Mantre in personalnost

Veste, jaz nočem tega (personalnosti) zreducirati na formulo. To ni formula; to je zelo specialna stvar. V resnici to pomeni: Ti si oseba in on je oseba. Ta mantra, ki si mu jo izdrdral – verjetno ob njej nisi niti razmišljal. In v resnici nimaš pravega kontakta z njo. Zato je tisto, kar govoriš, zunanje tako zate kot za osebo, kateri govoriš. Tako da imamo sedaj položaj, v katerem imamo tebe impersonalista, njega impersonalista, in nekaj impersonalnega med vama. To sicer utegne funkcionirati in proizvesti rezultat – to je možno. Lahko pride do rezultata. Ampak kar sem hotel reči, je, da si ti določena oseba in da je on določena oseba. Ti lahko prav tako nekaj POVEŠ – v skladu s svojo realizacijo, v skladu s svojimi občutki v tem trenutku, v skladu z njihovimi občutki v tem trenutku; lahko na nek način bereš ljudi. Jaz vem, da so najboljši bhakte v deljenju knjig tisti, ki lahko berejo ljudi. Čim nekoga vidijo oziroma govorijo z njim minuto ali dve, lahko takoj razumejo, od kod ta človek prihaja in ga dajo v določeno kategorijo – ker je večino ljudi mogoče uvrstiti v določeno kategorijo – nakar ga poskušajo na nek način spregledati, na nek način identificirati. To sem imel v mislih. In včasih – ne včasih, VEDNO kadar uporabljaš takšno mantro, je tega procesa kaj kmalu konec. Zato bhakte, ki so najboljši v deljenju knjig, ne uporabljajo takšnih manter, avtomatičnih manter, kot stroj. Imajo neko splošno temo, o kateri govorijo, vendar pa se ta vsakič razlikuje in jo prilagajajo, da bi pritegnili pozornost osebe. To je bolj personalno. To sem hotel reči.

Bhakta: (nerazločno vprašanje)

V tem je problem. V tem je problem, kajti čeprav sem govoril o personalnosti na ulici, je to podrejeno temu, da vzamejo knjigo. Mi nočemo biti zgolj personalisti, tako da smo vsakomur všeč, nakar se nam nasmehne in odide, brez knjige. Mi nočemo biti samo fini. V svetu je mnogo finih ljudi. Naša ideja je, da odidejo s knjigo v rokah. To je cilj. Da pa bi ta cilj dosegel, si lahko personalen ali pa impersonalen. Impersonalno to lahko dosežeš – včasih. Personalno – če se naučiš, kako – pa boš ta cilj dosegel zelo lepo in za dolgo, celo za mnogo let. Mnogo let boš šel naprej in naprej in ljudem bo to všeč. Impersonalno pa jim po krajšem času ne bo več všeč in se bodo začeli razburjati zaradi tebe, ker so srečali že dovolj robotov na ulici, ki blebetajo isto stvar. Razumete? Jaz torej želim pokazati način, na katerega lahko greš v sankirtan za DOLGO časa. Pozitivno, pa tudi tako, da se sam bhakta ne spraži od tega, ker je ves čas samo stroj. Da je oseba, ki stvari govori lepo, v skladu s svojo realizacijo, in da včasih celo izgovori nekaj besed, ki so pridiganje …

Najvažnejši smoter je torej prodati knjigo. Mnogi bhakte, ki gredo v sankirtan, se ujamejo v to past, da govorijo, govorijo in govorijo. Zato se morate naučiti veščine jedrnatosti. Da ste kratki in jedrnati, da ne potratite niti besede! To pa se lahko naučite, če govorite s tistimi, ki to že znajo in enostavno greste po njihovih stopinjah.

