Iz višjih sfer – Intervju z Avadhuto daso

(Krišnove novice, maj 1997)

Pogovarjal se je Mokšarupi dasa

Avadhuta Prabhu, »po stažu« si praktično najstarejši bhakta v Sloveniji. Ali nam lahko poveš, kaj je najbolj zaznamovalo tista pionirska leta? Kakšni so bili bhakte, kako so gledali na življenje … Ali je bilo enako kot sedaj ali pa je bilo kljub temu malo drugače?

Ja, vsekakor je bilo drugače, pionirski časi so zmeraj nekaj posebnega in lepega. Ko sem se leta 1983 pridružil Hare Krišna gibanju - to je bilo v Zagrebu, kjer je bil takrat edini tempelj v bivši Jugoslaviji - nas je bilo vsega skupaj 15 bhakt. Bili smo zelo složni, kakor ena družina, in zelo predani, zares idealistični. Za Krišno in duhovnega učitelja smo bili pripravljeni narediti vse. V tistih časih je bilo razširjati zavest Krišne po ateističnih področjih tudi nevarno. Ko smo delili knjige po vsej Jugoslaviji, smo ne enkrat pristali na policijski postaji, včasih so nas fizično napadli, maltetirali … Ampak Krišna nas je zmeraj zaščitil. To so bila najlepša leta mojega življenja.

Katere službe si takrat opravljal v zavesti Krišne?

Kot novopečeni bhakta sem začel s čiščenjem tempeljskih prostorov, tudi stranišča. To je za začetek najboljša služba, s katero dokažeš, da si za Krišno pripravljen narediti vse, kar je potrebno. Na začetku sem bil po sili razmer tudi tajnik, čeprav mi sicer pisarniški posli ne dišijo in zanje tudi nimam sposobnosti. Ampak če delaš za Krišno, je drugače. V srcu čutiš posebno zadovoljstvo, veš, da je Krišna zadovoljen s tabo. Tako sem urejal papirje za našo registracijo v Sloveniji, pisal račune … Potem sem nekaj let delil Šrila Prabhupadove knjige, nato pa leto dni služil kot pudžari (svečenik, ki služi Božanstvom na oltarju). Pudžari mora vsak dan vstati ob treh, kar ni zmeraj lahko, ampak ta strogost te zelo učvrsti v duhovnem življenju. Biti osebni Gospodov služabnik je res nekaj posebnega, neopisljivega … Potem sem bil nekaj časa tempeljski kuhar. Tudi to je čudovita služba, saj z njo lahko neposredno zadovoljiš Gospoda in Njegove bhakte … Nato sem spet odšel na teren, delit knjige. Ko sem leta 1988 prišel v k bhaktam v Ljubljano, pa sem začel prevajati in lektorirati Šrila Prabhupadove knjige.

Katero službo pa opravljaš sedaj?

Trenutno pomagam pri pridiganju ožji in širši kongregaciji, ki v Sloveniji zelo hitro raste. Sem tudi eden izmed mentorjev, potem so tu predavanja - v templju, na Sunday feastih, javnih programih … Včasih je treba iti na medije, imeti kakšen intervju. Uddharti prabhuju pomagam tudi pri negovanju stikov z vlado, akademiki in drugimi verskimi skupnostmi. V ISKCON-u je zmeraj bolj aktualno izobraževanje bhakt in širše kongregacije, tako da smo tudi v Sloveniji ustanovili poseben oddelek za izobraževanje, v katerem sodelujem. Skrbimo za šolanje in urjenje tempeljskih bhakt, organiziramo seminarje za člane kongregacije (julija začnemo z drugo Poletno šolo bhakti joge), pripravljamo javne tečaje o duhovnosti, vegetarijanstvu itd.

Šel si skozi različne razvojne stopnje ISKCON-a v Jugoslaviji in Sloveniji. Kaj je po tvojem trenutno pomembno za razvoj zavesti Krišne pri nas?

