10. poglavje – POT POPOLNOSTI

mām upetya punar janma
duḥkhālayam aśāśvatam
nāpnuvanti mahātmānaḥ
saṁsiddhiṁ paramāṁ gatāḥ

»Ko dosežejo Mene, se velike duše – yogīji, polni vdanosti – nikoli več ne vrnejo v minljivi svet, ki je poln nadlog, saj dosežejo najvišjo popolnost.« (Bg. 8.15)

Vsevišnji Gospod, stvarnik materialnega sveta, je potrdil, da je ta svet duḥkhālayam, mesto nadlog. Kako ga lahko potem z dozdevnim znanstvenim napredkom spremenimo v udobno mesto? Duḥkha pomeni »beda« oziroma »trpljenje«; pravo trpljenje je rojstvo, starost, bolezen in smrt. Ker teh problemov ne moremo rešiti, smo jih odrinili na stran. Znanstveniki se raje ubadajo z atomskimi bombami in vesoljskimi ladjami. Zakaj ne rešijo pomembnih problemov, zaradi katerih nenehno trpimo? Očitno tega ne zmorejo.

Śrī Kṛṣṇa pa daje v tem verzu rešitev – mām upetya punar janma: »Kdor doseže Mene, se ne vrne več na to mesto, polno nadlog.« Ker so ljudje pod vplivom guṇe nevednosti, žal ne razumejo, da je njihov položaj beden. Živali svojega bednega položaja ne morejo razumeti, saj niso razumne, človek pa je razumna žival in ga lahko uvidi. Žal pa ljudje v tej dobi razum uporabljajo, da bi zadovoljili svoja živalska nagnjenja. Razum moramo uporabiti, da se rešimo iz bednega položaja. Če štiriindvajset ur na dan brez odstopanja delujemo v zavesti Kṛṣṇe, bomo odšli h Kṛṣṇi in se ne bomo znova rodili v tem bednem svetu. Mahātmānaḥ saṁsiddhiṁ paramāṁ gatāḥ: velike duše, ki so dosegle najvišjo popolnost, zavest Kṛṣṇe, so za zmeraj osvobojene nadlog. V tem verzu beseda mahātmā označuje človeka, zavestnega Kṛṣṇe, ki je kvalificiran za vstop v Kṛṣṇovo prebivališče. Ne označuje političnega vodje, kakršen je bil Mahatma Gandhi, temveč veliko dušo, Kṛṣṇovega čistega bhakto.

Ko Kṛṣṇa pravi, da mahātmā vstopi v Njegovo prebivališče, misli na Svoje transcendentalno kraljestvo, Goloko Vṛndāvano. Vṛndāvana, iz katere prihajam jaz, se imenuje Bhauma Vṛndāvana, kar pomeni, da je ista Vṛndāvana sestopila na zemljo. Tako kot je Kṛṣṇa po Svoji notranji energiji sestopil na zemljo, je sestopila tudi Njegova dhāma ali prebivališče. Kadar Kṛṣṇa sestopi na zemljo, se pojavi v deželi Vṛndāvani, ki je zato zelo sveta. Poleg tega ima Kṛṣṇa Svoje prebivališče v duhovnem nebu, imenuje pa se Goloka Vṛndāvana.

Mahātmā se v tem življenju pripravi na vstop v transcendentalno prebivališče. V človeški življenjski obliki lahko najbolje izkoristimo vse ugodnosti materialne narave. Živali tega ne morejo. Te ugodnosti moramo izkoristiti v prizadevanju, da postanemo mahātmā in končamo rojevanje v materialnem svetu, za katerega so značilne trojne nadloge: tiste, ki prizadevajo um in telo, naravne katastrofe ter nadloge, ki jih povzročajo druga živa bitja. Neodvisno od svojega položaja v materialnem svetu se nenehno soočamo z nadlogami. Śrī Kṛṣṇa odkrito pravi, da se jim v materialnem svetu ne moremo izogniti, saj je ta svet ustvarjen za trpljenje. Če ne bi bilo nadlog, ne bi mogli postati zavestni Kṛṣṇe. Spodbudijo nas in nam pomagajo, da se dvignemo do zavesti Kṛṣṇe. Pameten človek ve, da mora zaradi njih proti svoji volji trpeti. Nihče jih noče, ampak biti moramo dovolj razumni, da se vprašamo: »Zakaj so mi vsiljene nadloge?« Ljudje sodobne civilizacije jih žal poskušajo odriniti na stran, misleč: »Zakaj bi trpel? Opil se bom in pozabil na nadloge.« Ampak življenjskih problemov ni mogoče rešiti na umeten način, z opijanjem. Kakor hitro opojno sredstvo preneha delovati, se spet vrnemo na začetek. Nadloge materialnega bivanja lahko rešimo samo z zavestjo Kṛṣṇe. Če zmeraj ostanemo v zavesti Kṛṣṇe, bomo po zapustitvi materialnega telesa odšli na Kṛṣṇov planet. To je najvišja popolnost.

Ljudje pa mogoče porečejo: »Pravite, da je stopiti na Kṛṣṇov planet najvišja popolnost. Mi pa bi radi odšli na luno. Ali ni to popolnost?« Želja po odhodu na višje planete je zmeraj v človekovem umu. Drugo ime za živo bitje je sarva-gata, kar pomeni, da želi potovati vsenaokrog. To je narava živega bitja. Američani, ki imajo denar, gredo pogosto v Indijo, Evropo ali kakšno drugo državo, saj so neradi na enem mestu. To je naša narava, zato želimo oditi na luno ali kamor koli že. Ampak Kṛṣṇa pravi, da bomo tudi na višjih planetih podložni materialnim nadlogam.

