Šest: POPOLNI BHAKTA
Posneto 29. februarja 1972 (zvečer) v Caitanya Candrodaya Mandiru, ISKCON Māyāpur. Pogovoru med Śrīla Prabhupādo in Bobom prisostvujejo Śyāmasundara dāsa in drugi učenci.
Pogovori za blagor sveta
Śrīla Prabhupāda: Vprašanja in odgovori so zaželjeni, ker so koristni za vse. Sūta Gosvāmī je dejal:
munayaḥ sādhu pṛṣṭo 'haṁ
bhavadbhir loka-maṅgalam
yat kṛtaḥ kṛṣṇa-sampraśno
yenātmā suprasīdati
[»O modreci, vaša vprašanja so popolnoma na mestu. Ker se nanašajo na Gospoda Kṛṣṇo, so upravičena in koristna za blagor sveta. Samo takšna vprašanja lahko popolnoma zadovoljijo dušo.« (Bhāg. 1.2.5)] Vprašanja o Kṛṣṇi so zelo dobra. Spraševanje in poslušanje o Kṛṣṇi je loka-maṅgalam, koristno za vsakogar.
Bob: Najlepše se vam zahvaljujem za vse …
Śrīla Prabhupāda: Hmm?
Bob: Jutri moram oditi in …
Śrīla Prabhupāda: Ne govori o odhodu, govori o prihodu.[1]
Bob: Jaz, jaz tega še ne morem; razmišljal sem o tem, da se jutri vrnem v svoje mesto. Toda …
Śrīla Prabhupāda: Ne vračaj se.
Bob: Naj ostanem do jutri?
Śrīla Prabhupāda: Ostani tukaj.
Bob: Če vi tako rečete, bom ostal.
Śrīla Prabhupāda: Da, ti si zelo dober fant.
Bob: V redu. Hvala vam. [Premor.]
Prijetne strogosti
Śyāmasundara: Śrīla Prabhupāda, popoldne smo govorili o strogostih.
Śrīla Prabhupāda: Hmm?
Śyāmasundara: Govorili smo o strogostih. Kdor ne izvaja strogosti prostovoljno, se mora proti svoji volji podvreči nekim strogostim.
Śrīla Prabhupāda: Da, izvajati jih moramo po navodilih duhovnega učitelja. Strogosti nikomur ne prijajo, toda ko sprejmeš duhovnega učitelja, moraš izvršiti njegov ukaz. To je strogost.
Śyāmasundara: Četudi si strogosti ne želiš prakticirati, si v to prisiljen.
Śrīla Prabhupāda: Predal si se duhovnemu učitelju. Njegov ukaz je dokončen. Lahko da ti ni po volji, a ga moraš vseeno izvršiti – za moje zadovoljstvo. [Se smeje.] Post ni nikomur po volji, toda če duhovni učitelj pravi: »Danes je post,« kaj ti preostane? [Śyāmasundara se smeje.] To je strogost. Učenec je tisti, ki se je prostovoljno podvrgel disciplini duhovnega učitelja.[2] To je strogost.
Śyāmasundara: Ljudje v materialnem svetu, ki so zelo navezani na materialno življenje, nočejo izvajati nobenih strogosti in telesnih neudobnosti, a se jim ne morejo izogniti. Narava jih prisiljuje k strogostim.
Śrīla Prabhupāda: To je prisilna strogost; to ni dobro. Koristna je samo prostovoljna strogost.
Śyāmasundara: Kdor noče izvajati strogosti prostovoljno, je v to prisiljen.
Śrīla Prabhupāda: To je razlika med človekom in živaljo. Človek se lahko podvrže strogostim, žival pa se ne more. Ko na stojnici s slaščicami vidi privlačne jedi, si jih človek zaželi, toda če nima denarja, se lahko obvlada. Ko pa pride krava, bo takoj vtaknila gobec v hrano. Lahko jo tepeš s palico, a bo to prenašala in jedla naprej. Žival se torej ne more podvreči strogostim. [Premor.]
Naša strogost je zelo prijetna. Pojemo Hare Kṛṣṇa, plešemo in jemo okusne jedi, ki nam jih pošlje Kṛṣṇa. To je vse. Zakaj se materialisti ne strinjajo s takšno strogostjo? Peti, plesati in jesti okusno hrano?
Bob: Kako, prosim?
