4. poglavje – ZMERNOST V YOGI

Šesto poglavje Bhagavad-gīte govori o sistemu dhyāna-yoge oziroma o meditacijskem sistemu aṣṭāṅga-yoge. Jñāna-yoga je filozofski proces analiziranja, s katerim določimo, kaj je Brahman in kaj ne. Znan je kot proces neti neti oziroma »ne to, ne ono«. Na začetku Vedānta-sūtre je rečeno janmādy asya yataḥ: »Vrhovni Brahman, Absolutna Resnica, je tisto, iz česar vse izhaja.« V jñāna-yogi moramo s pomočjo tega namiga poskusiti razumeti naravo Absolutne Resnice, iz katere izhaja vse. Njena narava pa je podrobno opisana v Śrīmad-Bhāgavatamu.

V prvem verzu Śrīmad-Bhāgavatama je rečeno:

oṁ namo bhagavate vāsudevāya
janmādy asya yato 'nvayād itarataś cārtheṣv abhijñaḥ svarāṭ
tene brahma hṛdā ya ādi-kavaye muhyanti yat sūrayaḥ
tejo-vāri-mṛdāṁ yathā vinimayo yatra tri-sargo 'mṛṣā
dhāmnā svena sadā nirasta-kuhakaṁ satyaṁ paraṁ dhīmahi

»O moj Gospod Śrī Kṛṣṇa, Vasudevov sin, o vseprežemajoča Božanska Osebnost, priklanjam se Ti z velikim spoštovanjem. Meditiram o Gospodu Śrī Kṛṣṇi, saj je On Absolutna Resnica in pravzrok vseh vzrokov ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja pojavnih vesolj. Neposredno in posredno se zaveda vseh pojavnosti in je neodvisen, saj ni višjega vzroka od Njega. On je tisti, ki je na začetku prenesel vedsko znanje v srce prvega živega bitja, Brahmājīja. S Svojo iluzijo zavaja celo velike modrece in polbogove, tako kot človeka zbega iluzorna vizija vode v ognju ali zemlje na vodi. Samo po Njegovi zaslugi so materialna vesolja, ki se začasno pojavijo ob reakcijah treh guṇ narave, videti resnična, čeprav so nestvarna. Zato meditiram o Njem, o Gospodu Śrī Kṛṣṇi, ki večno živi v transcendentalnem prebivališču, vekomaj osvobojenem iluzornih predstav materialnega sveta. Meditiram o Njem, saj je On Absolutna Resnica.«

Śrīmad-Bhāgavatam že na samem začetku oznanja, da ima Śrī Kṛṣṇa, Absolutna Resnica, zavest. Ni mrtev ali prazen. Kakšna pa je narava Njegove zavesti? Anvayād itarataś cārtheṣu: »Posredno in neposredno se zaveda vseh pojavnosti.« Vsa živa bitja se zavedajo stvari do neke mere, ne popolnoma. Lahko rečem: »To je moja glava,« če pa me kdo vpraša: »Ali veš, koliko las imaš na glavi?« mu ne morem odgovoriti. Tako znanje seveda ni transcendentalno, ampak v Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da Vrhovna Absolutna Resnica ve vse, neposredno in posredno. Jaz na primer vem, da jem, ne poznam pa zapletenosti presnavljanja – kako telo hrano prebavi, kako kri teče po žilah itd. Zavedam se, da telo deluje, ne vem pa, kako ti procesi vsi hkrati dovršeno potekajo. Vzrok za to je moje omejeno znanje.

Bog je po definiciji tisti, ki ve vse. Ve, kaj se dogaja v slehernem kotičku Njegovega stvarstva. Zato Śrīmad-Bhāgavatam že od samega začetka razlaga, da je Vrhovna Resnica, iz katere vse izhaja, vrhovno zavestna (abhijñaḥ). Kdo bi lahko razmišljal: »Če je Absolutna Resnica tako močna, modra in zavedajoča, je to znanje gotovo dobila od podobnega bitja.« Vendar pa to ni res. Če Bog dobi znanje od koga drugega, potem ni Bog. On je svarāṭ ali neodvisen in ima avtomatično vse znanje.

Śrīmad-Bhāgavatam je dovršena kombinacija sistemov jñāna-yoge in bhakti-yoge, saj podrobno razlaga naravo Najvišjega Bitja, iz katerega vse izhaja. Kdor izvaja sistem jñāna-yoge, poskuša na filozofski način razumeti naravo Absolutne Resnice. Cilj bhakti-yoge je isti, metodologija pa je nekoliko drugačna. Medtem ko jñānī poskuša filozofsko osredotočiti um na Vsevišnjega, Mu bhakta preprosto služi in Gospod se mu razodene. Metoda jñāne je vzpenjajoči proces, metoda bhakti pa sestopajoči proces. V temni noči se lahko poskusimo vzpeti do sončne svetlobe z veliko raketo, pri sestopajočem procesu pa samo počakamo na sončni vzhod in potem takoj vse razumemo.

Pri vzpenjajočem procesu poskušamo Vsevišnjega doseči z lastnim prizadevanjem, z induktivno metodo. Z indukcijo lahko proučimo na tisoče ljudi in poskusimo ugotoviti, ali je človek smrten ali ne. Za to bomo seveda potrebovali veliko časa. Če pa od višje avtoritete sprejmemo dejstvo, da so vsi ljudje smrtni, imamo takoj popolno znanje. V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.14.29) je rečeno: »Dragi moj Gospod, kdor je dobil vsaj malo Tvoje milosti, Te lahko zelo hitro spozna. Kdor pa Te poskuša razumeti s vzpenjajočim procesom, lahko spekulira na milijone let, pa Te kljub temu ne bo nikoli razumel.«

Spekulativno umovanje nas bo pripeljalo samo do razočaranja in zmedenosti in sklenili bomo: »Ah, Bog je nič.« Če je nič, kako da potem iz Njega izhaja toliko oblik? Vedānta-sūtra pravi (janmādy asya yataḥ): »Vse izhaja iz Vsevišnjega.« Le-ta zato ne more biti nič. Proučiti moramo, kako iz Njega izhaja toliko oblik, toliko neskončno majhnih živih bitij. Tudi to je razloženo v Vedānta-sūtri, študiji najvišjega znanja. Beseda veda pomeni »znanje«, anta pa »najvišje«. Najvišje znanje je znanje o Vsevišnjem Gospodu.

