Kṛṣṇa, vir zadovoljstva
»Srečo iščemo na zunanji, umeten način. Koliko časa bo trajala taka sreča? Ne dolgo … To je umetno stanje. Vendar obstaja tudi pravo življenje, pravo zadovoljstvo.« Śrīla Prabhupāda je v tem predavanju, ki ga je imel 25. marca 1967 v San Franciscu, povedal, kako lahko najdemo to pravo zadovoljstvo.
Kṛṣṇa – ta zvok je transcendentalen. Kṛṣṇa pomeni najvišje zadovoljstvo. Vsako živo bitje išče zadovoljstvo, vendar nihče ne ve, kako ga najti. Zaradi materialističnega pogleda na življenje smo na vsakem koraku razočarani, saj ne vemo, na kakšni ravni je mogoče uživati pravo zadovoljstvo. Kdor hoče uživati pravo zadovoljstvo, mora najprej razumeti, da ni telo, temveč zavest. Ne točno zavest, saj je zavest pravzaprav simptom naše prave identitete: smo čiste duše, spojene z materialnim telesom. Sodobna materialistična znanost temu ne pripisuje velikega pomena, zato znanstveniki ponavadi napačno razumejo duhovno dušo. Vendar je obstoj duhovne duše dejstvo, ki ga lahko zaradi prisotnosti zavesti vsak razume. Vsak otrok lahko razume, da je zavest simptom duhovne duše.
Ves nauk Bhagavad-gīte je namenjen temu, da nas pripelje do ravni zavesti duhovne duše. Če delujemo s tako zavestjo, ne bomo znova padli na raven telesne zavesti. Če lahko na tej ravni vzdržimo, če še naprej delujemo s čisto zavestjo, ob smrti telesa ne bomo več materialno onesnaženi; naše duhovno življenje bo zopet oživelo, kot končni rezultat pa bomo v naslednjem življenju, potem ko zapustimo sedanje telo, dosegli popolno, večno duhovno življenje.
Kot smo že dejali, je duh večen. Zavesti ni konec niti po smrti telesa, temveč se prenese v drugo vrsto telesa, kjer zaradi nje znova razvijemo materialistični pogled na življenje. Tudi to je opisano v Bhagavad-gīti. Če bo naša zavest v trenutku smrti čista, smo lahko gotovi, da naše naslednje življenje ne bo materialno, temveč duhovno. Če pa ob smrti naša zavest ne bo čista, bomo morali po zapustitvi sedanjega telesa sprejeti novo materialno telo. Ta proces poteka neprestano, saj je to zakon narave.
Imamo tudi fino telo. Telo, ki ga vidimo, je fizično telo. Primerjamo ju lahko s srajco in plaščem: plašč pokriva srajco, srajca pa pokriva telo. Čisto duhovno dušo prav tako prekrivata srajca in plašč. Srajca so um, razum in lažni jaz. Lažni jaz je napačno razumevanje naše identitete; zaradi lažnega jaza mislimo, da smo materija, da smo produkt materialnega sveta. Zaradi tega napačnega razumevanja smo omejeni na en kraj. Kdor se je na primer rodil v Indiji, misli, da je Indijec. Kdor se je rodil v Ameriki, misli, da je Američan. Kot čiste duše pa nismo niti Indijci niti Američani. To so označbe, mi pa smo čiste duše. Američan, Indijec, Nemec, Anglež; pes, mačka, čebela, netopir, moški, ženska – vse to so označbe. Ko razvijemo duhovno zavest, se osvobodimo vseh teh označb. To svobodo dosežemo, ko smo neprestano v stiku z vrhovnim duhom, s Kṛṣṇo.
