SEDMA MANTRA

yasmin sarvāṇi bhūtāny
ātmaivābhūd vijānataḥ
tatra ko mohaḥ kaḥ śoka
ekatvam anupaśyataḥ

yasmin – v stanju; sarvāṇi – vsa; bhūtāni – živa bitja; ātmā – duhovna iskra; eva – le; abhūt – obstajajo kot; vijānataḥ – za tistega, ki ve; tatra – tedaj; kaḥ – kaj; mohaḥ – iluzija; kaḥ – kaj; śokaḥ – tesnoba; ekatvam – kvalitativna enost; anupaśyataḥ – za tistega, ki vidi z očmi avtoritete, oziroma tistega, ki zmeraj tako vidi.

Kdor vselej vidi vsa živa bitja kot duhovne iskre, ki so kvalitativno eno z Gospodom, postane pravi poznavalec stvari. Kakšna utvara ga tedaj lahko preslepi in kakšne skrbi lahko ima?

KOMENTAR: Duhovni položaj živega bitja lahko pravilno vidita samo madhyama-adhikārī in uttama-adhikārī, o katerih smo prej govorili. Živa bitja so kvalitativno eno z Vsevišnjim Gospodom, tako kot so iskre v ognju kvalitativno eno z naravo ognja. Vendar pa iskre niso ogenj po količini, saj količina toplote in svetlobe v iskrah ni enaka količini toplote in svetlobe v ognju. Mahā-bhāgavata ali veliki bhakta vidi enost tako, da v vsem vidi energijo Vsevišnjega Gospoda, in ker ni razlike med energijo in virom energije, obstaja občutek enosti. Toplota in svetloba sta s stališča analize sicer različna od ognja, vendar pa beseda »ogenj« brez toplote in svetlobe nima pomena. S stališča sinteze pa so toplota, svetloba in ogenj eno in isto.

Ekatvam anupaśyataḥ pomeni videti enost vseh živih bitij z gledišča razodetih spisov. Individualne iskre imajo kvalitativno skoraj osemdeset odstotkov znanih lastnosti celote, kvantitativno pa niso enake Vsevišnjemu Gospodu. Teh osemdeset odstotkov lastnosti je pri njih prisotnih v neznatni količini, saj je živo bitje samo majhen delec vrhovne celote. Je kakor kapljica morske vode. Količina soli v eni kapljici se ne more primerjati s količino soli v celem oceanu, kvalitativno pa je sol v kapljici enaka soli v celem oceanu. Če bi bilo živo bitje enakovredno Vsevišnjemu Gospodu tako kvalitativno kot kvantitativno, potem nikoli ne bi moglo priti pod upravo materialne energije. V prejšnjih mantrah smo že govorili o tem, da nobeno živo bitje (niti mogočni polbogovi) v nobenem pogledu ne more preseči Najvišjega Bitja. Zato ekatvam ne pomeni, da je živo bitje v vsakem pogledu enako Vsevišnjemu Gospodu, ampak v širšem smislu pomeni 'en interes'. V družini, na primer, je interes vseh članov eden, in narod ima en nacionalni interes, čeprav je v njem veliko različnih posameznikov. Tudi živa bitja so delci iste vrhovne družine, tako da ni razlike med njihovim interesom in interesom Najvišjega Bitja. Vsako živo bitje je otrok Najvišjega Bitja. V Bhagavad-gīti (14.3–4) piše, da so vsa živa bitja v vesolju – ptice, plazilci, mravlje, vodna bitja, drevesa in tako naprej – razširitve mejne energije Vsevišnjega Gospoda, tako da vsa ta bitja pripadajo isti družini Najvišjega Bitja. V tej družini ni križanja interesov.

Duhovna bitja so namenjena uživanju, kakor piše v Vedānta-sūtri: ānanda-mayo 'bhyāsāt. Po svoji naravi oziroma zasnovi je vsako živo bitje – najsibo Vsevišnji Gospod ali pa Njegovi delci – namenjeno večnemu uživanju. Tudi živa bitja, ki so ujeta v začasnem materialnem telesu, nenehno iščejo uživanje, le da ga ne iščejo na pravi ravni. Obstaja duhovna raven, kjer Najvišje Bitje uživa s Svojimi neštetimi družabniki. Na tej ravni ni niti sledu o materialnih lastnostih, zato se imenuje nirguṇa. Na ravni nirguṇe nikoli ni nesoglasij glede uživanja. Tukaj na materialni ravni med posameznimi bitji vedno prihaja do nesoglasij glede uživanja, ker imajo napačno središče uživanja. Pravo središče uživanja je Vsevišnji Gospod, ki je v središču duhovnega rāsa plesa. Vsi smo namenjeni temu, da se Mu pridružimo in uživamo življenje z enim interesom brez nesoglasij. To je najvišja raven duhovnega interesa, in kakor hitro uresničimo to popolno obliko enosti, ni več govora o mohi ali iluziji in śoki ali tarnanju.

Brezbožna civilizacija nastane pod vplivom iluzije, posledica take civilizacije pa je tarnanje. Brezbožna civilizacija pod pokroviteljstvom sodobnih politikov je zmeraj polna tesnobe, saj je zapisana uničenju, do katerega lahko pride vsak hip. Brezbožna civilizacija je nujno zmeraj polna tesnobe, saj je to zakon narave. V Bhagavad-gīti (7.14) piše, da nihče ne more premagati strogih zakonov narave – razen tistih, ki se predajo lotosnim stopalom Vsevišnjega Gospoda. Če se torej želimo znebiti vseh vrst iluzij in skrbi ter ustvariti enotnost vseh različnih interesov, moramo vnesti Boga v vse naše dejavnosti.

Rezultate naših dejavnosti moramo uporabiti izključno za služenje Gospodovemu interesu. Samo če služimo Gospodovemu interesu, lahko izkusimo tukaj omenjeni ātma-bhūta interes. Ātma-bhūta interes, naveden tukaj v Īśopaniṣadi, in brahma-bhūta interes, omenjen v Bhagavad-gīti (18.54), sta eno in isto. Najvišja ātmā je sam Gospod, neznatno majhne ātme pa so živa bitja. Najvišja ātmā ali Paramātmā sama vzdržuje vse druge neznatno majhne individualne ātme, ker je Vsevišnjemu Gospodu v zadovoljstvo, da jim izkazuje Svojo naklonjenost. Oče se pomnoži po svojih otrocih in jih vzdržuje, da bi užival v družinskih radostih. Če so otroci očetu poslušni, družinske zadeve tečejo gladko – z enim interesom in v prijetnem ozračju. Enaka ureditev v duhovnem smislu obstaja tudi v absolutni družini Parabrahmana, Najvišjega Duhá.

Parabrahman je prav tako oseba, kakor so osebe individualna bitja. Niti Gospod niti živa bitja niso brezosebni, in take duhovne osebnosti so polne duhovne blaženosti, védenja in večnega življenja. To je pravi položaj duhovnega bivanja in kakor hitro se živo bitje popolnoma zave tega duhovnega položaja, se pri priči preda lotosovim stopalom Najvišjega Bitja, Śrī Kṛṣṇe. Vendar pa je taka mahātmā, velika duša, zelo redka, ker je takšno duhovno spoznanje mogoče šele po mnogih mnogih rojstvih (Bhagavad-gītā 7.19). Kdor pa ga enkrat doseže, ne pozna več niti iluzije niti tarnanja, niti nadlog materialnega bivanja, niti rojevanja in umiranja, ki jih doživljamo v sedanjem življenjskem položaju. To je sporočilo sedme mantre Śrī Īśopaniṣade.