ENAJSTA MANTRA
vidyāṁ cāvidyāṁ ca yas
tad vedobhayaṁ saha
avidyayā mṛtyuṁ tīrtvā
vidyayāmṛtam aśnute
vidyām – resnično znanje; ca – in; avidyām – ne-znanje; ca – in; yaḥ – oseba, ki; tat – to; veda – pozna; ubhayam – oboje; saha – hkrati; avidyayā – z razvijanjem ne-znanja; mṛtyum – ponavljajoče se umiranje; tīrtvā – preseže; vidyayā – z razvijanjem znanja; amṛtam – neumrljivost; aśnute – uživa.
Le človek, ki usvoji tako ne-znanje kot duhovno znanje, lahko preseže vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti ter uživa popoln blagoslov neumrljivosti.
KOMENTAR: Od samega začetka materialnega sveta si vsakdo prizadeva doseči trajno življenje, vendar je zakon narave tako neizprosen, da še nihče ni ušel okrutni roki smrti. Dejstvo je, da nihče ne želi umreti, ostareti ali zboleti, ampak zakon narave je takšen, da nihče ni trajno imun pred smrtjo, starostjo in boleznimi. Napredek materialnega znanja ni rešil teh življenjskih problemov. Materialna znanost lahko iznajde atomsko bombo, da smrt pospeši, ne more pa iznajti ničesar, kar bi človeka zaščitilo pred okrutno roko bolezni, starosti in smrti.
V Purāṇah je opisano življenje kralja Hiraṇyakaśipuja, ki je bil materialno zelo napreden in je s svojimi materialnimi pridobitvami oziroma s pomočjo svojega ne-znanja hotel premagati okrutno smrt. S svojo ekstremno askezo je pridobil izjemne mistične moči, s katerimi je povzročil velika vznemirjenja v vseh planetnih sistemih. Prisilil je stvarnika vesolja, polboga Brahmo, da sestopi k njemu, nakar ga je prosil za blagoslov, da lahko postane amara ali neumrljiv. Brahmā je rekel, da mu ne more dati tega blagoslova, ker niti on – materialni stvarnik, ki upravlja vse planete – ni amara. Brahmā ima zelo dolgo življenjsko dobo, kar je potrjeno v Bhagavad-gīti (8.17), vendar to ne pomeni, da mu ni treba umreti.
Hiraṇya pomeni zlato, kaśipu pa mehka postelja – ta gospod se je torej zanimal za ti dve stvari, denar in ženske, in je hotel z zvijačo pridobiti blagoslov neumrljivosti, da bi večno užival v takem življenju. Da bi postal amara, je od Brahme izprosil mnoge posredne blagoslove – da ga ne bo ubil noben človek, žival, polbog ali katero koli drugo živo bitje izmed 8.400.000 življenjskih vrst; da ne bo umrl ne na zemlji ne v zraku ne v vodi, niti od katerega koli orožja itd. Hiraṇyakaśipu je nespametno mislil, da ga bodo ti blagoslovi rešili pred smrtjo. A čeprav mu je Brahmā podaril vse te blagoslove, ga je naposled ubil Vsevišnji Gospod v obliki Nṛsiṁhe, napol človeka in napol leva, in to brez uporabe orožja, saj ga je Gospod ubil s Svojimi kremplji. Prav tako ni bil ubit na zemlji, v zraku ali v vodi, temveč v naročju tega čudežnega bitja, ki si ga Hiraṇyakaśipu ni mogel zamisliti.
Nauk te zgodbe je, da celo Hiraṇyakaśipu, ki je bil najmogočnejši materialist, z vsemi svojimi načrti ni mogel postati neumrljiv – kaj potem reči o neznatnih hiraṇyakaśipujih današnjega časa, katerim se njihovi načrti v trenutku izjalovijo!
Śrī Īśopaniṣad nam zato odsvetuje, da si prizadevamo zmagati v neenakem boju za obstanek. Vsakdo se težko bojuje za obstanek, vendar so zakoni materialne narave tako neovrgljivi, da nikomur ne dovoljujejo, da jih preseže. Kdor želi doseči trajno življenje, se mora pripraviti za vrnitev k Bogu.