Namen Mednarodne skupnosti za zavest Krišne je omogočiti ljudem neprestan stik s Kṛṣṇo. Kṛṣṇa je lahko nenehno naš spremljevalec. Bog je vsemogočen, zato ima lahko po Svojih besedah z nami popoln stik. Njegove besede se ne razlikujejo od Njega in to je vsemogočnost. Vsemogočnost pomeni, da ima vse, kar je povezano z Njim, enako moč. Če smo na primer tukaj, v materialnem svetu žejni, sámo ponavljanje: »Vode, vode, vode, vode« ne bo pogasilo naše žeje, ker beseda voda nima enake moči kot voda sama. Potrebujemo pravo vodo. Le tako se bomo lahko odžejali. V transcendentalnem, absolutnem svetu pa ni take razlike. Kṛṣṇovo ime, Kṛṣṇove odlike, Kṛṣṇove besede, Kṛṣṇove zabave – vse je Kṛṣṇa in vse daje enako zadovoljstvo.
Nekateri ljudje pravijo, da je Arjuna lahko govoril s Kṛṣṇo, saj je bil Kṛṣṇa prisoten pred njim, medtem ko Ga pred nami ni. Kako naj potem od Njega dobimo navodila? Vendar ni res, da Kṛṣṇe ni pred nami. Kṛṣṇa je prisoten v Svojih besedah – v Bhagavad-gīti. Kadar v Indiji predavamo iz Bhagavad-gīte ali Śrīmad-Bhāgavatama, ju redno častimo s cvetjem in drugim priborom, ki se uporablja pri čaščenju. V sikhovski religiji je podobno; nimajo sicer oblike Božanstva, častijo pa knjigo Granthasahib. Morda nekateri poznate sikhovsko skupnost. Sikhi častijo Grantho. Podobno muslimani častijo Koran, v krščanskem svetu pa je tako čaščeno Sveto pismo. Dejstvo je, da je gospod Jezus Kristus prisoten v svojih besedah in v Svojih besedah je prisoten tudi Kṛṣṇa.
Te osebnosti – bodisi Bog ali pa Božji sin, ki pride iz transcendentalnega sveta – obdržijo svojo transcendentalno identiteto, ne da bi jo onesnažil materialni svet. To je njihova vsemogočnost. Po navadi govorimo o Bogu kot o vsemogočnem, kar pomeni, da se ne razlikuje od Svojega imena, Svojih odlik, Svojih zabav in Svojih navodil. Zato je pogovor v Bhagavad-gīti ravno tako dober kot pogovor s Kṛṣṇo samim.
Kṛṣṇa prebiva v vašem, pa tudi v mojem srcu. Īśvaraḥ sarva-bhūtānāṁ hṛd-deśe 'rjuna tiṣṭhati. Bog prebiva v srcu vsakogar. Ni nekje daleč stran; tukaj je. Tako nam je naklonjen, da ostane z nami, ko se rojevamo življenje za življenjem, in čaka, kdaj se bomo obrnili k Njemu. Tako je ljubezniv, da nas nikoli ne pozabi, tudi če mi pozabimo Nanj. Čeprav lahko sin pozabi očeta, oče nikoli ne pozabi sina. Tako nas Bog, izvorni oče vsega, vsakogar, vseh živih bitij, ne bo nikoli zapustil. Imamo različna telesa, ki pa so le naše srajce in naši plašči in nimajo ničesar opraviti z našo pravo identiteto. V resnici smo čiste duše, sestavni delci Vsevišnjega Gospoda.
Obstaja 8.400.000 življenjskih vrst. Niti biologi in antropologi ne morejo izračunati točne številke, v avtoritativnih razodetih spisih pa najdemo ta podatek. 400.000 je človeških vrst, ostalih 8.000.000 pa so druge življenjske vrste. Kṛṣṇa, Vsevišnji Gospod, pa izjavlja, da so vse življenjske vrste – štirinožne živali, ljudje, kače, polbogovi – v resnici Njegovi sinovi. Oče da seme, mati pa ga sprejme. Po materinem telesu se potem oblikuje telo. Ko je telo popolnoma oblikovano, pride na svet – iz mačke, iz psa ali pa iz človeka. Tak je postopek oploditve. Oče da seme, ki v maternici emulgira z dvema vrstama izločkov; prvo noč dobi telo obliko grahovega zrna. Nato se postopoma razvija. Razvije se devet odprtin: dve ušesi, dve očesi, nosnici, usta, spolovilo in anus.
