Četrto poglavje – NASVETI ZA IZBOLJŠANJE MANTRANJA

Petje Pañca-tattva mahā-mantre

Prvi praktični nasvet je: Preden začnemo mantrati Hare Kṛṣṇa, izgovorimo naslednjo mantro:

śrī-kṛṣṇa-caitanya prabhu nityānanda
śrī-advaita gadādhara śrīvāsādi-gaura-bhakta-vṛnda

Petje te mantre pred Hare Kṛṣṇa mantro je zelo ugodno, saj nas sveta imena Śrī Kṛṣṇe Caitanye Mahāprabhuja, Śrī Nityānande Prabhuja, Śrī Advaite Ācārye Prabhuja, Śrī Gadādhare Paṇḍite, Śrī Śrīvāse Ṭhākure in vseh drugih Gospodovih bhakt (adi-gaura-bhakta-vṛnda) takoj očistijo in duhovno dvignejo.

S petjem Pañca-tattva mahā-mantre dobimo blagoslov, da lahko pojemo Hare Kṛṣṇa mahā-mantro brez žalitev. Razlog za to je, da je Śrī Caitanya Mahāprabhu najvelikodušnejša inkarnacija Boga (mahā-vadānyāvātara), ki ne upošteva žalitev pogojene duše. Če pojemo Njegovo ime, lahko uživamo vse blagoslove petja mahā-mantre.

Ko je Śrī Caitanya pel sveto ime in plesal v Navadvīpi, je prišel v četrt, kjer so živeli pijanci. Po Njegovi milosti so celo pijanci, ki so se opotekali iz bara, začeli peti sveto ime. Nekoč je Nityānanda Prabhu pripeljal Śrī Caitanyo v hišo sannyāsīja, ki je živel skupaj s svojo ženo. »Sannyāsī« je gostoma najprej ponudil hrano, potem pa ju je vprašal: »Ali Vama lahko postrežem z Ānando?« Śrī Caitanya je pogledal Nityānando in Ga vprašal: »Kaj misli z „Ānando«?« Nityānanda Prabhu je odgovoril: »Misli na žganje.« Gosta sta se poslovila, skočila v Gango in plavala vse do Śāntipure, da bi obiskala Advaito Ācāryo. Čeprav sta lažni sannyāsī in njegova žena padla tako nizko, sta ju Gospod Caitanya in Nityānanda obiskala, ker ne upoštevata žalitev.

Posebna milost Śrī Caitanye je, da izkazuje milost najbolj padlim. Daje jim blagoslov, da lahko začnejo z duhovnim življenjem, in še posebej, da lahko pojejo Hare Kṛṣṇa mahā-mantro. Zato tudi pojemo Pañca-tattva mahā-mantro, preden začnemo peti Hare Kṛṣṇa maha-mantro.

Nekateri pravijo, da je Pañca-tattva mahā-mantra v kali-yugi pomembnejša od Hare Kṛṣṇa maha-mantre, ker v tej delamo dobi toliko žalitev. Zdaj seveda lahko kdo vpraša, zakaj potem ne opustimo petje Hare Kṛṣṇa mahā-mantre in ne pojemo samo Pañca-tattva mahā-mantre? Odgovor: Ker nam je Śrī Caitanya Mahāprabhu z lastnim zgledom pokazal, naj pojemo Hare Kṛṣṇa. Zato pojemo Hare Kṛṣṇa.

Sveto ime moramo peti vsepovsod

Včasih se postavi vprašanje, kje in kdaj naj bi peli mahā-mantro. Tukaj je odgovor Śrīla Prabhupāde:

»Zavest Kṛṣṇe se imenuje sanātana-dharma ali bhāgavata-dharma. Sanātana pomeni večno, vedno in povsod. Bhāgavata je vse, kar se nanaša na Bhagavāna oziroma Gospoda. Gospod je gospodar vsega časa in prostora, zato morajo ljudje po vsem svetu poslušati Gospodovo sveto ime, ga slaviti in se ga spominjati. To bo prineslo želeni mir in blaginjo, ki ju ljudje sveta tako željno pričakujejo.« (Bhāg. 2.2.36, komentar)

Z drugimi besedami, Kṛṣṇa je vedno vsepovsod prisoten, zato bi Ga morali slaviti v vsakem trenutku in na vsakem mestu. Kadar srečamo veliko osebnost, kot je npr. Śrīla Prabhupāda, mu takoj izkažemo spoštovanje in ga začnemo slaviti: nama om viṣṇu-pādāya …

To je povsem naravno, in enako ravnamo tudi pri Kṛṣṇi. Ker je Kṛṣṇa vsepovsod prisoten, morajo bhakte povsod opevati Njegovo slavo. Če bi nekega dne srečali Śrīla Prabhupādo, gotovo ne bi nemo in naduto šli mimo njega. Tega ne storimo, če imamo spoštovanje do velike osebnosti. Podobno se bhakta zmeraj spominja Kṛṣṇe in zmeraj poje Njegovo sveto ime.