Očitno smo pri širjenju zavesti Krišne v Sloveniji prišli do prelomnice. Doslej je bila zavest Krišne v organiziranem smislu bolj omejena na templje. Tempeljski bhakte so na različne načine širili zavest Krišne - z deljenjem knjig, javnimi programi, z deljenjem prasadama in svetega imena - kongregacija pa je bila majhna in ni imela aktivnejše vloge. Sedaj pa se krog kongregacije širi, saj hočejo ljudje, katerim smo podelili knjige, postati bhakte, čeprav to nujno ne pomeni, da bodo želeli priti živet v tempelj. To pa zahteva spremembe v našem pristopu k načinu širjenja zavesti Krišne. Ustvariti je treba socialno strukturo za duhovno skupnost, ki želi služiti Vsevišnjemu Gospodu in razviti ljubezen do Njega. Se pravi, da bomo potrebovali svoje skupnosti, šole, svoje službe, kjer bomo lahko v družbi bhakt reševali tudi eksistencialne probleme … Tempelj pa bo izobraževalni center za vse in prebivališče za tiste, ki se želijo popolnoma posvetiti širjenju zavesti Krišne drugim. Seveda pa zavest Krišne širijo tudi resni člani kongregacije, ki iz objektivnih razlogov ne bodo pustili svojih odgovornosti v družini in družbi, ampak bodo oznanjali zavest Krišne iz svojega položaja, bodisi doma ali v službi.

Rekel si, da je bil včasih bhakta samo tisti, ki je živel v templju. Sedaj je veliko bhakt, ki ne živijo v templju. Kako lahko pravzaprav prepoznamo vaišnavo?

Šrila Bhaktivinoda Thakura je dejal, da zrelost in duhovno stopnjo vaišnave prepoznamo po njegovi sposobnosti, da druge ljudi spreobrne v vaišnave oziroma jim da zavest Krišne. Po tem lahko presodimo, kdo je verodostojen, pravi vaišnava. Pravi vaišnava sočustvuje z dušami, ki trpijo v materialnem svetu. Ne more prenesti, če drugi trpijo. Vaišnava ima zelo veliko srce in je, kot je rekel Šrila Prabhupada, popoln gentleman. Se pravi, da hoče drugim dobro in deluje na vse načine, da bi drugim pomagal.

Rekel si, da je vaišnava popoln gentleman, ampak včasih opažamo, da kakšen bhakta deluje na način, ki je morda nekomu težje razumljiv. Na primer, včasih bhakta uporabi ostrejše besede … Kaj to pravzaprav pomeni?

Gentleman se tudi kdaj razjezi, ali ne? Tudi on je človek. Šrila Prabhupada je bil popoln gentleman in tudi on se je včasih razjezil. In njegova jeza je bila taka, da si nihče ni upal ostati v njegovi bližini. Vsi so razmišljali, kako bi čimprej nekam pobegnili. Vemo, da se tudi Krišna razjezi, kot Nrisimhadeva. Se pravi, da ni nujno, da je spiritualist zmeraj kakor božji volek in da trpi našo majo. Stvar je v tem, da je gentleman zmeraj skromen in krotek in se z drugimi po nepotrebnem ne argumentira - kadar gre za njega samega. Kadar je treba braniti gibanje za zavest Krišne, pa ne more delati kompromisov. Če torej kdo hoče kompromitirati gibanje za zavest Krišne, Šrila Prabhupado ali pa duhovne učitelje, potem bhakta tega ne more trpeti. Takrat postane zelo strog. Ali pa če vidi, da nekdo izkorišča Prabhupadovo gibanje za lastno čutno uživanje. Šrila Prabhupada je dejal, da templji niso mesto za lenuhe, ki hočejo tukaj samo vedriti, v resnici pa niso pripravljeni nič narediti za Krišno.

Hvala za pojasnilo. Lotiva se še tekoče tematike. V Slovenijo zadnje čase prihajajo vplivi raznih drugih duhovnih šol. Kako naj ISKCON-ov bhakta gleda na to?

Kadar so Šrila Prabhupadi učenci povedali, da so naokrog kakšne druge duhovne skupine in so ga vprašali, kako naj ravnajo, ali naj gredo na njihova srečanja in tam povedo svoje stališče, je Prabhupada odvrnil, da to ni potrebno. Dovolj je, da sami zelo močno pridigamo z deljenjem knjig in javnimi programi, da pojemo sveta imena v javnosti in se v njej pojavljamo. To zadostuje, saj če je na nebu sonce, kresnice ne morejo priti do izraza. Le-te ob vzhodu sonca samodejno izgubijo blesk in ljudje takoj vidijo, da so nepomembne. Vidijo pravo sonce zavesti Krišne.