Śrīla Prabhupāda: Malo prej smo dobili okusno hrano. Kdor se ni podvrgel strogostim, tega ne more pričakovati. Mi pa izvajamo strogosti, zato nam Kṛṣṇa pošilja lepe stvari. Se pravi, da nismo ničesar izgubili. Ko postaneš kṛṣṇaiziran, boš živel bolj lagodno kot sedaj. To je dejstvo. Čeprav zadnjih dvajset let – odkar sem v stanu sannyāse – živim sam, nimam nobenih težav. Čeprav sem živel sam, nisem imel nikoli nobenih težav.
Učenec: Če se ne podvržeš duhovni disciplini, ti bo narava vsilila mnoge nadloge.
Śrīla Prabhupāda: Oh, da. To je rečeno v Bhagavad-gīti:
daivī hy eṣā guṇa-mayī
mama māyā duratyayā
mām eva ye prapadyante
māyām etāṁ taranti te
[»Mojo božansko energijo iz treh prvin materialne narave je težko premagati, toda tisti, ki so se predali Meni, jo zlahka premagajo.« (Bg. 7.14)] Māyā nam vsiljuje mnoge nadloge, toda čim se predamo Kṛṣṇi, je vsiljevanja konec.
Śyāmasundara: Tako smo neumni, da vselej mislimo: »V prihodnosti bom srečen.«
Śrīla Prabhupāda: Da, to je māyā, iluzija. Tako razmišlja osel. Recimo, da sédeš na oslov hrbet in mu pomoliš pred gobec malo trave. Osel si misli: Od trave me loči samo še korak. [Bob se smeje.] Trava pa je vedno za čevelj od njegovega gobca. To je oslizem. [Vsi se smejejo.] Vsak si misli: »Samo še korak in dobil bom, kar si želim. Potem bom zelo srečen.« [Premor.]
Namen gibanja za zavest Kṛṣṇe
Śrīla Prabhupāda: Živa bitja, ki so pozabila na Kṛṣṇo, so v materialnem svetu. Če rečemo Kṛṣṇa, to vključuje Njegovo ime, Njegovo obliko, Njegovo prebivališče, Njegove prigode, vse.
Bob: Kaj je bilo to zadnje?
Śrīla Prabhupāda: Prigode. Kadar govorimo o kralju, se to nanaša na kraljevo vlado, kraljevo palačo, kraljevo ženo, kraljeve sinove, tajnike, vojsko – vse skupaj. Ali ni tako?
Bob: Da.
Śrīla Prabhupāda: Tako je tudi s Kṛṣṇo. Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost, zato čim pomislimo na Kṛṣṇo, to vključuje tudi vse Kṛṣṇove energije. Popolna celota je predstavljena z besedami »Rādhā-Kṛṣṇa«. Rādhā je vsa Kṛṣṇova energija, Kṛṣṇa pa je Vsevišnji Gospod. Kadar govorimo o Kṛṣṇi, so vključena tudi živa bitja. Živa bitja so namreč Kṛṣṇova energija, Njegova višja energija. Kadar ta energija ne služi svojemu izvoru, je rezultat materialno bivanje. Cel svet ne služi Kṛṣṇi, toda Kṛṣṇi služijo drugače, na posreden način. Nepokorni državljani služijo vladi posredno. Zaradi nepokornosti državnim zakonom morajo v zapor, kjer so prisiljeni, da se pokoravajo zakonom države. Vsa živa bitja v materialnem svetu so podobna zapornikom, ker so brezbožna. Ne morejo se sprijazniti z vrhovnim položajem Boga – iz nevednosti ali pa zavestno. To je demonska mentaliteta. Zato jih poskušamo vrniti v prvotno stanje. To je gibanje za zavest Kṛṣṇe.
Nadloge so za bhakto Božja milost
Bob: Naj vam postavim vprašanje, o katerem sem govoril z bhaktami; vprašanje v zvezi z zdravjem. Danes sem z bhaktami odšel k reki. Ker sem prehlajen, sem jim dejal, da ne bi smel v vodo. Nekateri so rekli, naj grem vseeno v vodo, ker je to Ganges, drugi pa so mi to zaradi prehlada odsvetovali. Tega še vedno ne razumem. Ali zbolimo zaradi slabih del, ki smo jih naredili v preteklosti?
Śrīla Prabhupāda: Da, to je dejstvo. Vsako trpljenje je posledica naših brezbožnih del v preteklosti.
Bob: Kaj pa nekdo, ki se je osvobodil vpliva karme …
Śrīla Prabhupāda: Da?