Kako je mogoče razumeti Kṛṣṇovo obliko? Rečeno je, da Bog nima oči, udov in čutov, kakršne imamo mi. Kako naj potem razumemo Njegove transcendentalne čute in obliko? S spekulativnim umovanjem to ni mogoče. Samo služiti Mu moramo; potem se nam bo razodel. V desetem poglavju Bhagavad-gīte (10.11) Kṛṣṇa sam pravi:

teṣām evānukampārtham
aham ajñāna-jaṁ tamaḥ
nāśayāmy ātma-bhāva-stho
jñāna-dīpena bhāsvatā

»Da bi jim izkazal posebno milost, Jaz, ki prebivam v njihovih srcih, z bleščečo svetilko znanja uničim temo, porojeno iz nevednosti.« Kṛṣṇa je v nas in če Ga s procesom vdanega služenja iskreno iščemo, se nam razodene.

V osemnajstem poglavju Bhagavad-gīte (18.55) je rečeno:

bhaktyā mām abhijānāti
yāvān yaś cāsmi tattvataḥ
tato māṁ tattvato jñātvā
viśate tad-anantaram

»Človek lahko razume Vsevišnjo Božansko Osebnost, kakršna je, samo z vdanim služenjem. Kdor je po zaslugi vdanosti popolnoma zavesten Vsevišnjega Gospoda, pa lahko vstopi v Božje kraljestvo.« Boga moramo torej spoznati z bhakti-yogo, to se pravi z metodo śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ – s poslušanjem in petjem o Viṣṇuju. To je začetek bhakti-yoge. Če samo iskreno in ponižno poslušamo, bomo spoznali Kṛṣṇo. Kṛṣṇa se nam bo razodel. Śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ smaraṇaṁ pāda-sevanam arcanaṁ vandanaṁ dāsyam. V sistemu bhakti-yoge je devet različnih postopkov – vandanam, posvečanje molitev, je prav tako bhakti; śravaṇaṁ je poslušanje o Kṛṣṇi iz Bhagavad-gīte, Śrīmad-Bhāgavatama in drugih śāster; kīrtanam je opevanje Njegove slave, petje Hare Kṛṣṇa mantre. To je začetek procesa bhakti-yoge. Śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ. Vse je Viṣṇu; On je tudi predmet meditacije. Brez Viṣṇuja ni bhakti. Kṛṣṇa je izvorna oblika Viṣṇuja (kṛṣṇas tu bhagavān svayam: »Kṛṣṇa je izvorna oblika Vsevišnje Božanske Osebnosti«). Če izvajamo bhakti-yogo, lahko razumemo Vsevišnjega in vsi dvomi izginejo.

Proces aṣṭāṅga-yoge je zelo podrobno opisan v šestem poglavju Bhagavad-gīte (6.13-14):

samaṁ kāya-śiro-grīvaṁ
dhārayann acalaṁ sthiraḥ
samprekṣya nāsikāgraṁ svaṁ
diśaś cānavalokayan

praśāntātmā vigata-bhīr
brahmacāri-vrate sthitaḥ
manaḥ saṁyamya mac-citto
yukta āsīta mat-paraḥ

»Yogī mora sedeti vzravnano, s telesom, vratom in glavo v ravni črti in neprestano zreti v vrh nosu. Tako mora z nevznemirjenim, obvladanim umom, neustrašen in popolnoma spolno vzdržan, v srcu meditirati o Meni in Me izbrati za končni cilj življenja.« Gojiti yogo ne pomeni iti na predavanje, plačati vstopnino in telovaditi, potem pa se vrniti domov ter piti, kaditi in se vdajati spolnosti. Tako yogo gojijo društva prevarantov in prevaranih. Vrhovna avtoriteta, sam Śrī Kṛṣṇa, tukaj opisuje avtoritativen sistem yoge. Ali obstaja boljši yogī od Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti? On pravi, da moramo sami oditi na sveto mesto, sesti vzravnano, s telesom, vratom in glavo v ravni črti ter neprestano zreti v vrh nosu. Zakaj? Ta metoda nam pomaga osredotočiti um. To je edini razlog. Pravi namen yoge pa je zmeraj se zavedati, da je Gospod Kṛṣṇa v nas.

Če sedimo, meditiramo in zremo v vrh nosu, obstaja nevarnost, da bomo zaspali. Videl sem mnogo lažnih meditatorjev, ki so tako sedeli in smrčali. Ko zapremo oči, je naravno, da začutimo zaspanost; zato je priporočeno, da imamo oči na pol odprte. Rečeno je, da moramo gledati v vrh nosu. Če tako usmerimo pogled, bo um gotovo obvladan in nevznemirjen. V Indiji gre yogī pogosto v džunglo, da bi meditiral na samem. Ampak v džungli lahko ob najmanjšem šumu pomisli, da se mu približuje tiger ali kača. Tako se lahko njegov um vznemiri; zato je izrecno rečeno, da mora biti yogī neustrašen. Za yoga-āsano je posebej priporočena jelenja koža, katere značilnost je, da odganja kače. Yogīja, ki sede na tako kožo, kače ne bodo vznemirjale.

