jih poznaš. Pojasni, kako se te lastnosti razlikujejo od lastnosti materialnega telesa.
Lastnosti duše, ki nam takoj pridejo na misel, so večnost, vednost in blaženost. Materialno telo je minljivo, nevedno in bedno. Duša se ne rodi, ne umre in ne spreminja, medtem ko se materialno telo rodi v pomilovanja vrednih razmerah: v maternici matere, v jajcu kake živali, kot poganjek iz semena v zemlji ali celo na kakem umazanem mestu.
Duša je učvrščena in je ne more premakniti noben materialni element, telo pa lahko sile časa poljubno premikajo. Ko rečemo, da je duša učvrščena, s tem mislimo, da je učvrščena v »srcu« telesa, tako dolgo, dokler ji karma živega bitja omogoča, da tam ostane. Potem po sili daive ali višje energije odpotuje iz telesa in se preseli v novo telo, ki ga dobi glede na pretekla dejanja.
Duše ni mogoče posušiti z zrakom ali vročino, medtem ko se materialno telo zmeraj suši. Koža se posuši; lasje se posušijo; usta se posušijo, če jim ne damo tekočine itd. Na koncu, ob smrti, se zaradi sile vročine posuši célo telo. Ko telo po smrti sežgemo, vse tekočine izparijo. Ampak duše ne moremo sežgati, tudi če po smrti sežgemo telo. Duša je takrat že zdavnaj zapustila telo in se, upajmo, preselila v novo. Tudi če telo sežgemo, medtem ko je lastnik telesa še v njem, duša zmeraj ostane ločena od ognja. Ni je mogoče pretepsti s predmetom iz zemlje, kakršen je na primer palica. Ni je mogoče razrezati z nožem, opraskati ali zbosti. Ni je mogoče niti potegniti niti kamor koli poriniti, saj kratko malo ni materialna in se ne odziva na materialne vplive — asango hy ayaṁ puruṣaḥ: duhovna duša je vekomaj ločena od materije.
Čeprav je duša v telesu, je večno ločena od njega. Zaradi čudežnega vpliva Kṛṣṇove iluzorne energije ali māye živo bitje misli, da deluje ter da uživa oziroma trpi svoje karmične posledice.
Ko rečemo, da je duša polna znanja, s tem ne mislimo, da ima vse znanje. Čeprav je sestavni delec Kṛṣṇe, Vrhovnega vira vseh duš in Vrhovnega upravitelja, je le kvalitativno enaka Gospodu. On ima neskončno več energije kakor živo bitje, ki je le Njegov sestavni delec. Samo Gospod ima vse znanje. Kadar rečemo, da je duša polna znanja, to torej pomeni, da v njej ni nevednosti. Duša je vednost in ne nevednost, zato nikoli ne spi in ne pozabi svojega pravega položaja duhovne slave. Ker je duša omejeno živo bitje, je lahko polna vednosti samo do svoje zmogljivosti. Kvantitativno se razlikuje od Gospoda in ima zato samo nekatere od Gospodovih lastnosti (78% oziroma 50 od 64 Kṛṣṇovih lastnosti), pa še te le v omejeni količini.
Lahko podamo primer kozarca, ki je napolnjen z vodo. To pomeni, da v kozarcu ni nič drugega kakor voda; v njem ni mleka, zraka ali drugih snovi. Ampak to še ne pomeni, da je v kozarcu vsa voda. Kako bi nas, pogojene duše, sicer lahko prekrila nevednost? Če bi imeli vse znanje, kako bi lahko sploh kdaj padli v položaj, ko nas preplavi nevednost? Odgovor je, da je naše znanje omejeno, tako da, želeč oponašati Kṛṣṇovo težnjo po uživanju, zelo navdušeno vstopimo v materialni svet, prevzeti z zunanjim bliščem Kṛṣṇove energije māyā-śakti.
Podobno je omejena tudi naša naravna blaženost; ko zaželimo prevzeti položaj vrhovnega uživalca materialnega sveta, je pravzaprav skoraj popolnoma okrnjena. Ker smo delci Kṛṣṇe, ki je vrhovno čutno bitje z vsemi željami in težnjami po uživanju, imamo tudi mi te želje in težnje. Ko pa pokažemo pomanjkanje popolnega znanja, ker nespametno zapustimo zavetje Kṛṣṇovih lotosovih stopal in si zaželimo uživati ločeno od Kṛṣṇe, pademo v materialno energijo, kjer našo naravno blaženost prekrijejo bedna stanja, vsiljena vsem pogojenim dušam v materialnem svetu.