V službi popolnega gospodarja

Śrīla Prabhupāda je na predavanju, ki ga je imel 27. septembra 1968 v Seattlu v Washingtonu, dejal: »Ali lahko kdor koli od tukaj navzočih reče, da ni sluga nikogar in ničesar? Ne, ne more, saj je služenje naš naravni položaj.« Nato je predstavil misel, novo za večino poslušalcev: »Če privolite, da služite Kṛṣṇi, boste postopoma spoznali, da Kṛṣṇa vam prav tako služi.« Śrīla Prabhupāda je zatem razložil, kako lahko duša, ko zadovolji Kṛṣṇo, uživa neomejeno srečo.

V materialnem svetu vsakdo poskuša najti srečo in se osvoboditi nadlog. Obstajajo troje nadloge, ki so posledica našega materialno pogojenega življenja: to so adhyātmika, adhibhautika in adhidaivika. Adhyātmične nadloge so tiste, ki jih povzročata sámo telo in um. Kadar na primer pride v telesu do nepravilnosti pri presnovi, dobimo vročino ali pa imamo bolečine. Drugo vrsto nadlog adhyātmike povzroča um. Recimo, da izgubim nekoga, ki mi je zelo pri srcu. Moj um bo zato vznemirjen. To je prav tako trpljenje. Bolezni telesa in vznemirjenja uma so torej nadloge, imenovane adhyātmika.

Sledijo nadloge adhibhautike oziroma trpljenje, ki ga povzročajo druga živa bitja. Ljudje na primer vsak dan pošiljajo v klavnice na milijone ubogih živalih. Živali ne morejo povedati, da trpijo, vendar prestajajo velike muke. Tudi mi trpimo zaradi nadlog, ki jih povzročajo druga živa bitja.

Nazadnje so tu še nadloge adhidaivike, katere povzročajo višje avtoritete, kot so na primer polbogovi. Poznamo veliko tovrstnih nadlog: lakoto, potrese, poplave, kugo. To so nadloge adhidaivike.

Vedno trpimo zaradi ene ali več nadlog. Materialna narava je narejena tako, da moramo trpeti; to je Božji zakon. Mi pa se na vse mogoče načine poskušamo osvoboditi trpljenja. Vsakdo to poskuša; to je dejstvo. Cilj vsega boja za obstanek je izogniti se trpljenju.

Trpljenja se poskušamo osvoboditi na različne načine. En način ponuja sodobna znanost, en način ponujajo filozofi, enega ateisti, enega teisti, enega plodonosni delavci. Idej je veliko. Po filozofiji gibanja za zavest Kṛṣṇe pa se lahko osvobodite vsega trpljenja, če le spremenite svojo zavest v zavest Kṛṣṇe. To zadostuje.

Vse naše trpljenje je posledica nevednosti. Pozabili smo, da smo Kṛṣṇovi večni služabniki. To pojasnjuje lep bengalski verz:

kṛṣṇa-bahirmukha haiyā bhoga-vāñchā kare
nikaṭa-stha māyā tāre jāpatiyā dhare

Kakor hitro svojo izvorno zavest Kṛṣṇe onesnažimo z zavestjo materialnega uživanja – z željo po izrabljanju virov materialne narave – se začnejo težave. Takoj pademo v māyo, v iluzijo. Vsakdo v materialnem svetu razmišlja: »Ta svet lahko uživam kolikor le morem.« Vsakdo, od majhne mravlje do najvišjega živega bitja, Brahme, poskuša postati gospodar. V vaši deželi veliko politikov nabira glasove, da bi postali predsednik. Zakaj? Želijo postati gospodarji. To je iluzija.

Miselnost v gibanju za zavest Kṛṣṇe je ravno nasprotna. Mi poskušamo postati sluga sluge, ki je sluga Kṛṣṇovega sluge (gopī-bhartuḥ pada-kamalayor dāsa-dāsānudāsaḥ). Namesto da bi želeli postati gospodarji, želimo postati Kṛṣṇovi sluge.

Ljudje morda porečejo, da je to miselnost sužnja: »Zakaj bi postal suženj? Postal bom gospodar.« Ne vedo, da je ta zavest – »Postal bom gospodar« – vzrok njihovega trpljenja. To je treba razumeti. V imenu ideje, da bomo postali gospodarji materialnega sveta, smo postali sluge svojih čutov.