Bob: Ali še vedno kdaj zboli?
Śrīla Prabhupāda: Ne. In tudi če zboli, to ni za dolgo. Tako kot tale ventilator, ki se sedaj vrti. Če ga izključiš, se bo še nekaj časa premikal, toda to premikanje ni zaradi električnega toka. Giblje se samo zaradi sile vztrajnosti. Kakor hitro pa se ventilator ustavi, je gibanja konec. Če bhakta, ki se je predal Kṛṣṇi, trpi zaradi materialnih posledic, je to samo začasno. Zato bhakta materialnih nadlog ne jemlje za nadloge. Nadloge so zanj Kṛṣṇova ali Božja milost.
Bob: Kaj pa duša, ki je dosegla popolnost – bhakta, čisti bhakta?
Śrīla Prabhupāda: Duša, ki je dosegla popolnost, je štiriindvajset ur zaposlena v zavesti Kṛṣṇe. To je popolnost, transcendentalni položaj. Popolnost pomeni opravljati aktivnosti v svoji pravi zavesti. To je popolnost. V Bhagavad-gīti je rečeno:
mām upetya punar janma
duḥkhālayam aśāśvatam
nāpnuvanti mahātmānaḥ
saṁsiddhiṁ paramāṁ gatāḥ
[»Ko pridejo k Meni, se velike duše, ki so yogīji v vdanem služenju, nikoli več ne vrnejo v ta bedni in minljivi svet, ker so dosegli najvišjo popolnost.« (Bg. 8.15)] Saṁsiddhi pomeni najvišja popolnost. Siddhi in saṁsiddhi: siddhi je popolnost oziroma spoznanje Brahmana, saṁsiddhi pa je predanost, ki temu sledi.
Bob: Ali lahko to zadnje še enkrat ponovite, prosim?
Śrīla Prabhupāda: Saṁsiddhi – sam pomeni dovršeno, siddhi pa je popolnost. V Bhagavad-gīti piše, da je tisti, ki je odšel nazaj domov, nazaj k Bogu, dosegel najvišjo popolnost. Ko spozna, da ni materialno telo, temveč duhovna duša, doseže popolnost. To je brahma-bhūta, spoznanje Brahmana. To je popolnost. Saṁsiddhi pa doseže po spoznanju Brahmana, ko se vključi v vdano služenje. Zato se razume, da je nekdo, ki je vključen v vdanem služenju, že spoznal Brahman. Zato je to saṁsiddhi.
Vizija najboljšega bhakte
Bob: Jaz … Dovolite mi, da vas vprašam z vso ponižnostjo: ali vi občutite bolezen in slabost?
Śrīla Prabhupāda: Hmm?
Bob: Ali vi osebno občutite bolezen in slabost?
Śrīla Prabhupāda: Da.
Bob: Ali je to posledica vaše pretekle karme?
Śrīla Prabhupāda: Hmm?
Bob: To je posledica vaše pretekle karme?
Śrīla Prabhupāda: Da.
Bob: Potemtakem se v materialnem svetu nihče ne more popolnoma izogniti karmi?
Śrīla Prabhupāda: Da, lahko se izogne. Bhakta je osvobojen vse karme. Bhakta ne trpi več nobenih karmičnih reakcij.
Bob: Toda vi ste gotovo najboljši bhakta in vi …
Śrīla Prabhupāda: Ne, jaz se nimam za najboljšega bhakto. Jaz sem najnižji.
Bob: Ne! Ne!
Śrīla Prabhupāda: Ti si najboljši bhakta.
Bob: [Se smeje.] Oh, ne, ne! Vi … Vse, kar rečete, se vselej zdi pravilno.
Śrīla Prabhupāda: Da, toda …
Bob: Zato morate biti najboljši bhakta.
Śrīla Prabhupāda: Stvar je v tem, da se celo najboljši bhakta spusti na raven bhakte drugega razreda, kadar pridiga. Če pridigam, kako lahko rečem, da sem najboljši bhakta?
Bob: In kaj počne najboljši bhakta?
Śrīla Prabhupāda: Najboljši bhakta ne pridiga.
Bob: Kaj pa počne?
Śrīla Prabhupāda: On ne vidi nobene potrebe po pridiganju; zanj so vsi bhakte. [Bob se iz srca smeje.] Da, v njegovih očeh ni nihče več abhakta; vsi so bhakte. To je uttama-adhikārī. Tako kot Rādhārāṇī – v Njenih očeh ni nihče abhakta. Zato se poskušamo približati Rādhārāṇī.
