Uvod
Prvi dan njegovega obiska v Birminghamu, Anglija, 22. julija 2001, je Śrīla Bhaktivedānta Nārāyaṇa Mahārāja podal svečan nagovor, ki je naznanil začetek festivala. Lekcijo je pričel z čaščenjem mnogih lepo okrašenih Božanstev, ki jih je videl na oltarju.
Danes sem zelo srečen. Ko sem prvič poslal božanstvo Śrī Caitanya Mahāprabhuja iz Navadvīpa v Anglijo, sem bil zaskrbljen, da bo tam osamljen. Ampak sedaj vidim velik utsava (festival), kjer vsekakor ni temu tako. Je v Gambhīri in je povsem prevzet s Festivalom Kočij. Tu so Jagannātha, Baladeva in Subhadrā, Nityānanda Prabhu s Svojimi družabniki, celo Girirāja-Govardhana in Vrajāvasiji (večni prebivalci Vṛndavana) so tu. Povsod je polno rumenih cvetlic, Vasanta-ṛtu (pomlad) je. Caitanya Mahāprabhu od sreče joče: »O moj Prāṇanātha, kje si? O Kṛṣṇa, kje si? Danes sem te po zelo, zelo dolgem času, po dolgi ločenosti spet srečala.«
sei ta parāṇa-nātha pāinu
yāhā lāgi' madana-dahane jhuri' genu
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 13.113)
Zdaj sem osvojila Gospoda Svojega življenja. Ob njegovi odsotnosti sem zaradi Kupida plamtela in na obroke umirala.
Danes je praznovanje guṇḍicā-mandira-mārjana, je dan, ko čistimo svoja srca. Caitanya Mahāprabhu je želel narediti prostor za Jagannātho, Baladevo in Subhadro – še posebej pa za Vrajendra-nandano Muralīdharo Navakiśora Națavaro. Ko je bil v Jagannāthovem templju, nikoli ni videl Jagannāthe, Baladeve in Subhadre, pač pa vedno le Vrajendra-nandano Śyāmasundaro, ki igra flavto in čigar turban je okrašen s pavjim perjem.
Zgodaj zjutraj se je Caitanya Mahāprabhu s celotno skupino spremljevalcev, na čelu katere so bili Nityānanda Prabhu, Advaita Ācārya, Gadādhara Paṇḍita, Svarūpa Dāmodara, Rāya Rāmānanda, Kāśī Miśra in mnogi drugi, odpravil v Guṇḍica Mandiro. S seboj je vzel vse Gauḍiya bhakte iz Bengalije, Oriyā bhakte iz Orisse ter druge. Kāśīju Miśri je predlagal: »Reci kralju, da želim s Svojimi spremljevalci očistiti celoten tempelj in njegovo okolico. Torej naj svojih slug ne pošilja. Mi sami bomo vse očistili, potem pa bomo praznovali Ratha-yātro. Kralj lahko pomaga od daleč.«
Mahāprabhu Sam je vzel veliko število metel in glinenih posod. Začenši z Gambhīro je med procesijo kīrtane hodil po Jagannātha Purīju in končno dosegel Guṇḍica Mandiro. Tudi mi smo z Gurudevom, Śrī Śrīmad Bhakti Prajñāna Keśava Gosvāmījem in ekipo več kot 500 bhakt, večkrat odšli tja. V času Mahāprabhuja je bilo navzočih na tisoče skupin, v vsaki pa je bilo nekaj sto bhakt.
Na dan guṇḍice-mandire-mārjane poskušajte očistiti srca, saj tam kopičimo toliko umazanih in nezaželenih stvari. Pri tem moramo biti previdni ter se izogibati desetim žalitvam svetega imena (nāma-aparādha) kot tudi žalitvam bhakt (vaiṣṇava-aparādha), žalitvam svetega mesta (dhāma-aparādha), žalitvam služenju (seva-aparādha), in tako dalje. Šele potem bodo te nezaželene navade, še posebej sla in pohlep, odšle iz našega srca. Bhakti se ne more manifestirati, če sta sla in pohlep prisotna, zakaj bhakti je zelo nežna, delikatna in še posebej sladka.