Na začetku mantra ni nujno slaba, ker tisti, ki niso izkušeni, potrebujejo podporo. Morajo imeti pripravljene besede, ki jim zagotovijo hiter rezultat, sicer izgubijo pogum. Zato mantra ni nujno slaba na začetku, če dobiš dobro mantro, personalno prirejeno za tebe, to za začetek ni slabo. Potem pa moraš to zelo kmalu preseči. Potrebno je samo, da se izuriš. Ne samo, da se izuriš v tem, kaj govoriti, ampak tudi v tem, kako čustvovati, kako razmišljati, kako biti odločni … Ko gre nekdo v sankirtan in se uči od drugih, ki so izkušeni, potem ni vse v tem, da samo posluša in ponavlja; on tudi gleda, čustvuje in želi … On MISLI sankirtan, on ČUSTVUJE sankirtan, on ŽELI sankirtan. To je zelo pomembno. To je pravzaprav VSE. Če je to prisotno, potem je tisto, kar pride iz ust, drugotnega pomena. Kajti če človeka, ki ga srečaš na ulici, uspeš pritegniti na ta način, bo on to prav tako sprejel na tak način. »Jasno, moram vzeti knjigo.« Bhakta v njegovo glavo vcepi idejo: »Ti boš vzel knjigo.« In on reče: »Vzel bom knjigo.« Bhakta lahko govori vse mogoče stvari, ampak v ozadju je ta ideja. Lahko jim govoriš še tako mnogo, ampak če ta ideja ni v tebi, tudi ne more priti do njih. V tem je razlika. Tako kot na primer obstajajo deli sveta, kjer ne moremo govoriti tako, kot govorimo tu. Biti moramo zelo iznajdljivi in vse povedati po ovinkih, kot mačka okrog vrele kaše.

Takšno je bilo zadnje predavanje, ki sem ga imel v enem od teh mest, in če mi ne zamerite, vam povem, da celo sam mislim, da je bilo zares neverjetno. Dejansko namreč nisem mogel reči ničesar, ker je bilo tam vse polno policije. Razmišljal sem: »Oh, kaj naj sedaj povem? Od mene se pričakuje, da nekaj povem.« Nakar sem imel najbolj neverjetno predavanje, v katerem nisem omenil niti najmanjše stvari, ampak sem vselej privedel ljudi ravno do točke, tik pred tem, da omenim dušo in Boga …, čeprav nikoli nisem šel tako daleč. Tako sem jih, na primer, iz te smeri privedel do …, nakar sem začel spet z drugega konca. Nakar smo prišli do …, in šli spet z drugega konca. Potem pa smo … In po določenem času so vsi v publiki razumeli, za kaj gre. Čeprav nikoli nisem tega omenil, nikoli tega nisem izrekel, ampak ker sem jih vedno pripeljal do iste točke, so vsi dojeli poanto. In bili so ekstatični! (smeh) In policaji so menili, da je to v redu. Hočem reči, da nekdo prirodno postane izveden v tej umetnosti, če ima v sebi to prepričanje, in da se to prepričanje prenese tudi na druge. Dejansko, test naprednega bhakte je, da si takoj, ko ga vidiš, prisiljen na nek način misliti na Krsno ali pa peti Hare Krsna.

Spominjam se, ko sem prvič prišel v Prabhupadino sobo, da sem se kar naenkrat zalotil, kako pri sebi popevam: »Hare Krsna, Hare Krsna …« Iz nekakšnega strahu ali pa nečesa drugega, niti sam ne vem, zakaj, ampak kar naenkrat je to prišlo iz mojih ust. Takrat sem spoznal: »Oh, bolje, da si previden, to ni navadna oseba.«

To je, seveda, najvišja raven, to je Krsna-sakti. Gospod Caitanya je na ta način napravil mnoge pridigarje. Kratko malo je nekoga objel in zaradi te moči oziroma sile same je ta človek odšel in objel nekoga drugega, ki je tudi začel peti Hare Krsna in odšel ter objel nekoga tretjega, ki je tudi začel peti Hare Krsna. Zaradi druženja s takšnimi močnimi vaisnavami se je vse zgodilo na tak način.