ā-brahma-bhuvanāl lokāḥ
punar āvartino 'rjuna
mām upetya tu kaunteya
punar janma na vidyate

»Vsi planeti v materialnem svetu, od najvišjega do najnižjega, so mesta nadlog, na katerih se ponavljata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntījin sin, pa se nikoli več ne rodi.« (Bg. 8.16)

Vesolje je razdeljeno na štirinajst planetnih sistemov (caturdaśa-bhuvana): sedem nižjih in sedem višjih. Zemlja je na sredi. V tem verzu Śrī Kṛṣṇa pravi ā-brahma-bhuvanāl lokāḥ: tudi na najvišjem planetu, Brahmaloki, obstajata rojstvo in smrt. Besedi punar āvartinaḥ pomenita »ponoven povratek« oziroma »ponavljajoče se rojevanje in umiranje«. Telesa menjamo kakor obleko; zapustimo eno telo in vstopimo v drugo.

Vsi planeti so polni živih bitij. Ne mislite, da je naseljena samo zemlja. Živa bitja so tudi na višjih in nižjih planetih. Iz lastnih izkušenj vemo, da na zemlji ni mesta, kjer ne bi bilo živih bitij. Globoko v zemlji bomo našli črve, globoko v vodi veliko vodnih živih bitij, v zraku pa veliko ptic. Zaključiti, da na drugih planetih ni življenja, je nelogično. Prav nasprotno, na drugih planetih je polno živih bitij.

Kakor koli že, Kṛṣṇa pravi, da se rojstvo in smrt ponavljata na vseh planetih, od najvišjega do najnižjega. Kakor v prejšnjem, tudi v tem verzu pravi mām upetya: »Če dosežeš Moj planet, se ti ni treba vrniti v bedni materialni svet.« Da bi Śrī Kṛṣṇa to poudaril, ponavlja, da se oseba, ki doseže Njegovo večno prebivališče, Goloko Vṛndāvano, osvobodi kroga rojstva in smrti in zaživi večno življenje.

Ljudje so dolžni razumeti te probleme in doseči blaženo, večno življenje, polno védenja. V tej dobi so žal pozabili na cilj življenja. Zakaj? Durāśayā ye bahir-artha-māninaḥ (Bhāg. 7.5.31). Ujeli so se v past materialnega blišča – nebotičnikov, velikih tovarn in politike. Ne pomislijo, da v nebotičniku ne bodo mogli živeti večno, ne glede na to, kako velik je. Svojo energijo torej ne smemo tratiti za gradnjo velikih mest, temveč jo moramo uporabiti za dvig do zavesti Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe ni verska dogma ali duhovno razvedrilo, temveč najpomembnejša stvar v življenju.

Ljudje bi radi dosegli višje planete, ker je na njih uživanje tisočkrat večje, življenje pa veliko daljše.

sahasra-yuga-paryantam
ahar yad brahmaṇo viduḥ
rātriṁ yuga-sahasrāntāṁ
te 'ho-rātra-vido janāḥ

»Tisoč dob po človeškem štetju sestavlja en Brahmov dan, enako dolga pa je tudi njegova noč.« (Bg. 8.17)

Trajanje materialnega vesolja je omejeno. Javlja se v ciklusih kalp. Kalpa je Brahmov dan, ki je sestavljen iz tisoč ciklusov štirih yug oziroma dob. Te so satya, tretā, dvāpara in kali. Za satya-yugo, ki traja 1.728.000 let, so značilne krepost, modrost in religioznost. Nevednosti in pregrehe pa skoraj ni. V tretā-yugi, ki traja 1.296.000 let, se pojavi pregreha. V dvāpara-yugi, ki traja 864.000 let, se še dodatno zmanjšata krepost in religioznost, medtem ko se pregrešnost poveča. V zadnji dobi, kali-yugi, ki traja 432.000 let (in se je začela pred pet tisoč leti), pa je prepirov, nevednosti, nereligioznosti in nemoralnosti na pretek, prave kreposti pa skoraj ni. V kali-yugi se pregreha tako poveča, da se ob njenem izteku pojavi sam Vsevišnji Gospod kot Kalki avatāra, uniči demone, reši Svoje bhakte in začne novo satya-yugo. Potem se proces spet začne. Ko se te štiri yuge tisočkrat ponovijo, mine en dan Brahme, boga stvarnika, enako dolga pa je tudi njegova noč. Brahmā živi sto takih »let«, potem pa umre. Po zemeljskem štetju traja teh »sto let« 311 trilijonov 40 milijard zemeljskih let. Po tej številki se zdi Brahmovo življenje fantastično in neskončno, s stališča večnosti pa je kratko kakor blisk. V Vzročnem oceanu se kakor mehurčki v Atlantskem oceanu pojavljajo in izginevajo nešteti Brahme. Brahmā in njegovo stvarstvo sta del materialnega vesolja in se zato nenehno spreminjata.

