7. poglavje - HERĀ-PAÑCAMĪ
Razlika med Vṛndavano in Dvārako
Pomen Herā-pañcamī je naslednji. Na peti dan Festivala kočij Lakṣmi-devī zelo zaskrbi in razmišlja: »Kam je odšel moj mož? Rekel mi je: 'Za nekaj dni bom zamenjal okolje, a se bom kmalu vrnil.' Minilo je že pet dni in se še vedno ni vrnil.« Ta položaj zanjo ni bila vzdržen, zato se je zelo razjezila in je svojim spremljevalcem začela ukazovati, kot da bodo ravnokar vstopili v bitko s sovražnikom: »Vzemite svoje orožje!« Potem je postala glavni poveljnik svoje »vojske« in odšla napast moža.
Med festivalom Ratha-yātre, je Śrī Caitanya Mahāprabhu želel okusiti zrele sadeže Herā-pañcamī. Zgodaj zjutraj je z družabniki odšel v Guṇḍico Mandiro, v Sundarācalo na darśano Jagannāthe, Baladeve in Subhadre. Kadarkoli je šel v Jagannāthov tempelj, je Jagannātho videl kot Kṛṣṇo, Vrajendra-nandano Śyāmasundaro, ki na Svoji kroni nosi pavje pero in v rokah flavto, se ponaša s čudovitimi lotosovimi očmi ter z vsemi preostalimi atributi, ki jih ima Kṛṣṇa, ko je z gopījami v Vṛndāvani. Mahāprabhu ni nikoli videl Baladeve, Subhadre ali Sudarśane cakre, saj se Kṛṣṇa v Vṛndāvani nikoli ne ponaša z njo. Mahāprabhu ni v templju nikoli molil k Baladevi in Subhadri. Oba je videl med Festivalom kočij, drugače pa je vedno videl le Jagannātho. Vse to je zelo čudovito.
Jagannātha je iz Svojega templja v Nīlācali (ki predstavlja Dvārako) odšel v Sundarācalo (ki predstavlja Vṛndāvano). Zvečer petega dne je tja s spremljevalci prispela Lakṣmi. Okitena je bila z zlatom in dragulji ter je nosila zelo lepo in razkošno obleko. Dan poprej je Kāśī Miśra, ki je bil guru kralja Pratāparudre, svetoval kralju: »Nesi Lakṣmi-devī zlato in dragocen nakit ter jo z njim okrasi. Naredi tako čudovit festival, da se bodo čudili prav vsi. Misliti morajo, da kaj takšnega niso videli še nikoli v življenju. Caitanya Mahāprabhu želi okusiti vse sadove tega festivala.« Navodilu primerno so Lakṣmi tudi okrasili.
Pred Siṁha-dvāro (levjimi vrati) pred vhodom v Jagannāthov tempelj je Kāśī Miśra Mahāprabhuju in Njegovim družabnikom kot so Śrīvāsa Paṇḍita, Śrī Svarūpa Dāmodara in Śrī Rāya Rāmānanda, nastavil čudovite sedeže. Kmalu zatem, ko so posedli, je prispela Lakṣmi z vsemi spremljevalci in obiljem. Videti je bilo, kot da želi Jagannātho napasti. Najprej se je »spravila« na Njegove družabnike, ki so bili v resnici Mahāprabhujevi družabniki, kot sta Śikhi Māhiti in Vakreśvara Paṇḍita. Zvezala jih je kot zapornike, njeni družabniki pa so jih nato kaznovali z »bičanjem«. »Biči« so bili narejeni iz mehkih cunj. Takole jih je obtožila: »Oh, priznajte krivdo in plačajte. Vzeli ste mojega moža. Kje Ga držite? Takoj Ga pripeljite sem.«
Śrī Caitanya Mahāprabhu je bil ob gledanju zabave zelo srečen in je ob okušanju teh draži rekel: »Slišal sem, da je Satyabhāmā v izkazovanju svoje māne s sebe odstranila ves zlat nakit, nato pa vstopila v temno, zasebno sobo, kjer se je oblekla v umazana oblačila in v neprenehnem ihtenju z nohti začela praskati po tleh. Vendar zdaj v Lakṣmi vidim drugo obliko māne. Je kot poveljnik, ki bo napadel z mnogo vojaki. Kaj takega še nisem videl niti slišal.«
Svarūpa Dāmodara je potem razložil, da obstaja veliko vrst māne, in da se māna Dvārake precej razlikuje od māne gopīj v Vṛndāvani.
Mahāprabhu je Svarūpi Dāmodari dejal:
yadyapi jagannātha karena dvārakāya vihāra
sahaja prakața kare parama udāra
tathāpi vatsara-madhye haya eka-bāra
vṛndāvana dekhite tāṅra utkaṇțhā apāra
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.117-18)
Čeprav Gospod Jagannātha uživa v Svojih zabavah v Dvārakā-dhāmi in tam naravno manifestira vzvišeno velikodušnost, vseeno enkrat na leto neomejeno želi videti Vṛndāvano.
Zakaj je Kṛṣṇa zapustil Vṛndāvano? Nenazadnje je to storil, da bi zadovoljil in pomiril gopīje. Rečeno je, da gre iz Vṛndāvane in pride v Mathuro in Dvārako, ker ne more pozabiti bhakt, ki tam živijo – ali kjerkoli drugje. Mora jih podpirati in negovati. Potem se pojavi naslednje vprašanje: če je že odšel, zakaj se ni vrnil ali vsaj prišel na obisk? En odgovor je, da v Vṛndāvani ni obzidja. Če bi se Kṛṣṇa vrnil in bi o tem, da je pravzaprav sin Nande in Yaśode, in ne Vasudeve in Devakī, izvedel Jarāsandha, bi napadel in uničil Vṛndāvano. Nanda Bābā je bil pastir, gopa, ne vojak, saj v Vṛndāvani ni bilo vojakov. Jarāsandha bi potemtakem uničil Vṛndāvano in v ječo zaprl Yaśodo ter Nando Bābo, tako kot je Kaṁsa to storil z Vasudevo in Devakī.
To je en razlog, vendar zunanji. Nekdo lahko reče: »Kṛṣṇa bi vsaj od časa do časa lahko odšel v Vṛndāvano in se potem hitro vrnil.« Vendar ima Kṛṣṇa tako veliko sovražnikov, da bi vsi izvedeli, da ima v Vṛndāvani mnogo prijateljev. Želeli bi jih napasti in uničiti. To je še en razlog, zakaj se ni vrnil, vendar je tudi ta zunanji.
A kdo drug lahko reče: »Kṛṣṇa je vse Svoje spremljevalce v Mathurāpurīju prepeljal v Dvārako v samo eni noči, v eni minuti. Tam je zgradil obilne palače, in to ne le za vsako od Svojih kraljic, tudi za vse Svoje družabnike, kot sta Akrūra in Uddhava, prav tako tudi za Vasudevo in Devakī. Tam je bilo na tisoče in milijone Mathurāvāsījev. Spat so šli v Mathuri, zbudili pa so se v Dvarakī. To je bilo zelo čudovito in kaže na to, da Kṛṣṇa lahko stori kar želi. Podobno lahko v eni noči prepelje v Dvārako vse Svoje družabnike iz Vṛndāvane; Rādhiko, Lalito, Viśākho in preostale sakhīje ter vse kravje pastirčke, kot so Śrīdāmā, Stoka-kṛṣṇa, Lavaṅga in Arjuna. Lahko vzame mater in očeta – Yaśodā-maiyo in Nando Bābo – ter vse preostale Vrajavāsīje. Je v tem kaj škode? Če so lahko tam vsi Mathurāvāsīji, potem so lahko tudi Vrajavāsīji.«
Ampak kako bo tja odšla Vṛndā-devī? Bo Govardhana odšel tja? To je zelo zaupna tema. Nastal bo konflikt med aiśvarya-bhāvo in mādhurya-bhāvo. Kaj bo na to rekel Kṛṣṇa? Ali bo rekel: » Sem sin Vasudeve in Devakī,« ali »Sem sin Nande in Yaśode.« To protislovje draži bi Kṛṣṇi otežilo položaj. Bo igral flavto, nosil pavje pero? Bo odšel na pašo s Svojimi prijatelji v Dvāraki? Ali lahko drugim reče: »Jaz sem sin Nande Bābe in Yaśode.«
Že po sami naravi aiśvarya in madhurya ne moreta obstajati skupaj. O aiśvarya-bhavi in madhurya-bhavi v Vṛndāvanu lahko nekaj malega realizirate, ko boste dejansko na stopnji madhyama-adhikari. Potem lahko v svoji predanosti do Vrajendra-nandane postanete enosmerni. Vṛndavana ne more v Dvārako in Dvārakā ne more nikoli v Vṛndāvana. Nasprotujeta si, poskus da bi ju združili, pa se imenuje rasa-ābhāsa, nasprotje draži.
Vedeti morate, kaj je aiśvarya in kaj je inherentna narava mādhurya-rase. V Dvāraki je vedno obilje in vsi vedo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Včasih ima štiri roke in lahko stori vse. Mrtveca lahko obudi v življenje, Sam pa nima ne smrti ne rojstva.
V Vṛndāvani pa je vedno mādhurya-bhāva. Kṛṣṇa se je rodil materi Yaśodi in je precej nebogljen. Kot otrok se brez pomoči ne more niti obrniti. Včasih postane jezen, vedno pa je lačen. In ko je lačen, krade maslo malo od tam in malo od tam.
