ŚRῙLA SACCIDĀNANDA BHAKTIVINODA ṬHĀKURA – Kratek življenjepis
(lekcija Śrī Śrīmad Gour Govinda Swami Mahārāja, 7.september 1995, Bhubaneshwar, Indija)
TRI VRSTE MILOSTI
Bhaktivinoda Ṭhākura v Sajjana-toṣani, časopisu, ki je posvečen propagiranju Bhāgavata-dharme, omenja, da je najboljša vrsta humanitarnega dela para-upakāra ali delati dobro za druge. Obstajajo trije načini izkazovanja daye, milosti.
Ena vrsta filantropije je izkazovanje milosti grobemu telesu, kar je znano kot svakarma, puṇya-karma. Takšni filantrofi se ukvarjajo s tem, da nahranijo lačne, zdravijo bolne, zagotovijo vodo žejnim ter dajajo topla oblačila tistim, ki jih nimajo. Vsa ta dejanja milosti in dobrodelnosti se navezujejo le na grobo materialno telo.
Drugi se ukvarjajo z dobrodelnostjo na ravni uma. Izobražujejo, odpirajo šole in fakultete ter organizirajo brezplačna izobraževanja. Vse te aktivnosti kažejo milost do uma.
Največje človekoljubje pa je tisto, ki je namenjeno duši. Tisti, ki se ukvarjajo s pridiganjem znanosti o zavesti Kṛṣṇe in govorijo o znanosti vdanega služenja, opravljajo najvišje humanitarno delo, najvišje dejanje prijaznosti. Kot rezultat daye se človek osvobodi materialnega trpljenja in vezi, razvije popolno zavest Kṛṣṇe in čisto vdanost, kar mu navsezadnje omogoči, da se vrne nazaj domov, nazaj k Bogu in se v ta materialni svet ne vrne več.
Kdo je torej vključen v najvišje dejanje prijaznosti za druge, para-upakāra? Tisti vaiṣṇave, ki so udejanjili in posvetili svoja življenja pridiganju znanosti o zavesti Kṛṣṇe, delajo največjo dobroto drugim. Tisti, ki sledijo karma-kāṇḍi, so karma-kāṇḍa vyaktiji, a takega dobrega ne delajo. Ukvarjajo se le z dejanji, ki so dobrobitna za grobo telo ali um.
Čisti bhakte pa se, v nasprotju z njimi, ukvarjajo izključno s pridiganjem o znanosti o zavesti Krsne, pridiganjem o znanosti vdanega služenja. Bhaktivinoda Ṭhākura pravi, da delajo najvišje dobro. Koliko jih lahko v resnici razume, kaj je rekel Bhaktivinoda Ṭhākura? Vedo le tisti, ki so vaiṣṇave, māhajani. Razumejo in so v takšne aktivnosti vključeni. Koliko v tem materialnem svetu poveličuje vaiṣṇave?
vaiṣṇavera kriyā, mudrā vijñeha nā bujhaya
(Śrī Caitanya Caritāmṛta Madhya-līlā 23.39)
Celo vijñā, modra, učena oseba, paṇḍita, ne more razumeti dejanj vaiṣṇav. V tem posvetnem svetu ljudje zelo poveličujejo tiste, ki so vključeni v dobrodelnost namenjeno telesu ali umu. Koliko pa jih slavi tiste, ki delajo dobro za dušo? Koliko jih ima znanje o duši? Koliko jih je razvilo vizijo, da vidijo dušo? Takšne osebe so zelo redke. Med tistimi, ki so torej svoja življenja posvetili ātmā-kalyāṇi, so ti sādhuji-mahājani. Koliko ljudi jih lahko razume ali prepozna?
LE PO MILOSTI SĀDHU-MAHĀJANOV
Vizijo, s katero lahko razumemo velike duše in vidimo dušo ter Naddušo, lahko dobimo le po milosti sādhu-mahājanov. V posvetnem svetu so zato takšne osebe zelo redke. Množice ljudi takšnih sadhu-mahajanov vaiṣṇav ne morejo niti razumeti niti prepoznati; zato jih ne slavijo.