Glede na svojo karmo oziroma delovanje dobi živo bitje telo, da bi v njem uživalo ali trpelo. To je proces rojevanja in umiranja. Na koncu življenja umre in znova vstopi v neko maternico. Nato pride na svet z drugo vrsto telesa. To je proces reinkarnacije.
Biti bi morali dovolj inteligentni, da se vprašamo: »Kako lahko zaustavim ponavljajoče se rojevanje in umiranje ter menjanje telesa. To je prednost človeške življenjske oblike. Ljudje lahko zaustavimo ponavljajoče se rojevanje in umiranje. Znova lahko dobimo svojo pravo, resnično duhovno obliko ter dosežemo večno življenje, polno blaženosti in védenja. To je cilj evolucije. Te priložnosti ne smemo zamuditi.
Osvoboditev se začne s petjem in poslušanjem. Rad bi poudaril, da je petje svetega imena in poslušanje resnic iz svetih spisov enako dobro kot dejansko druženje s Kṛṣṇo. To je rečeno v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.17):
śṛṇvatāṁ sva-kathāḥ kṛṣṇaḥ
puṇya-śravaṇa-kīrtanaḥ
hṛdy antaḥ-stho hy abhadrāṇi
vidhunoti suhṛt satām
»Śrī Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, ki je Paramātmā (Nadduša) v srcu vsakogar in dobrotnik iskrenega bhakte, čisti željo po materialnem uživanju iz srca bhakte, ki je razvil potrebo po poslušanju Njegovih sporočil. Ta sporočila so sama po sebi krepostna, če jih pravilno poslušamo in recitiramo.«
Obstajata dve vrsti tem, povezanih s Kṛṣṇo. Ena je Bhagavad-gītā, ki jo je izgovoril Kṛṣṇa. Druga pa je Śrīmad-Bhāgavatam. Ta govori o Kṛṣṇi. Obstajata torej dve vrsti kṛṣṇa-kathā, ki imata enako moč, ker sta obe povezani s Kṛṣṇo.
Bhagavad-gītā je bila izgovorjena na bojišču Kurukṣetre. Morda se kdo sprašuje, kaj imamo mi opraviti z bojiščem. Ničesar nimamo opraviti z bojiščem. Sem smo prišli, ker si želimo znanja o duhovnih zadevah. Zakaj bi torej izgubljali čas s pogovori o bojišču? Zato, ker je bil na bojišču Kṛṣṇa in je celotno bojišče postalo krišnaizirano. Kadar v kovinski predmet spustimo električni tok, postane cel predmet nabit z elektriko, kadar pa se Kṛṣṇa zanima za neko stvar, postane ta stvar krišnaizirana. Sicer ne bi bilo potrebe po razpravljanju o bojišču Kurukṣetre. To je pomen vsemogočnosti.
Kṛṣṇova vsemogočnost je opisana v prej omenjenem verzu iz Śrīmad-Bhāgavatama. Obstaja veliko kṛṣṇa-kathā. Vedska književnost jih je polna. Vse Vede so kṛṣṇa-kathā. Sveti spisi, ki sestavljajo Vede, se morda na videz razlikujejo, vendar so vsi kṛṣṇa-kathā. Kakšen bo rezultat poslušanja teh tem o Kṛṣṇi? Ker so to čiste transcendentalne vibracije, bomo razvili duhovno zavest.