In Kṛṣṇa lahko laže. Rekel bo: »Mati, kdaj sem ukradel maslo? Jaz nikoli ne kradem. Zelo zgodaj si Me s prijatelji poslala na pašo. S kravami sem ves dan tekal sem ter tja, in ko sem se zvečer utrujen vrnil, sem jedel in šel spat. Kdaj sem torej ukradel maslo? Nikoli nisem storil tega.« Ko potem začne jokati, mati Yaśoda reče: »Zagotovo si ukradel maslo.« V joku Kṛṣṇa odgovori: »Mogoče nisem tvoj sin in Me zato obtožuješ kraje. To bo to, zato to govoriš. Mogoče je bolje, da grem živet kam drugam.« Yaśoda-maiyā potem začne jokati, njeno srce pa se topi. Kṛṣṇo vzame v naročje in Mu reče: »Vem, da nisi nikoli kradel masla. Nikoli nisi tega storil.« Kṛṣṇa ji odgovori: »Da, sem, kradel sem, mati.« Potem oba jokata. To je razpoloženje mādhurya. Mati Yaśoda priveže Kṛṣṇo ob lesen možnar. Kako bi lahko kaj takega storila, če bi vedela, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost?
Tukaj je treba pripomniti še nekaj pomembnega. V Vṛndāvani, četudi pride do manifestacije obilja, ta ne zmoti mādhurya-bhāve. Lahko da obilje je, vendar zabave Kṛṣṇe še vedno ostanejo nara-vat, kar pomeni, da se ne vzdignejo nad človeško raven. Ko je na primer prišla Pūtanā, je Kṛṣṇo vzdignila k sebi. »Moj dragi deček, moj dragi deček,« je govorila, čeprav Ga je želela zastrupiti. Zaprl je oči, kot bi se je bal, in ni naredil ničesar drugega kot preprosto pil mleko iz njenih prsi. Kaj pa je mogel, če je umrla? Nikoli ni pokazal nobene druge oblike. Ni se povečal ali se pokazal v kakšni drugi obliki. Bil je kot otrok, deček star tri mesece – a je bila vseeno ubita. Čeprav je ubijanje Pūtane dejanje najvišjega duhovnega obilja, ta zabava še vedno ostaja podobna človeški.
Preden se je ta zabava zgodila, je bil Kaṁsa obseden z osvajanjem sveta in se je v boj zapletel tudi s Pūtano, ki pa ga je porazila. Tik pred porazom ji je Kaṁsa, ki je bil spreten politik, rekel: »Zdaj te sprejmem kot svojo sestro. Lahko mi pomagaš, jaz pa bom pomagal tebi.« Tako sta sklenila zavezništvo. Pūtanā je bila torej zelo, zelo močna; izredno težko bi bilo uničiti demona kot je bila ona, saj je niti Kaṁsa ni mogel poraziti. Obilje Kṛṣṇe se tu kaže v porazu Pūtane.
Kṛṣṇa je prav tako vzdignil hrib Govardhano in ga, tako kot bi slon z rilcem vzdignil lotos, na Svojem mezincu nad seboj držal sedem dni. Človek tega ne more storiti, ampak Kṛṣṇa je to naredil; smejal se je in včasih zaigral na Svojo flavto. Bil je v Svoji trikrat upognjeni drži, v razpoloženju plesanja. Vsi kravji pastirčki so se s palicami dotikali Govardhane, rekoč: »Oh, ne padi – ostani zgoraj!« Mislili so, da so oni tisti, ki so vzdignili Govardhano. Sočasno je tudi Nanda Mahārāja, ki je bil vznesen bhakta Nārāyaṇa, molil: »O Nārāyaṇa, prosim ne dovoli, da gora pade.« Kaj torej lahko rečemo o gopījah, ki so energija Kṛṣṇe Samega? Rādhikā je strogo in s prebadajočim pogledom pogledovala proti Govardhanu in mu rekla: »Če padeš, bo od tebe ostal le še pepel. Z mojim pogledom ostani v zraku.« S kateregakoli vidika pogledamo, ni Kṛṣṇa počel ničesar.
Na ta način, čeprav je bilo vzdigniti Govardhano dejanje obilja, Kṛṣṇa ni prevzel večje ali štiri roke oblike. Ne glede na to, ali je obilje ali ne, se Njegove zabave, če so podobne človeškim, imenujejo mādhurya. V Vṛndāvani je Kṛṣṇa prijatelj vseh gop, ljubljenec vseh mladih gopīj in sin vseh starejših gopīj.
Te atmosfere v Dvāraki ni. Tam je le obilje, včasih pa Kṛṣṇa prevzame štiri-roko ali univerzalno obliko. Zavezan je reči: »Jaz sem sin Vasudeve in Devakī.« Mora. Moral bo reči: »Jaz sem kṣatriya,« medtem, ko v Vṛndāvani razmišlja: »Jaz sem gopa.« Kako bi lahko to uskladil, če bi vse gopīje in gope prišli v Dvārako? Takšna situacija bi bila v nasprotju z načelom rase.
Razpoloženje Vṛndāvane ne more nikoli vstopiti v Dvārako. V Vṛndāvanu Kṛṣṇa lahko nosi flavto in pavje pero ter prav tako manifestira Svojo čudovito trikrat-upognjeno obliko kot manmatha-manmathaḥ, zapeljevalec Kupida. Tega v Dvāraki ne more narediti, prav tako tam ne more biti rāsa-līle. Kaj pa bi si mislile Njegove kraljice, če bi z gopījami ob obali oceana v Dvāraki plesal rāsa-līlo? Zato gopīje nikoli ne bodo šle v Dvārako in tudi Kṛṣṇa nikoli ne bo šel tja v Svoji izvorni in popolni obliki. Tja gre v drugi obliki, ki je Njegova manifestacija. Tam je Vāsudeva, saj se Kṛṣṇa Sam ne more odreči biti Vrajendra-nandana Śyāmasundara. Niti za trenutek se ne more odreči Vṛndāvani. Vṛndāvanaṁ parityajya padam ekaṁ na gacchati: Kṛṣṇa zunaj Vṛndāvane ne naredi niti koraka.
Śrīla Jīva Gosvāmī in Śrīla Rūpa Gosvāmī sta, da bi pokazala, da je Kṛṣṇa v Svojih zadnjih dneh, potem ko je porazil in ubil Dantavakro, zapustil Dvārako in odšel v Gokulo, kjer se je srečal z vsemi Vrajavasiji, citirala Purāṇe. S solzami grenkega priokusa jih je vse objel nato pa se z gopami in gopījami začel zabavati. Nekaj dni kasneje je odšel na Goloko Vṛndāvano in s Seboj vzel vse spremljevalce, kot so Nanda Bābā, Yaśoda, vse matere, vse sakhīje, vse sakhe, prav tako tudi Vṛndāvana-bhumi. Vrajendra-nandana Śyamasundara je tako vstopil v Svojo aprakața-līlo (nemanifestirane zabave), medtem ko se je vzporedno vrnil v Dvārako v obliki kot Vāsudeva-Kṛṣṇa. To so zelo skrite resnice.
Tudi Jagannātha-deva pride podobno v Vṛndāvano enkrat na leto. Njegova kraljica Vimalā-devī (t. j. Lakṣmī-devī), predstavlja Satyabhāmo, Rukmiṇī in vse preostale kraljice v Dvāraki. Jagannātha živi v Dvāraki celo leto, enkrat letno pa hoče iti v Vṛndāvano. Zaradi tega izvede trik.
Med festivalom Herā-pañcamī je Caitanya Mahāprabhu rekel:
vṛndāvana-sama ei upavana-gaṇa
tāhā dekhibāre utkaṇțhita haya mana
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.119)
S prstom, uperjenim na sosednje vrtove, je Śrī Caitanya Mahāprabhu rekel: »Vsi ti vrtovi so videti prav tako kot Vṛndāvana. Gospod Jagannātha si jih tako zelo želi znova videti.«
bāhira ha-ite kare ratha-yātrā-chala
sundarācale yāya prabhu chaḍi' nīlācala
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.120)
Na zunaj se Jagannātha izgovorja, da se želi udeležiti festivala Ratha-yātre, v resnici pa želi Jagannātha Purī zapustiti in oditi v Sundarācalo, v tempelj Guṇḍice, repliko Vṛndavāne.
nānā-puṣpodyāne tatha khele ratri-dine
lakṣmīdevire sanṅge naāhi laya ki kāraṇe?
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.121)
Gospod uživa v Svojih zabavah v različnih cvetličnih vrtovih noč in dan. A zakaj s Seboj ne vzame Lakṣmi-devi, boginjo sreče?
Caitanya Mahāprabhu je vprašal Svarūpo Dāmodaro: »Če se gre Kṛṣṇa v Sundarācalo igrat, zakaj s Seboj ne vzame Lakṣmi-devī? V Vṛndāvano bi lahko vzel kogarkoli. Kaj bi bilo narobe, če bi vzel Lakṣmi-devī?« Obstaja razlog: če bi Kṛṣṇa vzel Lakṣmi-devī, bi bilo to proti načelom rase.
Poskušajte razumeti to temo in v trenutku boste prišli na stopnjo madhyama-adhikāre. Teh stvari ne morete razumeti le s čaščenjem božanstev, četudi ste vedno, noč in dan prežeti s tem – da bi ju razumeli, morate redno poslušati visoko razreden hari-kathā. Harināma je v tej dobi Kali najvišji proces: harer nāma, harer nāma harer nāma eva kevalam / kalāu nāsty eva nāsty eva nāsty eva gatir anyathā. Pri čaščenju božanstev so vedno težave. Če nimaš denarja, ne moreš kupiti potrebnih stvari in če božanstva kdo ukrade, boš v veliki godlji. Harināma pa za mantranje svetih imen ne potrebuje ničesar. Čaščenje božanstev je posebej zaželeno za gṛhastha-bhakte, obenem pa na stopnji kaniṣțha-adhikāre ne morete vedno ostati. Bhakti je kot tok. Postopoma razvijte svojo predanost, četudi častite božanstva, in potem boste lahko prišli v ustrezno linijo.