»Kdor poje sveto ime ne oziraje se na čas in kraj, celo med jedjo ali spanjem, doseže vso popolnost.« To je rekel Śrī Caitanya Svarūpi Dāmodari in Rāmānandi Rāyi. (CC Antya 20.18)

Śrīla Prabhupāda je z lastnim zgledom pokazal, kako slaviti Kṛṣṇo zmeraj in povsod. Če nenehno pojemo sveta imena, naša zavest ne bo nikoli padla na materialno raven. Samo predstavljajte si to srečo – vem, da je zelo težko, ampak moramo si samo prizadevati: preprosto pojte in mantrajte Hare Kṛṣṇa brez prestanka povsod, kjerkoli ste!

Seveda ne bi smeli mantrati, kadar se s kom pogovarjamo ali pa delimo knjige, to se razume. Če pa nimamo druge zaposlitve, preprosto pojmo Hare Kṛṣṇa. Ko gremo proti avtu, ko ga prižgemo, ko se vozimo po avtocesti 120 km na uro, ko se tuširamo ali pa častimo prasādam, če smo v metroju, doma ali v pisarni – zmeraj pojmo sveto ime. Sveta imena ne poznajo strogih pravil. Moramo samo peti

HARE KṚṢṆA HARE KṚṢṆA
KṚṢṆA KṚṢṆA HARE HARE
HARE RĀMA HARE RĀMA
RĀMA RĀMA HARE HARE

24 ur na dan – to je navodilo Śrīla Prabhupāde in Haridāse Ṭhākure. S tem dosežemo, da naša zavest nikoli ne pade na materialno raven, ter se izognemo približno 100 odstotkom svojih težav.

Sveto ime moramo peti neprenehoma

Nekega dne je Vallabha Bhaṭṭa rekel Advaiti Ācāryi, »Vsa živa bitja so ženskega spola (prakṛti) in imajo Kṛṣṇo za moža (patija). Dolžnost zveste žene, ki je predana možu, je, da ne izgovarja moževega imena, vi pa neprenehno pojete ime Kṛṣṇe. Kako lahko to petje imenujete religiozno načelo?

Ādvaita Ācārya je odgovoril: »Pred teboj stoji Gospod Śrī Caitanya Mahāprabhu, poosebitev religioznih načel. Vprašaj Njega, kajti On ti bo dal pravi odgovor.«

Gospod Caitanya Mahāprabhu na to odgovori: »Moj dragi Vallabha Bhaṭṭa, ti ne poznaš religioznih načel. V resnici je prva dolžnost zveste žene, da se drži moževih navodil. Kṛṣṇa nam je naročil neprenehno peti Njegovo sveto ime. Zato mora zvesta žena, ki je vdana svojemu možu, peti Gospodovo ime, saj ne more zanemariti moževega navodila. Čisti bhakta Gospoda Kṛṣṇe spoštuje to religiozno načelo in neprenehno poje sveto ime, na koncu pa uživa sad ekstatične ljubezni do Kṛṣṇe. (CC Antya, 7-103)

Śrīla Prabhupāda je nekoč pisal profesorju Staalu:

»Z vdanim služenjem in dejanskim razumevanjem Vsevišnje Božanske Osebnosti lahko dosežemo Božje kraljestvo in se nam ni treba več vrniti v materialni svet. Kako je to mogoče? Odgovor je: z neprenehnim petjem Njegovih imen.« (Veda o samospoznavanju)

Ali ste že kdaj pomislili na to, da bi brez prestanka peli sveto ime? Mogoče to pomislimo, ko o tem preberemo, nato pa pozabimo. Zato bi si morali navodilo o neprenehnem petju svetih imen vsaditi globoko v spomin. Neprenehno petje se nam zdi tako težko zato, ker zanj nimamo okusa.

»Bhakta bi se moral vprašati: »Ali sedaj služim māyi ali Kṛṣṇi? To je znak naprednega bhakte. Nāma-gane sadāruciḥ: tak bhakta se nikoli ne naveliča mantranja, petja in plesanja. Beseda sadā pomeni »zmeraj«, ruciḥ pa »okus«. Bhakta ima zmeraj okus za petje Hare Kṛṣṇa. »Oh, kako lepo: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.« To je okus. Seveda potrebujemo nekaj časa, da ga prebudimo. Ko je mantral Rūpa Gosvāmī, pa si je mislil: »Imam samo en jezik in dve ušesi. Koliko mi lahko pomagajo pri uživanju svetih imen? Če bi imel na milijone jezikov in trilijone ušes, potem bi lahko užil nekaj petja in poslušanja.« Seveda ne smemo oponašati Śrīla Rūpe Gosvāmīja, ampak bhakte gibanja za zavest Kṛṣṇe morajo pozorno mantrati vsaj svojih šestnajst krogov, svoj minimum predpisanega mantranja. Nāma-gane sadāruciḥ: okus za petje in mantranje moramo povečati.« (Nauk kraljice Kunti)