Yogī mora biti tudi popolnoma spolno vzdržan. Kdor se vdaja spolnosti, se ne more zbrati. Za umiritev uma je priporočena brahmacarya, popoln celibat. Kdor živi v celibatu, neguje odločnost. Praktičen primer človeka s tako odločnostjo je Mahatma Gandhi, ki je bil odločen, da se s politiko nenasilja upre močnemu britanskemu imperiju. Takrat je bila Indija podložna Britancem in ljudje niso imeli orožja. Britanci so bili močnejši in so zlahka zatrli vsako nasilno revolucijo, ki so jo ljudje začeli. Zato se je Gandhi zatekel k nenasilju in nesodelovanju. »Ne bom se boril z Britanci,« je izjavil, »in tudi če odgovorijo z nasiljem, bom ostal nenasilen. Tako bom pridobil simpatije po vsem svetu.« Za tako politiko je potrebna velika odločnost; Gandhi je bil zelo odločen, ker je bil brahmacārī. Čeprav je imel otroke in ženo, se je pri šestintridesetih letih odpovedal spolnosti. Spolna vzdržnost mu je dala odločnost in sposobnost voditi državo ter pregnati Britance iz Indije.

Kdor se vzdržuje spolnosti, je zelo odločen in močan. Nič drugega mu ni treba storiti. To je skrivnost, ki je ljudje ne poznajo. Če želite delovati z odločnostjo, morate biti spolno vzdržni. Pri nobenem procesu – naj bo to haṭha-yoga, bhakti-yoga, jñāna-yoga ali kakšen drug proces – vdajanje spolnosti ni dovoljeno. Spolno občevanje je dovoljeno samo družinskim ljudem, ki želijo spočeti dobre otroke in jih vzgojiti v zavesti Kṛṣṇe. Spolnost ni namenjena čutnemu uživanju, čeprav jo užitek naravno spremlja. Čemu bi kdo prevzel odgovornost spočenjanja otrok, če ne bi bilo v spolnosti užitka? To je skrivnost tega naravnega daru, ki pa ga ne smemo zlorabiti. To so skrivnosti življenja. Kdor pa se v imenu yoge vdaja spolnosti, samo trati čas. Če vam kdo reče, da se lahko neomejeno vdajate spolnosti in obenem postanete yogī, vas hoče prevarati. Če vam lažni guru reče, da mu v zameno za neko mantro daste denar in da potem lahko greste in počnete vse vrste nesmislov, vas samo vara. Ker želimo nekaj vzvišenega dobiti poceni, se postavimo v položaj, v katerem nas prevarajo. To pomeni, da pravzaprav želimo biti prevarani. Če želimo kaj dragocenega, moramo plačati. Ne moremo pričakovati, da bomo v draguljarni za samo deset centov dobili najdragocenejši dragulj. Ne, zanj moramo odšteti veliko denarja. Če želimo postati popolni yogīji, moramo prav tako plačati – s spolno vzdržnostjo. Popolnost yoge ni otročarija; Bhagavad-gītā nas poučuje, da bomo, če poskusimo iz yoge narediti otročjo igro, prevarani. Mnogi prevaranti čakajo na nas. Čakajo, kdaj nam bodo lahko vzeli denar, nas pustili brez vsega in odšli. Toda Śrī Kṛṣṇa je v Bhagavad-gīti izjavil, da mora biti yogī popolnoma spolno vzdržan in v srcu meditirati o Njem. To je prava meditacija.

Kṛṣṇa ne priporoča meditacije o praznini. Izrecno pravi: »Meditiraj o Meni.« Viṣṇu-mūrti je v našem srcu, meditiranje o Njem pa je predmet yoge. Ta sistem sāṅkhya-yoge je prvi gojil Gospod Kapiladeva, inkarnacija Boga. Kdor vzravnano sedi, neprestano zre v vrh nosu, obvladuje um in se vzdržuje spolnosti, bo um lahko osredotočil na viṣṇu-mūrti v srcu. Kadar govorimo o obliki Viṣṇuja oziroma viṣṇu-mūrtiju, mislimo na Śrī Kṛṣṇo.

V gibanju za zavest Kṛṣṇe meditiramo neposredno o Śrī Kṛṣṇi. To je proces praktične meditacije. Člani tega gibanja osredotočajo um na Kṛṣṇo, ne glede na to, kaj delajo. Kadar na vrtu okopavajo zemljo, razmišljajo: »Vzgajamo čudovite vrtnice, ki jih bomo darovali Kṛṣṇi.« Kadar kuhajo, zmeraj razmišljajo: »Pripravljamo okusno hrano, ki jo bomo darovali Kṛṣṇi.« Tudi petje in plesanje v templju sta obliki meditacije o Kṛṣṇi. Člani gibanja za zavest Kṛṣṇe so torej popolni yogīji, saj meditirajo o Kṛṣṇi štiriindvajset ur na dan. Tukaj poučujemo popoln sistem yoge, ki ne temelji na naših kapricah, pač pa na avtoriteti Bhagavad-gīte. Ničesar si nismo izmislili. Verzi Bhagavad-gīte so vsem na vpogled. Dejavnosti bhakti-yogījev v tem gibanju so organizirane tako, da ne morejo delati nič drugega, kakor neprestano misliti o Kṛṣṇi. »V srcu meditiraj o Meni in Me izberi za končni cilj življenja,« pravi Śrī Kṛṣṇa. To je popoln sistem yoge. Kdor ga goji, pa se pripravlja na odhod na Kṛṣṇaloko:

yuñjann evaṁ sadātmānaṁ
yogī niyata-mānasaḥ
śāntiṁ nirvāṇa-paramāṁ
mat-saṁsthām adhigacchati

»Mistični transcendentalist, ki ima reguliran um in tako neprestano obvladuje telo, um in dejanja, konča materialni obstoj in doseže Božje kraljestvo.« (Bg. 6.15)