Mahāprabhu je častil Girirājo, prinesel pa Mu ga je bhakta, ki se je vračal iz Vṛndāvane. Častil je guñja-malo in tudi govardhana-śilo. Śilo je umival s Svojimi solzami ter Ga včasih držal na glavi ali srcu, včasih pa na očeh. Po šestih letih Ju je dal Śrīla Raghunāthi dāsi Gosvāmīju in mu rekel, naj Ju vsak dan časti le z glineno posodo polno vode, in osmimi mañjarīji (cvetovi tulasī) z zelo mehkimi listi. Medtem ko jih je Śrīla Raghunātha dāsa Gosvāmī častil, je mislil, da je guñjā-mālā Rādhikā, Girirāja pa je Nanda-nandana, Vrajendra-nandana Śyāmasundara. Mislil je, da Jim služi osebno.
Poskušati moramo priti na raven madhyama-adhikāre in vse resnice uvideti. Kaniṣțha-adhikārī ne bo razumel, zato poskušajte vstopiti v madhyama-adhikārī in se držati visoko-razredne družbe. To je edini proces. Samo branje knjig ne bo dovolj. Ne morejo vam biti popolnoma v pomoč, saj sta ključavnica in ključ do razumevanja v rokah čistega samospoznanega bhakte. Čisti bhakte lahko ključavnico odklenejo, potem pa lahko nekaj teh tem realizirate.
yāha bhāgavata paḍa vaiṣṇavera sthāne
ekānta āśraya kara caitanya-caraṇe
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Antya-līlā 5.131)
Če želite razumeti Śrīmad-Bhāgavatam, morate pristopiti k samospoznanemu Vaiṣṇavi in ga poslušati. To lahko storite, ko ste popolnoma vzeli zatočišče lotosovih stopal Śrī Caitanye Mahāprabhuja.
Mahāprabhu je Śrī Svarūpo Dāmodaro vprašal, zakaj Kṛṣṇa s Seboj v Sundarācalo ni vzel Lakṣmi-devī. Kaj bi bilo pri tem škodljivega? Svarūpa Dāmodara je na vprašanje Mahāprabhuja odgovoril:
svarūpa kahe – śuna, prabhu, kāraṇa ihāra
vṛndāvana-krīḍāte lakṣmīra nāhi adhikāra
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.122)
Svarūpa Dāmodara je odgovoril: »Moj dragi Gospod, prosim poslušaj razlog za to. Lakṣmi-devī, boginja sreče, nima primerne kvalifikacije, da vstopi na zabave zadovoljstva Vṛndāvane.«
Lakṣmi-devī nima kvalifikacij za vstop v Vṛndāvano. V Dvāraki je osem glavnih kraljic, na čelu s Satyabhāmo in Rukmiṇī, poleg njih pa je še 16.100 drugih. Teh osem je posebnih, vendar pa nobena od njih nima kvalifikacij, da vstopi v Vṛndāvano. Tako kot vse gopīje se bodo tudi one morale roditi gopījam, se nato poročiti z gopami, ki jih bodo morale prevarati in postati ljubimke Kṛṣṇe. Odreči se bodo morale možem in vsemu drugemu. Kṛṣṇo lahko služijo v Vṛndāvani le pod vodstvom gopīj, drugače ni mogoče. Čeprav je Lakṣmi-devī v Baelvanu izvajala strogosti, v Vṛndāvano ni mogla vstopiti. Želela je prekoračiti reko Yamuno in videti rāsa-līlo, vendar ni mogla.
Yogamāyā je večja kot Lakṣmi, pod nadzorom ima prav vse. Ko je videla, kako Lakṣmi izvaja strogosti, je pristopila k njej in rekla: »Ti si zvesta ženska, brāhmaṇī, poročena z Nārāyaṇo. Se lahko odrečeš možu in se poročiš z nekom drugim – z gopo?«
Lakṣmi je odgovorila: »Tega ne morem storiti. Kako bi le?«
Yogamāyā je vprašala: »Ali lahko delaš »padije« iz kravjega blata?«
»Oh, tega pa ne morem. Ne vem, kako,« je odgovorila Lakṣmi.
Yogamāyā je nadaljevala: »Ali lahko molzeš krave?«
»Tega prej nisem še nikoli počela,« se je odzvala Lakṣmi.
Potem ji je Yogamāyā rekla: »Ne moreš iti v Vṛndāvana, saj za to nimaš kvalifikacij. Najprej se moraš roditi gopīji, se družiti z gopījami in jim poskušati slediti. Morala se boš poročiti z gopo, kot so Durmukha, Durmada, Abhimanyu ali Govardhana Malla. Potem, ko se boš temu možu odrekla, pa boš lahko odšla do Kṛṣṇe in Ga imela za svojega ljubljenega. To je edini proces.«
V eni kalpi je bila Yogamāyā tista, ki je spraševala Lakṣmi-devī, v drugi kalpi pa je bil to Sam Kṛṣṇa, a sta ji oba morala izreči enak sklep: za raso ni primerna.
Svarūpa Dāmodara je nadaljeval:
vṛndāvana-līlāya kṛṣṇera sahāya gopī-gaṇa
gopī-gaṇa vinā kṛṣṇera harite nāre mana
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.123)
Na zabavah Vṛndāvane so edini pomočniki gopīje. Nihče, razen gopīj, ne privlači uma Kṛṣṇe.
Je Svarūpa Dāmodara lagal? Tudi gope so v Vṛndāvani, vendar jih ni omenil. Pravzaprav je rekel, da so le gopije tiste, ki lahko nadzorujejo in ukradejo Kṛṣṇovo srce. To je potrdil tudi Kṛṣṇa Sam z izjavo v Śrīmad-Bhāgavatamu (10.32.22):
na pāraye 'haṁ niravadya-saṁyujāṁ
sva-sādhu-kṛtyaṁ vibudhāyuṣāpi vaḥ
yā mābhajan durjaya-geha-śṛṅkhalāḥ
saṁvṛścya tad vaḥ pratiyātu sādhunā
Ko so bile gopīje preplavljene z nezadovoljstvom zaradi odsotnosti gospoda Kṛṣṇe z rāsa-līle, se je On vrnil in jim rekel: »Moje drage gopīje, naše srečanje je vsekakor osvobojeno vse materialne kontaminacije. Priznati moram, da bi se vam bilo nemogoče oddolžiti celo v nekaj življenjih, saj ste presekale družinske vezi le zato, da bi poiskale Mene. Posledično se vam ne morem oddolžiti. V zvezi s tem bodite prosim zadovoljne z svojimi iskrenimi aktivnostmi.«
Kṛṣṇa je to rekel le gopījam in nikomur drugemu. V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.14.32) je rečeno:
aho bhāgyam aho bhāgyaṁ
nanda-gopa-vrajaukasām
yan-mitraṁ paramānandaṁ
pūrṇaṁ brahma sanātanam
Kako zelo srečni so Nanda Mahārāja, pastirji in vsi preostali prebivalci Vraja-bhūmija! Njihovi sreči ni videti konca, saj je Absolutna Resnica, vir vsega transcendentalnega zadovoljstva, večni Vsevišnji Brahman, postal njihov prijatelj.
Nekdo lahko služi Kṛṣṇi v moški obliki kot gopa. Nanda Bābā lahko služi Kṛṣṇi kot Njegov oče, Gargācārya, Bhāguri Muni ali Śāṇḍilya Ṛṣi k Njemu pristopijo kot guruji ter Mu dajo blagoslove. Drugi, kot so Sudāmā, Subala, Madhumaṅgala in seveda Baladeva Prabhu, tudi služijo v moški obliki. Nihče v moški obliki pa ne more služiti Śrīmati Rādhiki. Še posebej ne more nihče v moški obliki oditi na kraj, kjer se Kṛṣṇa zabava z Rādhiko in gopījami. Nekateri prijatelji, na primer Subala Sakhā, Madhumaṅgala, Kokila, Bhṛṅga in preostali priya-narma-sakhe, ki imajo nekaj razpoloženja mahābhāve, lahko pristopijo in malce pomagajo z razdalje, ne morejo pa vstopiti v kuñje. Po drugi strani pa tja lahko vstopijo gopīje.
Iz tega razloga Svarūpa Dāmodara še posebej omenja gopīje. Rekel je, da tja, razen gopīj, ne more nihče. Celo mati Yaśoda ne. Predstavlja si,[1] kaj tam dela Kṛṣṇa, vendar tja ne more. Mati Rohiṇī tudi nekaj malega ve, a tudi ona ne more tja. Ostala bo daleč proč in se kot mati Yaśodā pretvarjala, da ne ve ničesar. Mati Yaśoda ne ve, da se Kṛṣṇa srečuje z gopījami in se ponoči zapleta v ljubezenske zabave. Zjutraj, ko vidi Kṛṣṇo z mnogo sledmi na telesu, misli: »Oh, ti poredni fantje so se igrali s Kṛṣṇo in je zdaj ves popraskan.«
Če želite služiti Kṛṣṇo v celoti, morate slediti procesu, ki sta ga dala Śrīla Rūpa Gosvāmī in Śrīla Raghunātha dāsa Gosvāmī. Poslušajte in se učite iz vsebin, podanih v Rūpa-śikṣi,[2] Sanātana-śikṣi in še posebej v Rāmānanda-saṁvādi ter Ratha-yātrā-prasaṅgi, v temah Ratha-yātre. Tu je vse zelo jasno. Bistvo učenja Mahāprabhuja, ki ga je dal Rūpi Gosvāmīju v Prayāgi, bistvo tega, kar je Rūpa Gosvāmī napisal v Ujjvala-nīlamaṇi – bistvo vsega – vse je tu.