To stopnjo bomo dosegli, če preprosto nadaljujemo z mantranjem. Nekoč je Śrīla Prabhupāda ponosno hvalil svoje bhakte: »Ti bhakte lahko pojejo brez prestanka 24 ur na dan, in so s tem popolnoma zadovoljni.« Śrīla Prabhupāda je rad videl take bhakte.

Mantrati moramo zjutraj

»Jutro je najprimernejši čas za duhovne dejavnosti,« je napisal Śrīla Prabhupāda v komentarju Śrīmad-Bhāgavatama 1.1.5. Čas tik pred sončnim vzhodom se imenuje brahma-muhūrta in je za mantranje najprimernejši. Priporočljivo je, da bhakta vstane zelo zgodaj in mantra kroge v miru in zbranosti. Če je le mogoče, naj kroge konča do desetih zjutraj.

Jutro je v guṇi vrline, popoldne in zgodnji večer sta v guṇi strasti, noč pa v guṇi nevednosti. Kroge bi morali mantrati v vrlini in se tako izogniti mantranju podnevi. Sicer se bomo težko zbrali in bomo napredovali zelo počasi.

Kdor zboli in ne more dokončati vseh krogov, mora to storiti takoj naslednji dan. Če pa smo zdravi, ne bi smeli oditi spat, dokler ne končamo vseh krogov.

Mantrati moramo vsaj 16 krogov

Katero je minimalno število krogov, ki bi jih morali mantrati? Śrīla Prabhupāda je povedal, da je njegov duhovni učitelj Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura menil, da je vsakdo, ki dnevno ne mantra 64 krogov, patita ali padel. Śrīla Prabhupāda pa je ugotovil, da učenci na zahodu ne zmorejo obdržati tako visokega standarda, tako da je po njegovi milosti lahko osvobojen vsak, ki vsak dan pazljivo mantra 16 krogov. Zato je Śrīla Prabhupāda patita-pāvana, »odrešitelj najbolj padlih«.

V zvezi s tem Śrīla Prabhupāda piše v Caitanya-caritāmṛti: »Poleg ostalih dolžnosti je Śrī Caitanya Mahāprabhu uvedel redno mantranje določenega števila Gospodovih svetih imen.«

»Roki boš imel zmeraj zaposleni z mantranjem in štetjem svetih imen; kako boš potem lahko nosil vrč za vodo in ogrinjalo?« (CC Madhya 7.37)

Ta verz je vzet iz pogovora, v katerem so bhakte hoteli, naj Śrī Caitanya vzame s Sabo na pot služabnika, Śrī Caitanya pa je želel kot sannyāsī potovati sam. Naposled je Śrī Nityānanda Prabhu Śrī Caitanyo prepričal z argumentom, da Gospod potrebuje obe roki za mantranje in štetje krogov, tako da ne bo mogel nositi nič drugega. Iz tega je razvidno, da je celo Mahāprabhu štel kroge. Śrīla Prabhupāda razlaga:

»Caitanya Mahāprabhu je štel na prste; z eno roko je mantral, z drugo pa štel število krogov. To je potrjeno v Caitanya-caritamṛti, pa tudi v Stava-mali Śrīla Rūpe Gosvāmīja. Zato morajo bhakte v duhovnem nasledstvu od Śrī Caitanye Mahāprabhuja mantrati vsak dan vsaj 16 krogov. To je število, predpisano v Mednarodni skupnosti za zavest Kṛṣṇe. Haridāsa Ṭhākura je vsak dan mantral 300 000 imen. Šestnajst krogov znese približno 28 000 imen. Bhaktam ni treba oponašati Haridāse Ṭhakure ali pa Gosvāmījev, nujno pa je, da vsak dan mantrajo predpisano število krogov.« (CC Madhya 7.37, komentar)

Nekoč je Śrila Prabhupāda dejal: »Mantranje 16 krogov je absolutno nujno, če se hočemo spominjati Kṛṣṇe in Ga ne pozabiti.« Od vseh regulativnih načel, ki nam jih duhovni učitelj naloži, je mantranje 16 krogov najbolj pomembno.