Vaiṣṇava kṛpā pāya sarva siddhi – ko človek dobi milost takšnih Vaiṣṇav, dobi vso popolnost. In upam, da bodo tisti, ki so vključeni v slavljenje Śrīle Bhaktivinode Ṭhākure, sedaj dobili njegovo milost in dosegli vso popolnost. Upam tako.
ZGODOVINA ŚRῙLE BHAKTIVINODE ṬHĀKURE
Bhaktivinoda Ṭhākura se je rodil kot Kedarnatha Datta, 2. septembra 1838 v vasi Ula v okrožju Nadiye. V Ulāgrāmu, v isti hiši kot se je pojavil Bhaktivinoda Ṭhākura, se je rodil njegov stric po materini strain. Ker je bila hiša njegovega očeta v Orissi, pripada v okrožje Orisse. Očetu je bilo ime Ananda Chandra Datta, dedku pa Vallabha Datta. Njegova mati, Jagat Mohini, je bila hči Ishvare Chandre Maustafe. Takrat se je to okrožje imenovalo Cuttack, danes pa se hiša nahaja v okrožju Kendrapara, blizu reke Birupa. Ime vasi se imenuje Chhoti Mangalpur.
DR. FAKIR MOHAN DĀSA
Dr. Fakir Mohan Dasā je bil profesor in raziskovalec na univerzi Utkal. O Bhaktivinodi Ṭhākuri je napisal knjigo ter njemu v čast na pravni fakulteti v Kendrapari postavil njegovo vigraho. Bhaktivinoda Ṭhākura je bil namreč prvi diplomirani pravnik in sodnik v Orissi.
UTRJEN V SPOZNANJU ABSOLUTNE RESNICE
Ko je bil Bhaktivinoda Ṭhākura star dve leti, je začel govoriti v poeziji. Ko je bil star šest, je bral Rāmayāņo in Mahābhārato. Pri devetih letih je študiral jyotiṣa-śāstro, astrologijo. Pri desetih je vpraševal o Absolutni Resnici, brahma-jijñāsā. Leto dni kasneje mu je umrl oče, pri dvanajstih letih pa se je poročil. Njegova žena je bila takrat stara le pet let.
Bil je zelo drag učenec Ishvare Chandre Vidyasagare, ki je bil v Orissi precej priljubljen. Nekoč je Ishvara Chandra Vidyasagar napisal knjigo z naslovom Baudhadayā, kjer je omenil, da je Gospod brezoseben. Ko je Bhaktivinoda Ṭhākura knjigo prebral, je svojega učitelja vprašal: »Zakaj ne vidiš Gospoda, Njegove svarūpe, Njegove oblike? Najprej Ga moraš videti in potem pisati. Zakaj pišeš, da je Gospod impersonalen in nima oblike?« Ishvara Chandra Vidyasagar je bil človek s preprostim srcem, zato je svoje neznanje glede Gospoda priznal.
TI BOŠ VELIK VAIṢṆAVA
Bhaktivinoda Ṭhākurjev dedek Raja Vallabha Datta je bil mahātmā. Nekega dne je Bhaktivinodi Thakurju rekel: »Ko boš star sedemindvajset let, boš dobil zelo ugledno in spoštovano državno službo, jaz pa te blagoslavljam, da boš postal velik vaiṣņava.«
DA PONOVNO VZPOSTAVI DHARMO, SE ŚRῙ KŖṢṆA POJAVI SKUPAJ S SVOJIMI DRUŽABNIKI
Obstaja pregovor, da je pero mogočnejše od meča. Bhaktivinoda Ṭhākura je to prek svojih intenzivnih pisanj dokazal.