Ta tema je kot sladek med v steklenici, vendar je zamašek zelo čvrst. Čebele lahko letijo okoli steklenice, lahko ližejo steklo, vendar medu ne morejo okusiti. Če sledite procesu, bo seme čiste bhakti lahko dano v vaše srce primerno in boste tako lahko vstopili v linijo Rūpe in Raghunāthe ter tako kaj realizirali. To je naš cilj. Če pa procesu ne boste sledili, vas mantranje in izvajanje preostalih deveterih načinov procesa bhakti ne bo vodilo v Vṛndāvano.
Če služite Jagannāthi v razpoloženju prebivalcev Dvārake in ne sledite gopījam, se ne ozirajte na to, kar pravim. Najprej postanite madhyama-adhikārī, ker se boste drugače odrekli čaščenju Jagannāthe, Baladeve, Subhadre in Gaura-Nityānande prezgodaj. Ne storite ničesar na hitro. Najprej poskušajte spoznati vse te resnice, pridite na stopnjo madhyama-adhikāre, potem pa ste lahko v svoji vdanosti do Kṛṣṇe enosmerni. Trenutno glede na vaš nivo ne morete biti enosmerni. A če boste neprestano v dobri družbi poslušali, boste hitro uvideli kaj je za vas dobro, kaj vam pomaga in kaj ne. V sedanjem trenutku te diskriminacije nimate.
Vedeti moramo, kaj je bhāvamayi, bhāva-sambandhī, bhāva-anukūla, bhāva-aviruddha in bhāva-pratikula.[3] Tega v enem dnevu ne boste razumeli, vendar je to naš cilj. Če ste v liniji Mahāprabhuja, potem morate biti tudi v liniji Rūpe in Raghunāthe. Poskušajte poznati vse realizirane resnice in sledite v njihovi liniji. Če tega nagnjenja nimate, se lahko pridružite sampradāyi Rāmānuje ali Madhvācārye, mantrate in izvajate kīrtano v razpoloženju obilja te sampradāye.
Še enkrat, Mahāprabhu pravi Svarūpa Dāmodarju:
prabhu kahe – yātrā-chale kṛṣṇera gamana
subhadrā āra baladeva, saṅge dui jana
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.125)
Gospod je rekel: »Kṛṣṇa je odšel tja skupaj s Subhadro in Baladevom, Festival kočij pa je uporabil za izgovor.
Kṛṣṇa živi v Dvāraki s Svojimi tisočimi kraljicami, vendar pa je včasih Njegov spomin na Vṛndāvano tako močan, da se ne more nadzorovati. Takrat kraljicam, ki jih predstavlja Lakṣmi-devī, reče: »Bolan sem. Rad bi kam odšel, da zamenjam ozračje.« Jagannātha se pretvarja. Pravzaprav gre v Vṛndāvano, vendar tega ženi ne pove. Lakṣmi-devī Mu odgovori: »Lahko greš, vendar se kmalu vrni, in ne hodi sam.« Jagannātha se strinja: »Ne bom odšel sam.«
Kṛṣṇa Baladevo, ki je Njegov brat in Subhadro, ki je zelo naklonjena gopījam, vzel s Seboj na kočijo in odšel v Guṇḍico Mandiro, ki predstavlja Vṛndāvano. Šel je, da se sreča z gopami in gopījami, Nando Bābo in vsemi družabniki v Vraji. Najprej je odšel v Nanda-bhavano, potem ko se je srečal s starši, pa je Baladevo in Subhadro pustil v Nandagaonu in Sam odšel v Vṛndāvano, da bi se tam srečal z gopījami.
Mahāprabhu je rekel:
gopī-saṅge yata līlā haya upavane
nigūḍha kṛṣṇera bhāva keha nāhi jāne
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.125)
Vse zabave z gopījami, ki so se odvile v vrtovih so zelo zaupne ekstaze Gospoda Kṛṣṇe. Ne pozna jih prav nihče.
Zakaj Kṛṣṇa s Seboj vzame Baladevo in Subhadro? Za tem se skriva globlji razlog. Baladeva in Subhadrā ostaneta z Yaśodo-maiyo. Kṛṣṇovih zaupnih zabav z gopījami ne razumeta in ne vesta, kam ponoči gre. Ne vesta, da je včasih v Vaṁśīvați, včasih v Sevā-kuñji in včasih v Rādhā-kuṇḍu. Kṛṣṇa gre na te kraje tudi podnevi in se tam sreča z gopījami. Tam je Sam z gopījami, kjer se včasih z njimi guga, včasih kocka in Ga včasih porazijo, včasih Mu na silo vzamejo flavto. Včasih se igrajo v Rādhā-kuṇḍi ali Śyāma-kuṇḍi, kjer se škropijo z vodo.
Celo Yaśodā-maiya ne ve, kaj se dogaja v teh zaupnih krajih zabave. Le Yogamāyā Paurṇamāsī, Vṛndā, Daniṣțhā in Kundalāta vedo. Včasih vesta Subala in Madhumaṅgala, ampak celo, če vedo, ne gredo tja. Subhadrā in Baladeva torej ne vesta, zakaj je Kṛṣṇa odšel v Vṛndāvano.
Le Kṛṣṇa ve, Baladevo in Subhadro pa je pripeljal le zato, da bi Mu Lakṣmi-devī zaupala, saj se potem ne bo spraševala: »Zakaj je odšel? Je zbežal v Vṛndāvano?« Verjela bo: »Če sta tam Baladeva in Subhadrā, bosta Kṛṣṇi hitro rekla: 'Vrnimo se sedaj v Dvārako.'
ataeva kṛṣṇera prākațye nāhi kichu doṣa
tabe kene lakṣmīdevī kare eta roṣa?
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.126)
Caitanya Mahāprabhu je vprašal: »Glede na to, da v Kṛṣṇovih zabavah ni napake, zakaj se potem boginja sreče Nanj razjezi?
Kakšna globina je za tem vprašanjem? Zakaj Mahāprabhu to sprašuje? Kṛṣṇa gre z Baladevo in Subhadro-devī, čeprav ne vesta, da se bo v različnih nikuñjah igral z gopījami. Ker nihče ne ve tega, kdo je potem to povedal Lakṣmī? Nihče. Poleg Kṛṣṇe je tudi Njegov starejši brat Baladeva. V navzočnosti Kṛṣṇovega starejšega brata Baladeve, ne more iti nič narobe. Z Njim je tudi Njegova mlajša sestra, Subhadrā. V njuni prisotnosti se ne more srečati z gopījami. Zakaj je potem Lakṣmī tako jezna?
Svarūpa Dāmodara je odvrnil:
svarūpa kahe, – prema-vatīra ei ta ' svabhāva
kāntera audāsya-leśe haya krodha-bhāva
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.127)
V naravi zaljubljenega dekleta je, da postane nemudoma, ko vidi, da jo ljubimec zanemarja, jezna.
Ker je Kṛṣṇa s prihodom zamujal, je Lakṣmī menila, da jo ignorira: »Oh, ni se vrnil. Zanemarja me. Pravzaprav sploh ni bolan, kot mi je rekel, da je. Pretvarjal se je. Zdaj se tam zagotovo igra z gopami in gopījami – in je verjetno zelo srečen!« Zaradi tega je zelo jezna.
Kaj se lahko zgodi, če žena ljubi svojega moža in ima on novo ljubimko? Ženska, rojena v Indiji, vzame steklenico kerozina ali bencina, se z njim polije po telesu in se zažge. Za njo ostane le pepel. Na Zahodu te težave ni. Če ima mož tri, štiri, pet ali več ljubimk, ni nobene škode, saj si bo žena potem tudi našla nove ljubimce. V Indiji pa je to večji problem. Žena postane jezna že, če čuti, da jo kdo le malo zanemarja.
V Vṛndāvani ne obstaja le ena vrste māne ampak jih je na tisoče. Nekatere so brez razloga, druge z razlogom in tudi teh je mnogo vrst. Māna je napredna stopnja preme in se manifestira v sthāyibhāvi. Po sthāyibhāvi se manifestirata uddīpana in ālambana, potem se manifestirajo vse sāttvika bhāve in triintrideset vrst razpoloženj vyabhicārī. Vibhāva, anubhāva, sāttvika in vyabhicārī[4] se vse pomešajo med seboj na platformi sthāyibhāve, ki jih je pet vrst in se nikoli ne spreminjajo. Pred sthyāyibhāvo pride rati, čez nekaj časa pa sthāyibhāva najde izvor v rāgātmikā bhakti, ki pride iz Goloke Vṛndāvane. Ta sthyābhāva pa je trajna platforma preme.
Kaj je narava preme? Čeprav obstaja mnogo močnih in prepričljivih razlogov, da ljubezen in naklonjenost prenehata, bosta ti ne glede na vse stokrat, tisočkrat narasli. To je prema. Tu ni sebičnosti. Gopīje želijo le zadovoljiti Kṛṣṇo, Kṛṣṇa pa želi zadovoljiti njih. To ni kot tako imenovana ljubezen tega sveta, ki se konča s prepirom in ločitvijo.
Po premi pride sneha, raven, na kateri se srce ob pogledu na Kṛṣṇo stopi, oči pa se napolnijo s solzami. Obstajata dve vrsti snehe: ghṛta-sneha in madhu-sneha. Śrīmati Rādhikā ima madhu-sneho, Candrāvali in gopīje podobne njej, pa ghṛta-sneho. Madhu-sneha se pojavi, ko gopī razmišlja: »Krsna je moj«, ghṛta-sneha pa, »jaz sem Kṛṣṇova.«
Po snehi pride praṇaya, kar pa lahko razumemo z naslednjim primerom. Pred ogledalom ali pred senco se lahko umijemo, masiramo, ne da bi nas bilo sram. Pred ogledalom smo lahko goli, ker je z nami le odsev, sram pa nas bi bilo, če bi bil zraven še kakšen človek. Podobno je stopnji pranaye, ko se sneha tako poveča, da kdo misli, da sta on in Kṛṣṇa ena duša v dveh telesih – kot človek in njegov odsev v ogledalu.