V mnogih, mnogih življenjih se je zaradi naše materialne onesnaženosti v naših srcih nabralo veliko neugodnih stvari. Ne le v tem življenju, temveč v mnogih, mnogih preteklih življenjih. Ko svoje srce napolnimo s kṛṣṇa-kathā, bo nesnaga, ki se je nabrala v njem, odplavljena. Naše srce bo očiščeno vseh smeti. Kakor hitro odstranimo vse smeti, pa bomo zaživeli v čisti zavesti.
Zelo težko je izkoreniniti vse lažne označbe. Jaz sem na primer Indijec. Ni mi lahko kar naenkrat sprejeti, da nisem Indijec, pač pa duhovna duša. Nikomur ni lahko prenehati se enačiti s telesnimi označbami. Če še naprej poslušamo kṛṣṇa-kathā, pa bo to postalo zelo preprosto. Naredite eksperiment in videli boste, kako zlahka se boste osvobodili teh označb. Seveda vseh smeti v umu ni mogoče kar naenkrat očistiti, vendar lahko takoj opazimo, da je vpliv materialne narave popustil.
Materialna narava deluje v treh guṇah: v vrlini, strasti in nevednosti. Življenje v nevednosti je brezupno. Strast je materialistična. Kdor je pod vplivom guṇe strasti, si želi lažnega uživanja v materialističnem življenju. Ker ne pozna resnice, poskuša iz telesa izžeti energijo, samo da bi užival materijo. To je simptom guṇe strasti. Kdor je v nevednosti, ne pozna ne strasti ne vrline, temveč živi v najbolj trdi temi. Kdor je pod vplivom guṇe vrline, pa lahko (vsaj teoretično) razume sebe, svet, Boga in svoj odnos z Njim. To je guṇa vrline.
S poslušanjem kṛṣṇa-kathā se boste osvobodili nevednosti in strasti in se ustalili v guṇi vrline. Imeli boste pravo znanje – vedeli boste, kdo ste. Življenje v nevednosti je kakor življenje živali. Živali neprestano trpijo, vendar se tega ne zavedajo. Vzemimo na primer svinjo. Tukaj, v New Yorku, svinj seveda ne vidite, lahko pa jih vidite v indijskih vaseh. Življenje svinje je tako bedno! Živi na umazanem mestu, je iztrebke in je vedno umazana. Nenehno se vdaja spolnosti in se samo redi, pa je kljub temu zelo zadovoljna. Svinja postane zelo debela zaradi svojega uživaškega duha.
Mi ne bi smeli kakor svinja zmotno misliti, da smo srečni. Garamo dan in noč, malo uživamo v spolnosti in mislimo, da smo srečni. Vendar to ni sreča. V Bhāgavatamu je taka sreča opisana kot sreča svinje. Za človeka je sreča biti ustaljen v guṇi vrline. Takrat lahko razume, kaj je prava sreča.
Če boste vsak dan redno poslušali kṛṣṇa-kathā, bodo vse umazane stvari, ki so se življenje za življenjem nabirale v srcu, odstranjene. Videli boste, da niste več pod vplivom guṇ nevednosti in strasti, temveč da ste utrjeni v guṇi vrline. In kakšen je ta položaj?
V vseh življenjskih okoliščinah boste radostni. Nikdar ne boste zlovoljni. Ta položaj je opisan v Bhagavad-gīti in se imenuje brahma-bhūta. Vede nas učijo, da nismo materija, temveč brahman. Ahaṁ brahmāsmi. Ta nauk je svetu oznanjal Śaṅkarācārya: Nismo materija, temveč brahman, duh.
Ko dejansko dosežete duhovno spoznanje, se boste spremenili. Do kakšnih sprememb bo prišlo? Ko boste razvili svojo duhovno zavest, ne boste več hrepeneli in tožili; ne boste tožili po izgubljenem in ne boste hrepeneli po dobitku.