Bob: Kdo je to?
Śrīla Prabhupāda: Rādhārāṇī, Kṛṣṇova družabnica.
Bob: Aha.
Śrīla Prabhupāda: Če pristopimo k Rādhārāṇī, nas bo priporočila Kṛṣṇi: »Tu je najboljši bhakta. Boljši je od Mene,« in Kṛṣṇa Ji ne bo mogel odreči. To je najboljši bhakta. Toda tega ne smemo posnemati: »Postal sem najboljši bhakta.«
īśvare tad-adhīneṣu
bāliśeṣu dviṣatsu ca
prema-maitrī-kṛpopekṣā
yaḥ karoti sa madhyamaḥ
[»Bhakta na srednjem položaju izkazuje ljubezen do Vsevišnje Božanske Osebnosti; sklepa prijateljstvo z Gospodovimi bhaktami; daje milost nedolžnim ljudem v nevednosti; in se izogiba tistih, ki zavidajo Vsevišnji Božanski Osebnosti.« (Bhāg. 11.2.46)] Bhakta na srednjem položaju vidi, da nekateri Bogu zavidajo, najboljši bhakta pa nima takšne vizije. Najboljši bhakta razmišlja: »Nihče ne zavida Bogu. Vsi so boljši od mene.« Tako kot Kṛṣṇadāsa Kavirāja, avtor Caitanya-caritāmṛte, ki je zase dejal, da je nižji od črva v iztrebkih – purīṣera kīṭa haite muñi se laghiṣṭha.
Bob: Kdo tako pravi?
Śrīla Prabhupāda: Kṛṣṇadāsa Kavirāja, avtor Caitanya-caritāmṛte. Lahko si misliš, da samo tako pravi, toda ne, on v resnici tako čuti: »Jaz sem najnižji. Vsi drugi so najboljši, jaz pa sem najnižji. Vsi služijo Kṛṣṇi razen mene.« Caitanya Mahāprabhu je dejal: »Oh, nimam niti malo ljubezni do Kṛṣṇe. Moje solze so lažne. Če bi resnično bil Kṛṣṇov bhakta, bi že davno umrl. Jaz pa živim in to je dokaz, da nimam ljubezni do Kṛṣṇe.« To je vizija najboljšega bhakte. Njegova ljubezen do Kṛṣṇe je tako intenzivna, da pravi: »Vsi služijo Kṛṣṇi razen mene. Jaz sem najnižji, zato ne morem videti Boga.« To je najboljši bhakta.
Bob: Bhakta si mora torej prizadevati za osvoboditev vseh ljudi?
Śrīla Prabhupāda: Da. Bhakta mora delovati pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja in ne oponašati najboljšega bhakte.
»Greh« duhovnega učitelja
Śyāmasundara: Nekoč si dejal, da si včasih bolan in da čutiš bolečine zaradi grešnih aktivnosti svojih učencev. Ali ni včasih tudi to vzrok za bolezen?
Śrīla Prabhupāda: Kṛṣṇa pravi:
ahaṁ tvāṁ sarva-pāpebhyo
mokṣayiṣyāmi mā śucaḥ
»Odrešil te bom vseh grešnih posledic. Ne boj se.« (Bg. 18.66) Kṛṣṇa je tako močan, da lahko vse grehe drugih v hipu prevzame Nase in jih izniči. Tudi živo bitje, ki v Kṛṣṇovem imenu sprejme vlogo duhovnega učitelja, prevzame odgovornost za grešne aktivnosti svojih učencev. Biti guru zatorej ni lahko. Ali vidiš? Absorbirati mora ves ta strup, in ker ni Kṛṣṇa, včasih pride do kakšne nevšečnosti. Zato je Caitanya Mahāprabhu dejal, da duhovni učitelj ne bi smel imeti veliko učencev. Toda pri pridigarskem delu smo prisiljeni sprejeti veliko učencev – da bi razširili zavest Kṛṣṇe – čeprav zato trpimo. Dejstvo pa je, da mora duhovni učitelj prevzeti odgovornost za vse grešne aktivnosti svojih učencev. Imeti mnogo učencev je zatorej tvegano za tistega, ki ni sposoben asimilirati njihovih grehov.