V tem verzu je rečeno śāntiṁ nirvāṇa-paramām. To pomeni, da mir dosežemo z nirvāṇa-paramām ali opustitvijo materialnih dejavnosti. Nirvāṇa se ne nanaša na praznino, pač pa na prenehanje materialističnih dejavnosti. Kdor ne opravi z njimi, nikakor ne more doseči miru. Ko je Hiraṇyakaśipu vprašal svojega petletnega sina Prahlādo Mahārājo: »Moj dragi sin, katera je najboljša stvar, ki si se je do zdaj naučil?« je Prahlāda takoj odvrnil – tat sādhu manye 'sura-varya dehināṁ sadā samudvigna-dhiyām asad-grahāt: »Dragi moj oče, o največji med demoni, materialisti so zmeraj polni tesnobe, saj so sprejeli minljivo za resnično.« Beseda asad-grahāt je pomembna, saj izraža, da materialisti zmeraj hrepenijo po minljivih stvareh. V zgodovini je veliko primerov tega. Gospod Kennedy je bil zelo bogat človek, ki je hotel postati predsednik in je porabil ogromno denarja, da bi dosegel ta vzvišeni položaj. Čeprav je imel lepo ženo, otroke in predsedniško mesto, je bilo v hipu vsega konec. V materialnem svetu ljudje zmeraj poskušajo dobiti minljive stvari. Na žalost se ne spametujejo in ne pomislijo: »Jaz sem večen. Duhovna duša sem. Zakaj se ženem za minljivimi stvarmi?«

Neprestano iščemo telesno udobje in ne pomislimo: »Danes, jutri ali pa čez sto let bo telesa konec, jaz sam pa sem duhovna duša, ki ne pozna niti rojstva niti smrti. Kaj je torej moja prava funkcija?« Na materialni ravni opravljamo samo telesne funkcije. Zato Prahlāda Mahārāja pravi, da so ljudje polni tesnobe, saj je cilj vsega njihovega delovanja dobiti in si lastiti minljive stvari. Ljudje, štirinožne živali, ptice in vsa druga živa bitja so zmeraj polni tesnobe; to je materialistična bolezen. Kako lahko dosežemo mir, če smo zmeraj polni tesnobe? Ljudje živijo v zelo lepih hišah, pred katerimi pa visi napis: »Pozor, hud pes!« ali pa »Prehod prepovedan«. To pomeni, da se kljub udobnemu življenju bojijo, da jih bo nekdo nadlegoval. Ko sedijo v pisarnah in služijo veliko denarja, so zmeraj v skrbeh: »Oh, upam, da ne bom izgubil tega položaja.« Američani so zelo bogati, vendar morajo zaradi tega imeti veliko vojsko. Kdo je torej brez tesnobe? Če hočemo mir in biti brez tesnobe, moramo priti k zavesti Kṛṣṇe. Druge možnosti ni.

Da bi dosegli mir, moramo meditirati o Kṛṣṇi, saj lahko tako obvladamo telo. Prvi telesni organ, ki ga moramo obvladati, je jezik, naslednji pa so spolni organi. Če obvladamo ta dva, je obvladano celo telo. Ko s petjem svetih imen in uživanjem kṛṣṇa-prasāde obvladamo jezik, s tem obvladamo tudi trebuh in spolne organe. Obvladovati telo in um je pravzaprav zelo preprosto. Ko je um osredotočen na Kṛṣṇo in nima drugega dela, je avtomatično obvladan. Središče delovanja mora biti zmeraj delo za Kṛṣṇo – vrtnarjenje, tipkanje, kuhanje, čiščenje, kar koli. Če s telesom, umom in dejanji služimo Kṛṣṇi, dosežemo vrhovno nirvāṇo, ki je v Kṛṣṇi. Vse je v Kṛṣṇi; zato zunaj zavesti Kṛṣṇe ne moremo najti miru.

Končni cilj yoge je jasno razložen. Yoga ni namenjena pridobivanju materialnih dobrin; njen namen je omogočiti človeku, da konča materialno bivanje. Materialne dobrine dobivamo, dokler jih potrebujemo, vendar to ne reši življenjskih problemov. Potoval sem po svetu in mislim, da imajo fantje in dekleta tukaj na zahodu največ materialnih dobrin. Ali to pomeni, da so dosegli mir? Ali lahko kdor koli reče, da je popolnoma miren? Če je tako, zakaj je potem mladina na zahodu tako nezadovoljna in zmedena?

Dokler izkoriščamo yogo za pridobivanje materialnih dobrin, ni govora o miru. Izvajati jo moramo samo zato, da bi razumeli Kṛṣṇo. Namenjena je ponovni vzpostavitvi izgubljenega odnosa z Njim. Po navadi se ljudje včlanijo v društvo za vadbo yoge zato, da bi izboljšali zdravje ali shujšali. Ljudje v bogatih državah jedo preveč in se redijo, potem pa lažnim učiteljem yoge plačujejo astronomske cene, da bi z nenaravno telovadbo shujšali. Ne razumejo, da se nikoli ne bodo zredili, če bodo jedli zelenjavo, sadje in žito. Zredijo se, ker so požrešni in jedo meso. Potem trpijo zaradi prevelike teže, sladkorne bolezni, srčnih napadov itd. Tiste, ki ne jedo dovolj, pa napade tuberkuloza. Potrebna je torej zmernost; pri prehrani to pomeni, da jemo samo toliko, kolikor potrebujemo za preživetje. Če jemo več ali manj, zbolimo. To je pojasnjeno v naslednjih dveh verzih:

nāty-aśnatas tu yogo 'sti
na caikāntam anaśnataḥ
na cāti-svapna-śīlasya
jāgrato naiva cārjuna

»O Arjuna, kdor jé preveč ali premalo in spi preveč ali pa premalo, ne more postati yogī.« (Bg. 6.16)

yuktāhāra-vihārasya
yukta-ceṣṭasya karmasu
yukta-svapnāvabodhasya
yogo bhavati duḥkha-hā

»Kdor je zmeren pri jedi, spanju, razvedrilu in delu, lahko z yogo ublaži materialno trpljenje.« (Bg. 6.17) To ne pomeni, da moramo stradati. Da bi telo lahko delalo, moramo jesti. Mi jemo samo kṛṣṇa-prasādo. Če lahko brez težav pojeste pet kilogramov hrane dnevno, potem jejte, če pa pojeste toliko hrane iz požrešnosti ali lakomnosti, boste trpeli.

