»Dragi Bog, če obstajaš, mi prosim pomagaj!« (Mrigendra das)

Že od nekdaj me je zanimala ezoterika. Spomnim se nekega dne, ko sem bil še v vrtcu, star pet let. Šli smo na sprehod in naenkrat smo se začeli pogovarjati o življenju po smrti. Takrat je bilo, kot da sem se prebudil iz sna. Tako sem se razveselil, da sem rekel prijatelju: »To je pa super, potem pa se bova naslednje življenje spet skupaj rodila in se bova skupaj igrala!« Nekateri so se mi začeli smejati in so rekli, da je to samo izmišljotina in je vse to brez veze. Čeprav sem v srcu čutil drugače, sem bil malo potrt in v dvomih.

Karate ali joga?

Prišla je srednja šola in vpisal sem se v karate klub Sankukaj, ki so ga vodili privrženci Joge v vsakdanjem življenju Svamija Mahešvaranande. Kdo ni gledal Legende o Bruceu Leeju – on je bil moj vzornik. Tam pa sem spoznal, da karate ni samo milijon udarcev v sekundi in pretep, ampak disciplina, samokontrola, potrpežljivost in še mnogo drugih vrlin. Čisto me je prevzelo. Takrat sem hodil v prvi letnik srednje šole in sem čisto noter padel. Doma sem imel vrečo in vse ostalo, da sem lahko treniral po tri do štiri ure vsak dan. Bil sem dober :)

Nekega dne pa sem zelo zbolel in imel sem hudo angino. Nisem mogel spati in sem začel moliti k Bogu: »Dragi Bog, če obstajaš, mi prosim pomagaj!« To je bila moja mantra celo noč – mislim, da je bilo enih šestnajst krogov :)

Kmalu so nam pri karateju povedali, da pride Svamidži guru in da bi bilo dobro, da se udeležimo semenarja, ki ga bo vodil. Jasno, mene so že kupili s karatejem in sem želel poizkusiti tudi to. Ne spomnim se več, kaj vse je govoril, vendar je name naredil velik vtis. Želel sem tudi sam postati jogi in prakticirati jogo. Ampak ko sem se hotel vpisati v jogo, je bil čas treningov karateja enak kot joga. Moral sem se odločiti. Meni je bil karate najvažnejša stvar v življenju in sem se odločil za karate. Tam pa sem spoznal tudi nekaj bhakt, ki so trenirali – moja prva mentorica je bila Mateja, ki me je kasneje uvedla v bhakti-jogo …

Mrigendra: »V sredini sem jaz (z diplomo), v isti vrsti z vaše leve je najprej Mateja, ki jo drži Safko.«

Oranžni pas

Pridno sem treniral in prilezel sem do rumenega pasu. Pred nami pa je bil tradicionalni poletni karate na morju v Umagu. Tam si lahko v samo štirinajstih dneh treninga položil še en pas več. Lahko bi torej imel oranžnega. Ni problema. Treniral sem še več. Junija[1] so se začele poletne počitnice in poleg treninga smo trenirali tudi v naravi. Tako smo se vsak dan dobili na Golovcu, kjer smo trenirali. V naši skupini smo bili Mateja in jaz ter Safko, ki naju je pripravljal na oranžni pas. Tako smo se pripravljali na avgust in poletno šolo karateja.

Neke sobote, ko smo končali s treningom, nama je Mateja rekla: »Jutri (v nedeljo) me pa ne bo na trening,« in jaz sem jo čisto začuden pogledal: »Kako to misliš, da te ne bo? Kaj pa trening?« Odgovorila je: »Jutri nekam grem in ne morem trenirati z vama.«

Drugače nisem vsiljiv in ljudi ne sprašujem in ne vrtam vanje, toda tokrat ne vem, kaj mi je bilo, toda vprašal sem jo: »Ja kam pa greš?«

Odgovorila mi je malo z zadržkom: »V Hare Krišna.«

Pojma nisem imel, kaj je to, in spet nič meni podobno sem jo vprašal: »A grem lahko s tabo?«

Rekla je: »Ja, lahko.«

»No super, kje pa je to?« Razložila mi je, kje je Kolarjeva 30 in kdaj se začne – takrat je to bilo v nedeljo ob štirih – in po treningu s Safkom greva vsa lepo prešvicana in umazana direktno na Sunday Feast.

Na drugem planetu

Ko sva prišla tja in vstopila v to dvorišče, sem začutil, da se to ne nahaja na tem planetu. Imel sem mešane občutke, še posebej, ker sploh nisem vedel, kaj tam delam in kdo so ti ljudje. Skoraj bi se obrnila, ampak nič, če sva že tu, greva vsaj Matejo pozdravit. Nisem vedel, kako si v bistvu vsi želijo, da sva prišla.

Prvega sem videl Jita Kandarpo prabhuja, ki je bil ves nasmejan, suh, pravi jogi v brahmačari »jogi pants«. Nekako sem se znašel v temple roomu, sploh ne vem, kako sem prišel do tja. Te vonjave, glasovi, smeh, prijaznost, vonj iz kuhinje, zbirali so se gosti, čisti odklop, totalna ekstaza! V moje srce je začelo vstopati nekaj, česar še nikoli nisem doživel.