vāñchā-kalpa-tarubhyaś ca
kṛpā-sindhubhya eva ca
patitānāṁ pāvanebhyo
vaiṣṇavebhyo namo namaḥ
[»Nudim ponižno spoštovanje vsem vaiṣṇavam, predanim slugam Gospoda. Gospodovi bhakte so kot drevesa želja, ki lahko izpolnijo želje vsakogar, in so polni usmiljenja do padlih pogojenih duš.« (Vaiṣṇava Praṇāma)] Duhovni učitelj prevzame odgovornost za vse padle duše. Ta ideja je tudi v Bibliji. Jezus Kristus je prevzel grešne reakcije vseh ljudi in žrtvoval svoje življenje. To je odgovornost duhovnega učitelja. Kṛṣṇa je apāpa-viddha, kar pomeni, da tudi največje grešne posledice Nanj nimajo nobenega vpliva. Živo bitje pa je majhno, zato mora duhovni učitelj včasih trpeti posledice. Velik ogenj in majhen ogenj. Če na majhen ogenj naložiš velika polena, ga utegneš pogasiti. V velik ogenj pa lahko vržeš kar koli, in bo zgorelo. Velik ogenj lahko sežge kar koli.
Bob: Ali je bilo Kristusovo trpljenje te vrste?
Śrīla Prabhupāda: Hmm?
Bob: Ali je Kristusovo trpljenje …
Śrīla Prabhupāda: To sem že pojasnil: da je trpel zato, ker je prevzel grešne reakcije vseh ljudi.
Bob: Razumem.
Śrīla Prabhupāda: V Bibliji piše, da je Kristus prevzel posledice vseh ljudi, in da je zanje žrtvoval svoje življenje. Kristjani pa so iz tega naredili zakon: »Kristus naj trpi, mi pa bomo grešili na veliko.« Kakšna neumnost! »Kristus bo po pogodbi prevzel vse naše grešne posledice, mi pa bomo nadaljevali z neumnostmi.« To je njihova religija. Nimajo niti toliko uvidevnosti, da bi pomislili: »Kristus je tako velikodušen, da je prevzel vse naše grehe in je trpel za nas. Zato prenehajmo z vsemi grehi!« Célo stvar so vzeli zelo nalahko: »Naj gospod Jezus Kristus trpi, mi pa bomo počeli neumnosti.« Mar ni tako?
Bob: Tako je.
Śrīla Prabhupāda: Morali bi se sramovati: Gospod Jezus Kristus je trpel za nas, mi pa še naprej grešimo. Čeprav jim je dejal: »Ne ubijajte!« vseeno ubijajo in mislijo: »Gospod Jezus Kristus nam bo oprostil in prevzel vse naše grešne posledice.«
Morali bi biti zelo pazljivi in se trdno odločiti: »Za vsako grešno aktivnost, ki jo zakrivim, bo moral moj duhovni učitelj trpeti, zato ne bom naredil niti ene same.« To je dolžnost učenca. Ob iniciaciji ga duhovni učitelj osvobodi vseh grešnih posledic, toda če učenec znova začne grešiti, mora duhovni učitelj zato trpeti. Kristjani bi morali imeti sočutje in to upoštevati: »Zaradi mojih grešnih aktivnosti bo moral moj duhovni učitelj trpeti.« Če duhovni učitelj zboli, je to posledica grešnih aktivnosti njegovih učencev. Gospod Jezus Kristus je bil križan zaradi grešnih aktivnosti drugih. Zato sveti spisi prepovedujejo: »Ne sprejmi veliko učencev.« Toda ker pridigamo, vseeno sprejemamo mnoge učence. Nič ne de, če moramo zato trpeti; sprejeli jih bomo kljub temu.
Tvoje vprašanje je torej bilo, če trpim zaradi preteklih grehov, mar ne? To je moj greh: da sem sprejel nekatere učence, ki počno neumnosti. To je moj greh.
Bob: To se občasno dogaja?
Śrīla Prabhupāda: Da. Temu se ni mogoče izogniti, ker sprejemamo toliko ljudi. Toda učenčeva dolžnost je, da se skrbno izogiba grešnih aktivnosti: »Moj duhovni učitelj me je rešil. Zato mu ne smem znova povzročiti trpljenja.«
Kadar duhovni učitelj trpi, ga Kṛṣṇa reši. Kṛṣṇa si misli: »Oh, on je prevzel tolikšno odgovornost, da bi rešil padle duše!«
kaunteya pratijānīhi
na me bhaktaḥ praṇaśyati
[»O Kuntīn sin, smelo izjavi, da Moj bhakta nikoli ne propade.« (Bg. 9.31)] Duhovni učitelj tvega za Kṛṣṇo, zato mu Kṛṣṇa pomaga.