Vidimo torej, da so vse te dejavnosti tudi v gibanju za zavest Kṛṣṇe, le da so poduhovljene. Končati materialno bivanje ne pomeni vstopiti v »praznino«, ki je samo mit in je ni nikjer v Gospodovem stvarstvu. Jaz nisem praznina, temveč duhovna duša. Kako bi se moje telo razvijalo, če bi bil praznina? Kje je ta »praznina«? Če v zemljo posejemo seme, bo zraslo v rastlino ali v veliko drevo. Oče vbrizga seme v maternico in telo raste kakor drevo. Kje je praznina? V štirinajstem poglavju Bhagavad-gīte (14.4) Śrī Kṛṣṇa pravi:

sarva-yoniṣu kaunteya
mūrtayaḥ sambhavanti yāḥ
tāsāṁ brahma mahad yonir
ahaṁ bīja-pradaḥ pitā

»O Kuntījin sin, vedi, da vse vrste življenja zaživijo z rojstvom v materialni naravi in da sem jaz oče, dajalec semena.« Prvotno prihaja seme od Kṛṣṇe, ki ga položi v maternico materialne narave in tako se porodijo mnoga živa bitja. Kdo lahko to zanika? Kako bi se lahko razvilo telo, če je seme obstoja praznina?

Nirvāṇa ne pomeni, da naše bivanje postane prazno. Mi nismo prazni. Nirvāṇa pomeni napraviti konec bednemu, materialnemu, pogojenemu telesu in ga zamenjati za duhovno telo. To se zgodi, ko vstopimo v Božje kraljestvo, ki je opisano v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.6):

na tad bhāsayate sūryo
na śaśāṅko na pāvakaḥ
yad gatvā na nivartante
tad dhāma paramaṁ mama

»Mojega prebivališča ne razsvetljujejo niti sonce niti mesec, niti ogenj niti elektrika. Kdor ga doseže, se nikoli več ne vrne v materialni svet.«

Nikjer v Gospodovem stvarstvu torej ni praznine. Vsi planeti v duhovnem svetu so samorazsvetljeni kakor sonce. Božje kraljestvo se razprostira povsod, duhovno nebo in planeti v njem pa so vsi paraṁ dhāma ali višja prebivališča. Kot smo že rekli, tam ni potrebe po sončni svetlobi, mesečini in elektriki. Takega mesta v tem vesolju ne najdemo. Z vesoljsko ladjo lahko odpotujemo zelo daleč, ampak mesta brez sončne svetlobe ne bomo našli, saj se ta širi povsod in prežema vse vesolje. Mesto, na katerem ni sončne svetlobe, mesečine in elektrike, je torej onstran materialnega neba. Tam je duhovna narava. Pravzaprav ne vemo ničesar o materialni naravi – niti tega, kako je nastala – kako lahko potem vemo kar koli o duhovni naravi, ki je onstran materialne? Znanje o njej moramo dobiti od Kṛṣṇe, ki v njej prebiva, sicer bomo ostali nevedni.

Bhagavad-gītā vsebuje podatke o duhovnem nebu. Kako lahko razumemo nekaj, kar je za nas nedoumljivo? Naši čuti so zelo nepopolni. Kako naj z njimi pridobimo znanje? Samo poslušati moramo in ga sprejeti. Kako bomo izvedeli, kdo je naš oče, če ne sprejmemo materine besede? Ona reče: »Tukaj je tvoj oče,« in to moramo sprejeti. S poizvedovanjem ali s poskusi ne moremo ugotoviti, kdo je naš oče. To ni pravi način. Podobno moramo, če bi radi spoznali duhovno nebo, Božje kraljestvo, poslušati avtoriteto, Vede, ki so kakor mati. Zato se imenujejo tudi veda-mātā, saj je znanje, ki ga vsebujejo, kakor znanje, ki ga dobimo od matere. Da bi pridobili transcendentalno znanje, moramo verjeti Vedam. Ne moremo ga pridobiti s poskusi, saj imamo nepopolne čute.

Sam Gospod tukaj jasno pravi (śāntiṁ nirvāṇa-paramāṁ mat-saṁsthām adhigacchati), da lahko vešč yogī, ki dovršeno razume Gospoda Kṛṣṇo, doseže pravi mir in na koncu vstopi v Gospodovo vrhovno prebivališče po imenu Kṛṣṇaloka ali Goloka Vṛndāvana. V Brahma-saṁhiti je jasno rečeno (goloka eva nivasaty akhilātma-bhūtaḥ), da je Gospod, čeprav je zmeraj v Svojem prebivališču Goloki, po zaslugi Svojih višjih duhovnih energij tudi vseprežemajoči Brahman in lokalizirana Paramātma. Ljudje včasih vprašajo: »Če je Kṛṣṇa v Goloki Vṛndāvani, kako je lahko hkrati tudi v vašem templju?« Da bi to razumeli, se moramo nujno učiti od avtorizirane matere, veda-māte. V Brahma-saṁhiti je rečeno, da Gospod živi povsod, ne le v Svojem prebivališču, Goloki Vṛndāvani: goloka eva nivasaty akhilātma-bhūtaḥ. On je kakor sonce, ki je na milijone milj stran, pa je kljub temu tudi v tej sobi.