V Londonu je nekoč neki bhakta končal samo 15 krogov, potem pa je šel počivat, saj je bilo že zelo pozno in je bil hudo utrujen. Ponoči je slišal, da zvoni zvonec. Ko je odprl vhodna vrata, je pred seboj zagledal Śrīla Prabhupādo, ki ga je vprašal: »Ali si že končal svojih 16 krogov?« Še preden je lahko odgovoril, se je prebudil. Takoj je vstal iz postelje in odrecitiral še zadnji krog.

Okus za petje svetega imena razvijemo s petjem

Zvok duhovnega sveta se povsem razlikuje od zvoka materialnega sveta. Zvok duhovnega sveta je nektarski in večen, medtem ko je zvok materialnega sveta obrabljen in minljiv. Zvok svetega imena

HARE KṚṢṆA HARE KṚṢṆA
KṚṢṆA KṚṢṆA HARE HARE
HARE RĀMA HARE RĀMA
RĀMA RĀMA HARE HARE

venomer povečuje entuziazem tistega, ki ga izgovarja. Če ponavljamo monotone materialne besede, se hitro naveličamo, Hare Kṛṣṇa pa lahko pojemo 24 ur na dan, a se nikoli ne naveličamo.

Ko smo v Vṛndāvani na Ekādaśī mantrali 64 krogov, smo povsem pozabili na jed in spanje. To je res sijajno doživetje. S tem se nekako prebijemo skozi pogojeno naravo, ki kakor smrdljive mokre odeje gasijo ogenj našega entuziazma. Tako dosežemo raven, ki ji zares lahko rečemo duhovna.

Nekoč so bhakte vprašali, kako naj povečajo željo po petju svetega imena. Śrīla Prabhupāda je odgovoril: »S saṅkīrtano! Kakor človek, ki pije in pije in pije, dokler končno ne postane odvisen od pijače.« Poslušalstvu je bil primer všeč. »Če dan na dan piješ, boš postal pijanec,« je nadaljeval Śrīla Prabhupāda, »če dan za dnem mantraš in mantraš, pa boš dosegel popolnost petja svetega imena.«

Petje svetega imena morajo spremljati regulativna načela

»Nekaj mesecev so sinovi Prajāpatija Dakṣe pili samo vodo in jedli samo zrak. Tako so živeli v strogi askezi in recitirali mantro: »Spoštljivo se priklanjamo Nārāyaṇi, Vsevišnji Božanski Osebnosti, ki je zmeraj v Svojem transcendentalnem prebivališču. Ker je Vrhovna Oseba (Paramahāmsa), se spoštljivo priklonimo pred Njim.« (Bhāg. 6.5.27)

Na podlagi teh verzov se zdi, da mora izgovarjanje mahā-mantre in drugih vedskih manter spremljati stroga askeza, ampak v kali-yugi ljudje ne morejo živeti v taki odpovedi. Nihče ne more več mesecev piti samo vodo in jesti le zrak. Takega duhovnega procesa ne moremo oponašati. Da bi lahko uspešno mantrali, pa moramo vendarle sprejeti določeno samoodpoved.

Držati se moramo vsaj štirih regulativnih načel, kar pomeni, da se moramo vzdržati nezakonske spolnosti, uživanja mesa, omamljanja in iger na srečo. Vsakdo lahko brez težav opravlja taka samoodrekanja ter brez odlašanja doseže uspeh v petju Hare Kṛṣṇa. Tega procesa samoodpovedovanja ne smemo opustiti.

Bržkone nimamo težav z omenjenimi štirimi načeli, ampak eden izmed njih lahko povzroči mnogo težav v našem subtilnem telesu – to je nezakonska spolnost, ki je v svoji subtilni obliki zelo delikatna. Zato moramo razmisliti, kako se držati tega načela. Potem bo mantranje učinkovalo popolno. Za bhakte v templju je zelo pomembno, da ustvarijo ozračje, v katerem lahko to subtilno željo obdržijo na distanci. Brahmacārīji in brahmacārīne morajo dosledno spoštovati pravila svoje āśrame. Samo tako lahko dobimo moč za petje svetega imena, da ga bomo naposled lahko peli v čisti ljubezni do Boga.

Razločno izgovarjanje svetega imena

Drug nasvet, ki nam ga je dal Śrīla Prabhupāda v zvezi z mantranjem, je razločno izgovarjanje: pri mantranju morajo biti aktivni zgornja in spodnja ustnica ter jezik. Vse tri moramo vključiti v recitiranje Hare Kṛṣṇa mahā-mantre. Vsako posamično besedo mahā-mantre moramo izgovoriti zelo razločno in jo tudi slišati. Pri mehaničnem mantranju včasih slišimo sikanje, kar onemogoči pravilno izgovarjavo. Temu se moramo izogibati.

