Guru in iniciacija

Nihče ne more spoznati samega sebe zgolj z branjem knjig. Izviti se iz objema māye ni tako lahko. Na tej poti se bomo zanes­ljivo srečali s preizkušnjami in težavami. Nihče ne more vstopiti v Božje kraljestvo samo po zaslugi svoje lastne moči. Zato vsi sveti spisi izrazito poudarjajo, da je za vse duhovne aspirante absolutno nujno, da sprejmejo zavetje verodostojnega duhovnega učitelja.

Śrīla Prabhupāda je dejal: »Duhovni učitelj vodi učenca na vsakem življenjskem koraku. Da pa bi duhovni učitelj lahko tako vodil, mora biti res popoln človek. Kako bi lahko sicer vodil? Ukaza duhovnega učitelja ne moremo odbiti. Zato moramo izbrati duhovnega učitelja, ki nam bo dajal takšne ukaze, da ne bomo delali napak. Recimo, da za duhovnega učitelja sprejmete napačno osebo, ki vas vodi narobe. Potem ste pokvarili celo življenje. Moramo torej izbrati duhovnega učitelja, čigar vodstvo bo izpopolnilo naše življenje. Odnos med duhovnim učiteljem in učencem ni formalnost, temveč velika odgovornost tako za učenca kot za duhovnega učitelja.« (citat iz Śrīla Prabhupādovega predavanja v New Yorku 2.3.1966).

V ISKCON-u zdaj velja, da lahko kandidat za iniciacijo pristopi h kateremukoli  Śrīla Prabhupādovemu učencu »na dobrem glasu«, ki je avtoriziran za dajanje iniciacij v skladu s postopki Društva, in ga zaprosi, da ga inicira v zavest Kṛṣṇe.

»Na dobrem glasu« pomeni, da je iz njegove osebne preteklosti jasno razvidno, da se drži regulativnih načel, da vsak dan mantra šestnajst krogov Hare Kṛṣṇa mahā-mantre na japa-mali; da zgodaj vstaja in obiskuje programe v hramu, da je stanoviten v vdanem služenju, da je pri predstavljanju filozofije zvest doktrinam zavesti Kṛṣṇe; in da deluje v organizacijskem okviru ISKCON-a, kot ga določa GBC (pooblaščeno upravno telo).

Po Hari-bhakti-vilāsi mora kandidat za iniciacijo v zavesti Kṛṣṇe vsaj eno leto redno poslušati o Kṛṣṇi od priznanega bhakte. V tem obdobju se lahko razvije odnos med gurujem in učencem — s služenjem in poizvedovanjem. Nato pa, če učenec razvije prepričanje: »To je oseba, kateri se lahko predam in ki me lahko povede h Kṛṣṇi,« se lahko obrne na tega bhakto, ga prosi za zavetje in, nazadnje, za iniciacijo.

Trenutni postopek za iniciranje v ISKCON-u, ki je urejen po smernicah telesa GBC-ja, je povsem v skladu s svetimi spisi in hkrati primeren za veliko organizacijo, kot je ISKCON, kjer guruji pogosto potujejo in imajo široka področja odgovornosti. Spisi svarijo pred naglimi, nepremišljenimi iniciacijami, zato je potreben sistem preverjanja in presoje, ki ščiti tako guruje kot učence.

Ko kdo pride v stik z bhaktami ISKCON-a, nato pa dobi božanski navdih, da si zaželi resno izvajati zavest Kṛṣṇe, ga bhakte najprej spodbudijo, naj se drži napotkov Śrīla Prabhupāde. Śrīla Prabhu­pāda je glavni śikṣa-guru (duhovni učitelj, ki daje napotke) in ācārya za vse člane ISKCON-a, zato se novi bhakte pri svojem guru-oboževanju najprej osredotočijo nanj. Ko izkazujejo spoštovanje ali darujejo hrano Kṛṣṇi, recitirajo Śrīla Prabhupādovo praṇāma-mantro.