Služenju se ne moremo izogniti. Vsakdo od nas, ki sedimo na tem srečanju, je sluga. Ti fantje in dekleta, ki so sprejeli zavest Kṛṣṇe, so privolili, da postanejo Kṛṣṇovi sluge. Njihov problem je torej rešen. Drugi pa razmišljajo: »Zakaj bi moral postati sluga Boga? Postal bom gospodar.« V resnici ne more nihče postati gospodar. Kdor to poskusi, postane le sluga svojih čutov. To je vse, kar doseže. Postane sluga svojega poželenja, sluga svoje lakomnosti, sluga svoje jeze – sluga cele vrste stvari.

Na višji stopnji človek postane sluga človeštva, sluga družbe, sluga svoje dežele. Pravi namen pa je postati gospodar. To je bolezen. Predsedniški kandidati dajejo svečane izjave: »Državi bom služil na najboljši način. Prosim vas, glasujte zame.« V resnici pa želijo tako ali drugače postati gospodarji dežele. To je iluzija.

Razumeti moramo to pomembno filozofsko poanto: po svoji naravi smo sluge. Nihče ne more reči: »Svoboden sem. Jaz sem gospodar.« Kdor tako razmišlja, je v iluziji. Ali lahko kdor koli od tukaj navzočih reče, da ni sluga nikogar in ničesar? Ne, ne more, saj je služenje naš naravni položaj.

Služimo lahko Kṛṣṇi ali pa svojim čutom. Toda težava je v tem, da s služenjem svojim čutom samo povečujemo lastno bedo. Začasno zadovoljstvo lahko najdete v uživanju opojnih sredstev, pod vplivom katerih boste morda mislili, da niste sluga nikogar, da ste svobodni. Vendar je ta ideja napačna. Kakor hitro halucinacija mine, znova spoznate, da ste sluga.

Prisiljeni smo služiti, vendar tega ne želimo. Kako to uskladiti? Z zavestjo Kṛṣṇe. Če postanete Kṛṣṇov služabnik, se bodo vaše težnje, da postanete gospodar, takoj uresničile. Tu je na primer slika Kṛṣṇe in Arjune. [Śrīla Prabhupāda pokaže na sliko Kṛṣṇe in Arjune na bojišču Kurukṣetre.] Kṛṣṇa je Vsevišnji Gospod, Arjuna pa je človeško bitje. Toda Arjuna ljubi Kṛṣṇo kot prijatelja, zato se je Kṛṣṇa odzval na Arjunovo prijateljsko ljubezen tako, da je postal voznik njegovega bojnega voza, postal je Arjunov sluga. Če na podoben način znova vzpostavimo svoj transcendentalni ljubeči odnos s Kṛṣṇo, bomo uresničili svojo težnjo po gospodovanju. Če privolite, da služite Kṛṣṇi, boste postopoma spoznali, da Kṛṣṇa vam prav tako služi. To je stvar spoznanja.

Če se torej hočemo rešiti služenja materialnemu svetu, služenja svojim čutom, moramo svoje služenje usmeriti h Kṛṣṇi. To je zavest Kṛṣṇe.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v svoji knjigi Bhakti-rasāmṛta-sindhu navaja lep verz o služenju čutom: kāmādīnāṁ kati na katidhā pālitā durnideśā. Tukaj bhakta pravi Kṛṣṇi, da je dolgo časa služil svojim čutom (kāmādīnāṁ kati na katidhā). Kāma pomeni »poželenje«. Bhakta pravi: »Gnan od poželenja sem storil to, česar ne bi smel storiti.« Suženj je prisiljen delati stvari, ki jih ne želi delati. Preprosto prisiljen je. Tukaj bhakta priznava, da je grešil, gnan od svojega poželenja.

Kdo bi lahko bhakti rekel: »Res je, služil si svojim čutom. Vendar si s tem zdaj prenehal. Zdaj je vse v redu.« Toda tukaj je težava: teṣāṁ jātā mayi na karuṇā na trapā nopaśāntiḥ. Bhakta pravi: »Služil sem čutom po svojih najboljših močeh, vendar vidim, da niso zadovoljni. To je moj problem. Moji čuti niso zadovoljni. Niti jaz sam nisem zadovoljen, niti moji čuti niso tako dobri, da bi me upokojili in mi tako dovolili, da jim preneham služiti. Tak je moj položaj. Upal sem, da bodo moji čuti po toliko letih služenja zadovoljni. Toda ne, niso zadovoljni. Še zmeraj mi zapovedujejo.«