Kako hitro naj mantramo? Śrīla Prabhupāda je rekel, naj mantramo svoje kroge »tekoče«, tako da neprekinjeni tok svetega imena preplavi našo zavest in umiri nenehnega sprejemanje in zavračanje v umu. »Tekoče« pomeni ne tako počasi, da bi nam misli uhajale, in ne tako hitro, da bi bilo mantranje nerazločno. Ob pravilnem mantranju porabimo za en krog okrog sedem minut, kar lahko odvisno od posameznika odstopa za minuto več ali manj.

Če za en krog porabimo več kot osem minut, pa je to znak, da smo še vedno neizurjeni in ne dovolj pozorni. Še ena nevarnost, ki se pogosto pokaže pri začetnikih, je mantrati karseda hitro ali pa misliti, da je hitro mantranje izkušenih bhakt mehanična apatična recitacija, kar ni res. Na začetku je bolje mantrati počasi in razločno kot pa hitro in nerazločno, kajti z redno vajo bo mantranje samo od sebe postalo hitrejše.

Mantranje je v osnovi zelo preprosto, vendar ga moramo vaditi resno. Ne bi smeli pozabiti, da je tudi (ali še posebej) razločno mantranje najbolj pomembna služba za Kṛṣṇo, ne pa nekaj, kar nam krade čas, ki ga potrebujemo za svojo službo.

Vsi ti nasveti so zelo praktični; vse je vključeno! Ko sem bil v Pādayātri, sem slišal, da Japonci in Kitajci mantrajo »Hale Lama, Hale Lama.« V njihovem jeziku ne obstaja črka »r«. Po drugi strani pa Nemci radi mantrajo »Krrṛṣṇa«. Če hočemo izboljšati izgovorjavo, je priporočljivo, da poslušamo kaseto s Śrīla Prabhupādovim mantranjem. Če mantramo ob tej kaseti, ki ni ne pretiho in ne preveč na glas, lahko zares poboljšamo svoje mantranje.

Mantrati moramo tako glasno, da se lahko slišimo

Gospod je rekel Haridāsi Ṭhākuri: »Sedaj, ko si ostarel, lahko zmanjšaš dnevno število krogov. Zdaj si že osvobojen in se ti ni treba tako strogo držati regulativnih načel.« (CC Antya 11.24)

V komentarju tega verza Śrīla Prabhupāda piše: »Prvo regulativno načelo je, da moramo mantrati Hare Kṛṣṇa maha-mantro dovolj glasno, da se lahko slišimo, ter se zaobljubiti, da bomo vsak dan mantrali določeno število krogov.«

Odstranjevanje plevela v vrtu petja svetih imen

Ko bhakta začetnik poje Gospodovo sveto ime, s tem goji ovijalko vdanega služenja (bhakti-lato), lahko pa se pripeti, da z ovijalko hkrati raste tudi plevel. Obstajajo naslednje glavne vrste plevela:

Niṣiddhācāra: Dejanja, ki so v śāstrah (svetih spisih) prepovedana in nam preprečujejo doseči popolnost.
Kuṭīnāṭi: Diplomatičnost in dvoličnost; kažeta se na primer v iskanju napak drugih ali pa v hlinjenju pomembnega bhakte. Takšno ravnanje ne more zadovoljiti niti telesa, kaj šele dušo.
Jīva-hiṁsana: Ubijanje živali ali zavidanje drugim živim bitjem. Śrīla Prabhupāda daje v zvezi s tem zelo pomemben komentar: »Beseda jīva-hiṁsā v resnici pomeni prenehati pridigati zavest Kṛṣṇe. Pridigarsko delo je opisano kot paropakāra, dejavnost za blagor drugih. Tiste ljudi, ki ne poznajo blagra vdanega služenja, moramo poučiti s pridiganjem. Kdor preneha pridigati in preprosto odide v samoto, prav tako deluje materialno.« (CC Madhya 12.135, komentar)
Lābha: Želja po materialni koristi.
Pūjā: Stremljenje po priljubljenosti in občudovanju.
Pratiṣṭha-ādi: Želja po tem, da postanemo pomembna oseba v materialnem svetu, ter druge materialne želje. V zvezi s tem Śrīla Prabhupāda piše: »Bhakto začetnika bodo gotovo napadle tudi druge materialne želje, kot je npr. želja po ženskah in denarju. Tako se srce znova napolni z umazanijo in postaja vse trše in trše, kakor srce materialista. Postopoma razvije željo po tem, da postane slaven bhakta ali pa avatāra. (inkarnacija)« (CC Madhya 12.135, komentar)

Śrīla Prabhupāda je povzel:

»Vse te ovire so v pričujočem verzu opisane kot nezaželene ovijalke‚ ki samo ovirajo pravo ovijalko, bhakti-lato. Moramo biti zelo previdni, da se ognemo vsem tem nezaželenim stvarem. Včasih so nezaželene ovijalke na las podobne ovijalki bhakti-lati. Na videz so iste velikosti in iste vrste kot bhakti-latā, vendar so »upaśākhā« (plevel). Čisti bhakta vidi razliko med bhakti-lata ovijalko in posvetno ovijalko ter ju vedno pazljivo razlikuje in ločuje.« (CC Madhya 19.159, komentar)