Bhakte, ki živijo v hramu in izvajajo zavest Kṛṣṇe po mini­malnem standardu (se pravi, da mantrajo šestnajst krogov jape dnevno in se držijo štirih regulativnih načel) vsaj šest mescev, lah­ko pristopijo k enemu izmed ISKCON-ovih inicirajočih gurujev in ga uradno prosijo, da želijo sprejeti njegovo zavetje. Za tiste, ki živijo zunaj hrama in ne služijo poln čas v hramu, je ta doba daljša.

H guruju ne bi smeli pristopiti »avtomatično«, temveč z vero in znanjem. Na podlagi proučevanja Śrīla Prabhupādovih knjig in posvetovanja s starejšimi bhaktami moramo priti do razumevanja, katere so kvalifikacije verodostojnega duhovnega učitelja.

Morali bi čutiti, da nam bhakta, čigar zavetje sprejemamo, daje navdih. Imeti moramo prepričanje: »Ta bhakta je dosleden in zvest Śrīla Prabhupādov privrženec, ki me bo vodil v skladu s Śrīla Prabhupādovimi napotki.«

Ko resnično razvijemo takšno vero in zaupanje v enega izmed inicirajočih gurujev, ga lahko zaprosimo za njegovo zavetje. Bhakta si lahko za pristopitev k inicirajočemu guruju vzame tudi več časa (od minimalne dobe šestih mescev), če tako čuti. Nič se ne mudi. Sprejetje guruja je morda naša najpomembnejša odločitev v mnogih življenjih.

Vsak guru, ki ga sprejmemo v ISKCON-u, nam bo dal iste osnovne napotke — tiste, ki nam jih je dal Śrīla Prabhupāda (se pravi, da moramo zgodaj vstajati, mantrati šestnajst krogov itd.). Vendar pa guru predstavlja osebno vez s paramparā, zato se tistim, ki želijo postati učenci, močno priporoča, da pri sprejemanju guruja dobro premislijo. Čeprav si lahko pomagajo z nasveti starejših bhakt, pa morajo tudi osebno skrbno proučiti značaj bhakte, od katerega nameravajo sprejeti iniciacijo.

Poleg zgornjih smernic (za bhakto »na dobrem glasu« v ISKCON-u) moramo videti tudi, koliko je guru obvladal šest nago­nov, koliko je razvil šest pozitivnih lastnosti, in koliko je osvobojen šestih napak (za podrobnejšo razlago glej Nektar napotkov 1-3).

Idealni guru mora dobro poznati svete spise in mora biti odvezan. Tudi če ima na voljo vse pripomočke za uporabo v službi Kṛṣṇi, ne sme biti navezan na materialne udobnosti in na obilje.

Učenec mora tudi videti, koliko je duhovni učitelj privržen vdanemu služenju in pridiganju zavesti Kṛṣṇe. Moramo tudi razumeti, da visoki položaj guruja in veliko število njegovih privržencev sama po sebi še ne kažeta stopnje njegove naprednosti v zavesti Kṛṣṇe oziroma sposobnosti, da učence izšola v vdanem služenju.

Odnos guru-učenec je v idealnem primeru blizek in personalen. Zato pri izbiranju osebe, ki naj bi postala naš duhovni učitelj, naš oboževani vodnik, obstajajo tudi osebni oziri. Nauki vseh verodostojnih duhovnih učiteljev so sicer enaki, vendar ima vsak duhovni učitelj svojo osebnost in svoj pristop k vlogi guruja. Na primer, nekateri guruji sprejemajo manj učencev in jih šolajo osebno, drugi pa sprejemajo mnoge učence in veliko odgovornosti za šolanje svojih učencev zaupajo drugim starejšim bhaktam.

Pazite, da ne bi sprejeli iniciacije pod pritiskom preveč gorečih učencev kakega guruja. To ni pravilen postopek. Tisti, ki so poiskali duhovno zavetje v ISKCON-u, imajo pravico, da se obrnejo na kateregakoli kvalificiranega in avtoriziranega člana Društva in ga zaprosijo za iniciacijo.