Kako pa je z drugimi vaišnavskimi šolami?

Mi smo Prabhupadanuge (Prabhupadovi privrženci). ISKCON ali Mednarodno skupnost za zavest Krišne je ustanovil Šrila Prabhupada, ki je naš ačarja za naslednjih 10 000 let. Zato se držimo njegovih smernic. Šrila Prabhupada nam je naročil, naj bomo z njegovimi brati po Bogu in njihovimi inštitucijami ali duhovnimi gibanji zelo prijateljski, da jih spoštujemo in cenimo njihova prizadevanja za širjenje zavesti Krišne, ampak da se z njimi zaupno ne družimo. To je izrecno poudaril, da se ne bi ponovile neprijetne situacije, ko so se Prabhupadovi učenci še za njegovega življenja zaupno družili s Prabhupadovimi brati po Bogu in je prišlo do nerazumevanj. Nekateri Prabhupadovi bratje po Bogu so poskušali vplivati na Prabhupadove učence, jih preusmeriti pod svoje okrilje in celo reinicirati v svoje učence, kar je popolnoma proti vaišnavski etiketi.

Šrila Prabhupada nam je naročil, naj se ne družimo zaupno z njimi tudi iz čisto praktičnega razloga, da ne bi prišlo do zmede, saj se naša stališča in prakse v mnogočem razlikujejo. Ko je Šrila Prabhupada nekoč odhajal v Indijo, ker je bil zelo bolan, so ga njegovi še mladi in nezreli učenci vprašali: »Prabhupada, če boš v Indiji slučajno zapustil telo in se ne boš več vrnil, kaj naj potem storimo? Ali lahko v tem primeru sprejmemo nekoga drugega, tvojega brata po Bogu, za guruja? Prabhupada je bil globoko prizadet in iz oči so mu privrele solze. Dejal je: »Moj duhovni učitelj ni bil navaden duhovni učitelj. On mi je rešil življenje. Kako bi lahko kdajkoli sprejel koga drugega za svojega duhovnega učitelja?« Po vaišnavski tradiciji in etiketi guruja ne smemo nikoli zamenjati. Potem je Šrila Prabhupad učencem pojasnil, zakaj. »Če bi on rekel samo eno majhno stvar drugače, kot sem rekel jaz, bi šlo vse narobe. Potem ne bi bilo več prave avtoritete, vse bi postalo relativno.« Mi smo torej Prabhupadanuge in če je bila taka njegova volja, potem je naša naloga, da se držimo Prabhupadovih navodil, ne pa da iščemo naokrog nekaj »boljšega«.

V tem kontekstu so aktualna tudi vprašanja o standardih. Ali lahko kdo doseže Krišno tudi z ne tako striktnimi standardi, kot so postavljeni v ISKCON-u?

Ne bi si upal trditi, kdo lahko doseže Krišno zunaj ISKCON-a, ker drugih skupin ne poznam tako dobro. Vem pa, da nam v okviru ISKCON-a to zagotavljajo Šrila Prabhupada in naši duhovni učitelji, pod pogojem, da se držimo standardov, ki jih je postavil Šrila Prabhupada. Prabhupada je to večkrat izjavil, ne samo enkrat. Če se bomo samo držali teh regulativnih načel do konca življenja in vsak dan brez izjeme mantrali najmanj 16 krogov Hare Krišna maha-mantre in če bomo ponižno služili Krišni v družbi vaišnav, potem imamo Šrila Prabhupadovo jamstvo, da se bomo na koncu tega življenja vrnili v duhovni svet.