Kako se vrniti k Bogu, je drugačna veja znanja, ki se je moramo naučiti iz razodetih vedskih spisov, kot so Upaniṣade, Vedānta-sūtra, Bhagavad-gītā, Śrīmad-Bhāgavatam itd. Da bi postali srečni v tem življenju ter dosegli trajno blaženo življenje po odhodu iz materialnega telesa, moramo sprejeti nadsvetno znanje iz teh knjig. Pogojeno živo bitje je pozabilo na svoj večni odnos z Bogom ter zmotno sprejelo začasno rojstno mesto kot vse, kar obstaja. Gospod je ljubeznivo izročil zgoraj omenjene svete spise v Indiji ter druge svete spise v drugih deželah, da bi pozabljive ljudi spomnil, da njihov dom ni tukaj, v materialnem svetu. Živo bitje je po naravi duhovno in je lahko srečno samo, če se vrne v svoj duhovni dom, nazaj k Bogu.
Božanska Osebnost iz Svojega kraljestva pošilja Svoje verodostojne služabnike, da širijo to poslanstvo vrnitve k Bogu, včasih pa Gospod pride tudi sam, da opravi to delo. Ker so vsa živa bitja Njegovi ljubljeni delci ali sinovi, Bog bolj kot mi sami obžaluje, ko vidi, da v materialnem stanju venomer trpimo. Nadloge materialnega sveta so namenjene tudi temu, da nas na posreden način spomnijo, da tukaj ni naš pravi dom. Razumna živa bitja take namige večinoma upoštevajo in poleg materialnega znanja začnejo razvijati tudi vidyo ali nadsvetno znanje. Človeško življenje je najboljša priložnost za negovanje duhovnega znanja, s katerim se lahko vrnemo k Bogu, zato se človek, ki te priložnosti ne izkoristi, imenuje narādhama ali najnižji med ljudmi.
Pot avidye ali napredek materialnega znanja za čutno zadovoljevanje je pot ponavljajočega se rojevanja in umiranja. Sámo živo bitje se ne rojeva in ne umira; rojstvo in smrt se nanašata samo na zunanje pokrivalo duhovne duše, telo. Smrt je kakor slačenje, rojstvo pa kakor oblačenje zunanje obleke. Nespametnemu človeku, ki je popolnoma zatopljen v razvijanje avidye, ni mar za okrutno kirurško roko rojstva in smrti; očaran z lepoto iluzorne energije vedno znova ravna enako in se od zakonov narave nič ne nauči.
Za človeka je torej nujno, da razvija vidyo ali nadsvetno znanje. Čutno uživanje v bolezenskem materialnem stanju je treba karseda omejiti. Nebrzdano čutno uživanje v takem bolezenskem stanju je pot avidye ali smrti. Živa bitja niso brez čutil; vsako živo bitje ima v svoji izvorni, duhovni obliki vsa čutila, ki se trenutno izražajo materialno, ker so prekrita z materialnim telesom in umom. Dejavnosti materialnih čutil so popačen odsev duhovnih dejavnosti. V svojem bolezenskem stanju je duhovna duša pod materialnim pokrivalom zaposlena z materialnimi dejavnostmi. Ko odstranimo bolezen materializma, pa je mogoče resnično čutno uživanje. Bolnik se mora najprej pozdraviti in potem lahko spet uživa s svojimi čutili. Čisto uživanje čutil je mogoče v naši čisti duhovni obliki, ki je brez sledu materialne onesnaženosti. Cilj človeškega življenja torej ne sme biti popačeno čutno uživanje, temveč da pozdravimo materialno bolezen. Povečevanje materialne bolezni nikakor ni znak znanja, pač pa avidye. Ne smemo dopustiti, da temperatura naraste z enainštirideset na smrtnih dvainštirideset stopinj, ampak jo moramo znižati na normalnih sedemintrideset. To bi moral biti cilj človeškega življenja. Sodobna materialistična civilizacija povišuje temperaturo vročičnega materialnega stanja, ki je že dosegla točko dvainštiridesetih stopinj v obliki atomske energije, medtem ko neumni politiki tarnajo, da lahko svet vsak hip odide k vragu. To je rezultat napredka materialnega znanja, ki ne upošteva najpomembnejšega dela življenja, namreč razvijanja duhovnega znanja. Śrī Īśopaniṣad nas tu svari, naj ne hodimo po taki nevarni poti, ki vodi v smrt; namesto tega razvijajmo duhovno znanje, s pomočjo katerega se lahko izvijemo iz okrutnih rok smrti.