Za materialni svet sta značilni dve stvari: hrepenimo po tistem, česar nimamo: »Če dobim te stvari, bom srečen. Zdaj sem brez denarja, če dobim milijon dolarjev, pa bom srečen.« Ko dobite milijon dolarjev, pa jih boste na neki način tudi izgubili. Potem boste tarnali: »Oh, izgubil sem jih.« Ko hrepenite po zaslužku, ste pravzaprav nesrečni, ko pa trpite zaradi izgube, ste prav tako nesrečni. Če dosežete položaj brahma-bhūta, pa ne boste niti nesrečni, niti ne boste po ničemer hrepeneli. Vse in vsakogar boste videli z enakimi očmi. Tudi v največji stiski boste ostali nevznemirjeni. To je guṇa vrline.
Bhāgavatam je znanost o Bogu. Razume jo lahko tisti, ki je na položaju brahma-bhūta. Toda v Bhagavad-gīti je rečeno, da moramo biti celo na tem položaju aktivni. Dokler imamo materialno telo, moramo delovati. Ne moremo prenehati delovati; to ni mogoče. Toda delovati moramo po načelih yoge, saj si tako ne bomo škodovali, tudi če bomo opravljali običajno delo, ki nam je bilo usojeno ali dodeljeno zaradi okoliščin. Recimo, da mora kdo v svojem poklicu lagati, da bi njegov posel uspeval. Lagati ni lepo, zato bi človek lahko sklenil, da mora tako službo opustiti, saj ne temelji na moralnih načelih. Toda Bhagavad-gītā svetuje, naj je ne opustimo. Celo če se znajdemo v okoliščinah, v katerih se ne moremo preživljati na pošten način, kljub vsemu ne smemo opustiti svojega posla, temveč moramo poskusiti svoja dejanja očistiti. In kako jih lahko očistimo? Ne smemo vzeti sadov svojega dela. Ti so namenjeni Bogu.
Sukṛta so pobožna dejanja, duṣkṛta pa brezbožna dejanja. Na materialnem področju smo lahko pobožni ali pa nepobožni. Delujemo lahko pobožno, nepobožno ali pa mešano – pobožno in nepobožno. Gospod Kṛṣṇa svetuje, naj delujemo z znanjem o Vsevišnjem oziroma z vdanostjo Njemu. Za kakšno znanje gre tu? Gre za znanje, ki pravi, da smo sestavni delci vrhovne zavesti, ne pa telo. Kdor misli, da je Američan, Indijec, to ali ono, je na materialnem položaju. Vedeti moramo, da nismo niti Američani niti Indijci, temveč čista zavest. Smo zavest, podrejena vrhovni zavesti, kar pomeni, da smo Božji služabniki. Bog je vrhovna zavest, mi pa smo Njegovi služabniki. Zdaj razumemo, da biti podrejen pomeni biti sluga.
V odnosu do Boga ponavadi ne delujemo kot sluge. Nihče noče biti sluga. Vsakdo hoče biti gospodar, saj postati sluga ni ravno privlačno. Vendar je postati Božji služabnik nekaj drugega. Včasih služabnik Boga postane Njegov gospodar.
Živo bitje je Božji služabnik; to je njegov pravi položaj. V Bhagavad-gīti pa vidimo, da je gospodar, Kṛṣṇa, postal Arjunov sluga. Arjuna sedi na bojnem vozu, Kṛṣṇa pa je njegov voznik. Kṛṣṇa je postal Arjunov služabnik, vendar pa svojega razumevanja materialnih odnosov ne bi smeli prenesti na duhovne odnose. Odnosi, kakršne poznamo v tem svetu, obstajajo tudi v duhovnem svetu, le da tam niso onesnaženi z materijo. Zato so čisti in transcendentalni; njihova narava je drugačna. Ko napredujemo v duhovnem razumevanju življenja, lahko razumemo, kakšen je dejanski položaj v duhovnem, transcendentalnem svetu.