Po pranayi pride māna. Včasih se māna prebudi pred pranayo, splošno gledano pa māna ponavadi pride pozneje. Māna se pojavi, ko človek razmišlja: »Kṛṣṇa bo gotovo prišel in me pomiril. Zavezan je k temu, da pride.« Če je prisotna ta močna vera, potem je to māna. Obstaja različno število man in nekatere nimajo razloga, druge ga pa imajo – in to veliko število.
Rādhikā ima nešteto razpoloženj. Glavnih je 360, in zato je tudi 360 gopīj. Vse gopīje imajo individualna razpoloženja, vsa pa lahko najdemo v Śrīmati Rādhiki. Z drugimi besedami, vse gopīje so manifestacije Śrīmati Rādhike. Vse gopīje in njihova različna razpoloženja so se manifestirala z Njeno željo, Sama pa je kombinacija vseh njih. Vsa razpoloženja bivajo v Rādhiki, Njena različna razpoloženja se manifestirajo v različnih gopījah. Lalita je prakharā (neposredna), nekatere gopīje so dhira (mirne), nekatere adhira (nemirne) itd. Svarūpa Dāmodara je to razlagal in Mahāprabhu je govoril: »Še, še, še – želim slišati še več.«
Ko so tisti, ki imajo razpoloženje »jaz sem Kṛṣṇov« v mani, jočejo. Ne protestirajo ali kličejo Kṛṣṇe s slabšalnimi imeni niti z Njim ne govorijo z ostrimi besedami, le jočejo. Tisti, ki imajo razpoloženje »Kṛṣṇa je moj«, pa postanejo zelo jezni, njihova jeza pa Kṛṣṇo prestreli s puščicami rezkih besed. Ko je Kṛṣṇa s tistimi, katerih razpoloženje je nekje na sredini med tema dvema, ti ne povejo veliko. Morda rečejo: »Lahko prideš. Oh, zdaj si pa zelo utrujen.« Dajo Mu sedež in včasih govorijo z osornim zasmehom: »Oh, tako lep si. Videti si kot Śaṅkara Mahādeva – Nīla-rohita Rudra.«[5]
Ko je Mahāprabhu okušal ta kathā, je rekel: »Še nikoli prej nisem slišal česa takega – da je Lakṣmī prišla z vso svojo stranjo in prevzela vlogo poveljnika, kot da bo napadla.« Lakṣmī je začela udarjati po Kṛṣṇovi kočiji, Śrīvāsa Paṇḍita pa ob tem ploskati. Zelo srečen je bil, da so Lakṣmījini spremljevalci preganjali družabnike iz Vṛndāvane, jih zaprli, »tepli«, oglobili, jim jemali girlande in nakit ter jih kaznovali.
śrīvāsa hāsiyā kahe, – śuna, dāmodara
āmāra lakṣmīra dekha sampatti vistara
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.203)
V tem času se je Śrīvāsa Ṭhākura zasmejal in rekel Svarūpa Dāmodarju: »Moj dragi gospod, prosim, poslušaj! Le poglej, kako bogata je moja boginja sreče!«
vṛndāvanera sampad dekha, – puṣpa-kisalaya
giridhātu-śikhipiccha-guñjāphala-maya
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.204)
Obilje Vṛndāvane je le v nekaj rožah in vejah, nekaj mineralih v hribih, nekaj pavjih peresih in rastlini imenovani guñjā.«
Śrīvāsa Paṇḍita se je zasmejal in rekel: »V Vṛndāvani ni zlatih kron. So le flavte, narejene iz posušenega bambusa, in nekaj pavjih peres, Kṛṣṇa pa nosi le pītāmbaro in rožne girlande. Tam ni ničesar, kar bi imelo večjo vrednost.«
eta sampatti chāḍi' kene gelā vṛndāvana
tāṅre hāsya karite lakṣmī karilā sājana
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.206)
Lakṣmī se je spraševala: »Zakaj se je Gospod Jagannātha odrekel vsemu obilju in odšel v Vṛndāvano?« Da bi se Mu posmehovali, je boginja sreče pripravila aranžma z veliko dekoracije.
Ljudje v razpoloženju obilja tako razmišljajo. Vsi so na strani Lakṣmī-devī. Svarūpa Dāmodara pa glede na to, da je v kṛṣṇa-līli Lalitā, čisti Vrajavasi, tega razpoloženja nima.
tomāra țhākura dekha eta sampatti chāḍi'
patra-phala-phula-lobhe gelā puṣpa-bāḍī
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.127)
Potem so služabnice boginje sreče rekle služabnikom Gospoda Jagannāthe: »Zakaj se je vaš Gospod Jagannātha odrekel velikemu izobilju boginje sreče in je zaradi nekaj listja, sadja in rož odšel v cvetni vrt Śrīmati Rādhārani?
Śrīla Bhaktivedānta Swāmī Mahārāja je napisal te prevode, tega sploh ne pravim jaz. On je prevedel verze, jaz jih samo berem, zato nisem »kriv«. Če kdo reče: »Nārāyaṇa Mahārāja je sahajiyā in zato pravi vse te stvari,« potem je moj śikṣā-guru, Śrīla Swāmī Mahārāja, še večji sahajiyā kot jaz. Je guru sahajiyev. Śrīla Kṛṣṇadāsa Kavirāja Gosvāmī, ki je napisal Śrī Caitanya-caritāmṛto, pa bo potem mahā-guru vseh sahajiy. Če je tako, potem ni težava biti sahajiyā. Če so vsi moji guruju sahajiye, potem hočem biti tudi jaz sahajiyā. Tisti, ki kritizirajo, lahko trdijo, da so v liniji Mahāprabhuja, vendar v resnici niso v liniji naše guru-paramparā, Rūpe-Raghunāthe ali Svarūpe Dāmodare. Drugi naj pravijo, kar želijo, mi pa bomo zelo varno ostali v liniji Svarūpe Dāmodarje. Sledimo Śrīla Bhaktivedānti Swāmīju Mahārāji in njegovemu prevodu.
»Tvoj gospodar je v vsem zelo vešč. Zakaj počne takšne stvari? Prosim, pripelji svojega gospodarja pred boginjo sreče.« Tako so vsi sluge boginje sreče aretirali Jagannāthove služabnike, ki so jih privezali prek bokov in jih pripeljali pred boginjo sreče. Pred lotosovimi stopali boginje sreče so bili oglobljeni in se prisiljeni podrediti. S palicami so začeli udarjati po rathi (kočiji) in Jagannāthove služabnike obravnavati kot tatove. (Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-lila 14.208-11))
Tukaj so bili Jagannāthovi služabniki spremljevalci tako Mahāprabhuja kot tudi Lakṣmi-devī.
saba bhṛtya-gana kahe – yoḍa kari' hāta
'kali āni diba tomāra āge jagannātha'
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.212)
Končno so se vsi Jagannāthovi služabniki s prekrižanimi rokami pokorili boginji sreče ter ji zagotovili, da ji bodo Gospoda Jagannātho pripeljali naslednji dan.
Ko so Jagannāthovi služabniki to obljubili, jih je Lakṣmī oglobila in kaznovala ter se vrnila v svoje prebivališče. Zdaj je Śrīvāsa Paṇḍita vprašal Svarūpo Dāmodaro: »Ali veš, da so vsi gope in gopīje v Vṛndāvani zelo revni? Nimajo zlatega okrasja. Le krave molzejo in delajo maslo, ghi in podobne stvari ter vse to porabijo sami. Vṛndāvana ni kot Mathurā in Dvārakā. Tam ni palač, prebivalci imajo le vozove in kuñje. Vsi girlandi so narejeni iz cvetlic, medtem ko so v Dvāraki iz biserov, diamantov in drugih dragocenih kamnov. Zakaj gre torej Kṛṣṇa v Vṛndāvano?«
Kṛṣṇa gre v Vṛndāvano zaradi ljubezni in naklonjenosti, ki sta spontani in naravni, kakršne pa v Dvāraki ali kjerkoli drugje ni. V Dvāraki sta ljubezen in naklonjenost pod nadzorom pravil in predpisov, ravno tako kot so Vede nagnjene k predpisom. V Vṛndāvani te kontrole ni, saj gopīje Kṛṣṇi služijo v svojem razpoloženju parakīya. To je mogoče le v Vṛndāvani, ne v Mathuri in Dvāraki.
svarūpa kahe, – śrīvasa, śuna sāvadhāne
vṛndāvana-sampad tomāra nāhi paḍe mane?
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.218)
Svarūpa Dāmodara je potem odrezavo odgovoril: »Moj dragi Śrīvāsa, prosim, pozorno poslušaj. Pozabil si na transcendentalno obilje Vṛndāvane.«
vṛndāvane sāhajika ye sampat-sindhu
dvārakā-vaikuṇțha-sampat – tāra eka bindu
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.127)
»Naravno obilje Vṛndāvane je kot ocean. Obilje Dvārake in Vaikuṇțhe je v primerjavi z njim kot kaplja.«
Ena roža lahko v Vṛndāvani da na milijone diamantov in drugega bogastva, vendar tega Kṛṣṇovi družabniki ne želijo. Girlandi so namenjeni dekoraciji, nožni zvončki pa, čeprav so narejeni iz kamnov želja (cintamani), le plesu. Predvidevajmo, da ste zelo bogati in imate milijone dolarjev, vendar pa živite brez ljubezni in naklonjenosti, in predvidevajmo, da je nekje drugje ljubezen in nič bogastva. Kje bi raje bili? Dokler sta ljubezen in naklonjenost, ni v tem, da si reven, nobene izgube. Podobno tudi v Vṛndāvani ni nobene pomanjkljivosti, saj sta tam samo ljubezen in naklonjenost. Vṛndāvana je prostor najbolj vzvišene ljubezni in naklonjenosti.