V materialnem svetu ni niti sam Brahmā osvobojen rojstva, starosti, bolezni in smrti. Ker pa upravlja vesolje in tako neposredno služi Vsevišnjemu Gospodu, takoj doseže osvoboditev. Napredni sannyāsīji napredujejo na Brahmov planet Brahmaloko ali najvišji planet v materialnem vesolju, ki preživi vse rajske planete v višjem predelu planetnega sistema. Pa vendar morajo po zakonih materialne narave Brahmā in vsi prebivalci Brahmaloke po določenem času umreti. Tudi če živimo na milijone in trilijone let, moramo umreti. Smrti se ne moremo izogniti. Po vsem vesolju poteka ustvarjanje in uničevanje, kakor je opisano v naslednjem verzu:

avyaktād vyaktayaḥ sarvāḥ
prabhavanty ahar-āgame
rātry-āgame pralīyante
tatraivāvyakta-saṁjñake

»Na začetku Brahmovega dneva se vsa živa bitja pojavijo iz nepojavnega stanja, zatem, ko se znoči, pa se znova zlijejo z nepojavnim.« (Bg. 8.18)

Če ne odidemo v duhovni svet, ne moremo ubežati rojstvu in smrti, stvarjenju in uničenju. Ko se Brahmov dan konča, vse planetne sisteme zalije voda, ko Brahmā vstane, pa spet nastopi stvarjenje. Beseda ahar pomeni »podnevi«, kar je Brahmovih dvanajst ur. V tem času je materialna pojavnost (vseh planetov) vidna, ko se znoči, pa se potopi v vodo in je uničena. Beseda rātry-āgame pomeni »ko se znoči«. Takrat planetov ni mogoče videti, ker jih preplavi voda. To nenehno spreminjanje je značilnost materialnega sveta.

bhūta-grāmaḥ sa evāyaṁ
bhūtvā bhūtvā pralīyate
rātry-āgame 'vaśaḥ pārtha
prabhavaty ahar-āgame

»Znova in znova s prihodom Brahmovega dne vsa živa bitja zaživijo, s prihodom njegove noči pa so nemočno uničena.« (Bg. 8.19) Čeprav ne želimo opustošenja, je le-to neogibno. Ponoči je vse poplavljeno, ko se zdani, pa voda postopoma odteče. Vidimo, da tri četrtine površja zemeljskega planeta prekriva voda. Počasi se kopno širi in nekega dne ne bo več vode, temveč samo kopno. To je naraven proces.

paras tasmāt tu bhāvo 'nyo
'vyakto 'vyaktāt sanātanaḥ
yaḥ sa sarveṣu bhūteṣu
naśyatsu na vinaśyati

»Vendar obstaja še ena, nepojavna narava, ki je večna in transcendentalna nad pojavno in nepojavno materijo. Vrhovna je in nikoli ni uničena. Ko je vse v tem svetu uničeno, ta del ostane nespremenjen.« (Bg. 8.20)

Izračunati ne moremo niti dolžine in širine tega vesolja, v materialnem svetu pa je na milijone takih vesolj. Nad materialnim svetom je duhovno nebo, kjer so vsi planeti in življenje na njih večni. Materialna pojavnost je samo četrtina vsega stvarstva. Ekāṁśena sthito jagat. Ekāṁśena pomeni »ena četrtina«. Tri četrtine stvarstva so nad materialnim nebom, ki ga obdaja prekrivalo. Slednje se širi na milijone milj in šele ko ga predremo, lahko vstopimo v duhovno nebo, ki je odprto in večno. V tem verzu je rečeno paras tasmāt tu bhāvo 'nyaḥ: »Vendar obstaja še ena narava.« Imamo izkušnjo materialne narave, iz Bhagavad-gīte pa izvemo, da obstaja tudi duhovna narava, ki je transcendentalna in večna. Obe naravi lahko zaznamo že tukaj, v tem svetu. Mi smo spoj materialnega in duhovnega. Sami smo duh in naše telo se premika, dokler smo v njem. Kakor lahko razumemo, da smo spoj dveh narav, moramo razumeti, da je onkraj materialnega vesolja duhovni svet. Duhovna narava je višja, materialna pa nižja, saj se brez duha materija ne more premikati.

Tega ne moremo razumeti s pomočjo eksperimentalnega znanja. S teleskopom lahko vidimo na milijone zvezd, vendar se jim ne moremo približati. Naši čuti so pomanjkljivi, zato duhovne narave, Boga in Njegovega kraljestva ne moremo doumeti z eksperimentalnim znanjem, temveč s poslušanjem Bhagavad-gīte. Drugega načina ni. Če želimo izvedeti, kdo je naš oče, moramo preprosto verjeti materi. Razen nje nam tega nihče ne more povedati. Da bi razumeli Boga in Njegovo naravo, pa moramo verjeti Bhagavad-gīti. O tem ni mogoče eksperimentirati. Ko napredujemo v zavesti Kṛṣṇe, spoznamo Boga in Njegovo naravo. Tedaj dojamemo: »Da, obstajata Bog in duhovno kraljestvo, kamor moram oditi. Tako je! Moram se pripraviti za odhod tja.«

Beseda vyakta pomeni »pojaven«. Materialno vesolje, ki ga vidimo (oziroma delno vidimo) je pojavno. Ponoči lahko vidimo bleščeče zvezde in nešteto planetov. Onkraj te vyakte pa je še ena narava, imenovana avyakta, ki je nepojavna. Ta narava je duhovna in je sanātana, večna. Materialna narava ima začetek in konec, duhovna narava pa nima niti začetka niti konca. Materialno nebo je znotraj prekrivala iz mahat-tattve, materije, ki je kakor oblak. Ob nevihti je videti, da je celo nebo prekrito z oblaki, v resnici pa je oblačen samo neznaten del. Kadar je oblačnih samo nekaj sto kvadratnih kilometrov, se nam zdi, da oblaki prekrivajo celo nebo, ker smo zelo majhni. Kakor hitro pa se oblaki razkadijo, lahko spet vidimo nebo. Kakor oblaki ima začetek in konec tudi prekrivalo iz mahat-tattve, pa tudi materialno telo, ki je del materialne narave. Telo se rodi, raste, nekaj časa obstaja, proizvede nekaj stranskih produktov, oslabi in razpade. Vsaka materialna pojavnost gre skozi teh šest osnovnih preobrazb. Vse, kar obstaja v materialni naravi, na koncu čaka uničenje. Kṛṣṇa pa tukaj pravi, da nad uničljivo, oblaku podobno materialno naravo obstaja višja narava, ki je sanātana ali večna. Yaḥ sa sarveṣu bhūteṣu naśyatsu na vinaśyati. Po uničenju materialne pojavnosti duhovno nebo ostane. To se imenuje avyakto 'vyaktāt.

