»Bil sem blažen« (Jagat Prasu das)

Najprej bi se rad zahvalil celemu paramparaju, Panča Tatvi, Šrila Prabhupadu, Harikešu in vsem pridigarskim bhaktam ISKCON-a, zlasti delivcem knjig, da sem lahko prišel v stik z bhaktami.

Pesem Hare Krišna je zmeraj popularna!

Če se prav spomnim, sem prvič slišal maha mantro, ko sem na televiziji gledal muzikal »Lasje«. To je bilo nekje v začetku ali sredi osemdesetih let. Potem sem začel leta 1987 obiskovati srednjo glasbeno šolo na Vegovi 7. Tam sem spoznal harmonikaša Dejana Sokolovića (kasneje Dharmo prabhuja), ki je bil en letnik za mano. Oba sva bila nogometna navdušenca, vendar je bil on zvezdaš, jaz pa sem navijal za Olimpijo in Partizan (ker je tam igral Katanec). Večkrat sva kakšno rekla o fuzbalu in tedaj zelo močni jugo nogometni ligi.

Septembra 1990 sva med odmorom gledala oglasno desko, kamor je nekdo nalepil plakat »Hare Krišna festival«. Takoj sem se spomnil na film Lasje in pomislil, da bi šel pogledat. Na plakatu je bila omenjena tudi meditativna glasba, predavanje iz Ved in vegetarijanska pokušina. Nisem imel pojma, kaj naj bi to bilo, morda bodo delili solato ali kaj podobnega. Vprašal sem Dejana, če ima tudi on namen iti na festival in je rekel, da bo šel s svojimi prijatelji. Tako da sem se odločil, da bom šel kar sam. Bil sem vajen hoditi sam na dogodke, ker sem bil bolj samotar po naravi in s puncami nisem imel uspeha.

Ko sem prišel na Kodeljevo in se je začel program, se mi je glasba zdela zanimiva, nenavadna. Pričakoval sem malo več instrumentalne glasbe, ampak bilo je veliko petja maha mantre. Samega predavanja nisem veliko razumel. Potem smo šli na vegi pokušino in če se prav spomnim, je vsak dobil eno slano in eno sladko pecivo. Bilo je okusno.

Na koncu je bil še ples, ki sem ga bolj s strani opazoval. Bilo je preveč intimno zame, ljudje so se začeli kar prijemati za roke, čeprav se sploh niso poznali. Bilo mi je nerodno in malo dolgočasno. Tako da sem čez nekaj časa odšel domov.

Leta 1991 se je po radiu pogosto vrtela pesem »Bow Down Mister«, kateri smo se z bratranci malo posmehovali, ker ni bila ravno možata, kakor tudi ne sam Boy George. Ni mi bilo jasno, kako ta pesem Hare Krišna vedno postane tako popularna.

Blaženo branje

Ne spomnim se točno, kdaj sem dobil prvo knjigo, slovensko Išopanišado. Morda je bilo celo pred tem festivalom, mislim pa da spomladi 1991. Takrat me je vedno bolj zanimala ezoterika, hipnoza, reinkarnacija, karma, duhovnost. Sosed Gregor je najverjetneje kupil knjigo v tisti ezoterični knjigarni na Čopovi in mi jo je posodil, čeprav je on še do danes sploh ni prebral. Bila mi je zanimiva in všeč, ideja o osebnem Bogu mi je bila blizu, ker sem bil vzgojen kot katolik. Bral sem razne knjige, tudi o Sai babi, ki je iz nič ustvaril zlati prah, kar se mi je zdelo fascinantno.

Sošolec iz osnovne šole je bil kitarist skupine Hic et Nunc, njihov bobnar pa je bil Mario iz Podolnice, kateremu sem tudi povedal, da me zanima duhovnost, in je rekel, da ima dve knjigi nalašč zame. Posodil mi je Nauko o samospoznaji in Savršena pitanja, savršeni odgovori, kot da bi vedel, da bom postal bhakta. Prebral sem ju v nekaj dneh. Ravno v tistem času sem bil nesrečno zaljubljen in sem povsem izgubil vero v posvetno ljubezen. Zato sem takoj ob začetku branja Prabhupadovih argumentov in znanja začutil, da je to tisto, kar sem iskal. Med branjem sem jokal od sreče in knjigi prebral v nekaj dneh. Kar pozabil sem, da je ura že davno čez polnoč in da je treba iti spat.