Bob: Vaše trpljenje torej ni ista vrsta bolečine kot pri nečisti osebi …
Śrīla Prabhupāda: Ne, to ni zaradi karme. Duhovni učitelj včasih trpi, da bi učenci videli: »Zaradi naših grešnih aktivnosti duhovni učitelj trpi.«
Bob: Sedaj ste videti zelo dobro.
Śrīla Prabhupāda: Jaz sem vedno dobro. Četudi včasih trpim, vem, da me bo Kṛṣṇa zaščitil. Toda to trpljenje ni zaradi mojih grešnih aktivnosti.
Pravo in lažno odrekanje
Bob: S tem v zvezi me zanima še nekaj. Tam, kjer živim, pijem prekuhano vodo, ker je voda ponekod okužena. Toda zakaj bi moral piti prekuhano vodo, če sem živel tako dobro, da si nisem zaslužil bolezni? Potem lahko pijem katero koli vodo. Če nisem živel tako, kot je treba, pa bom tako ali tako zbolel.
Śrīla Prabhupāda: Dokler živiš v materialnem svetu, ne moreš zanemariti fizikalnih zakonov. Recimo, da si v džungli in srečaš tigra. Veš, da te bo tiger napadel, čim te zagleda; zakaj bi prostovoljno šel proti njemu, da te napade? Dokler imamo fizično telo, ni potrebe, da njegov obstoj postavljamo na kocko. Čeprav smo bhakte, ne bomo šli izzivat fizikalnih zakonov: »Postal sem bhakta, zato kljubujem vsemu.« To je neumnost.
anāsaktasya viṣayān
yathārham upayuñjataḥ
nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe
yuktaṁ vairāgyam ucyate
[»Pravo odrekanje od materialnega je, kadar nas nič ne veže, hkrati pa vse sprejmemo v odnosu s Krsno.« (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2.255)] Bhakti se svetuje, da zadovolji svoje telesne potrebe, toda brez navezanosti. Da ne bi zboleli, bomo pili prekuhano vodo, ker je to zakon fizike. Toda kaj, če prekuhane vode nimamo na voljo – ali bomo prenehali piti vodo? Ne, potem bomo pili navadno vodo.
Mi jemo Kṛṣṇovo prasādo, toda kadar potujemo, moramo včasih kaj pojesti tudi v hotelu. Neumno bi bilo, če bi mislil: »Jaz sem bhakta, zato ne bom jedel v hotelu. Rajši bom stradal.« Če stradam, bom oslabel in ne bom mogel pridigati. [Premor.]
Bhakta ne izgubi individualnosti
Bob: Ali se mora bhakta v določeni meri odreči svoje individualnosti?
Śrīla Prabhupāda: Ne, on ohrani polno individualnost, toda individualnost žrtvuje za zadovoljstvo Kṛṣṇe. Kṛṣṇa pravi: »Predaj se Meni,« in bhakta se Mu preda. Toda ta predaja je prostovoljna; pri tem ne izgubi svoje individualnosti. Individualnost ohrani v celoti, toda ker Kṛṣṇa želi, da se Mu preda, zanemari svoje interese. Arjuna se sprva ni hotel boriti zaradi osebnih interesov (zaradi svoje individualnosti), ko pa je sprejel Kṛṣṇo za duhovnega učitelja, je postal śiṣya, Njegov učenec. Potem je na vsak Kṛṣṇov ukaz rekel da. To ne pomeni, da je Arjuna izgubil svojo individualnost, ampak je prostovoljno privolil: »Kar koli Kṛṣṇa reče, bom izvršil.« Tako kot moji učenci – svoje individualnosti niso izgubili, temveč so jo predali. To je potrebno. Če človek nima spolnih odnosov, to še ne pomeni, da je impotenten. Če želi, ima lahko seks vsak dan, a se mu je prostovoljno odpovedal. Paraṁ dṛṣṭvā nivartate: razvil je višji okus. Včasih se postimo, toda to ne pomeni, da smo bolni. Ta post je prostovoljen. To ne pomeni, da nismo lačni, ali pa da ne moremo jesti; postimo se prostovoljno.
Bob: Ali bhakta, ki se je predal Kṛṣṇi, ohrani individualni okus za različne stvari? Da mu je nekaj všeč, nekaj drugega pa ne?