Kar pa se tiče načel, sploh ne vidim, kje je problem. Že ta načela, ti standardi, so glede na standarde iz prejšnjih dob zmanjšani na najmanjšo možno mero. Gospod Čaitanja je že zmanjšal standarde na minimum: pojmo Hare Krišna, plešimo, jejmo prasadam v družbi bhakt, služimo Krišni po svojih sposobnostih in pojdimo skupaj v duhovni svet. Ne vem, zakaj bi tu še zniževali standarde. Že to je skrajni minimum. Kdor bo iskreno služil Krišni in bhaktam, bo kmalu dosegel vse te standarde in izpopolnil svoje življenje. Previsoki se verjetno samo za tiste, ki želijo še naprej čutno uživati v materialnem svetu, pred drugimi pa se hočejo postavljati kot veliki spiritualisti.

Omenil si zanimivo stvar, namreč tri pomembna načela: mantranje šestnajstih krogov Hare Krišna mantre, spoštovanje štirih regulativnih načel in ponižno služenje vaišnavam. Mogoče bi lahko malo bolj pojasnil, kaj pomeni ponižno služiti vaišnavam, saj si to včasih lahko predstavljamo po svoje.

Ponižno služenje vaišnavam ne pomeni, da smo na zunaj lažno ponižni, da hlinimo ponižnost, da se igrano priklanjamo eden drugemu … Ne, ponižnost pomeni, da sodelujemo, tudi če imamo različna mnenja. Če imamo različna stališča, je to čisto naravno, saj smo vsi duhovne duše in smo kot takšni vsi različni. Vsakdo ima drugačno videnje stvari, drugačno naravo, tako da imamo tudi različne pristope in tako naprej. In ponižnost pomeni, da vse te naše različne narave uskladimo in se podredimo skupnemu cilju, ki je zadovoljiti Šrila Prabhupado, svoje duhovne učitelje in Krišno tako, da razširimo gibanje za zavest Krišne in damo zavest Krišne vsem ljudem v Sloveniji, celemu svetu. Če je potrebno, podredimo svoj interes interesu cele skupnosti, vseh ljudi. Se pravi, da sodelujemo, za to pa je treba biti ponižen. In najtežja stvar v dobi Kali je sodelovati. Doba Kali pomeni doba razprtij in nesoglasij. To je test naše ponižnosti. Če bomo ponižni, bomo pripravljeni malo popustiti, in če drugi bhakte tudi malo popustijo, bomo lahko skupaj ekstatično služili Krišni. Jasno pa je, da moramo delovati po smernicah, ki jih je postavil Šrila Prabhupada in po konkretnih smernicah, ki jih sedaj dajejo Prabhupadovi nasledniki, se pravi GBC, vrhovno upravno telo ISKCON-a. Delovati moramo v skladu s smernicami, ki jih postavljajo naše duhovne avtoritete, in to je resnična ponižnost.

V templju ste odgovorni bhakte relativno mladi. Nekdo bi utegnil pomisliti, da morda ni najboljše, da aktivnosti Hare Krišna gibanja v Sloveniji koordinirajo še ne tako izkušeni bhakte, in ne recimo duhovni učitelji.

Zdaj bi moral braniti samega sebe, mar ne? [Se smeje.] Ne, strinjam se s tabo, da smo nekompetentni, zagotovo pa smo popolnoma nekompetentni za takšno ogromno nalogo, kot je dati zavest Krišne vsem ljudem v Sloveniji. Ampak vseeno moram reči, da je tvoj argument pomanjkljiv. Praviš, da v Sloveniji nimamo nobenega duhovnega učitelja, po drugi strani pa so ravno duhovni učitelji tisti, ki so nas postavili v ta položaj, nam zaupali to nalogo. Se pravi, da moraš za takšno stanje okriviti njih, duhovne učitelje, da so oni krivi, ker niso prišli sem, ali pa da so krivi, ker so nam poverili nalogo, da jih tu predstavljamo …

Ko ti duhovni učitelj zaupa nalogo, ali ti z njo da tudi moč, da jo lahko izvršiš?