Odločilni Sunday Feast

Redno sem kupoval revijo »Aura« in tam zasledil članek o bhaktah, kjer je pisalo, da imajo vsako nedeljo Sunday Feast na Kolarjevi 30. To je bilo že v začetku leta 1992, januarja ali februarja.

Tako sem se odločil, da bom šel pogledat. Bilo pa me je sram, ker nisem nikogar poznal (nisem vedel, da je moj sosed Jita Kandarpa prabhu bhakta). In malo sem se bal, ker so bili bhakte tako drugačni, vedno veseli in nasmejani in oblečeni v rjuhe, s čudnimi znaki na čelu.

Tako sem šel v nedeljo, 15. marca 1992, ob treh na tekmo Prve slovenske nogometne lige med Olimpijo in mislim da Celjem. Nameraval sem si ogledati prvi polčas, potem pa oditi na bližnjo Kolarjevo na Sunday Feast. Našel sem Kolarjevo in iskal številke – 26, 27, 31. Hkrati mi je um začel govoriti, saj tukaj sploh ni številke 30, bolje da greš nazaj na tekmo, da ne boš padel v neko čudno sekto. In tako sem šel nazaj na tekmo.

Čez dva dni sem imel nek opravek na šoli. In ravno ko sem hotel stopiti v stavbo, je vrata odprl bhakta Dejan, ki je dvema sošolkama razlagal, kako je Krišna čudovit. Zaustavil sem ga in ga vprašal, če pozna Krišno in ali hodi na Sunday Feast ob nedeljah. Rekel mi je, da že nekaj mesecev. Imel je ravno kratek odmor in je bil namenjen na naslednjo uro telovadbe. Ampak ko je videl, da mene Krišna zelo zanima, je rekel: »Ko šljivi telovadbo, pridi sem!«

Šprical je telovadbo in sva šla nazaj v šolsko avlo, kjer mi je dve uri razlagal o Krišni in odgovarjal na moja vprašanja, ki so se mi porajala ob branju knjig. Na koncu sem mu moral obljubiti, da bom naslednjo nedeljo prišel na Sunday Feast, ki ni bil več na Kolarjevi, ampak v Mednarodnem centru na Dunajski. Šele ko sem mu obljubil, da bom stoodstotno prišel, me je spustil naprej po opravkih.

In tako sem res naslednjo nedeljo, 22. marca 1992, prvič prišel na Sunday Feast, kjer me je na vratih pričakal širok nasmeh Mokšarupija. Mislim da je vodil bhadžane in predavanje Avadhuta prabhu, mridango je igral Mokšarupi prabhu, karatale pa Paramešthi. Na koncu smo dobili še fantastičen prasadam, še stokrat obilnejši od tistega na Hare Krišna festivalu. Bil sem blažen. Bhakte so me prepričali, da sem čez noč postal vegetarijanec in začel Krišni darovati hrano. In začel sem mantrati en krog na džapi in hoditi na Kolarjevo …

Prvi bhakta-študent

3. julija 1993, po koncertu skupine Transcendence v soboto zvečer sem se »predal« v tempelj. Tam sem živel štiri ali pet let. Bil sem prvi bhakta, ki je živel v templju in hkrati študiral na fakulteti. Moje službe so bile: čiščenje, sekljanje, pomivanje in brisanje posode, flavtiranje in harmoniranje ter saksofoniranje na koncertih ter Večerih spiritualne Indije, »roadie« skupine Transcendence, preoblačenje Šrila Prabhupade, kratek čas uvajanje za pudžarija Gaura Nitai, pisanje verzov na tablo, prevajanje za revije in časopis, bus program 1997 – raziskovanje Slovenije, igranje bhadžanov na nama hatah Trbovlje, Maribor, Brežice, Novo mesto …

Iniciacijo sem tudi dobil skoraj na 22.: 23. junija1995.

1. januarja 1998 sem se po vabilu staršev zopet preselil domov na Staro Vrhniko in zapustil nadležno meniško življenje :)