V drugem spevu Śrīmad-Bhāgavatama najdemo opis duhovnega neba ter njegove narave, značilnosti in prebivalcev. Izvemo tudi, da imajo živa bitja v duhovnem nebu – ki so vsa osvobojena – duhovna letala, s katerimi kakor blisk potujejo po duhovnem nebu. Materialni svet je samo imitacija; vse, kar vidimo tukaj, je samo senca tistega, kar obstaja tam. Je kakor kino, v katerem vidimo samo imitacijo ali senco prave stvari. Materialni svet je samo senca. V Śrīmad-Bhāgavatamu (1.1.1) je rečeno yatra tri-sargo 'mṛṣā: »Iluzorni materialni svet je spoj materije.« V izložbah vidimo lutke, za katere vsak razumen človek ve, da niso. Lahko vidi, da so imitacija. Vse, kar vidimo v materialnem svetu, je mogoče lepo kakor lutka v izložbi, vendar je le imitacija prave lepote, ki jo najdemo v duhovnem svetu. Śrīdhara Svāmī pravi yat satyatayā mithyā sargo 'pi satyavat pratīyate: duhovni svet je resničen, nestvarna materialna pojavnost pa je samo videti resnična. Razumeti moramo, da ni resnično nikoli uničeno in da resničnost pravzaprav pomeni večnost. Zato minljivo materialno zadovoljstvo ni stvarno; resnično zadovoljstvo je v Kṛṣṇi. Kdor hoče resničnost, se ne zanima za senčno zadovoljstvo.

Ko vse v materialnem svetu propade, duhovna narava večno ostane. Cilj človeškega življenja je oditi v to duhovno nebo. Ljudje se žal ne zavedajo njegove stvarnosti. V Śrīmad-Bhāgavatamu (7.5.31) je rečeno na te viduḥ svārtha-gatiṁ hi viṣṇum: ljudje ne poznajo lastnega interesa. Ne vedo, da je človeško življenje namenjeno razumevanju duhovne resničnosti in pripravi na odhod v njo, ne pa zadrževanju v materialnem svetu. O tem nas uči vsa vedska književnost. Tamasi mā jyotir gama: »Ne ostanite v temi. Stopite na svetlo.« V petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.6) je rečeno:

na tad bhāsayate sūryo
na śaśāṅko na pāvakaḥ
yad gatvā na nivartante
tad dhāma paramaṁ mama

»Mojega vrhovnega prebivališča ne razsvetljujejo niti sonce ali mesec niti ogenj ali elektrika. Kdor ga doseže, se nikoli ne vrne v materialni svet.« Materialni svet je po naravi temen in ga na umeten način razsvetljujemo z električnimi lučmi, ognjem in tako dalje; duhovna narava pa je polna luči. Na soncu na primer ni teme; podobno so v duhovnem nebu vsi planeti samorazsvetljeni. Zato tam ni teme niti potrebe po soncu, mesecu ali elektriki. Beseda sūrya pomeni »sonce«, śaśāṅka je »mesec«, pāvaka pa »ogenj« oziroma »elektrika«. Te stvari v duhovnem nebu niso potrebne. Kṛṣṇa tukaj zopet pravi yad gatvā na nivartante tad dhāma paramaṁ mama: »To je Moje vrhovno prebivališče. Kdor ga doseže, se nikoli ne vrne v materialni svet.« Ta izjava se ponavlja skozi vso Bhagavad-gīto, najdemo pa jo tudi v tem osmem poglavju (Bg. 8.21):

avyakto 'kṣara ity uktas
tam āhuḥ paramāṁ gatim
yaṁ prāpya na nivartante
tad dhāma paramaṁ mama

»Kar vedantisti opisujejo kot nepojavno in brezhibno in velja za najvišji cilj, ter tisto mesto, s katerega se oseba, ki ga doseže, nikoli več ne vrne – to je Moje vrhovno prebivališče.« Spet je uporabljena beseda avyakta, ki pomeni »nepojaven«. Beseda akṣara pomeni »tisto, kar ni nikoli uničeno« ali »tisto, kar je brezhibno«. To pomeni, da vrhovno prebivališče ni podložno šestim prej omenjenim preobrazbam, saj je večno.