Ko pride do glāni, upada religije, takrat se Bhagavān ŚrῙ Kṛṣņa, da ponovno vzpostavi dharmo, pojavi skupaj s Svojimi družabniki. Bhaktivinoda Ṭhākura je eden izmed njih. Ko je vaiṣņava-dharma torej začela upadati, takrat se je pojavil Bhaktivinoda Ṭhākura. Pred njegovo pojavo so se nastali dvomi glede sanatana-dharme, saj so na plano prišli posvetni logiki, ki so navajali posvetne argumente, posledično pa je sanatana-dharma propadala.
V tem obdobju se je pojavil Bhaktivinoda Ṭhākura in napisal mnogo knjig. Uporabljal je svoje pero, za katerega je rečeno, da je mogočnejše od meča. Njegov jezik je bil trd, izpod njegovega peresa je prišlo mnogo knjig o Gauḍīya-vaiṣņava siddhānti in ki so porazile bogus filozofije osnovane na materializmu in ateizmu. Knjige je pisal v različnih jezikih: v angleščini, bengalščini in v sanskrtu ter tako vcepil zavest Kṛṣņe, ki vsem daje resnično življenje in transcendentalno razsvetljenje.
USTANOVITEV ‘’VISHVE VAIṢṆAVE RAJ SABHE’’ (1884)
Če oseba ne posluša od sadhu-mahajana, ki prihaja v verodostojni liniji učiteljev in učencev, ne more razviti zavesti Kṛṣṇe niti ne more razumeti učenj Śrīmad-Bhāgavatama in siddhānte, ki tam je.
Śrīmad-Bhāgavatam je znan kot nigama-kalpa-taror galitam phalaṁ – najbolj zrel, sladak in nektarski sadež Vedskega drevesa (ŚrῙmad Bhāgavatam 1.1.3). Takšni sādhuji-mahājani so guruji v resničnem pomenu. Bhaktivinoda Ṭhākura je nanizal siddhānte, ki so jih izrazili vsi Gosvāmīji v obliki posebne poezije. Zato je znan kot Sedmi Gosvāmī. Sledeč stopalom Jīve Gosvāmīja je Bhaktivinoda Ṭhākura leta 1884 ustanovil ‘‘Visva Vaiṣņavo Raj Sabho’’.
Preko te družbe je začel pridigati o vedski dharmi, Upanisadah, Vedanti, Śrīmad-Bhāgavatamu, kot tudi o učenjih in filozofiji Śrī Caitanye Mahāprabhuja.
ZELO KVALIFICIRAN SIN
Bhaktivinoda Ṭhākura je izrekel naslednjo prerokbo: »Rodil se bo zelo usposobljen sin, ki bo zavest Kṛṣṇe ponesel po celem svetu.« Kot rezultat te prerokbe se je rodil Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Gosvāmī.
Velik in zelo močan vaiṣṇava, Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī, je vložil ogromno truda, da je vaiṣṇava filozofijo ponesel po celotni Indiji. Svoje učence je usposobil tudi za pridiganje o znanosti zavesti Kṛṣņe izven meja Indije.
V DRUŽBI PREVLADUJE GOSTA TEMA NEZNANJA
V obdobju Bhaktivinode Ṭhākure je bila človeška družba prekrita z gosto temo neznanja. Prisotnih je bilo mnogo ateistov, ki so naznanjali, da je śrī-murtī-sevā čaščenje idolov. Večina med njimi je posvojila phalgu-vairāgyo in ne yukta-vairāgyo. Na plano je prišlo tudi mnogo asat-sampradāy, zato je Bhaktivinoda Ṭhākura z močnimi besedami pisal proti njim in vzpostavil čisto bhakti-siddhānto. Njegove knjige so postale izraz uglednosti in spoštovanja, zato so jih slavili prav vsi.