Sveto ime moramo peti ponižno

Med petjem svetega imena je bistvena tudi pravilno razpoloženje:

»Kdor hoče venomer peti sveto ime, mora biti ponižnejši od travne bilke na cesti in prost vseh želja po uživanju osebne časti, drugim pa mora izkazovati vse spoštovanje. Bhakta, ki poje Gospodova sveta imena, mora biti prizanesljiv kakor drevo. Tudi če ga drugi grajajo ali kaznujejo, naj ne bo maščevalen, kakor drevo ne ugovarja, če ga posekajo, in nikogar ne prosi za vodo, tudi če se suši in umira.

Kdor se ima za nižjega od travne bilke, je prizanesljivejši od drevesa in ne pričakuje osebne časti, je pa zmeraj pripravljen drugim izkazati vse spoštovanje, lahko brez težav neprenehno poje Gospodovo sveto ime. Z dvignjenima rokama oznanjam: »Poslušajte me vsi! Nanizajte ta stih na ogrlico svetega imena in ga nosite obešenega okrog vratu, da se ga lahko zmeraj spominjate.« Vsi moramo dosledno spoštovati navodila Caitanye Mahāprabhuja iz tega verza. Kdor gre po stopinjah Gospoda Caitanye in Gosvāmījev, bo zanesljivo dosegel končni cilj življenja, lotosova stopala Gospoda Kṛṣṇe. (CC Ādi 17.26-28 in 31-33).

V komentarju zgornjega verza (št. 32) Śrīla Prabhupāda razlaga: »V začetni fazi petja Hare Kṛṣṇa mahā-mantre utegnemo narediti mnoge žalitve, ki se imenujejo nāmābhāsa in nāma-aparādha. Na tej stopnji s petjem Hare-Kṛṣṇa mahā-mantre nikakor ne moremo doseči popolno ljubezen do Kṛṣṇe. Zato moramo peti Hare Kṛṣṇa mahā-mantro v skladu z navodili zgornjega verza.«

Mantranje je zelo preprosto, vendar ga moramo vaditi resno in ponižno. Zato avtor Śrī Caitanya-caritamṛte, Kṛṣṇadāsa Kavirāja Gosvāmī, svetuje vsakomur, naj ta verz zmeraj nosi obešenega okrog vratu. Ta duh ponižnosti je pri mantranju najbolj pomemben. Kdor nima pravega odnosa in mantra kot objesten bedak ali pa je poln poželenja, nikoli ne more zares slišati svetega imena.

Sveto ime moramo peti s strahospoštovanjem

»Bhakte Božanske Osebnosti vedo, da je Śrī Kṛṣṇa, sin kralja Vraje, Absolutna Resnica. Ne delajo razlike med Kṛṣṇovim imenom, obliko in zabavami. Kdor dela razliko med Gospodom ter Njegovim absolutnim imenom, obliko in odlikami, očitno nima znanja o absolutnem. Čisti bhakta se zaveda, da je med izgovarjanjem Kṛṣṇovega transcendentalnega imena Śrī Kṛṣṇa prisoten kot transcendentalni zvok. Zato mantra z velikim strahospoštovanjem.« (CC Ādi 2.11, komentar)

Bhakta bi moral mantrati s strahospoštovanjem. Ko sedemo k mantranju, bi se morali zavedati, da se Kṛṣṇa pojavi najprej na našem jeziku in potem v našem srcu. Morali bi ravnati v skladu s tem. Temu sledi želja po praktičnem delovanju, saj je razumljivo, da bomo osebi, katero cenimo in spoštujemo, hoteli tudi služiti. (Opomba: zato japa-male nikoli ne smemo položiti na tla ali pa iti z njo na umazano mesto, kot je npr. stranišče.)

Sveto ime moramo peti v popolni odvisnosti od Kṛṣṇe

Śrīla Prabhupāda je rekel, da bi morali sveto ime peti kakor otrok, ki je popolnoma odvisen od milosti matere.

Ta primerjava je zelo ustrezna. Mati ima sposobnost, da točno zazna, kaj pomeni otrokov jok. Ko ta doseže določeno intenziteto, mama pride, ne pride pa ob vsakem joku. Podobno je od iskrenosti našega mantranja odvisno, ali se nam bo Kṛṣṇa razodel ali ne. Apatičnega bhakte, ki »odmantra« svoje kroge nezbrano in nezainteresirano – dokaj avtomatično – Kṛṣṇa ne bo uslišal toliko kot bhakte, ki se med mantranjem Kṛṣṇi povsem prepusti.