Lahko vam razkrijem, kaj mi je povedal eden od mojih učencev: njegova mati, ki je že v letih, se bo poročila. Nekdo drug pa je pripomnil, da se je njegova babica prav tako poročila. Le poglejte: pri starosti petdesetih, petinsedemdesetih let so čuti še vedno tako močni, da zapovedujejo: »Da, poročiti se moraš.« Ali vidite, kako močni so čuti? Svojim čutom ne služijo samo mladi ljudje. Tudi pri starosti petinsedemdesetih, osemdesetih let ali celo na robu smrti ste še vedno sluga čutov. Čuti niso nikoli zadovoljni.

Tak je torej naš položaj v materialnem svetu. Služimo čutom, vendar s tem ne zadovoljimo niti sebe niti svojih čutov, povrh tega pa čuti nimajo usmiljenja do nas. Popolna zmeda!

Zato je najbolje postati Kṛṣṇov sluga. V Bhagavad-gīti (18.66) Kṛṣṇa pravi:

sarva-dharmān parityajya
mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja
ahaṁ tvāṁ sarva-pāpebhyo
mokṣayiṣyāmi mā śucaḥ

Svojim čutom ste služili življenje za življenjem, v 8.400.000 življenjskih vrstah. Ptice služijo svojim čutom, štirinožne živali služijo svojim čutom, ljudje, polbogovi – vsakdo v materialnem svetu hoče služiti svojim čutom. »Zato,« pravi Kṛṣṇa, »se samo predaj Meni. Samo privoli, da Mi služiš, Jaz pa bom poskrbel zate. Prost boš zapovedi svojih čutov.«

Zaradi zapovedovanja čutov se življenje za življenjem vdajamo grehom. Zato imamo različne vrste teles. Ne mislite, da smo vsi na isti ravni. Ne. Glede na svoje delovanje dobimo določeno vrsto telesa. Različne vrste teles pa nam omogočajo različne vrste čutnega zadovoljevanja. Čutno zadovoljevanje obstaja tudi v življenju prašiča, vendar na zelo nizki ravni. Prašič je tako pohoten, da se ne obotavlja imeti spolne odnose celo s svojo materjo, sestro ali hčerjo. Celo v človeški družbi so ljudje, ki nimajo nič proti spolnim odnosom s svojo materjo ali hčerjo. Čuti so tako močni.

Uvideti moramo, da je izpolnjevanje zapovedi naših čutov vzrok vseh naših nadlog. Trojne nadloge, zaradi katerih trpimo in katerih se poskušamo osvoboditi, nas doletijo zato, ker nam zapovedujejo čuti. Če razvijemo privlačnost do služenja Kṛṣṇi, pa ne bomo več prisiljeni izpolnjevati zapovedi svojih čutov. Eno od Kṛṣṇovih imen je Madana-mohana, kar pomeni »tisti, ki je premagal Kupida, poželenje«. Če preusmerite svojo ljubezen od čutov h Kṛṣṇi, se boste nemudoma osvobodili vseh nadlog.

Prenehati si moramo prizadevati biti gospodar: »Jaz sem vladar vsega, kar me obkroža.« Vsakdo od nas je po naravi sluga. Sedaj služite svojim čutom, morali pa bi služiti Kṛṣṇi. Ko služite Kṛṣṇi in postajate vedno bolj iskreni, se vam Kṛṣṇa postopoma razodene. Potem postane izmenjava služenja med Kṛṣṇo in vami tako čudovita. Kṛṣṇo lahko ljubite na veliko načinov: kot prijatelja, kot gospodarja ali kot ljubimca.

Poskusite ljubiti Kṛṣṇo in videli boste, kako boste zadovoljni. Nikakor drugače ne morete postati popolnoma zadovoljni. Denar vam ne bo nikoli dal zadovoljstva. Poznal sem gospoda iz Kalkute, ki je zaslužil šest tisoč dolarjev na mesec. Naredil je samomor. Zakaj? Denar mu ni mogel dati zadovoljstva. Iskal je nekaj drugega.

Vse vas torej ponižno prosim, da poskusite razumeti ta najvišji življenjski blagoslov, zavest Kṛṣṇe. Če preprosto pojete Hare Kṛṣṇa, boste postopoma razvili transcendentalno ljubečo privrženost Kṛṣṇi, kakor hitro začnete ljubiti Kṛṣṇo, pa bodo vse vaše težave odpravljene in čutili boste popolno zadovoljstvo.