Śrīla Prabhupāda: Da, bhakta ohrani vse, vendar pa dá prednost Kṛṣṇi. Recimo, da mi je tale stvar všeč, toda Kṛṣṇa pravi: »Ne, tega ne moreš uporabiti.« Potem se ji bom odrekel – Kṛṣṇi na ljubo.
Bob: Recimo, da je bhakti ena jed ljubša od druge.
Śrīla Prabhupāda: Da, toda če ni všeč Kṛṣṇi, se ji bo bhakta odrekel.
Bob: Kako pa vemo, katera hrana je Kṛṣṇi všeč?
Śrīla Prabhupāda: To je sam Kṛṣṇa povedal v śāstrah. Kako lahko vemo, kakšno vrsto obnašanja odobrava vlada? Na podlagi knjige državnih zakonov. Ali ni tako? Kaj je Kṛṣṇi všeč in kaj ne, je zapisano v śāstrah. Ne moremo ugibati, kaj je Kṛṣṇi všeč in kaj ne; to je nesmisel. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti zelo jasno pravi:
patraṁ puṣpaṁ phalaṁ toyaṁ
yo me bhaktyā prayacchati
tad ahaṁ bhakty-upahṛtam
aśnāmi prayatātmanaḥ
[»Če Mi nekdo z ljubeznijo in predanostjo ponudi list, cvet, sadež ali vodo, bom to sprejel.« (Bg. 9.26)] Kṛṣṇa izrecno pravi: »Všeč so mi te stvari.« Zato moramo Kṛṣṇi ponuditi, kar je Njemu všeč, potem pa vzeti Njegovo prasādo.
Kṛṣṇi je všeč Rādhārāṇī. Zato vse gopīje poskušajo Kṛṣṇo združiti z Rādhārāṇī: »Oh, Kṛṣṇi je všeč ta gopī. V redu, naj se Ona sestane z Njim.« To je zavest Kṛṣṇe – da zadovoljimo Kṛṣṇove čute, ne svoje. To je bhakti oziroma prema, ljubezen do Kṛṣṇe: »Ah, Kṛṣṇi je to všeč; moram Mu dati to stvar.«
Kṛṣṇa sprejme ljubezen in vdanost
Bob: Denimo, da so pred mano različne vrste prasāde, različne jedi. Nekatere so mi všeč, druge pa niso po mojem okusu. Ali jih lahko odklonim?
Śrīla Prabhupāda: To ni dobro. Popolno je, kadar sprejmeš vse, kar je bilo ponujeno Kṛṣṇi. To je popolnost. Ne bi smel razlikovati: »To mi je všeč, to pa ne.« Dokler tako razlikuješ, nisi v resnici dojel vrednosti prasāde.
Učenec: Recimo, da nekdo pripravi jed za Kṛṣṇo, toda ta jed ni ravno uspela in je …
Śrīla Prabhupāda: Ne, če je bila pripravljena z iskrenostjo in ljubeznijo, bo Kṛṣṇi všeč. Ko je Vidura Kṛṣṇi nudil banane, je bil tako zavzet v meditaciji, da je banane metal stran, Kṛṣṇi pa je dajal olupke. Toda Kṛṣṇa je vseeno jedel. [Vsi se smejejo.] Kṛṣṇa je jedel olupke zaradi Vidurine vdanosti. Kṛṣṇa bo pojedel vse, če je ponujeno z vdanostjo, pravo vdanostjo. Ni pomembno, ali je jed materialno okusna ali ne. Zato bhakte sprejmejo vsako Kṛṣṇovo prasādo – ne glede na to, ali je materialno okusna ali ne.
Učenec: Kaj pa, če ni bila ponujena z vdanostjo …
Śrīla Prabhupāda: Hrane, ki ni bila ponujena z vdanostjo, Kṛṣṇa ne bo sprejel, pa če je še tako okusna. Kṛṣṇa ni dolžan sprejeti nečesa samo zato, ker je zelo dragoceno ali pa okusno. Kṛṣṇa ima mnoge najokusnejše jedi v Vaikuṇṭhi. Njemu ni do tvoje hrane, sprejel pa bo tvojo vdanost, bhakti. Pomembna je vdanost, ne hrana. Kṛṣṇa ne jé ničesar iz tega materialnega sveta; On sprejme samo našo vdanost in ljubezen.