Kaj je pomen kuṭīnāṭī? Nemudoma se je treba odreči ku (slabim navadam in dejavnostim), saj te niso ugodne za izvajanje kṛṣṇa-bhakti. Dejavnostim, predmetom in ljudem, četudi so nam zelo blizu in so nam drage, vendar pa bhakti niso naklonjene, se je treba odreči. Nāṭī pomeni tiste stvari, ki za bhakti niso ugodne in o katerih govori Upadeśāmṛta v prvem in drugem verzu:
vāco vegaṁ manasaḥ krodha vegaṁ
jihvā- vegam udaropastha-vegam
etān vegān yo viṣaheta dhiraḥ
sarvām apīmāṁ pṛthivīm sa śiṣyāt
Razumen človek, ki je zmožen obvladovati težnjo po govoru, izbruhe jeze ter zahteve uma, jezika, želodca in spolnih organov, ima lahko učence po vsem svetu.
atyāhāraḥ prayāsaś ca
prajalpo niyamāgrahaḥ
jana-saṅgaś ca laulyaṁ ca
ṣaḍbhir bhaktir vinaśyati
Naše vdano služenje Kṛṣṇi se izjalovi, če se preveč zapletemo na šest opisanih načinov: (1) tako, da se prenajedamo ali kopičimo več stvari, kot jih potrebujemo, (2) da se pretirano ženemo za težko dosegljivimi materialnimi dobrinami, (3) da po nepotrebnem govorimo o posvetnih temah, (4) da se pravil iz svetih spisov držimo le zaradi pravil samih, ne pa zaradi duhovne rasti, ali pa da jih ne upoštevamo in ravnamo svojevoljno, (5) da se družimo s posvetnimi ljudmi, ki jih zavest Kṛṣṇa ne zanima, in (6) da hlepimo po posvetnih dosežkih.
Prav tako se boste morali odreči čaščenju polbogov. V navodilih Caitanya Mahāprabhuja Rūpi Gosvāmīju, je vse to čaščenje, vključno z različnimi materialnimi željami, treba izkoreniniti.
Lahko se odrečete celo službi Nārāyani (nārāyaṇa-seva) na Vaikuṇṭhi in tudi službi Kṛṣṇe v Dvāraki (dvārakādhīśa-seva). Dvārakādhīśu ponudi praṇāma in mu reci: » Ti si isti Kṛṣṇa, ampak ali imaš flavto in pavje pero? Ali lahko sprejmeš Nando kot Svojega očeta in Yaśodo kot Svojo mater?« Če teh lastnosti ne more pokazati, potem bo naš odnos do Nārāyaṇe naslednji: »Dajem Ti svoje ponižno spoštovanje, vendar od daleč.«
Več praṇāma ponudi Mathureśa-Kṛṣṇi, še več pa Yaśodā-nandana Kṛṣṇi. Ponudi spoštovanje Dāmodara-Kṛṣṇi. Želimo služiti Dāmodari, ampak kateremu Dāmodari? Želimo služiti Rādhā-Dāmodari. Śrīdamo, Subalo in Madhumaṅgalo ter vse Kṛṣṇove prijatelje imamo radi. Radi imamo dejstvo, da so Kṛṣṇovi prijatelji, ampak mi ne želimo, da bi bili naši prijatelji, saj na ravni popolnosti ne želimo biti kravji pastirčki. Kṛṣṇi ponudimo praṇamo kot ljubimcu aṣța-sakhīj, vendar pa v resnici želimo le eno stvar. Želimo služiti razpoloženju Śri Rūpe Mañjarī. Če lahko pridobite okus za takšno službo in če si to postavite za cilj, potem bo vaše življenje uspešno.
Festival Ratha-yātre je Śrīla Swāmīja Mahārājo pripeljal v mnogo zahodnih držav, po njegovem odhodu je veliko njegovih učencev izbralo napačno pot, hkrati pa niso imeli spoštovanja do starejših in bolj vzvišenih bhakt. Pridobili so si ogromno razkošja, udobja in čeprav so njihova srečanja precej številna, so daleč od tega, da bi posedovali rati, transcendentalno ljubezen in naklonjenost. Pravo razpoloženje Ratha-yātre je v svojem prevodu Śrī Caitanye-caritāmṛte pokazal Śrīla Bhaktivedānta Swāmī Mahārāja. V razpoloženju Śrīmatī Rādhike, ko sta se s Kṛṣṇo srečala na Kurukṣetri, je Caitanya Mahāprabhu rekel:
sei ta parāṇa-nātha pāinu
yāhā lāgi' madana-dahane jhuri' genu
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 13.113)
Zdaj sem osvojila Gospoda Svojega življenja. Ob njegovi odsotnosti sem zaradi Kupida plamtela in na obroke umirala.