Ker nas prekriva obleka materialnih čutov, ne moremo videti duhovnega sveta, duhovna narava pa je za nas nedoumljiva. Kljub temu lahko začutimo prisotnost nečesa duhovnega. Celo človek, ki ne ve prav nič o duhovni naravi, jo lahko na neki način začuti. Le v miru se mora zamisliti o svojem telesu: »Kaj sem jaz? Ali sem ta prst? Ali sem telo? Ali sem lasje? Ne, nisem ne to ne ono. Nekaj drugega sem; nisem telo. Nekaj onstran njega sem. Kaj vendar je to? To je duh.« Tako lahko začutimo ali zaznamo prisotnost duhovnega v materiji, kot tudi odsotnost duha v mrtvem telesu. Če opazujemo umirajočega človeka, lahko začutimo, da nekaj zapušča telo, nimamo pa oči, s katerimi bi to lahko videli. To »nekaj« je duh. Njegova prisotnost v telesu je razložena na samem začetku Bhagavad-gīte (2.17):

avināśi tu tad viddhi
yena sarvam idaṁ tatam
vināśam avyayasyāsya
na kaścit kartum arhati

»Vedi, da je to, kar prežema célo telo, neuničljivo. Te neuničljive duše nihče ne more uničiti.« Duhovno bivanje je večno, telo pa ne.

Duhovno ozračje je avyakta, nepojavno. Kako se lahko potem pojavi za nas? Nepojavno spremeni v pojavno ravno proces zavesti Kṛṣṇe. V Padma Purāṇi je rečeno:

ataḥ śrī-kṛṣṇa-nāmādi
na bhaved grāhyam indriyaiḥ
sevonmukhe hi jihvādau
svayam eva sphuraty adaḥ

»S topimi materialnimi čuti ne more nihče razumeti Kṛṣṇe takega, kakršen je. Kṛṣṇa se razodene bhaktam, ko je zadovoljen z njihovim transcendentalnim ljubečim služenjem.« V tem verzu pomeni beseda indriyaiḥ »čuti«. Imamo pet čutil za pridobivanje znanja (oči, ušesa, nos, jezik in kožo) in pet čutil za delovanje (glas, roke, noge, spolne organe in zadnjik). Vseh deset upravlja um. V tem verzu je rečeno, da z omejenimi materialnimi čuti ne moremo razumeti Kṛṣṇovega imena, oblike in tako dalje. Zakaj ne? Kṛṣṇa je popolnoma duhoven in absoluten, zato so tudi Njegovo ime, oblika, lastnosti in osebni predmeti duhovni. Zaradi materialne pogojenosti oziroma sužnjevanja materiji ne moremo razumeti duhovnega, če pojemo Hare Kṛṣṇa, pa se lahko te nevednosti znebimo. Spečega človeka je mogoče prebuditi z zvočno vibracijo. Lahko ga pokličemo: »Hej, čas je, da vstaneš!« On je tako rekoč nezavesten, ampak sluh je tako močan, da lahko z zvočno vibracijo prebudi celo spečega človeka. Našo duhovno zavest je nadvladala materialna pogojenost in zaradi tega spi, vendar jo lahko zopet obudimo s transcendentalno vibracijo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Hare se nanaša na Gospodovo energijo, Kṛṣṇa in Rāma pa na samega Gospoda. Ko pojemo Hare Kṛṣṇa, torej prosimo: »O Gospod, o Gospodova energija, prosim Vaju, sprejmita me.« Naša edina prošnja je: »Prosim Vaju, sprejmita me.« Gospod Caitanya Mahāprabhu nas je učil, da moramo preprosto jokati in prositi Gospoda, naj nas sprejme. Tudi sam Caitanya Mahāprabhu je prosil:

ayi nanda-tanuja kiṅkaraṁ
patitaṁ māṁ viṣame bhavāmbudhau
kṛpayā tava pāda-paṅkaja-
sthita-dhūlī-sadṛśaṁ vicintaya

»O Kṛṣṇa, Nandov sin, na neki način sem padel v ocean nevednosti. Prosim Te, dvigni me in me postavi kot atom k Tvojim lotosovim stopalom.« Za človeka sredi oceana je edino upanje za preživetje, da nekdo pride in ga dvigne iz oceana. Treba ga je dvigniti samo nekaj centimetrov nad vodo in bo takoj občutil olajšanje. Kakor hitro začnemo gojiti zavest Kṛṣṇe, se tudi mi dvignemo in takoj občutimo olajšanje.

O obstoju transcendentalnega ni dvoma. Bhagavad-gīto je izgovoril sam Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa; zato ne bi smeli dvomiti o Njegovih besedah. Edina težava je čutiti in razumeti, kaj nam govori. Razumevanje bomo razvili postopoma, znanje pa nam bo razodeto, če pojemo Hare Kṛṣṇa. S tem preprostim procesom lahko razumemo duhovno kraljestvo, sebe, materialni svet, Boga, naravo svoje pogojenosti, osvoboditev iz materialnega suženjstva in vse drugo. To je ceto-darpaṇa-mārjanam, čiščenje prašnega ogledala nečistega uma.

Imeti moramo vero v Kṛṣṇove besede. Kadar pri letalski družbi Pan American ali Air India kupimo vozovnico, verjamemo, da nas bo pripeljala tja, kamor smo namenjeni. Vero imamo zato, ker je letalska družba avtorizirana. Naša vera ne sme biti slepa; sprejeti moramo, kar je priznano. Bhagavad-gīto v Indiji že na tisoče let priznavajo za avtoriziran sveti spis, pa tudi zunaj Indije je veliko učenjakov, teologov in filozofov, ki imajo Bhagavad-gīto za avtoritativno. Pravijo, da je celo veliki znanstvenik Albert Einstein redno bral Bhagavad-gīto. O njeni avtentičnosti torej ni dvoma.