Kṛṣṇa je Vsevišnja Osebnost in želi zato okusiti najvišjo ljubezen in naklonjenost. Ni zadovoljen z drugo-vrstno ljubeznijo. Svarūpa Dāmodara je to razlagal, Mahāprabhu pa se je odzival: »Še, še! Želim slišati še!« Teme, ki se tičejo festivala Herā-pañcamī, se skrivajo v zelo skrivnih vsebinah Ujjvala-nīlamaṇi. Mahāprabhu je spraševal, Svarūpa Dāmodara pa je odgovarjal z mnogo ślokami v zvezi z razpoloženji, kot so madhyā, pragalbhā, dhīrā, adhīrā, mugdhā[6]. Poskušajte biti vsaj na stopnji madhyama-adhikāre in potem razumeti te teme. To je cilj in smoter vseh, ki so v liniji Mahāprabhuja.
Zakaj Kṛṣṇa ni vzel Lakṣmī
Za napredne bhakte, ki so jim resnice o tej līli blizu, je festival Herā-pañcamī višji kot Jagannāthova vožnja do Sundarācale. Ti bhakte vedo, zakaj se je Caitanya Mahāprabhu pojavil v tem svetu. Če ne poslušate in ne berete desetega speva Śrīmad-Bhāgavatama, ne boste nikoli vedeli, zakaj je prišel, in boste prevarani. Poskušajte poslušati Śrīmad-Bhāgavatam od naprednih Vaiṣṇav in ne od tistih, ki pravijo: »Oh, ne bi smeli brati desetega speva Śrīmad-Bhāgavatama.«
Kdo lahko pravi, da so pravzaprav trije razlogi. Prvi je, da oseba nima znanja, drugi, da nekdo sledi dobrim bhaktam, ki vedo vse. Ti bhakte nam pravzaprav pravijo: »Začnite prebirati prvi spev, nadaljujte vse do devetega, potem pa lahko začnete desetega.« Tretji razlog je ustvariti zanimanje. Nekdo lahko na primer zapre pest in vpraša: »Kaj je v moji roki? Ali lahko poveš, kaj je v moji roki?« Ko to kdo sliši, postane zvedav. Podobno je, ko kdo reče, naj ne beremo desetega speva Śrīmad-Bhāgavatama. Bhakta aspirant bo samodejno postal zvedav in vprašal: »Kaj je tam? Vedeti moram.«
V moji vasi je bil bhakta, ki se je vsak dan kopal v Gangi. Če mu je kdo rekel: »Rāma! Rāma!« je postal zelo besen. Palico je pomolil visoko v zrak in videti je bilo, kot da želi tega človeka pretepsti. Dečki iz vseh bližnjih vasi so hodili k njemu in ga dražili: »Rāma! Rāma!« Potem je tekel za njimi. Zakaj je to počel? Želel jih je le spodbuditi, da rečejo »Rāma! Rāma!« Bilo je kot igra. Podobno je, če vam kdo reče, da ne berite Śrīmad-Bhāgavatama. Postali boste zelo vedoželjni kaj je v njem: »Zagotovo je tam skrit kak dragulj.«
Če ne berete in ne poslušate Desetega speva, se ne boste nikoli mogli odločiti kaj sta vaš cilj in smisel življenja ter vdanosti. Če poslušate o materi Yaśodi, se lahko v vas prebudi pohlep po materini ljubezni. Začeli boste razmišljati o tem, kako ljubi Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, in kako Ga je s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo privezala. Ko poslušate o tem, kako se kravji pastirčki včasih igrajo s Kṛṣṇo, kako je On njihovo življenje in duša, se lahko v vas prebudi pohlep po prijateljstvu. Brez igre z Njim je tako, kot bi bili mrtvi. Če se Kṛṣṇa za trenutek skrije za drevo, se vsi kravji pastirčki začudeno sprašujejo: »Kje je Kṛṣṇa? Kje je Kṛṣṇa?« Če slišite o najbolj vzvišeni temi v Śrīmad-Bhāgavatamu, služenju gopīj – še posebej tisto, kar je rečeno v Gopī-gīti, Veṇu-gīti, Bhramara-gīti in preostalih podobnih poglavjih – lahko razvijete pohlep za takšnim služenjem. To sta cilj in smoter najbolj vzvišenih in čistih bhakt. Vendar pohlepa ni mogoče razviti, če Śrīmad-Bhāgavatama ne beremo in ga ne poznamo.
Prvih devet spevov ustvari platformo za Deseti spev; umaknejo vse vaše nezaželene želje, žalitve in materialne zahteve ter navezanosti. Potem berite Deseti spev in se odločite, kako doseči cilj življenja. Ko to veste, pa začnite brati Enajsti speva.
Še lažji proces je sledenje bistvu Śrīmad-Bhāgavatama, to pa je Śrī Caitanya-caritāmṛta. Brati boste morali Caitanya-caritāmṛto in knjige, ki so jih napisali Rūpa Gosvāmī, Sanātana Gosvāmī, Jīva Gosvāmī, Raghunātha dāsa Gosvāmī, Kṛṣṇadāsa Kavirāja Gosvāmī, Narottama dāsa Ṭhākura, Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura in Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura. Narottama dāsa Ṭhākura in Bhaktivinoda Ṭhākura pa sta še posebej razložila esenco Caitanya-caritāmṛte v jeziku, ki ga z lahkoto razumemo. Če želite biti čisti in visoko razredni bhakte, morate resnice, predstavljene v njihovi literaturi, poznati.
Deljenje knjig samo po sebi ni dovolj, niti nagara-saṅkīrtana ne. Zakaj je Caitanya Mahāprabhu prinesel nagara-saṅkīrtano v ta svet? Poznati morate pravi razlog. To je storil le zato, da je lahko dal gopī-premo. In zakaj so naši ācārye prinesli proces deljenja knjig? Zato, da boste v njih odkrili nektar. Najprej knjige preberite sami, imejte vero in nekaj malega realizirajte, potem pa bo vaše življenje uspešno. Śrīla Bhaktivedānta Swāmī Mahārāja, ki je v svojih knjigah napisal vse o teh resnicah, je rekel, da deljenje knjig samo po sebi ne bo dovolj, saj boste morali iti globoko in realizirati nektar, ki je v njih. Izdal je Knjigo o Kṛṣṇi, ki je povzetek Desetega speva Śrīmad-Bhāgavatama in vse je v celoti v njej. Tam nam je razkril čisto vdano služenje gopīj.
Vsa dejstva morate poznati, drugače boste vedno polni poželenja. Da se izognete sli, morate Deseti spev prebrati. Śrīla Swāmi Mahārāja je to poanto v svojih knjigah plastično razjasnil in v povezavi s tem sem citiral kar nekaj njegovih izjav. Imejte močno vero v to. Enkrat je učencu, ki je imel s slo težave, napisal pismo. Učenec ga je vprašal: »Poln sem sle. Kaj naj storim?« Śrīla Swāmi Mahārāja je odgovoril: »Preberi Deseti Spev Śrīmad Bhāgavatama, še posebej poglavja, ki opisujejo rāsa-līlo. Potem bo sla odšla, prišlo pa bo resnično transcendentalno hrepenenje po Kṛṣṇi.« Pravzaprav transcendentalna sla ni sla, je prema. Če ne berete in poslušate, teh resnic ne morete realizirati.
Zdaj se spet vračamo k naši temi, ki je Herā-pañcamī. Jagannātha ni bil sam, ko je odrinil na Svoji kočiji. Bil je s Subhadro in Baladevo. Ampak zakaj je Lakṣmī postala besna? Jagannātha je bil brezbrižen in se je srečeval z drugimi. Počutila se je zanemarjeno in zaradi tega postala jezna.
Poznati morate pomen teh treh prostorov: Jagannātha Purī, Vṛndāvana in Kurukṣetra. Najprej morate poznati pomen Jagannātha Purīja. Kṛṣṇa je tam sin Vasudeva in Devakī. V rokah nikoli nima flavte, ne nosi pavjega peresa in Nande Bābe ne more poimenovati oče, Yaśode-maiye pa ne mati. Medtem ko je tam, mora na gopīje pozabiti. Lahko misli nanje v Svojem srcu, vendar pa ne bo nobeni izmed kraljic, kot sta Satyabhāmā in Rukmiṇī, rekel: »Gopīje ljubim bolj kot vas.« Tega ne more reči nikoli.
Jagannātha Purī je Dvārakā. Tam so vsi Yādave, tam se Kṛṣṇa zabava s svojimi kraljicami. Ali veste kdo je Vimalā-devī v Jagannātha templju? Rukmiṇī je kot Vimalā-devī. Tam je tudi Lakṣmī-devī in predstavlja vse kraljice, še posebej Rukmiṇī in Satyābhamo. V Jagannātha Purīju ali Jagannāthovem templju gopīj ni. Nikoli ne morejo biti tam in zato je to Dvārakā Purī.
Kaj je Kurukṣetra? Kṛṣṇa je prišel na Kuruṣetro iz Dvārake in zato je to del dvārakā-līle. Vseeno pa tam obstaja posebnost, saj so tja prišli Nanda Bābā, Yaśoda-maiyā, vse gopīje kot so Rādhā, Lalitā, Viśakhā, in večina preostalih Vrajavasijev, da bi se srečali s Kṛṣṇo. Kljub temu je tam izredno veliko obilja, medtem ko se gopīje v Vṛndāvani s Kṛṣṇo igrajo povsem svobodno.