Gospod v Bhagavad-gīti (2.51) pravi:
karma-jaṁ buddhi-yuktā hi
phalaṁ tyaktvā manīṣiṇaḥ
janma-bandha-vinirmuktāḥ
padaṁ gacchanty anāmayam
»Ko tako vdano služijo Gospodu, se veliki modreci ali bhakte rešijo rezultatov dela v materialnem svetu. Na ta način se osvobodijo kroga rojstva in smrti in dosežejo stanje nad vsemi bedami (vrnejo se nazaj k Bogu).«
Buddhi-yukta pomeni delovati s popolno zavestjo, da nismo to telo. Nismo telo, temveč zavest. To je dejstvo. Če delujemo na nivoju zavesti, pa se lahko izognemo posledicam dobrega in slabega plodonosnega delovanja in pridemo na transcendentalno raven.
To pomeni, da delujemo za nekoga drugega, za Vsevišnjega. Nismo navezani na izgubo in dobiček. Kadar imamo dobiček, ne smemo biti domišljavi. Misliti moramo: »Moj dobiček je namenjen Gospodu.« Kadar pa kaj izgubimo, moramo vedeti, da za to nismo odgovorni mi, saj je to delo Boga. Potem bomo srečni. Vse moramo delati za Vsevišnjega. Razviti moramo to transcendentalno naravo. Gre za umetnost, kako delovati v sedanjih okoliščinah. Kadar delujemo s telesno zavestjo, nas takoj vežejo posledice naših dejanj. Kadar pa delujemo z duhovno zavestjo, nas ne vežejo niti pobožna niti grešna dejanja. To je prava metoda. Beseda manīṣiṇaḥ je zelo pomembna. Manīṣi pomeni »globokoumen«. Kdor ni globokoumen, ne more razumeti, da ni telo; kdor vsaj malo premisli, pa bo razumel: »Jaz nisem telo, temveč zavest.«
V prostem času lahko premišljamo: »To je moj prst in to je moja roka. To je moje uho in to je moj nos. Vse to je moje. Kaj pa jaz? Kdo sem jaz?« Čutim, da je to moje, in čutim, da sem. Potrebno je samo malo premisliti. Vse je moje – moje oči, moj prst, moja roka. Moje, moje, moje. Kje pa sem jaz? Jaz je zavest, pri kateri razmišljam: »To je moje.« Če nisem telo, zakaj bi potem delal zanj? Delati moram zase. Kako pa lahko delam zase? Kakšen je moj položaj? Jaz sem zavest. Kakšna zavest? Podrejena zavest, del vrhovne zavesti. Kako bom torej deloval?
Deloval bom pod vodstvom vrhovne zavesti. V pisarni, na primer, je direktor vrhovna zavest. Vsi delajo po njegovih navodilih, zato niso odgovorni za svoje delo. Opravljati morajo le svoje dolžnosti, najsi bodo pobožne ali brezbožne. V vojski mora vojak prav tako izpolnjevati ukaze načelnika ali poveljnika. Ne razmišlja, ali deluje pobožno ali brezbožno. To ni pomembno. Le delovati mora, potem je pravi vojak. Če tako deluje, bo nagrajen. Pridobil si bo naziv in čast. Ne pomišlja, ko mu poveljnik reče: »Pojdi in ubij sovražnika.« Ko to stori, bo dobil nagrado. Ali mislite, da jo je zaslužil z ubijanjem? Ne, dobi jo, ker je izpolnil svojo dolžnost.
Podobno tukaj Kṛṣṇa poučuje Arjuno. Kṛṣṇa je vrhovna zavest. Jaz sem zavest, sestavni del vrhovne zavesti. Zato je moja dolžnost, da delujem po navodilih vrhovne zavesti. Moja roka je na primer del mojega telesa. Ne premika se po svoje. »Naj se po moji želji premakne roka, naj se premaknejo noge, naj se odprejo oči, da bom lahko videl.« Jaz torej zapovedujem tem delom telesa, naj delujejo. Podobno smo mi sestavni delci Vsevišnjega. Ko se naučimo premikati in delovati po Njegovih željah, transcendiramo vsa pobožna in brezbožna dejanja. To je pravilna metoda. Kakšen pa je njen rezultat? Znebimo se jarma rojstva in smrti. Ne umiramo in ne rojevamo se več.