Postati moramo služabniki svetega imena

»Razumeti moramo, da sta Gospodovo sveto ime in Vsevišnja Božanska Osebnost identična. Do tega spoznanja pa ne more priti, kdor poje sveto ime z žalitvami. Pri materialnem gledanju delamo razliko med imenom in nosilcem imena, medtem ko je v duhovnem svetu Absolutni zmeraj absoluten. Ime, oblika, odlike in zabave Absolutnega so enako popolni kot sam Absolut.

Večni služabnik Vsevišnje Božanske Osebnosti je zatorej tisti, ki se ima za večnega služabnika svetega imena in v tem duhu razširja sveto ime po vsem svetu. Kdor v tem duhu poje sveto ime brez žalitev, se vsekakor dvigne do razumevanja, da sta sveto ime in Vsevišnja Božanska Osebnost identična …

Sveto ime se nam razodene, ko se posvetimo služenju svetega imena. Ta služba v ponižnem duhu se začne z jezikom. Sevonmukhe hi jihvādau: jezik moramo zaposliti v službi svetega imena. Naše gibanje za zavest Kṛṣṇe temelji na tem načelu. Vse člane gibanja za zavest Kṛṣṇe poskušamo zaposliti v službi svetemu imenu. » (CC Ādi 8.16, komentar)

Tukaj Śrīla Prabhupāda poudarja dvoje: svetemu imenu služimo z jezikom tako, da ga pojemo, in tako, da ga razširjamo po vsem svetu.

V naši dobi »seksoholikov« se moramo zateči k zvočni vibraciji svetega imena, kar še posebej velja za brahmacārīje in brahmacārīne, pa tudi za gṛhaste. Śrī Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti:

»Nekateri (neoporečni brahmacāriji) žrtvujejo poslušanje in čute v ogenj obvladovanja uma, drugi (ki živijo po pravilih družinskega življenja) pa žrtvujejo predmete čutil v ogenj čutov.« (Bg. 4.26)

V komentarju tega verza Śrīla Prabhupāda piše: »Brahmacārīji ali učenci pod vodstvom duhovnega učitelja obvladujejo um tako, da ga vzdržujejo od čutnega zadovoljevanja.«

Rečeno je, da ti bhakte žrtvujejo poslušanje in čute v ogenj umske kontrole. Ljudje poslušajo toliko stvari in zaposlujejo čute drugače, v zavesti Kṛṣṇe pa poslušamo z obvladanim umom, kar pomeni, da poslušamo le pomembne stvari in ne prajālpe, materialističnih pogovorov, ter obvladujemo čute, ki prav tako niso zaposleni z materialističnimi dejavnostmi.

Śrīla Prabhupāda takole nadaljuje komentar zgornjega verza: Zato se čisti brahmacārī povsem posveti petju in poslušanju o Gospodovi slavi (harer nāmānukīrtaṇam). Izogiba se materialnim zvokom in posluša transcendentalni zvok Hare Kṛṣṇa Hare Kṛṣṇa.«

Posledice opustitve petja svetega imena

Kralj Pṛthu Gospodu Viṣṇuju: »Moj dragi visoko slavljeni Gospod, kdor v družbi bhakt samo enkrat posluša o Tvojih slavnih dejanjih, se več ne odpove taki družbi, razen če ni žival, saj noben razumen človek ne bi bil tako lahkomiseln, da bi zapustil družbo bhakt. Popolnost opevanja Tvoje slave in poslušanja o njej je sprejela celo boginja sreče, ki je želela poslušati o Tvojih neomejenih dejanjih in transcendentalni slavi.« (Bhāg. 4.20.26)

Śrīla Prabhupāda komentira:

»Mahārāja Pṛthu izjavlja, da je privlačnost petja svetega imena tako velika, da ga nihče ne more opustiti, razen če ni žival. Ne more ga opustiti, tudi če le naključno pride v stik s to zvočno vibracijo. Pṛthu Mahārāja je pri tem uporabil zelo močne besede – samo žival lahko opusti petje Hare Kṛṣṇa.

Ljudje, ki niso živali, ampak so dejansko inteligentni, napredni, humani in civilizirani, ne morejo opustiti neprenehnega petja Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.«

V kakšnem položaju pa so tisti, ki so bili nekoč v zavesti Kṛṣṇe, kasneje pa so vdano služenje opustili? Mahārāja Pṛthu jih ne imenuje s hvalevrednimi nazivi. Obstaja pa razlika med prijaznimi živalmi, ki še zmeraj hočejo narediti kakšno službo, ter zlobnimi živalmi, ki grizejo od zadaj. Slednji bhakte si ne zaslužijo spoštovanja, pa če je to slišati še tako okrutno oziroma je boleče za srce; bolje je, da ne pridemo blizu živalim, ki grizejo.