Najlepša hvala. Ima kdo kakšno vprašanje?

Vprašanje: Kaj se zgodi z materialno energijo, ko jo uporabimo v služenju Kṛṣṇi? Ali postane spiritualizirana?

Śrīla Prabhupāda: Ko je bakrena žica v stiku z elektriko, ni več baker, temveč elektrika. Podobno tudi energija, ki jo uporabite v službi Kṛṣṇe, ni več materialna energija, temveč postane duhovna energija. Kakor hitro začnete služiti Kṛṣṇi, vam materialna energija ne zapoveduje več. Kṛṣṇa to pravi v Bhagavad-gīti (14.26):

māṁ ca yo 'vyabhicāreṇa
bhakti-yogena sevate
sa guṇān samatītyaitān
brahma-bhūyāya kalpate

»Vsakdo, kdor se resno posveti služenju Meni, takoj transcendira materialne kvalitete in doseže nivo Brahmana ali duha.«

Ne mislite, da vaša energija, ki jo uporabite v službi Kṛṣṇe, ostane materialna. Vse, kar uporabljamo pri služenju Kṛṣṇi, je duhovno. Vsak dan na primer delimo sadje, ki je prasāda. Kdo bi lahko vprašal: »Po čem se to sadje razlikuje od navadnega sadja? Kupili ste ga na tržnici, kakor vsako drugo sadje. Mi doma prav tako jemo sadje. V čem je razlika?« Razlika je velika. Ker sadje darujemo Kṛṣṇi, postane takoj duhovno. In kakšen je učinek kṛṣṇa-prasāde? Samo naprej ga jejte in videli boste, da napredujete v zavesti Kṛṣṇe.

Oglejmo si še en primer. Če spijete veliko mleka, vam to lahko povzroči prebavne motnje. Ko boste šli k zdravniku (vsaj pri āyurvedskem zdravniku je tako), vam bo dal medicinski preparat iz jogurta. Ta jogurt z malo zdravila vas bo pozdravil. Toda jogurt je samó predelano mleko. Vašo bolezen je povzročilo mleko, pozdravi pa jo prav tako mleko. Kako to? Ker zdravilo jemljete po navodilu kvalificiranega zdravnika. Podobno vas bo ista materialna energija, ki je bila vzrok vašega suženjstva, pripeljala do transcendentalne stopnje onstran vseh nadlog, če jo pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja vključite v služenje Kṛṣṇi.

Vprašanje: Kako to, da je vse, kar rečete, tako lahko razumljivo?

Śrīla Prabhupāda: Ker je celotna filozofija zelo preprosta. Bog je velik. Vi niste veliki. Ne morete trditi, da ste Bog, niti ne morete trditi, da ni Boga. Bog je neskončno velik, vi pa ste neskončno majhni. Kakšen je torej vaš položaj? Preprosta resnica je, da morate služiti Bogu, Kṛṣṇi. Uporniško vedenje do Boga je māyā, iluzija. Vsakdo, kdor trdi, da je Bog, da ste vi Bog, da Boga ni ali pa da je Bog mrtev, je pod urokom māye.

Človek, ki ga obsede duh, govori same nesmisle. Podobno oseba, ki jo je obsedla māyā, pravi: »Bog je mrtev. Jaz sem Bog. Zakaj iščete Boga? Po ulici pohajkuje toliko Bogov.« Taki ljudje govorijo, kot da jih je obsedel duh, kot da so duševno bolni.

Zato jih moramo ozdraviti z vibriranjem transcendentalnega zvoka Hare Kṛṣṇa mantre. To je zdravilo. Naj preprosto poslušajo in postopoma bodo ozdraveli. Človek, ki zelo globoko spi, se bo prebudil, če mu zavpijete na uho. Tako lahko Hare Kṛṣṇa mantra prebudi spečo človeško družbo. Vede pravijo uttiṣṭhata jāgrata prāpya varān nibodhata: »O človeško bitje, prosim te, vstani! Nehaj spati. Izkoristi ugodnost človeškega telesa, ki jo imaš. Izvleci se iz krempljev māye.« To je izjava Ved. Nadaljujte torej s petjem Hare Kṛṣṇa. Prebudite svoje rojake iz iluzije in jim pomagajte, da se osvobodijo nadlog.