Ko Gospod Kṛṣṇa pravi, da obstaja vrhovno prebivališče, v katerega lahko odidemo, moramo imeti vero, da tako prebivališče obstaja. Mnogi filozofi menijo, da je duhovno prebivališče brezosebno oziroma prazno. Impersonalisti, kakršni so śaṅkariti in budisti, po navadi govorijo o praznini, Bhagavad-gītā pa nas ne razočara na ta način. Filozofija praznine je ustvarila samo ateizem. Kot duhovna bitja želimo uživati. Ko živo bitje misli, da je njegova prihodnost prazna, poskuša uživati raznolikost materialnega življenja. Impersonalizem vodi k neživljenjskim filozofskim razpravam in navezanosti na materialno uživanje. Lahko uživamo v spekuliranju, ampak od tega ne bomo imeli prave duhovne koristi.

Bhaktiḥ pareśānubhavo viraktir anyatra ca (Bhāg. 11.2.42). Kdor je razvil duh vdanosti, takoj izgubi navezanost na vse vrste materialnega uživanja. Ko se lačen človek naje, takoj občuti zadovoljstvo in reče: »Nočem več jesti. Zadovoljen sem.« Zadovoljstvo je značilnost človeka v zavesti Kṛṣṇe.

brahma-bhūtaḥ prasannātmā
na śocati na kāṅkṣati
samaḥ sarveṣu bhūteṣu
mad-bhaktiṁ labhate parām

»Kdor je tako transcendentalno utemeljen, takoj spozna Vrhovni Brahman in postane popolnoma radosten. Nikoli ne tarna in si ničesar ne želi. Enako je naklonjen vsem živim bitjem. V tem stanju doseže čisto vdano služenje Meni.« (Bg. 18.54)

Kdor je duhovno spoznan, je popolnoma zadovoljen in ne hrepeni več po bežnem materialnem uživanju. V drugem poglavju Bhagavad-gīte (2.59) je rečeno:

viṣayā vinivartante
nirāhārasya dehinaḥ
rasa-varjaṁ raso 'py asya
paraṁ dṛṣṭvā nivartate

»Utelešena duša se lahko vzdrži čutnega uživanja, čeprav ima še zmeraj okus za čutne predmete. Če preneha tako delovati, ker je okusila višji okus, pa se učvrsti v zavesti.« Zdravnik lahko reče bolniku: »Vzdržuj se pri hrani. Ne smeš imeti spolnih odnosov. Ne smeš tega. Ne smeš onega.« Bolnik mora upoštevati veliko prepovedi, v sebi pa razmišlja: »Če bi le lahko dobil te stvari, bi bil srečen.« Želje ostanejo v njem. Kdor pa se utemelji v zavesti Kṛṣṇe, je v sebi tako močan, da želja ne občuti. Vzdržen ni zaradi spolne nezmožnosti, temveč zato, ker si spolnosti ne želi. To je duhovno življenje. Paraṁ dṛṣṭvā nivartate. Kadar dobimo nekaj višjega, je naravno, da vse nižje opustimo. To višje je Vsevišnji Gospod, ki nam Ga ateizem in impersonalizem ne moreta dati. Gospoda lahko dosežemo samo z neskaljeno vdanostjo.

puruṣaḥ sa paraḥ pārtha
bhaktyā labhyas tv ananyayā
yasyāntaḥ-sthāni bhūtāni
yena sarvam idaṁ tatam

»Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je največja od vseh, je mogoče doseči z neskaljeno vdanostjo. Čeprav je Gospod v Svojem prebivališču, je vseprežemajoč in je vse v Njem.« (Bg. 8.22) Besede puruṣaḥ sa paraḥ se nanašajo na vrhovno osebo, ki je večja od vseh drugih. Teh besed ni izgovorila praznina, temveč oseba, ki ima vse značilnosti osebnosti. Kakor med seboj, se lahko tudi z Bogom pogovarjamo iz oči v oči, ko dosežemo vrhovno prebivališče. Z Njim se lahko igramo, jemo in počnemo vse drugo. Te stopnje ne dosežemo s spekulativnim umovanjem, temveč s transcendentalnim ljubečim služenjem (bhaktyā labhyaḥ). Besedi tv ananyayā pomenita, da mora biti bhakti brez primesi. Biti mora neskaljena.

Čeprav je Vrhovna Osebnost oseba in prebiva v Svojem prebivališču v duhovnem nebu, se tako široko razprostira, da je vse v Njej. Bog je tako znotraj kot tudi zunaj. Čeprav je povsod, ima kljub temu Svoje kraljestvo, Svoje prebivališče. Čeprav sonce s svojo svetlobo prežema vesolje, vendarle obstaja ločeno.

Vsevišnji Gospod v Svojem vrhovnem prebivališču nima tekmeca. Kamor koli gremo, najdemo nekoga, ki je na oblasti. V Združenih državah ima oblast predsednik. Ob naslednjih volitvah bo imel veliko tekmecev, Vsevišnji Gospod pa v duhovnem nebu nima nobenega. Kdor hoče tekmovati z Njim, mora v materialni svet, kjer ga pogoji materialna narava. V duhovnem nebu ni tekmovanja in vsi prebivalci tega neba so osvobojene duše. V Śrīmad-Bhāgavatamu je opisano, da so njihova telesa podobna Božjim. Na nekaterih duhovnih planetih Bog razodeva obliko z dvema rokama, na nekaterih pa obliko s štirimi rokami. Na planetih, kjer ima Bog štiri roke, imajo živa bitja enake telesne poteze, tako da ni razvidno, kdo je Bog in kdo ne. To je sārūpya-mukti, osvoboditev, pri kateri dobimo enake telesne poteze, kot jih ima Gospod. Obstaja pet vrst osvoboditve: sāyujya, sārūpya, sālokya, sārṣṭi in sāmīpya. Kdor doseže sāyujya-mukti, se zlije z brahmajyotijem, brezosebnim sijajem Boga. O tem smo že govorili in zaključili, da je zliti se z brahmajyotijem in izgubiti individualnost nezaželeno in zelo tvegano. Kdor doseže sārūpya-mukti, dobi telo, povsem enako Božjemu. Kdor doseže sālokya-mukti, živi z Bogom na istem planetu. Kdor doseže sārṣṭi-mukti, ima Božje obilje. Na primer: Bog je zelo močan in mi lahko postanemo enako močni kakor On. To je sārṣṭi. Kdor doseže sāmīpya-mukti, je zmeraj z Bogom kot eden Njegovih družabnikov. Arjuna, na primer, je zmeraj s Kṛṣṇo kot Njegov prijatelj; to je sāmīpya-mukti.