Kdor je zaposlen v zavesti Kṛṣṇe, je popoln yogī, saj zmeraj razmišlja o Kṛṣṇovih dejanjih. Sa vai manaḥ kṛṣṇa-padāravindayoḥ. Iz Ved zvemo tudi – tam eva viditvāti mṛtyum eti: »Pot rojstva in smrti lahko premagamo samo z razumevanjem Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe.« Popolnost yoge je osvoboditev od materialnega obstoja, ne pa čarovniško žonglerstvo ali telovadne spretnosti, s katerimi bi radi preslepili nedolžne ljudi.

V sistemu yoge je potrebna zmernost. Zato je rečeno, da ne smemo jesti preveč ali premalo, spati preveč ali premalo niti delati preveč ali premalo. Jesti, spati in delati moramo zato, ker za gojenje sistema yoge potrebujemo materialno telo, s katerim lahko na najboljši možni način izkoristimo slabo kupčijo. Materialno telo je namreč vir vseh nadlog. Duhovna duša ne doživlja nadlog. Normalno stanje živega bitja je zdravo, duhovno življenje. Nadloge in bolezni se pojavijo zaradi infekcijske klice. Materialni obstoj je torej na neki način obolelo stanje duše. Kaj pa je bolezen? Odgovor ni velika skrivnost. Bolezen je materialno telo, ki mi v resnici ni namenjeno. Lahko je »moje« telo, vendar je le simptom obolelega stanja. S telesom se nikakor ne smem istiti, kakor se ne istim s svojo obleko. Po svetu hodimo različno oblečeni: kot rdeči, rjavi, beli, črni, rumeni, kot Indijci, Američani, hindujci, muslimani, kristjani. Vse te označbe niso značilnosti našega pravega položaja, temveč našega obolelega stanja. Namen sistema yoge je, da nas znova poveže z Vsevišnjim in tako ozdravi to bolezen.

Kakor je za prst naravno, da je povezan s telesom kot njegov sestavni del, je za nas naravno, da smo povezani z Vsevišnjim kot Njegovi sestavni delci. Če je prst ločen od telesa, nima nobene vrednosti, če je povezan z njim, pa je neprecenljiv. Zdaj nas od Boga loči materialna pogojenost. Pravzaprav ni pravilno reči, da smo ločeni, saj povezava zmeraj obstaja. Bog nas zmeraj oskrbuje z vsem, kar potrebujemo. Ker nič ne more obstajati brez Kṛṣṇe, ne moremo biti ločeni od Njega. Bolje je reči, da smo pozabili, da smo povezani z Njim. Zaradi pozabljivosti smo prišli med zapornike vesolja. Vlada skrbi tudi za zapornike, vendar jih loči od drugih državljanov. Od Kṛṣṇe smo ločeni zato, ker opravljamo številne nesmiselne dejavnosti, namesto da bi čute uporabili za opravljanje dolžnosti v zavesti Kṛṣṇe.

Namesto da bi razmišljali: »Jaz sem večni sluga Boga, Kṛṣṇe,« razmišljamo: »Jaz sem sluga družbe, države, moža, žene, psa ali česar koli že.« To je pozabljivost. Kako je prišlo do nje? Vzrok vseh zmotnih predstav je telo. Kdor se je rodil v Ameriki, misli, da je Američan. Vsaka družba uči državljane razmišljati na ta način. Ker človek misli, da je Američan, mu lahko ameriška vlada reče: »Pridi in se bojuj. Daj življenje za domovino.« Vse to je posledica telesnega nazora; pameten človek se mora zato zavedati, da trpi nadloge zaradi telesa in da s svojimi dejavnostmi ne sme življenje za življenjem vztrajati v zaporu materialnega telesa. Padma Purāṇa pravi, da obstaja 8.400.000 življenjskih vrst, ki pa so le različne oblike onesnaženja – ne glede na to, ali je telo ameriško, indijsko, pasje, svinjsko ali kakršno koli že. Namen yoge pa je rešiti se te onesnaženosti materialnega telesa. Zato je prvo navodilo yoge: »Ti nisi telo.«

Bhagavad-gītā temelji na tem nauku. Ko je Arjuna v drugem poglavju dejal Śrī Kṛṣṇi: »Ne bom se bojeval,« je Gospod odvrnil: »Z učenimi besedami objokuješ to, kar ni vredno obžalovanja. Modri ne tožijo niti za živim niti za mrtvim.« (Bg. 2.11) Z drugimi besedami, Arjuna je razmišljal na ravni telesa. Da bi se izognil boju s svojimi sorodniki, je hotel zapustiti bojišče. Vsi njegovi koncepti so bili na ravni telesne zavesti. Zato ga je Gospod Śrī Kṛṣṇa, kakor hitro Ga je Arjuna sprejel za duhovnega učitelja, takoj oštel, kakor učitelj ošteje svojega učenca, da bi ga poučil. Śrī Kṛṣṇa je dejal Arjuni: »Govoriš zelo modro, kakor da velilko veš, v resnici pa so to sami nesmisli, saj vse presojaš s stališča telesa.« Po vsem svetu se ljudje predstavljajo za zelo izobražene, za napredne v znanosti, filozofiji, politiki itd., v resnici pa so na telesni ravni.