Ko bhakta uradno sprejme gurujevo zavetje, nadaljuje z izvajanjem zavesti Kṛṣṇe kakor prej. Vendar svoje guru-oboževanje zdaj usmerja na guruja, čigar zavetje je sprejel, hkrati pa še vedno tudi na Śrīla Prabhupādo. Odslej pri izkazovanju spoštovanja svojemu guruju in darovanju hrane Kṛṣṇi recitira praṇāma-mantro svojega guruja. Tudi če še ni formalno iniciran, je sprejel zavetje tega guruja in ga odslej spoštuje kot takšnega.

Po preteku vsaj šestih mescev po formalnem sprejetju gurujevega zavetja lahko bhakta od njega dobi iniciacijo. Preden lahko guru v ISKCON-u bhakto inicira, mora dobiti priporočilo od lokalnega predsednika hrama, pod katerim ta bhakta služi. Priporočilo temelji na: (1) uspešno opravljenem pisnem in ustnem preizkusu znanja, ki ga bhakti naloži predsednik hrama (preizkus znanja pokaže, da bhakta razume, kaj pomeni biti učenec, kaj pomeni biti član ISKCON-a, in druge pomembne filozofske poante); in (2) osebni potrditvi predsednika hrama, da učenec vsak dan mantra najmanj šestnajst krogov jape in da se dosledno drži štirih regulativnih načel, ter da je odločen, da bo vse življenje nadaljeval z doslednim izvajanjem zavesti Kṛṣṇe.

Čeprav moramo biti glede iniciacije premišljeni, pa pretiravanje s čakanjem na splošno tudi ni priporočljivo. Ponavadi tisti, ki se dosledno držijo štirih regulativnih načel in vsak dan mantrajo šestnajst krogov mahā-mantre (še posebno tisti, ki poln čas služijo v hramu), sprejmejo iniciacijo po enem ali dveh letih izvajanja za­vesti Kṛṣṇe.

Ob iniciaciji guru učencu podeli duhovno ime. Če učenec stanovitno vdano služi najmanj še dve leti, lahko — ko opravi postop­ke, podobne zgoraj opisanim postopkom za prvo iniciacijo — dobi brahmansko iniciacijo in Gāyatrī mantre.

Še ena pomembna stvar je, da moramo poleg našega duhovnega učitelja, ki nam je dal iniciacijo, še naprej poslušati tudi druge bhakte v ISKCON-u in jim služiti (zlasti starejše bhakte). Čeprav je naravno, da bomo naklonjeni svojemu guruju, pa je vajšnavska etiketa takšna, da moramo biti do gurujevega brata po Bogu enako spoštljivi kot do guruja samega.

Še ena pomembna poanta: kdor je predhodno dobil iniciacijo od osebe, ki ni verodostojni, priznani vaiṣṇava, to osebo lahko in (po izjavi svetih spisov) mora zavreči, da bi lahko sprejel verodostoj­nega duhovnega učitelja. Ljudje, ki že imajo takšne »guruje«, se pogosto bojijo odpovedati se jim, ker jih je strah kazni, vendar je takšna skrb odveč. Sveti spisi sicer svarijo, da ne smemo zapustiti svojega duhovnega učitelja, vendar pa to ne velja v primeru lažnih gurujev, kar potrjujejo tudi sveti spisi sami. Kdor sprejme zavetje pravega vajšnavskega guruja, je nedvomno deležen neposredne Kṛṣṇove zaščite (za nadaljnjo razpravo o tem glej Śrīmad-Bhāgavatam 8.20.1, smisel).

Knjiga Duhovni učitelj in učenec,* ki jo je izdal Bhaktivedanta Book Trust, je obsežna serija izpiskov iz Śrīla Prabhupādovih knjig o tej pomembni temi. Vsem bhaktam priporočamo, da pred iniciacijo skrbno proučijo to knjigo.

 

* Naslov izvirnika je Spiritual Master and the Disciple. (op. prev)