Da, on ti izroči blagoslov, da lahko opraviš to službo. To smo videli znova in znova. Jasno, če ne deluješ po svoje. Dokler se držiš njegovih napotkov, njegovih smernic, potem pride zraven tudi šakti, duhovna energija. Tudi Šrila Prabhupada se ni čutil kompetentnega in je zmeraj trdil: »Če sem v čemerkoli uspel, je to zato, ker sem se dosledno držal navodil svojega duhovnega učitelja«. Niti za ped se ni odmaknil od njegovih navodil. Tisti, ki malo poznajo zgodovino, vedo, da je Šrila Prabhupada vse elemente ISKCON-a - od prvega do zadnjega - vzel od svojega duhovnega učitelja. To so elementi, ki jih je njegov duhovni učitelj že postavil oziroma želel postaviti v Gaudiya Mathu. Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati je na primer želel knjige. Rekel je, da so knjige pomembnejše od templjev. Želel je tudi, da bhakte delijo prasadam, hodijo v hariname, postavil je templje, pridigal kongregaciji … Šrila Prabhupada je samo izvrševal navodila svojega duhovnega učitelja, mi pa poskušamo samo izvrševati navodila Šrila Prabhupade in naših duhovnih učiteljev. In vidimo, da se po njihovi milosti zavest Krišne širi tudi v Sloveniji, ljudje so zainteresirani, imajo ugodno mnenje o zavesti Krišne in bhaktah. Se pravi, da je nekaj le bilo narejeno.

Slišal sem pritožbe, da bhakte v templju premalo pridigajo in se preveč ukvarjajo z managementom. Je to res?

Jaz bi prej rekel, da je managementa premalo. Ne vem, odkod taka opazka in zakaj tako gledanje?

Mogoče zato, ker kdo pokliče po telefonu, pa mu sporočijo, da je ta bhakta na sestanku, da je oni bhakta na sestanku in sestanki dolgo trajajo …

Ne, zmeraj lahko najdeš kakšnega bhakto. Če pa so trenutno vsi zasedeni, je to ravno dokaz, da je menedžmenta v resnici premalo. Če bi bilo menedžmenta dovolj, potem bi bhakte imeli več časa za pridiganje. Potrebujemo več menedžmenta, da bi lahko več pridigali. To je pomembno načelo jukta vairagje, pravega odpovedovanja, katerega moramo dobro razumeti. V današnji dobi Kali ni dovolj samo sesti pod drevo ali pa živeti v neki kolibi in mantrati Hare Krišna, ker potem ne bi v zavest Krišne prišel nihče. Imeti moramo velik tempelj; če ne bi imeli templja, nihče ne bi mogel niti poklicati po telefonu! Morali smo torej zmenedžirati tempelj, in še naprej moramo menedžirati. Velik tempelj zahteva ogromno menedžmenta.

In Šrila Prabhupada je bil največji manager vseh časov. V pismu nekemu učencu je rekel, naj se ne vznemirja, če mora včasih veliko menedžirati za dobro drugih in če včasih na ta račun celo malo trpi njegovo duhovno življenje. To je v bistvu naša žrtev za Krišno. V Kali jugi je pač tako, da je potrebno več menedžirati, da bi privabili ljudi. Čeprav moramo včasih žrtvovati več časa za menedžiranje, nam bo Gospod Čaitanja po Šrila Prabhupadovem zagotovilu dal posebno zaščito, da bomo lahko kljub temu ohranili zavest Krišne.

Kar se nas tiče, bi bili zelo srečni, če bi nam tisti, ki imajo te opazke, pomagali pri pridiganju in menedžiranju. Potem bi se lahko mi še bolj posvetili pridiganju. Sicer pa, če Prabhupada in naši duhovni učitelji ne bi menedžirali, nas danes sploh ne bi bilo v zavesti Krišne.

Ali ni spontano pridiganje boljše? Srečaš nekoga, mu malo poveš o zavesti Krišne … Zakaj morajo vse koordinirati odgovorni tempeljski bhakte?