Lakṣmī-devī misli: »Tukaj je tako veliko bogastva. Zakaj bi Dvārakādhīśa-Kṛṣṇa sploh šel v kateri koli drug reven kraj?« Kṛṣṇa ji ni nikoli rekel: »Grem v Vṛndāvano.« Pretental jo je in ji rekel: »Prehladil sem se. Rad bi odšel nekam, kjer je svež zrak. Rad bi odšel v gozd, kjer bi se nadihal svežega zraka in bil potem kot prerojen.« Z zvijačo je pretental Lakṣmī, da ne bi mislila, da bo zbežal v Vṛndāvano. S Seboj je vzel brata Baladevo Prabhuja in sestro Subhadro. Razmišljal je: »Yaśodā-maiyā ju pozna, Rohiṇī prav tako. Pustil ju bom z Yaśodo-maiyo in se potem odtihotapil v Rādhā-kuṇḍo, Śyāma-kuṇḍo in Girirāja-Govardhano, kjer se razprostirajo vse lepe kuñje. Tam se bom igral z gopījami. Baladeva Prabhu in Subhadrā bosta obedovala z mamo Yaśodo in bosta ob njej zelo srečna, jaz pa se bom odšel zabavat. Nihče ne bo vedel.« Nikomur ni povedal, kam gre, v trenutku je zbežal v Vṛndāvano – Sundarācalo. Da je Guṇḍica Mandira v Sundarācali v resnici Vṛndāvana, je razkrilo razpoloženje Mahāprabhuja. Pred pojavo Mahāprabhuja nihče ni poznal teh visokih resnic, zdaj pa to lahko ve vsak.
kṛṣṇo 'nyo yadu-sambhūto
yaḥ pūrṇaḥ so 'sty ataḥ paraḥ
vṛndāvanaṁ parityajya
sa kvacin naiva gacchati
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Antya-līlā 1.67)
Kṛṣṇa, znan kot Yadu-kumāra, je Vāsudeva-Kṛṣṇa. Od Kṛṣṇe, ki je sin Nande Mahārāje, se razlikuje. Yadu-kumāra Kṛṣṇa manifestira Svoje zabave v mestih Mathure in Dvārake, Kṛṣṇa, sin Nande Mahārāje, pa Vṛndāvane ne zapusti nikoli.
vṛndāvanam pariyajya padam ekam na gacchati
Kṛṣṇa zunaj Vṛndāvane ne naredi niti enega koraka.
Zaradi Rādhike Kṛṣṇa nikoli ne zapusti Vṛndāvane. Tam ostaja le zaradi nje in skupaj ne gresta nikamor drugam. Kdo je potem odšel na Kurukṣetro? Rādhikā ne bo nikoli odšla tja. Tja gre Saṁyoginī-Rādhikā, ki je manifestacija Vṛṣabhanu-nandinī Rādhike, in ne neposredno Rādhikā Sama. Vṛṣabhanu-nandinī Rādhikā bo vedno ostala ob Rādhā-kuṇḍi in Śyama-kuṇḍi v Vṛndāvani. Če sta Rādhā in Kṛṣṇa vedno skupaj v Vṛndāvani, zakaj potem čuti tako ločenost od Kṛṣṇe in zakaj vedno joka za Njim? Včasih postane tako prežeta z ljubeznijo in vdanostjo v ločenosti od Kṛṣṇe, da celo, ko vidi drevo tamāla, misli: »O, Kṛṣṇa! O, Kṛṣṇa! O, zdaj si tukaj.« Prepira se z Njim, se razjezi Nanj, včasih pa objame drevo tamāla, misleč, da je On. Kako potem lahko v Vṛndāvani sploh obstaja razpoloženje ločenosti?
V Vṛndāvani pravzaprav ločenosti ni, je tak občutek. Tam je rāsa-līlā, prav tako Prema-sarovara, kjer Rādhā in Kṛṣṇa čutita veliko ekstazo ob srečanju. Kdo občuti ločenost v Nandagaonu? Kdo se je srečal z Uddhavo? Komu je Uddhava namenil molitve?
vande-nanda-vraja-strīṇāṁ
pāda-reṇum abhīkṣṇaśaḥ
yāsāṁ hari-kathodgītam
punāti bhuvana-trayam
Śrīmad-Bhāgavatam (10.47.63)
[Uddhava je molil:] Vedno molim k lotosovim stopalom gopīj v Vṛndāvani. Hari-kathā, ki izhaja iz njihovih lotosovih ust v njihovem razpoloženju ločenosti, prečisti celoten univerzum.
āsām aho caraṇa-reṇu-juṣām ahaṁ syāṁ
vṛndāvane kim api gulma-latauṣadhīnām
yā dustyajaṁ sva-janam ārya-pathaṁ ca hitvā
bhejur mukunda-padavīṁ śrutibhir vimṛgyām
Śrīmad-Bhāgavatam (10.47.63)
Gopīje Vṛndāvane so se odrekle družbi svojih mož, sinov in preostalih družinskih članov, ki se jim je zelo težko odreči. Da bi vzele zatočišče lotosovih stopal Mukunde, Kṛṣṇe, ki Ga je treba iskati z vedskim znanjem, so zapustile pot čistoče. Oh, naj bom dovolj srečen, da postanem grm, rastlina ali zel v Vṛndāvani, saj gopīje stopajo po njih in jih blagoslavljajo s prahom svojih lotosovih stopal.
V Nandagaonu je Rādhikā Viyogini-Rādhikā še druga manifestacija Vṛṣabhānu-nandini Rādhike. Vṛṣabhānu-nandini Rādhikā skorajda ne občuti nobene ločenosti, saj se Ona in Kṛṣṇa vedno srečata in objameta. Njena manifestacija Viyoginī-Rādhikā je prisotna v Nandagaonu, na Kurukṣetri pa se pojavi kot Saṁyoginī. Brez stalne družbe čistih Vaiṣṇav teh tem v globino ne morete razumeti.
Na festivalu Ratha-yātre Mahāprabhu doživlja razpoloženja Saṁyoginī-Rādhike na Kurukṣetri in ne razpoloženja Vṛṣabhanu-nandini Radhike. Ona nikoli ne zapusti Vṛndāvane, nikoli ne gre v Mathuro ali Dvārako, četudi Kṛṣṇa tam grenko joka za njo. Viyoginī-Rādhikā tudi ne bo zapustila Vṛndāvane in odšla na Kurukṣetro; le Saṁyoginī-Rādhikā bo šla tja. Na Ratha-yātri je Mahāprabhu torej prežet z razpoloženji Saṁyoginī-Rādhike, Kṛṣṇo vleče na kočiji iz Jagannāthovega templja – to je iz Dvārake Purīja – do Vṛndāvane. Kaj več naj še rečem? Nihče ne more reči česar koli drugega.
Lakṣmī, pretirano okrašena, je v zlati nosilnici prišla s svojimi spremljevalci. Skupaj z glasbeniki, ki so udarjali na bobne, in s plesočimi dekleti, ki so bile Jagannāthove devā-dasīje, je prišla pred Siṁha-dvāro. Caitanya Mahāprabhu je tam zelo udobno sedel in poslušal dialog, ki se je odvil.
Zakaj Kṛṣṇa Lakṣmī-devī ni vzel s Seboj v Vṛndāvano? Lakṣmī tja ne more, saj za Vṛndāvano nima kvalifikacij. Celo Satyabhāmā in Rukmiṇī jih nimata, zato tja nista nikoli odšli. Kdo se lahko vpraša: »Kaj bi bilo pa narobe, če bi Rādhikā in gopīje odšle v Dvārako?« Veliko škode bi bilo, saj tam ne bi bile zadovoljne. Rukmiṇī, Satyabhāma in vse preostale kraljice bi videle s Kṛṣṇo, On pa ne bi mogel zapustiti njihove družbe. Včasih bi se Mu v naročje usedli Njegovi sinovi, Śrīmati Rādhikā pa glede tega ne bi mogla storiti ničesar. Nikoli ne bi odšla tja – nikoli.
Če Rādhikā ne gre v Dvārako, kako potem lahko Lakṣmī pride v Vṛndāvano? Ne more. Potem ko je tisoče in tisoče let izvajala strogosti v Baelvani, je tja prišel Kṛṣṇa in jo vprašal: »Zakaj to počneš?« Odgovorila je: »Od Tebe želim blagoslov. Rada bi se pridružila rāsa-līli.« »To je absurdno – ne moreš,« ji je odgovoril. »Zakaj ne?« je vprašala. »Povedal ti bom, zakaj. Po tem rojstvu se boš morala pojaviti v maternici gopīje v Vṛndāvani, potem pa se poročiti z gopo. Družiti se boš morala z nitya-siddha-gopījami in se šele potem, ko se boš dovolj prečistila, lahko pridružila rāsa-līli.« Celo gopīja, ki se je rodila gopīji, ni kvalificirana, če ima z možem otroke. Nobena od gopīj v rāsa-līli nima otrok, prav tako nima nobenega opravka s svojim možem.
Kṛṣṇa je nadaljeval: »Kako lahko torej greš? Odreči se boš morala svojemu brāhmanskemu telesu in zvestobi Nārāyaṇi. Varati boš morala svojega moža gopo in se prežeti v parakīya-bhāvi. Potem pa se lahko kot gopī pridružiš rāsa-līli.« Lakṣmī je nasprotovala: »Kako naj se odrečem svojemu možu Nārāyaṇi? Ne morem se Mu odreči niti se ne morem odreči svoji zvestobi, kaj šele da bi se poročila z gopo.« Potem je Kṛṣṇa odvrnil: »Ta blagoslov boš dobila, ko boš lahko vse to storila.« Celo zdaj Lakṣmī izvaja strogosti, vendar še vedno ni kvalificirana.
Lahko želite to gopī-premo, vendar je zelo visoka. Caitanya Mahāprabhu je bil zelo milosten, in je sestopil v ta materialni svet, da bi jo dal. Je zelo dragocena – bolj kot vse drugo. Težko jo je doseči celo Nāradi, Lakṣmī, Śaṅkari in drugim velikim osebnostim, kaj šele drugim. Vendar je človek, ki ima čisti pohlep po služenju Rādhā-Kṛṣṇa Yugali in rāsa-līli, zelo srečen.