Mahāprabhu je prepeval tudi tole pesem:
yaḥ kaumāra-haraḥ sa eva hi varas tā eva caitra-kṣapās
te conmīlita-mālatī-surabhayaḥ prauḍhāḥ kadambānilāḥ
sā caivāsmi tathāpi tatra surata-vyāpāra-līlā-vidahau
revā-rodhasi vetasī-taru-tale cetaḥ samutkaṇțhate
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Antya-līlā 1.78)
Ista oseba, ki mi je ukradla srce v mladosti, je zdaj spet moj gospodar. To so enake mesečne noči v mesecu Caitre. Tam je enak vonj rož malati, iz kadambovega gozdička pihlja enak sladki vetrič. Tudi v najinem intimnem odnosu sem ista ljubimka, vendar pa moj um tu ni srečen. Rada bi se vrnila nazaj na obrežje Reve pod i drevo Vetasi. To si želim.
Mahāprabhu je to pesem vzel iz sanskrtske knjige z naslovom Sāhitya-darpaṇa. Čeprav je bila običajna profana ljubezenska pesem, ki se nanaša na ljudi polne sle, se je srce Mahāprabhuja topilo, oči pa so mu zalile solze. Njegovo globoko razpoloženje sta razumela le Śrī Svarūpa Dāmodara in deček po imenu Rūpa, Mahāprabhujev Rūpa. Ko je gledal Mahāprabhuja, je nemudoma napisal pesem v enakem razpoloženju, v katerem je pel Mahāprabhu:
priyaḥ so 'yaṁ kṛṣṇaḥ saha-cari kuru-kṣetra-militas
tathāham sā rādhā tad idam ubhayoḥ saṅgama-sukham
tathāpy antaḥ-khelan-madhura-muralī-pancama-juṣe
mano me kālindī-pulina-vipināya spṛhayati
Śrī Caitanya Caritāmṛta (Antya-līlā 1.79)
Moj dragi prijatelj, zdajj sem na tem polju Kurukṣetre srečala Svojega starega in dragega prijatelja Kṛṣṇo. Sem ista Rādhārani in zdaj se tukaj srečava. Čeprav je zelo prijetno, bi raje odšla k drevesom tamkajšnjega gozdička na bregu Yamune. Rada bi slišala zvok Tvoje sladke flavte, ki v gajih Vṛndāvane igra peto noto.
Rādhārani je rekla Kṛṣṇi: »Oh, spet se srečava, moj najdražji in jaz; ampak tu je preveč obilja. Raje bi bila na bregovih Yamune, kjer drevesa kadambe širijo sladek vonj in kjer je čas prečudovite pomladi. Le jaz in moj najdražji sva tam. Na tem odročnem kraju se pogovarjava o mnogo rečeh. Res si želim, da bi bila ponovno tam.«
Ta paralelni verz Śrīla Rūpe Gosvāmija je veliko večji od verza v Sāhitya-darpaṇi, je razpoloženje festivala Ratha-yātre. Če se Festival kočij odvija pod vodstvom visoko razrednega bhakte, resnično govorimo o Ratha-yātri.
Festival Ratha-yātre se je odvijal že več tisoč let pred časom Caitanya Mahāprabhuja. Vendar pa ni bilo veliko rase (sladek priokus), saj jo je kralj praznoval sam z veliko denarja in z le nekaj svojimi ljudmi. V času in ob navzočnosti Samega Mahāprabhuja pa je prisostvovala številna publika. Še več, Mahāprabhu je s Seboj prinesel vsa razpoloženja Vṛndāvane, še posebej ločitev in srečanje po ločitvi. Tako nas je poučil na različne načine.