Zato, ker se moramo najprej kvalificirati, da bi lahko pridigali zavest Krišne. To pa ni kar tako. Da bi nekomu zares lahko dal Krišno, moraš najprej sam imeti Krišno, kar ni majhna stvar. Prabhupada je tako vzpostavil sistem, da se morajo bhakte najprej izučiti, izšolati, postati sami učvrščeni v zavesti Krišne in zavest Krišne živeti. Držati se moramo vseh načel, vsak dan mantrati sveta imena in biti v družbi bhakt ter potem pridigati zavest Krišne. Samo taki ljudje so lahko kvalificirani pridigarji. Zelo nas veseli, če kdo želi oznanjati zavest Krišne, ne želimo pa, da se dogajajo stvari, kot so se že dogajale, da denimo neki hipiji hodijo po Sloveniji in se predstavljajo kot Hare Krišne, obenem pa se drogirajo ali pa zapijajo po gostilnah in potem drugim filozofirajo o Krišni … Ljudje potem dobijo napačno predstavo, da so Hare Krišna hinavci in dvoličneži. Zato je potrebno, da so stvari pod nadzorom.

Kako vemo, da je Krišna zadovoljen z nami?

Krišna je z nami zadovoljen, če je z nami zadovoljen duhovni učitelj.

Kako pa vemo, da je duhovni učitelj zadovoljen z nami?

Če je duhovni učitelj zadovoljen z nami vemo, če ga vprašamo.

Kaj pa če ga ni, ali pa za tiste, ki mogoče še nimajo duhovnega učitelja?

Ja, potem pa vemo, če so drugi bhakte zadovoljni z nami. Če so vsi bhakte nezadovoljni z nami, potem očitno nekaj ni v redu. Potem tudi Krišna ni zadovoljen z nami.

Še eno vprašanje za konec. Toliko časa si že brahmačari. Nisi nikoli pomislil na to, da bi zamenjal ašramo?

Pravzaprav brahmačari še nisem tako dolgo. V vedskih časih je to obdobje trajalo 20, 25 let. Jaz sem to vedno prepuščal Krišni in vidim, da se danes s tem nekateri preveč obremenjujejo. Preveč jih zanima samo, kdo je v belem in kdo je v oranžnem … Iz tega delamo nekaj, kar to sploh ni, neko afero. To je treba vzeti zelo naravno. Nekaterim je brahmačarja bolj naravna, ali pa želijo določen čas prakticirati duhovno življenje … Za bhakto, ki je resen v duhovnem življenju, je zelo pomembno, da nekaj časa prakticira brahmačarjo in živi v celibatu, četudi ve, da se bo verjetno nekega dne poročil in si ustvaril svojo družino. Ve, da mu bo prakticiranje brahmačarje takrat prišlo zelo prav, da bo lahko odgovoren grihastha.

Včasih me malo zaskrbljuje in kar malo boli, ko vidim to nerazumevanje. Ustvarjajo se celo tabori, recimo brahmačariji proti grihastham in narobe. To pomeni, da v bistvu ne spoštujemo duhovnih ašram. Vse te ašrame so duhovne in vsaka si zasluži največje spoštovanje. Vsi vaišnave služijo Krišni, ne glede na ašramo, v kateri so. In to je tisto, kar moramo videti. Če pa delamo umetne tabore, bomo ustvarili zelo umetno situacijo. Ustvaril se bo socialni pritisk. Zato prihaja na primer do tega, da neki bhakte umetno še naprej hočejo ostati brahmačariji, zaradi drugih, ker jih postrani gledajo … Nekateri pa gredo v drugo skrajnost, da spet zaradi socialnega pritiska predčasno, ko sploh še niso zreli, kar skočijo v tako imenovano grihastha ašramo, in kmalu spet postanejo čutni uživalci. Moramo torej biti naravni in iskreni do sebe in drugih …

Hvala. Bi mogoče imel na koncu še kakšno sporočilo za bralce Krišnovih novic?

Bodimo zelo naravni, to, kar smo. Gospod Čaitanja je to odobril kot najboljšo izhodiščno točko za duhovno življenje v Kali jugi. Namreč, da delujemo s položaja, v katerem smo - se pravi, da ponižno prepoznamo svoj položaj, da smo pač padle duše, kot vsi drugi v Kali-jugi, da nismo nič posebnega. Pripoznati moramo svoj položaj in potem ponižno delovati iz tega položaja, zmeraj v družbi vaišnav. Kdor zmeraj ponižno služi vaišnavam in poizkuša dobiti njihovo milost, ne bo nikoli imel težav v duhovnem življenju.

Hvala lepa. Hare Krišna.

Hare Krišna.