Srečal sem Matejo, ki naju je sprejela. S Safkom sva se mislila skriti zadaj, ona pa naju je porivala naprej skoraj v prvo vrsto. Takrat me je bilo kar sram, ker sem videl, da sem praktično iz gozda in neprimerno oblečen.

Začeli so se bhadžani. Meni nič jasno, kaj se poje. Takrat jih je vodil Avadhuta prabhu. Bil je zelo zelo domač občutek, vendar nič jasno. Nisem se mogel načuditi, kako vsi poznajo tekst in pojejo in pojejo in pojejo. Potem je nekdo videl, da je nad mojo glavo en velik vprašaj in mi je dal list, na katerem je bila Maha-mantra. Takrat sem dojel, da v bistvu samo ponavljajo ene in iste besede :)

Potem je sledilo predavanje. Bilo je, kot da vse to že vem in poznam, tako domače, tako znano in vsa ta moja prepričanja, kot da bi se začel zbujati. Tako čisto je bilo to znanje in sem si mislil: Tem ljudem pa lahko res zaupam. Tako so nesebični, predani in čisti.

Prasadam – od »predaje« do »odvisnosti«

Prišel je prasadam in pridiga. Moram priznati, da mi je bil prvi stik s prasadamom malo iritirajoč. Ti čudni okusi, peteršilj v krompirjevi rajti z olivami, sabdži … No, ker sem bil vzgojen, da se nič ne pušča na krožniku, sem s težavo pojedel. Potem pa so šli bhakte repete in ne vem, kaj mi je bilo, da sem še dvignil krožnik in spet ista porcija istih jedi, ki mi niso bile všeč. Ja nič, hrane se ne meče stran, in takoj predaja.

Nato je nastopil Jita, ki mi je pojasnjeval, kdo so in smisel življenja, usta do ušes in vsaka tretja beseda je bila »A je tako?« :)

Mislil sem si: Neverjetno, kako so ti ljudje srečni, brez tesnobe … Zelo so me pritegnili vtisi.

Potem me je še Mateja vprašala: »No, kako je bilo, kaj se ti zdi?«

Odgovoril sem ji: »Vse je super, samo če mi ne bi bilo potrebno jesti te hrane.«

Nasmejali so se in mi rekli: »Saj se boš še prečistil,« in mislil sem si: Ja, ko pridem domov, grem takoj pod tuš.« :)

Tudi Safko je dobil porcijo milosti. Ko sva se vračala domov s kolesi, sva si celo pot prepevala Hare Krišna, Hare Rama in do doma sva pogruntala vrstni red Maha mantre.

Tako sem začel hoditi na Sunday Feast in moje srce je začelo novo poglavje v mladem življenju sedemnajstletnika, ki je taval po Ljubljani in iskal smisel življenja.

Tudi okus prasadama je hitro dobil pomembno vlogo in postal sem odvisnik. Nikoli ni bilo dovolj.

Krišnove milosti in čudeži

Da ne bom predolg, vam drugič napišem še, kaj se je dogajalo kasneje. Obdobje od enkrat na teden na Sunday Feast do prihoda v tempelj. To je bilo od leta 1991 do 1992. To obdobje je bilo za mene čista katarza in res res veliko milosti. Tako močnih spoznanj v zvezi s Krišno, zaščito in bhaktami, da sem od takrat naprej živel skoraj samo še za bhakti-jogo. Karate se je obdržal samo zaradi Mateje, ker smo se družili in skupaj trenirali in prakticirali bhakti-jogo. Tudi karate je že postal bhakti sanga. Napisal vam bom, kako me je Dhananjaya prabhu hecal, naj pustim karate, in kako sem presekal svojo prvo močno vezanost in končal s karatejem. Kako sem jokal, če ob nedeljah zame ni bilo službe v templju. Napisal bom spoznanja iz deljenja prasadama, deljenja knjig kot srednješolec in aspirant, ter kako entuziastično sem hodil v tempelj.

Nisem manjkal niti na enem Sunday Feastu – celo ko sem imel operacijo na očesu in sem bil v bolnici, me je oče prešvercal iz bolnice in sem za par ur izginil kdo ve kam :) Takrat je imel Sunday Feast predavanje Bhaktivaibhava maharaj. Kako sem v ob treh zjutraj pred vrati Kolarjeve čakal na mangala arati, pa si nisem upal pozvoniti, ker je to bilo takrat samo za tempeljske bhakte. Prvo srečanje z mojim gurujem, programe, ki smo jih imeli kot kongregacija, naš prvi Gaura Purnima v Štepanjcu, harinami s Kavalyo prabhujem. Pa obdobje, ko sem dopolnil osemnajst let in sem hotel v tempelj, pa bi moral še za šest mesecev iti na prakso tja, kjer sem dobival štipendijo. To je bil čudež, ki ga je naredil Krišna. …

Vaš Mrgendra das

Mrigendra (v prvi vrsti skrajno desno) in drugi slušatelji drugega »bhakti-classa« ali intenzivnega tečaja bhakti-joge s profesorjem Kaivalyo-patijem, leta 1992 na Kolarjevi.

 

[1] leta 1991