V teh sedmih dneh vam bom poskušal vse te resnice razložiti. Tako boste lahko razvili pohlep po najvišjem cilju v življenju: po služenju Śrīmatī Rādhiki. Śrīla Swāmi Mahārāja je vse to želel dati, vendar je bil gozd vsepovsod poln nezaželenih trnovih dreves. Da bi naredil zemljo rodovitno in vse to lahko dal, je moral najprej porezati džunglo māyāvade, sahajiye, sakhi-bhekī, budizma in vseh preostalih bogus filozofij.
Prosil me je, naj mu pomagam, zato sem danes tukaj. Obljubil sem mu pomoč, zato hodim sem ter tja in pridigam njegovo misijo, misijo svojega gurudeve, Śrīla Prabhupāde Bhaktisiddhānte Sarasvatīja Ṭhākure in še posebej Śrīla Bhaktivinode Ṭhākure. Bhaktivinoda Ṭhākura je bil prvi, ki je pridigal po vsem svetu in je navdihnil Śrīla Prabhupādo Bhaktisiddhānto Sarasvatīja Ṭhākuro, da je na Zahod poslal tudi svoje učence, še zlasti v Anglijo. Končno je Śrīla Prabhupāda inspiriral Śrīla Bhaktivedānto Swāmīja Mahārājo, ki mu je služil kot lastne roke. V kratkem času je Śrīla Swāmī Mahārāja razširil zavest Kṛṣṇe v vsak kotiček sveta.
Molim, da boste tudi vi z milostjo Śrīla Swāmīja Mahārāje pridigali povsod po svetu in bili čistega, visokega značaja. Delite knjige – in jih berite tudi sami – in poskušajte razviti pohlep, ki je potreben za rāgānuga-bhakti. To je naše poslanstvo.
Slavljenje Śrīla Prabhupāde Bhaktivedānte Swāmīja Mahārāje
Ob vsakem festivalu Ratha-yātre je Śrīla Nārāyaṇa Mahārāja iskreno slavil Śrīla Prabhupādo Bhaktivedānto Swāmīja Mahārājo. V Walesu je julija 2000 načel tudi lekcijo o Herā-pañcamī:
Ponižno se klanjam lotosovim stopalom svojega duhovnega učitelja oṁ viṣṇupāda Śrī Śrīmad Bhakti Prajñāne Keśave Gosvāmīja Mahārāje in enako lotosovim stopalom Śrī Śrīmad Bhaktivedānte Swāmīja Mahārāja. Le z njuno milostjo lahko v tej starosti potujem po svetu in le z njuno milostjo prihaja toliko bhakt. Mnogo bhakt je šibkih in ki – kot plazilke, drevesa in kalčki – potrebujejo »zalivanje«, da bi lahko postale močnejše. Zato bi rad zalil te bhakte z vodo, ki mi jo je dal Swāmī Mahārāja.
Ko je bil Śrīla Swāmī Mahārāja še fizično navzoč, so se njegovi učenci maksimalno trudili, da bi mu služili. Celo zelo mlade čudovite najstnice so trdo delale na letališčih, pristaniščih in tako dalje, ne da bi jih skrbelo za svojo rosno mladost. Mladi energični najstniki so za misijo Śrīla Swāmīja Mahārāje, ki se je v nekaj letih razširila vsepovsod, trdo delali.
Če kdo pride k meni, je to le sadež pridiganja Śrīla Swāmīja Mahārāje – njegovih knjig in tako dalje – prosimo torej za njegovo milost. Zelo srečen bo, da njegovi sledilci spet postajajo entuziastični in navdihnjeni. Kamorkoli grem, pride poslušat množica ljudi kot ta ali še večja. Radi bi obudili svojo zavest Kṛṣṇe, jaz pa jim želim pomagati kolikor lahko.
Śrīla Swāmī Mahārāja je rekel, da sta leva in desna roka njegovega pridiganja tiskanje in deljenje knjig ter nagara-saṅkīrtana, in mi vse to počnemo. Nagara-saṅkīrtana se spet dogaja in natisnili smo na tisoče knjig. Bhakte si jih želijo še več, zato jih skupaj z revijami tiskamo več in več. Od časa do časa pojdite na nagara-saṅkīrtano v mesto blizu vas ali kamorkoli in nikoli ne mislite, da ste šibki.