Recimo, da bi kkdo razvil pohlep po rasagulli in v žepu ne bi imel denarja. Vendar jo bi vseeno dobil, saj bi naredil karkoli, celo ukradel, če bi bilo treba. Če imate ta visoko razreden pohlep po gopī-premi, bo prišla priložnost, da jo dosežete. Tam, kjer je želja, tam je pot; pot mora priti.
Sam Kṛṣṇa je dal pot v Svoji obliki kot Caitanya Mahāprabhu. Prav tako je poslal Svoje bhakte kot so Svarūpa Dāmodara, Rāya Rāmānanda, Rūpa Gosvāmī, Raghunātha dāsa Gosvāmī, Kṛṣṇadāsa Kavirāja Gosvāmī, Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura, Śrīla Prahupāda, naš gurudeva in Śrīla Bhaktivedānta Swāmī Mahārāja. Tudi jaz sem prišel in rad bi vam dal malo pohlepa po gopī-premi, ki je cilj naših življenj. Nisem prišel, da vam dam vaidhī-bhakti, ker to počne že veliko drugih ljudi, ki prihajajo iz Indije. Rekli vam bodo, da služite Jagannāthi, Baladevi in Subhadri, da ne berite Desetega speva Śrīmad-Bhāgavatama. Jaz nisem prišel za to. Prišel sem v liniji Śrīla Rūpe Gosvāmīja, v liniji Śrīla Prabhupāde, mojega gurudeve in mojega śikṣā-guruja Śrīla Swāmīja Mahārāje.
Človek, ki pohlepa po cilju v življenju nima, ne bo poslušal.Spi in bo še naprej spal. Če pohlepa ali interesa nima, potem mora spati kot kamele, psi, prašiči in še posebej osli. Jaz sem prišel za tiste, ki imajo nekaj pohlepa in okusa po tem, prišel sem, da ta pohlep dam tistim, ki si ga želijo, da lahko napredujejo v liniji Mahāprabhuja.
Ko je Śrīvāsa Paṇḍita slišal o vsem tem iz ust Śrī Svarūpe Dāmodare, se je začel glasno smejati: »Hee, hee! Ho, ho!« Caitanya Mahāprabhu je bil globoko prežet v razpoloženjih festivala in je tihoma opazoval, ko se je Śrīvāsa Paṇḍit še kar smejal in očital Svarūpi Dāmodari: »Ničesar ne veš. Ali ne vidiš obilja moje ārādhya-devī (čaščeno božanstvo) Lakṣmī-devī? Okrašena je z zlatim nakitom in sedi na zlati nosilnici kot kakšen poveljnik s spremljevalci. V Vṛndāvani pa ni ničesar. Tam gopīje lahko naredijo girlande, vendar le iz rož. Tam ni diamantov ali zlata – ničesar takega. Tam ni zlatih nosilnic. So le volovske vprege, narejene iz lesa in bambusa. Tam ni ničesar, le rože. Tam so krave, ki dajejo mleko, in gozd. Tam Kṛṣṇa lahko le pase krave. Nima prestola, na katerega bi se usedel, nima niti čevljev ali dežnika. Na pašo hodi bos, če pa tega ne stori, ga oče okara.«
Śrīvāsa Paṇḍita je nadaljeval:
vṛndāvana dekhibāre gelā jagannātha
śuni' lakṣmī-devīra mane haila āsoyātha
Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya-līlā 14.205)
Ko se je Jagannātha odločil videti Vṛndāvano, je tja odšel. Ko je boginja sreče to slišala, je začutila nemir in ljubosumje.
Lakṣmī, ki predstavlja Satyabhāmo in preostale kraljice, je jezno razmišljala: »Tu v Dvāraki moj mož vedno sedi na zlatem prestolu in ima ogromno vojaških poveljnikov, prelepih kraljic, vsaka kraljica pa ima deset sinov in eno hčer. Zakaj je Kṛṣṇa sploh odšel v Vṛndāvano?«
Nekaj podobnega sem videl v otroštvu. Če mi je mati dala kaj sladkega za pod zob in sem namesto tega hotel kaj drugega, me je udarila. Lakṣmī je bila torej zelo nesrečna in jezna in je svojega moža poskušala napasti ter s silo nadzorovati. Poskušala Ga je poraziti in Ga s prepirom in napadom spraviti nazaj v Dvārako.
Mahāprabhu se je rahlo nasmehnil in rekel: »Oh, Śrīvasa Paṇḍita ima naravo Nārade. Vedno slavi Lakṣmī in Nārāyaṇo ter Dvārakādhīśo. Svarūpa Dāmodara je čist Vrajavasi in zato slavi gopīje. Tega Śrīvasa ne more.«
Skoraj vsi na tem svetu in univerzumu slavijo Lakṣmī. Zelo, zelo redki so ljudje, ki slavijo gopīje in Kṛṣṇo. To je res celo v Indiji. Obstajajo nekatere skupine, ki pravijo, da Śrīmad-Bhāgavatam ni avtentičen dokaz. Pravijo, da je kompilacija nekoga drugega, in ne Vyāsadeve, zato je bogus, ljubezen in naklonjenost gopīj sta zato tudi bogus. Veliko jih je, ki te teme zavračajo, okus zanje imajo le visoko razredni bhakte.
Svarūpa Dāmodara je potem rekel: »O, Śrīvasa, se ne spominjaš, da so drevesa v Vṛndāvani kalpa-vṛkṣa (drevesa želja)? Lahko dajo na milijone ton zlata in vsega drugega. Vsakdo lahko dobi od teh dreves kar želi, ampak gopīje nimajo nobene osebne želje. S cveticami teh dreves preprosto okrasijo le svoje lase.«
»Zvončki na gležnjih gopīj so narejeni iz cintāmaṇija, vendar jih one nikoli ne uporabljajo za izpopolnitev svojih želja. Nosijo jih le zaradi sladkega zvoka, ki nastane, ko plešejo s Kṛṣṇo. Krave so kāma-dhenu. Kaj to pomeni? Ne dajo le mleka, ampak dajo »mleko« izpolnitve vseh želja. Dajo lahko vse, kar si človek zaželi, vendar gope in gopīje ne želijo od njih ničesar. Želijo si le mleka in masla. Teh resnic ne poznaš, ker nisi odšel v Vṛndāvano. Ne veš niti A, B, C Vṛndāvane. Rože so tam bolj dragocene kot cvetlice pārijāta na nebeških planetih. Vedno dišijo in vedno so sveže. Lahko dajo karkoli, ampak ti se tega ne spomniš.«
Potem je citiral Brahma-saṁhito (5.56): »śrīyaḥ kāntā-kāntaḥ parama-puruṣah – v duhovnem svetu so vse ljubimke boginje sreče, ljubimec pa je Vsevišnja Osebnost.« Ko je Śrīvasa Paṇḍita to slišal od Svarūpe Dāmodare, se je njegovo razpoloženje spremenilo. Vstopil je v razpoloženje Madhumaṅgale,[7] Kṛṣṇovega intimnega sakhe v Vraji. Začel je plesati in se spominjati slav Vraje.
Ko je Mahāprabhu slišal kathā Svarūpe Dāmodare, je odšel v cvetni vrt in se skupaj s preostalimi bhaktami tam spočil. Ko se je prebudil, se je umil in začel s spremljevalci, prežet s kṛṣṇa-premo peti in plesati. Po celodnevnem kīrtani je Svarūpa Dāmodara ukanil Mahāprahuja, rekoč: »Zdaj smo vsi utrujeni, prosim, prenehaj plesati, Jagannātha deva je poslal tako čudovito in sladko prasādo. Tu so riž, dahl, purī, kacaurī, chenā (skuta), paida (kokos), pāna (sadni sok), sara-purī (vrsta purīja, narejena s kremo) in mnogo drugih vrst jedi.« Mahāprabhu je Sam začel deliti prasādo, vendar Ga je Svarūpa Dāmodara prekinil: »Vsi Te čakajo. Če ne vzameš prasāde, ga ne bo nihče.« Potem se je Mahāprabhu usedel in začel okušati prasādo, vsi preostali pa so klicali: »Hari bol!«
To diskusijo med Śrīvaso Paṇḍitom in Svarūpo Dāmodaro lahko v celoti preberete v Śrī Caitanya-caritāmṛti (Madhya-līlā, poglavje 14).
[1] Pravzaprav Yaśodā-maiyā in tudi Rohiņī-maiyā vesta, da se Kṛṣņa srečuje z gopījami in se skupaj igrajo kot prijatelji. O vsem tem ne mislita nič slabega, saj menita, da so Kṛṣņa in gopīje zelo mladi. Skupaj so se igrali od mladih nog in zato nimata nobenih skrbi. Ne vesta pa, da se ponoči Kṛṣņa izmuzne iz hiše in se sreča z gopījami. Vesta, da se srečujejo in igrajo podnevi. Vedska kultura tega, da se fantje in dekleta srečujejo sredi noči, ne sprejema.
[2] To se nanaša na navodila Śrī Caitanye Mahāprabhuja Rūpi Gosvāmīju in Sanātani Gosvāmīju, najdemo pa jih v poglavjih 19 – 23 Madhya-līle Śrī Caitanya-caritāmṛte.
[3] Razlago teh pojmov, prosim, poglejte slovarj.
[4] Razlago teh pojmov, prosim, poglejte slovar.
[5] Polt Śaṅkare je mešanica modre, črne in rdeče. Primerjava je nastala, ko je šel Kṛṣņa k Rādhiki s črnkastimi in rdečkastimi pikami na obrazu in udih, Ona pa je mislila, da so pike posledica Njegove zabave z drugimi gopījami.
[6] Razlago teh pojmov, prosim, poglejte slovar.
[7] Śrīvasa Paņḍita je Nārada Muni, ki pa je delna manifestacija Madhumaṅgale v Vraji.