To ne pomeni, da bi morali prenehati vzdrževati svoje telo. Delovanja ni mogoče zaustaviti, tako kot ne moremo povsem izničiti telesne temperature. Rešitev te dileme je, da »kar največ potegnemo iz slabe kupčije«. Pri negovanju duhovnega znanja potrebujemo pomoč telesa in uma, zato ju moramo vzdrževati, da bi dosegli svoj cilj. Temperature ne smemo nespametno povečati na dvainštirideset stopinj, temveč moramo vzdrževati normalnih sedemintrideset. Veliki modreci in svetniki v Indiji so si to prizadevali doseči z uravnoteženim programom napredovanja v duhovnem in materialnem znanju. Nikoli niso dovolili zlorabe človeškega razuma s čutnim zadovoljevanjem v bolezenskem stanju.
Človekovo čutno zadovoljevanje v njegovem obolelem stanju Vede regulirajo z štirimi »načeli osvoboditve«: religijo, gospodarskim razvojem, čutnim zadovoljevanjem in odrešitvijo, vendar se danes ljudje ne zanimajo niti za religijo niti za odrešitev. Njihov edini smisel življenja je čutno zadovoljevanje, in da bi izpolnili ta smisel, delajo razne načrte za gospodarski razvoj.
Zavedeni ljudje mislijo, da je religija dobra zato, ker prispeva h gospodarskemu razvoju, ta pa je potreben za nabavo predmetov čutnega zadovoljevanja. Da bi zajamčili čutno zadovoljevanje tudi še po smrti oziroma v raju, pa je potrebno ohraniti krog religioznosti itd. Vendar to ni smisel poti odrešitve. Namen religije je v resnici samospoznanje, gospodarski razvoj pa je potreben samo za preživljanje ter da telo ohranimo čilo in zdravo. Človek bi moral vzdrževati zdravo telo in trezen um samo za razvijanje vidye, kar je smisel človeškega življenja. Smisel življenja ni, da delamo kot osli za razvijanje avidye ali čutnega zadovoljevanja.
Pot vidye je najbolj popolno predstavljena v Śrīmad-Bhāgavatamu, ki človeku narekuje, naj življenje izkoristi za poizvedovanje o Absolutni Resnici. Absolutno Resnico spoznavamo korak za korakom kot Brahman, Paramātmo in nazadnje kot Bhagavāna, Božansko Osebnost. Absolutno Resnico spozna človek odprtega uma, ki je pridobil znanje in nenavezanost, izpolnjujoč osemnajst načel Bhagavad-gīte, opisanih v komentarju desete mantre. Pravi namen teh osemnajstih načel je doseči duhovno vdano služenje Božanski Osebnosti. Zato se vsem vrstam ljudi priporoča, da se naučijo umetnosti vdanega služenja Gospodu. Pot, ki nas zanesljivo pripelje do cilja vidye, je opisal Śrī Rūpa Gosvāmī v svoji knjigi Bhakti-rasāmṛta-sindhu (ki smo jo v angleščini predstavili pod naslovom The Nectar of Devotion). Negovanje vidye je povzeto v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.14) z naslednjimi besedami:
tasmād ekena manasā
bhagavān sātvatāṁ patiḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
dhyeyaḥ pūjyaś ca nityadā
»Zato moramo nenehno poslušati o svojem zaščitniku, Božanski Osebnosti, Ga slaviti, se Ga spominjati in Ga častiti.«
Če religija, gospodarski razvoj in čutno zadovoljevanje niso namenjeni negovanju vdanega služenja Gospodu, so v resnici le različne oblike avidye, o čemer bo govor v naslednjih mantrah.