Mantranje pred Tulasī

Ob opisu zdravilnih metod zoper deset žalitev smo že povedali, da je ugodno mantrati v prisotnosti čistih bhakt. Sveta rastlina Tulasī je tudi čisti bhakta, ki je v obliki rastline, zato ima mantranje pred njo izjemno duhovno moč.

»Haridāsa Ṭhākura si je v samotnem gozdu postavil kolibo. Tam je posadil rastlino Tulasī in pred njo vsak dan mantral 300 000 svetih imen. Mantral je brez prestanka, dan in noč.« (CC Antya 3.100)

V komentarju tega verza Śrīla Prabhupāda pravi: »Brez težav lahko sedemo na katero koli mesto, še posebej na breg Gange, Yamune ali pa kakšne druge svete reke.«

Tukaj žal nimamo reke, kot sta Ganga ali Yamuna, ampak samo Ren ali Neckar, v katerih plavajo ribe s trebuhom navzgor. Zato nimamo druge možnosti, kakor da táko sveto ozračje ustvarimo sami. Lahko posadimo Tulasī in pred njo mirno mantramo Hare Kṛṣṇa.

Śrīla Prabhupāda je zapisal: »Petje Hare Kṛṣṇa mahā-mantre z zaobljubo o mantranju določenega števila krogov in pred rastlino Tulasī ima veliko duhovno moč. Zato naprošamo člane gibanja za zavest Kṛṣṇe, da se dosledno ravnajo po zgledu Haridāse Ṭhākure.« Ni pa omenil mantranja v brahmacārī-āśrami ali pa »prajālpa-kavča«.

Na koncu prej omenjenega komentarja nam Śrīla Prabhupāda svetuje: »Mantranje šestnajstih krogov ne vzame veliko časa, izkazovanje spoštovanja rastlini Tulasī pa tudi ni težko. Ta proces ima izjemen učinek, zato ne bi smeli zamuditi ugodne prilike.«

Petje svetega imena ob smrti

Svečeniki v žrtveni areni Mahārāje Nabhija so rekli Śrī Viṣṇuju: »Dragi Gospod, mogoče se ob smrti, ko se telesna temperatura močno poviša in se človek začne spotikati, postane lačen, omahuje, zeha in je v bednem stanju, ne bomo mogli spomniti Tvojega imena, oblike in odlik. Zato molimo k Tebi, o Gospod, saj si do Svojih bhakt zelo ljubezniv. Prosimo Te, pomagaj nam, da se bomo lahko spomnili Tebe, izgovarjali Tvoja sveta imena in se spomnili Tvoje oblike in odlik, ki lahko uničijo vse reakcije naših grešnih življenj.

Śrīla Prabhupāda v komentarju piše:

»Pravi življenjski uspeh je ante nārāyaṇa-smṛti – da se ob smrti spomnimo Gospodovega svetega imena, Njegovih odlik, dejanj in oblike. Čeprav lahko vdano služimo Gospodu v templju, so materialne razmere tako težke in neizbežne, da lahko ob smrti zaradi bolezni ali pa umskih motenj na Gospoda pozabimo. Zato Ga moramo prositi, da se ob smrti, ko se znajdemo v tako negotovem položaju, lahko brez težav spomnimo Njegovih lotosovih stopal.

Ob smrti je zelo težko peti sveto ime, ker je človek takrat zelo zmeden. Misli takrat ne more zavestno osredotočati, ampak vrejo kot deroča reka. Lahko je tako nemočen, da sploh ne more spregovoriti. Zato se moramo pripraviti sedaj, dokler je naše telo močno, um pa bolj ali manj uravnovešen, in dokler še nimamo večjih težav v življenju.

»Kaj naj človek stori,« sprašuje Cāṇakya Paṇḍita, »kadar umira?« – Do takrat mora biti njegovo mišljenje na Kṛṣṇo že samoumevno.

Kadar smo v težavni situaciji, kot na primer pri vožnji z avtom, kjer se pogosto znajdemo v nevarnem položaju, moramo takoj začeti izgovarjati sveto ime. Isto moramo storiti, če v naš um nenadoma vstopi misel, ki je ni mogoče povezati z vdanim služenjem.

To moramo vaditi znova in znova. Če v nemočnem stanju izgovorimo sveto ime, nase takoj prikličemo blagoslove in pomoč Vsevišnje Božanske Osebnosti, Śrī Kṛṣṇe. Če se nam to posreči ob smrti, nas bo Śrī Kṛṣṇa osvobodil bolečega kroga rojevanja in umiranja in nas popeljal v Svoje lastno prebivališče v duhovnem svetu. Hare Kṛṣṇa!