Zato ne dovolimo kuhati nikomur, ki ni bhakta. Kṛṣṇa ne sprejme ničesar iz rok abhakte. In zakaj bi sprejel? Kṛṣṇa ni lačen; hrana Mu ni potrebna. On sprejme samo vdanost in to je vse. To je poglavitno. Zato moraš postati bhakta, ne dober kuhar. Kdor pa postane bhakta, postane tudi dober kuhar.
yasyāsti bhaktir bhagavaty akiñcanā
sarvair guṇais tatra samāsate surāḥ
harāv abhaktasya kuto mahad-guṇā
manorathenāsati dhāvato bahiḥ
[»V telesu tistega, ki je razvil neskaljeno vdanost Vsevišnji Božanski Osebnosti, se same po sebi razvijejo vse dobre lastnosti. Kdor pa je namesto v vdanem služenju vključen v materialističnih aktivnostih, je oropan vseh dobrih lastnosti. Ker je žrtev umskih izmišljotin in služi Gospodovi zunanji energiji, ne more imeti nobene dobre lastnosti.« (Bhāg. 5.18.12)] Kdor postane bhakta, bo avtomatsko razvil vse dobre lastnosti – postal bo tudi dober kuhar. Abhakta pa je na ravni uma, zato nima dobrih lastnosti; njegove tako imenovane kvalifikacije so brez vrednosti.
Bhakta deluje v skladu s svojim položajem
Bob: Še vedno mi ni vse jasno v zvezi s prasādo …
Śrīla Prabhupāda: Prasāda je vedno prasāda. Ker pa nismo dovolj napredni, določene prasāde ne maramo.
Bob: Mislil sem na prasādo, ki je preveč začinjena, kar škodi mojemu želodcu.
Śrīla Prabhupāda: Tudi to je zato, ker nimamo pravega razumevanja prasāde. Kṛṣṇi, na primer, lahko ponudimo samo prvovrstno hrano. Če kuhar Kṛṣṇi ponudi tretjerazredno hrano, zanemarja svojo dolžnost. Navkljub temu pa lahko Kṛṣṇa sprejme kar koli iz rok Svojega bhakte, bhakta pa tudi lahko sprejme vsako prasādo, četudi je pikantna. Hiraṇyakaśipu je dal svojemu sinu Prahlādi strup, Prahlāda pa ga je ponudil Kṛṣṇi ter izpil, kot da je nektar. Drugim se prasāda utegne zdeti preveč pikantna, za bhakto pa je zelo okusna. Kaj potem, če je malo pikantna? Prahlāda je popil strup, pravi strup! Demonica Pūtanā je Kṛṣṇi ponudila prsi, premazane s strupom, Kṛṣṇa pa je bil tako ljubezniv, da je pomislil: »Ona je Moja mati,« posesal strup ter jo odrešil. Kṛṣṇa ne gleda slabih strani. Dober človek pri drugih ne išče slabosti; gleda samo njihove vrline.
Bob: Imam še eno vprašanje v zvezi s prasādo. Če ima bhakta bolezen, zaradi katere ne sme jesti določene hrane – nekateri bhakte na primer zaradi težav z jetri ne jedo ghija – ali bi morali ti bhakte jesti vso prasādo?
Śrīla Prabhupāda: Ne, ne. Rekel sem, da morajo tisti, ki niso popolni bhakte, delati razliko. Zakaj bi oponašal popolnega bhakto? Dokler delaš razliko, nisi popoln bhakta. Zakaj bi potem umetno oponašal popolnega bhakto in jedel vse?
Bob: Oh.
Śrīla Prabhupāda: Stvar je v tem, da popolni bhakta ne dela razlike. Vse, kar je ponujeno Kṛṣṇi, je zanj kot nektar. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti pravi, da bo sprejel vse, kar Mu ponudi Njegov bhakta, isto pa velja tudi za bhakto: sprejel bo vse, kar mu ponudi Kṛṣṇa. Ali razumeš poanto?
Bob: Da.
Śrīla Prabhupāda: Popolni bhakta ne dela razlike. Toda če nisem popolni bhakta in razlikujem med eno in drugo prasādo, zakaj bi oponašal popolnega bhakto? Ker nisem popolni bhakta, je ne bom mogel prebaviti. Bhakta ni neumen; pozna svoj položaj in je dovolj inteligenten, da se do drugih vede v skladu s tem položajem.
[1] Besedna igra v angleščini: »Don't talk l-e-a-v-e, but talk l-i-v-e.«
[2] Besedna igra v angleščini: »A disciple is one who has voluntarily agreed to be disciplined by the spiritual master.«