Dosežemo lahko katero koli od teh petih vrst osvoboditve, vendar pa vajšnavska filozofija zavrača sāyujya-mukti, zlitje z brahmajyotijem. Vaiṣṇave častimo Boga takega, kakršen je, pri čemer večno ohranimo ločeno identiteto, da bi Mu lahko služili. Māyāvādīji, impersonalisti, pa hočejo uničiti svojo individualno identiteto in se potopiti v eksistenco Vsevišnjega. Vendar je to samomorilsko dejanje, ki ga Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti ne priporoča. Zavrnil ga je tudi Caitanya Mahāprabhu, ki je priporočil čaščenje v ločenosti. Kot je bilo že rečeno, si čisti bhakta ne želi niti osvoboditve. Prosi samo, da bi lahko življenje za življenjem ostal Kṛṣṇov bhakta. »Življenje za življenjem« pomeni, da mu ni mar za osvoboditev. Bhakti ni mar, ali je osvobojen ali ne. Želi se samo posvetiti zavesti Kṛṣṇe in služiti Vsevišnjemu Gospodu. Želja po neprenehnem transcendentalnem ljubečem služenju Bogu je znak čiste vdanosti. Čeprav je bhakta v materialnem telesu, je pravzaprav zmeraj v duhovnem kraljestvu. Noče nobene od petih vrst osvoboditve in ne zahteva prvenstva ali udobja zase. Kdor se želi družiti z Bogom na duhovnih planetih, mora postati čisti bhakta.

Tistim, ki niso čisti bhakte, Gospod govori, kdaj naj zapustijo telo, da bi dosegli osvoboditev:

yatra kāle tv anāvṛttim
āvṛttiṁ caiva yoginaḥ
prayātā yānti taṁ kālaṁ
vakṣyāmi bharatarṣabha

»O najboljši med Bhāratami, zdaj ti bom opisal različna obdobja, v katerih se yogī, ki zapusti ta svet, bodisi vrne ali pa ne.« (Bg. 8.23) V Indiji astrologi ob rojstvu po navadi naredijo podroben izračun položaja zvezd. Horoskopa ne sestavijo samo ob rojstvu, temveč tudi ob smrti, da bi določili, kaj bo s človekom v naslednjem življenju. Vse to se da ugotoviti iz položaja zvezd. V tem verzu Gospod Kṛṣṇa sprejema ta astrološka načela in potrjuje, da človek, ki zapusti telo ob določenem času, lahko doseže osvoboditev. Kdor umre v enem trenutku, se lahko osvobodi, kdor umre v drugem trenutku, pa se bo moral vrniti v materialni svet. Nič ni gotovo. Bhakta v zavesti Kṛṣṇe pa nič ne tvega, saj mu je ne glede na položaj zvezd zagotovljena osvoboditev. Ostalim pa se lahko zgodi, da v danem trenutku, ko zapustijo telo, dosežejo osvoboditev ali pa se znova rodijo.

agnir jyotir ahaḥ śuklaḥ
ṣaṇ-māsā uttarāyaṇam
tatra prayātā gacchanti
brahma brahma-vido janāḥ

»Tisti ki poznajo Vrhovni Brahman, zapustijo ta svet v času vpliva boga ognja, v svetlobi, v ugodnem trenutku dneva, v štirinajstdnevnem obdobju rastočega meseca, ali pa v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje po severni strani, in tako dosežejo Vsevišnjega.« (Bg. 8.24) Vemo, da sonce šest mesecev potuje severno od ekvatorja, šest mesecev pa južno od njega. Vede pravijo, da potuje tudi sonce, iz Śrīmad-Bhāgavatama pa izvemo, da je sonce središče vesolja in se – kot vsi planeti – giblje. Izračunano je, da je njegova hitrost šestnajst tisoč milj na sekundo. Kdor umre, ko je sonce na severni strani, lahko doseže osvoboditev. Tako ne sodi samo Bhagavad-gītā, temveč tudi drugi sveti spisi.

dhūmo rātris tathā kṛṣṇaḥ
ṣaṇ-māsā dakṣiṇāyanam
tatra cāndramasaṁ jyotir
yogī prāpya nivartate

»Mistik, ki zapusti ta svet v času dima, ponoči, v štirinajstdnevnem obdobju pojemajočega meseca, ali pa v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje po južni strani, doseže mesec, vendar spet pride nazaj.« (Bg. 8.25) Nihče ne more napovedati, kdaj bo umrl in v tem smislu je trenutek smrti naključen. Bhakti v zavesti Kṛṣṇe pa se nič ne zgodi po naključju.