Mrhovinar se lahko dvigne zelo visoko v nebo – sedem ali osem milj – in čudovito ga je videti, kako leti. Ima oster vid, tako da lahko z velike razdalje razloči stvari. Kaj pa je predmet vseh teh velikih sposobnosti? Truplo, razpadajoča mrhovina. Zanj je popolnost poiskati kos mrhovine in ga pojesti. Mogoče imajo ljudje visoko izobrazbo, ampak kaj je njihov cilj? Čutno uživanje, uživanje materialnega telesa. Z vesoljsko ladjo se lahko dvignejo zelo visoko, ampak s kakšnim namenom? Samo zato, da zadovoljijo čute. To pomeni, da so vsa prizadevanja in visoka izobrazba zgolj na živalski ravni.

Zato moramo najprej vedeti, da je vzrok našega bednega materialnega stanja telo, ki ni trajno. Istimo se z njim, z družino, družbo, državo in mnogimi drugimi stvarmi. In kako dolgo te stvari obstajajo? Niso trajne. Beseda asat pomeni, da bodo nekoč izginile. Asann api kleśada āsa dehaḥ: «Telo je preprosto vzrok tegob in je minljivo.«

Mnogi ljudje pridejo k nam in pravijo: »Svāmījī, moj položaj je tako težaven.« Ko jim povemo, kaj je zdravilo, pa ga ne sprejmejo. To pomeni, da ga hočejo iznajti sami. Zakaj gredo k zdravniku, če se hočejo sami zdraviti? Sprejmejo samo tisto, kar je po njihovem mnenju prijetno.

Čeprav pravimo, da je telo nekoristno in da je oblika onesnaženosti, ne priporočamo, da ga zanemarite. Z avtom se lahko na primer odpeljemo v službo. Mi nismo ta avto, vendar to ne pomeni, da ga smemo zato zanemariti. Zanj moramo skrbeti, da bi nas lahko peljal sem in tja, ne smemo pa postati tako navezani nanj, da ga loščimo vsak dan. Materialno telo je treba uporabiti za gojenje zavesti Kṛṣṇe, zato moramo poskrbeti, da bo čilo in zdravo, ne smemo pa se preveč navezati nanj. To se imenuje yukta-vairāgya. Ne smemo ga zanemariti. Da bi um in telo bila zdrava, se moramo redno kopati ter zmerno jesti in spati. Nekateri pravijo, da se moramo telesu odreči ter uživati mamila in se opijati, ampak to ni proces yoge. Kṛṣṇa nam je dal izvrstna živila – sadje, žito, zelenjavo in mleko – s katerimi lahko skuhamo na stotine in tisoče okusnih jedi in Mu jih darujemo. Potem z uživanjem prasāde zadovoljimo jezik. Ne smemo pa biti požrešni in jesti na ducate samos, sladkih kroglic in rasagul. Ne. Jesti in spati moramo toliko, da bo naše telo zdravo, ne več. Rečeno je:

yuktāhāra-vihārasya
yukta-ceṣṭasya karmasu
yukta-svapnāvabodhasya
yogo bhavati duḥkha-hā

»Kdor je zmeren pri jedi, spanju, razvedrilu in delu, lahko z yogo ublaži materialno trpljenje.« (Bg. 6.17)

Uživanje hrane in spanje moramo resda omejiti, vendar pa tega ne smemo storiti prenaglo in tako tvegati, da zbolimo. Ker so ljudje vajeni jesti požrešno, je zanje predpisan post. Jemo in spimo lahko manj, vendar moramo zaradi duhovnih ciljev ostati zdravi. Jedenja in spanja ne bi smeli zmanjšati prenaglo ali umetno; ko napredujemo, pa naravno ne bomo več čutili bolečin zaradi omejitve teh telesnih procesov. Dober zgled tega je Raghunātha dāsa Gosvāmī. Čeprav je bil sin velikega bogataša, je zapustil dom in se pridružil Gospodu Caitanyi Mahāprabhuju. Ker je bil edinec, ga je imel oče zelo rad. Vedoč, da je sin odšel v Jagannātha Purī, da bi se pridružil Gospodu Caitanyi, je oče za njim poslal štiri služabnike z denarjem. Sprva je Raghunātha sprejemal denar in razmišljal: »Oče mi je poslal ves ta denar. Sprejel ga bom in vse sannyāsīje povabil na pojedino.«

Kmalu pa je nehal prirejati pojedine. Gospod Caitanya Mahāprabhu je potem vprašal svojega tajnika Svarūpo Dāmodaro: »Ne dobivam več Raghunāthovih povabil. Kaj se je zgodilo?«

»Raghunātha ne sprejema več očetovega denarja.«

»Oh, to je zelo dobro,« je dejal Caitanya Mahāprabhu.

»Raghunātha je razmišljal: ›Čeprav sem se odpovedal vsemu, še zmeraj uživam očetov denar. To je hinavsko.‹ Zato je denar zavrnil, služabnike pa poslal nazaj domov.«

»Od česa pa živi?« je vprašal Caitanya Mahāprabhu.

»Stoji na stopnicah Jagannāthovega templja, mimoidoči svečeniki na poti domov pa mu dajo nekaj prasāde. S tem je zadovoljen.«

»To je zelo dobro,« je pripomnil Caitanya Mahāprabhu.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je redno obiskoval tempelj Jagannāthe in je videl Raghunātho stati na stopnicah. Čez nekaj dni pa ga ni bilo več. Zato je Gospod rekel Svojemu tajniku: »Raghunāthe ni več videti na stopnicah templja.«

»Tudi to je opustil,« je pojasnil Svarūpa Dāmodara. »Razmišljal je: ›Tukaj kakor prostitutka čakam, da mi kdo da hrano. To mi ni niti najmanj všeč.‹«

»To je zelo dobro,« je dejal Caitanya Mahāprabhu. »Ampak kaj zdaj jé?«

»Vsak dan zbere nekaj riža, ki ga v kuhinji zavržejo, in ga pojé.«

Da bi ga opogumil, je Caitanya Mahāprabhu nekega dne prišel k njemu na obisk. »Raghunātha,« je dejal Gospod, »slišim, da ješ zelo okusno hrano. Zakaj ne povabiš tudi Mene?«

Čeprav Raghunātha ni odgovoril, je Gospod hitro našel riž in ga začel jesti.