Sodobni znanstveniki in filozofi ne razmišljajo o štirih pomembnih stvareh: o rojstvu, smrti, bolezni in starosti. Puščajo jih ob strani: »Bodimo srečni in uživajmo življenje.« Toda cilj človeškega življenja je znebiti se jarma rojstva, smrti, bolezni in starosti. Civilizacija, ki ni rešila teh štirih problemov, ni človeška civilizacija. Cilj človeške civilizacije je najti popolno rešitev teh problemov.
Tukaj torej Gospod pravi karma-jaṁ buddhi-yuktāḥ. Karma-jaṁ pomeni, da ima vsako dejanje svojo posledico. Če opravljate dobra dejanja, bodo posledice dobre. Če opravljate slaba dejanja, bodo posledice slabe. Toda v višjem smislu vse posledice, tako dobre kot slabe, prinašajo trpljenje. Recimo, da se po zaslugi dobrih dejanj rodite v dobri družini, da dobite lepo telo, dobro izobrazbo in ste bogati. Lahko imate vse te dobre stvari, vendar to ne pomeni, da niste podložni materialnim bedam – rojstvu, smrti, starosti in bolezni. Če ste bogati, lepi, izobraženi, rojeni v aristokratski družini itd., to še ne pomeni, da se boste lahko izognili smrti, starosti in bolezni.
Zatorej ne bi smeli opravljati niti pobožnih niti brezbožnih dejanj, temveč le transcendentalna dejanja. To nas bo rešilo jarma rojstva, smrti, starosti in bolezni. To bi moral biti cilj našega življenja. Ne bi smeli hrepeneti po dobrih ali slabih stvareh. Vzemimo na primer bolnika. Leži v postelji, jé, v tem neudobnem položaju opravlja potrebo in jemlje grenka zdravila. Bolničarke morajo ves čas skrbeti za njegovo čistočo, sicer bi začel širiti zaudarjajoč vonj. Ko tako leži, ga obiščejo prijatelji in ga vprašajo: »Kako se počutiš?« »Počutim se dobro.« Kako »dobro«? Leži v neudobni postelji, jemlje grenka zdravila in se ne more premikati. Kljub vsem tem neprijetnostim pa pravi: »Počutim se dobro.« Če pa mi zaradi svojega materialnega razumevanja življenja mislimo »Srečen sem,« je to prav tako nespametno. V materialnem svetu ni sreče. Tukaj ni mogoče biti srečen. Saj sploh ne vemo, kaj je sreča. Zato je uporabljena prav ta beseda, namreč manīṣiṇaḥ oziroma globokoumen.
Srečo iščemo na zunanji, umeten način. Koliko časa bo trajala taka sreča? Ne dolgo. Spet se bomo morali spustiti na zemljo. Recimo, da se kdo opije in občuti srečo. To ni prava sreča. Pred operacijo vas na primer omamijo s kloroformom, da ne čutite bolečin. Vendar to ne pomeni, da ste zdaj osvobojeni bolečin in užitkov. To je umetno stanje. Pravo zadovoljstvo, pravo življenje je opisano v Bhagavad-gīti, kjer Śrī Kṛṣṇa pravi: »Premišljen človek se odpove rezultatom dela, saj deluje na ravni čiste zavesti.« Zato se njegov jarem rojstva, smrti, bolezni in starosti konča. Ta konec je druženje s Kṛṣṇo, virom zadovoljstva in večne blaženosti. To je prava sreča, ki nam je namenjena.