śukla-kṛṣṇe gatī hy ete
jagataḥ śāśvate mate
ekayā yāty anāvṛttim
anyayāvartate punaḥ

»Po Vedah je ta svet mogoče zapustiti na dva načina: v svetlobi in v temi. Kdor ga zapusti v svetlobi, se ne vrne več, kdor ga zapusti v temi, pa se vrne.« (Bg. 8.26) Ācārya Baladeva Vidyābhūṣaṇa je iz Chāndogya Upaniṣade navedel enak opis odhoda in vrnitve. Tisti, ki so že od vekomaj plodonosni delavci in filozofski spekulatorji, stalno odhajajo in prihajajo. Ker se ne predajo Kṛṣṇi, ne dosežejo končne odrešitve.

naite sṛtī pārtha jānan
yogī muhyati kaścana
tasmāt sarveṣu kāleṣu
yoga-yukto bhavārjuna

»O Arjuna, čeprav bhakte poznajo ti dve poti, niso nikoli zmedeni. Zato bodi zmeraj utemeljen v vdanosti.« (Bg. 8.27) Gospod tukaj potrjuje, da se bhakti-yogīju nič ne zgodi po naključju. Jasno je, kam bo odšel. Ni pomembno, ali je ob njegovi smrti sonce na severni ali na južni strani. Kot je že bilo rečeno, vsakdo, kdor ob smrti misli na Kṛṣṇo, takoj odide v Njegovo prebivališče. Zato Kṛṣṇa pravi Arjuni, naj bo zmeraj zavesten Kṛṣṇe, kar je mogoče po zaslugi petja Hare Kṛṣṇa. Kakor sta Kṛṣṇa in Njegovo duhovno kraljestvo absolutna in se zato ne razlikujeta, sta tudi Kṛṣṇa in Njegova zvočna vibracija istovetna. Če preprosto vibriramo Kṛṣṇovo ime, lahko uživamo v Kṛṣṇovi družbi. Ko hodimo po ulici in pojemo Hare Kṛṣṇa, je Kṛṣṇa z nami. Če hodimo zvečer po ulici in pogledamo v nebo, vidimo, da nas spremlja mesec. Spominjam se dogodka izpred petdesetih let, ko sem bil še družinski človek. Moj drugi sin, ki je imel takrat štiri leta, je hodil z mano po ulici in me na lepem vprašal: »Oče, zakaj gre mesec z nama?«

Če ima materialen predmet, kakršen je mesec, moč, da nas spremlja, je povsem razumljivo, da je lahko tudi vsemogočni Vsevišnji Gospod zmeraj z nami. Ker je vsemogočen, nam lahko zmeraj dela družbo, vendar pa moramo biti tudi mi kvalificirani za druženje z Njim. Čisti bhakte so zmeraj zatopljeni v misli o Kṛṣṇi in se zmeraj zavedajo, da je Kṛṣṇa z njimi. Gospod Caitanya Mahāprabhu je potrdil Kṛṣṇovo absolutno naravo v Svoji Śikṣāṣṭaki (verz 2):

nāmnām akāri bahudhā nija-sarva-śaktis
tatrārpitā niyamitaḥ smaraṇe na kālaḥ
etādṛśī tava kṛpā bhagavan mamāpi
durdaivam īdṛśam ihājani nānurāgaḥ

»Moj Gospod, o Vsevišnja Božanska Osebnost, v Tvojem imenu je vsa dobra sreča za živo bitje, zato imaš veliko imen, kot sta Kṛṣṇa in Govinda, po katerih se ekspandiraš. V ta imena, za petje katerih ni strogih in togih pravil, si vložil vse Svoje energije. Dragi Moj Gospod, Ti velikodušno oznanjaš Svoja sveta imena in tako podarjaš milost padlim, pogojenim dušam, Jaz pa sem tako nesrečen, da med petjem svetega imena delam žalitve in zato ne razvijem privrženosti petju.«

Recimo, da hočem zgraditi tempelj za Kṛṣṇo. Pri tem moram upoštevati veliko pravil in predpisov, porabiti veliko denarja in vse nadzorovati. Vsakdo, kdor preprosto poje Hare Kṛṣṇa, pa se na ta način prav tako druži s Kṛṣṇo in ima od tega vse koristi. Arjuna je imel korist, ker je bil s Kṛṣṇo na istem bojnem vozu, mi pa imamo lahko korist, če se družimo s Kṛṣṇo, ko pojemo Njegova sveta imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Gospod Caitanya Mahāprabhu, ki ni le avtoriteta, temveč tudi inkarnacija samega Gospoda Śrī Kṛṣṇe, je dejal: »O Gospod, tako si ljubezniv do ljudi v materialnem svetu, da se ekspandiraš kot Tvoje sveto ime, tako da se zlahka družijo s Teboj.«

Čeprav je mahā-mantra v sanskrtu in večina ne razume njenega pomena, je kljub temu tako privlačna, da mnogi pojejo z nami, kadar jo pojemo v javnosti. Ko pojemo mahā-mantro, smo tudi v najnevarnejšem položaju popolnoma varni. Zmeraj se moramo zavedati, da smo v materialnem svetu nenehno v nevarnosti. Śrīmad-Bhāgavatam to potrjuje: padaṁ padaṁ yad vipadāṁ na teṣāṁ. V tem svetu preži nevarnost na vsakem koraku. Ampak Gospodovi bhakte ne bodo ostali na tem bednem in nevarnem mestu. Poskrbeti moramo, da zdaj, ko imamo človeško življenjsko obliko, napredujemo v zavesti Kṛṣṇe in postanemo srečni.