»Dragi Gospod,« je Raghunātha začel moledovati, »prosim Te, ne jej tega. Ni primerno Zate.«

»Ne? Zakaj praviš, da ni primerno Zame? To je prasāda Gospoda Jagannāthe!«

S to zabavo je Gospod Caitanya Mahāprabhu želel odvrniti Raghunātho od razmišljanja, da jé beden, zavržen riž. Ko ga je Gospod tako ohrabril, je Raghunātha dāsa Gosvāmī še zmanjšal dnevno količino hrane. Tako je na koncu jedel samo košček masla vsak drugi dan. Vsak dan pa se je več stokrat priklonil do tal in neprestano pel sveta imena. Saṅkhyā-pūrvaka-nāma-gāna-natibhiḥ kālāvasānī-kṛtau.

Čeprav je to izreden zgled zmanjšanja vseh materialnih potreb, ga ne bi smeli posnemati. Navaden človek ne more oponašati Raghunāthe dāse Gosvāmīja, enega izmed šestih Gosvāmījev, vzvišenih družabnikov samega Gospoda Caitanye Mahāprabhuja. Vsak od šestih Gosvāmījev je pokazal edinstven primer, kako je mogoče napredovati v zavesti Kṛṣṇe, ampak naša dolžnost ni oponašati jih. Moramo le po svojih zmožnostih iti po njihovih stopinjah. Če poskusimo z oponašanjem Raghunāthe dāse Gosvāmīja nemudoma postati kakor on, se nam to prav gotovo ne bo posrečilo, naše napredovanje pa se bo končalo. Zato Gospod pravi, da človek, ki jé preveč ali premalo, nikakor ne more postati yogī.

Zmerno moramo tudi spati. Če smo čili že po petih urah spanja, zakaj bi potem spali deset ur dnevno? Telo zahteva štiri stvari – jedenje, spanje, spolno občevanje in branjenje. Napaka sodobne civilizacije je, da poskuša te potrebe povečati, čeprav bi jih bilo treba v resnici zmanjšati. Ko smo lačni, jejmo, ko smo zaspani, spímo, in naše zdravje bo odlično. Nikogar ne bi smeli umetno posnemati.

Kaj doseže človek, ki živi zmerno?

yadā viniyataṁ cittam
ātmany evāvatiṣṭhate
nispṛhaḥ sarva-kāmebhyo
yukta ity ucyate tadā

»Za yogīja, ki z gojenjem yoge obvlada delovanje svojega uma, se utemelji v transcendenci in nima nobene materialne želje, je rečeno, da je dobro zasidran v yogi.« (Bg. 6.18)

Popolnost yoge je obdržati um v ravnovesju. Z materialnega stališča je to nemogoče. Posveten roman preberete enkrat in ga nočete brati znova, Bhagavad-gīto pa lahko berete štirikrat na dan, pa se je kljub temu ne boste naveličali. Neko ime lahko pojete pol ure, posvetno pesem pa zapojete tri- ali štirikrat, vendar to kaj kmalu postane dolgočasno. Hare Kṛṣṇa pa lahko pojemo dan in noč, ne da bi se naveličali. Zato lahko um obdržimo v ravnovesju samo s pomočjo transcendentalne vibracije. Za človeka, katerega umsko delovanje je tako ustaljeno, je rečeno, da je dosegel yogo.

To stopnjo popolnosti yoge je dosegel kralj Ambarīṣa, ki je vse čute zaposlil s služenjem Gospodu. V Śrīmad-Bhāgavatamu (9.4.18-20) je rečeno:

sa vai manaḥ kṛṣṇa-padāravindayor
vacāṁsi vaikuṇṭha-guṇānuvarṇane
karau harer mandira-mārjanādiṣu
śrutiṁ cakārācyuta-sat-kathodaye

mukunda-liṅgālaya-darśane dṛśau
tad-bhṛtya-gātra-sparśe 'ṅga-saṅgamam
ghrāṇaṁ ca tat-pāda-saroja-saurabhe
śrīmat-tulasyā rasanāṁ tad-arpite

pādau hareḥ kṣetra-padānusarpaṇe
śiro hṛṣīkeśa-padābhivandane
kāmaṁ ca dāsye na tu kāma-kāmyayā
yathottama-śloka-janāśrayā ratiḥ

»Kralj Ambarīṣa je najprej osredotočil um na lotosova stopala Gospoda Kṛṣṇe, potem pa je vse svooje čute enega za drugim zaposlil v Gospodovi službi: z besedami je opisoval Njegove transcendentalne odlike, z rokami je čistil Njegov tempelj, z ušesi je poslušal o Njegovih dejanjih, z očmi je gledal Njegovo transcendentalno obliko, s telesom se je dotikal teles bhakt, s čutilom voha je vonjal dišeče lotose in z jezikom okušal lističe tulasī, ki so bili v templju darovani Gospodu, z glavo se Mu je priklanjal, želje pa je vključil v opravljanje Njegovega poslanstva. Vse te transcendentalne dejavnosti se povsem spodobijo čistemu bhakti.«

To je popolnost yoge, osvobojena vseh materialnih želja. Če je vse, kar želimo, povezano s Kṛṣṇo, potem za materialne želje ni prostora. Vse avtomatično izginejo. Ni nam treba umetno preusmerjati misli. Ker je zavest Kṛṣṇe na duhovni ravni, je v njej vsa popolnost. To je vrhovna yoga, ki je večna, blažena in polna védenja. Zato v njej ni zaskrbljenosti in materialnih ovir.