Njegova dela vsebujejo: Śrīman Mahāprabhu Śikṣa, Teachings of Caitanya Mahāprabhuja, Śrī Caitanya-śikṣamṛta, Jaiva Dharma, Datta-kaustubha, Śrīmad Amnaya-Sutra, Tattva-viveka, Gaurāṅga-līlā-smaraṇa-maṅgala-stotram, Sva-niyama-dvādaśakam, Harināma-cintāmaṇi, Bhāgavatārka-marīci-mālā, Śaraṇāgati, Gītāvalī, Kalyāṇa Kalpataru, Bhajana-rahasya, Gītā Rasika-ranjana ṭīkā, Caitanya-caritāmṛta: Amṛta-pravāha-bhāṣya, Śikṣāṣṭaka-bhāṣya, Caitanya Upaniṣad-bhāṣya, Upadesamrta-bhasya, Life and Precepts of Śrī Caitanya, the Bhāgavata, Śrī-Kṛṣṇa-saṁhitā.
HRANA ZA DUŠO
Preko svojih močnih besed v teh besedilih je vzpostavil čisto bhakti-siddhānto in s tem porazil vse bogus siddhānte. Njegove knjige cenijo učenjaki, sādhake in celo pogojene duše. Dal je tako veliko hrane za dušo. Še posebej njegova dela, kot so Śaraṇāgati, Gītāvalī in Kalyāṇa Kalpataru. Vse te lepe pesmi so cenjene kot hranljiva in okusna hrana za dušo.
Takšna je čudovita milost, neomejena milost Śrīle Bhaktivinode Ṭhākure. Kdo lahko razume njegovo milost? Pogojene duše so zmedene; znašle so se v vrtincu māye. Na vsakem koraku so zmedene. Ta materialni svet je prostor preizkusov in Gopod nas preizkuša vse. Na vsakem koraku je test māye. Da. Kako lahko test uspešno prestanemo? Tako, da poslušamo mahājana-vāṇī od mahājane. Imel je transcendentalno vizijo, če torej poslušate njegov vāṇī, njegovo sporočilo svetu, močno sporočilo, ki ga je dal, potem bodo vse napake in zmede odšle za vedno.
IZOBRAZBA IN KARIERA
Bhaktivinoda Ṭhākura je izbral poklic učitelja. Za to se je odločil, ker je to poklic, vreden občudovanja. V tem času to delo ni poznalo nobene korupcije. Res je, da se sedaj časi spreminjajo tudi glede tega. Živel je v očetovi hiši, v Choti-gramu, Orissi. Videl je kako zamindarji, lastniki zemljišč preganjajo nedolžne in nepismene vaščane, saj takrat v Orissi izobrazba ni bila ravno razširjena; zato je prišel v Kendrapar. Ustanovil je srednjo šolo in tam postal učitelj. Leta 1859 se je iz Kendrapara preselil v Puroṣottama-kṣetro. Tam se je usposabljal za učitelja in na tem področju naredil tudi strokovni izpit. Službo je dobil v Collegiate School, višji šoli v Cuttacku. Čez čas je služil kot učitelj na različnih srednjih šolah. Bil je prvi ravnatelj v Bhadrak High School, potem je v Midnapuru ponovno služil kot učitelj. Med ravnateljevanjem v Bhadraku se mu je rodil prvi sin Annadā Prasada, katerega duhovno ime je bilo Acyutānanda. V tem času je napisal tudi knjigo v angleškem jeziku z naslovom The Mathas in Orissa, kjer je podal izpopolnjene informacije o številnih maṭhih v Orissi. Potem je prišel v oddelek za administracijo. Leta 1866 je postal namestnik sodnika, namestnik pobiralca in namestnik vpisničarja po uradni dolžnosti, postal pa je tudi član sedeža v Chhapara zili. Torej je najprej sprejel delo učitelja potem administratorja in nato še sodnika.
NEOMAJNA VERA V ŚASTRO
Medtem, ko je bil v Chhapari, je pod drevesom, kjer je živel brahma-rākṣasa bral Śrīmad-Bhāgavatam. Med enim teh branj in pravacanov, se je drevo izkoreninilo, brahma-rākṣasa pa je bil osvobojen. To je slava Śrīmad-Bhāgavatama. Ljudje, ki so bili temu dogodku priča, so razvili vero v Śrīmad-Bhāgavatam.
Ko je bil v Dinajpuru, je iz Kalkute dobil Caitanya-caritāmṛto in Śrīmad-Bhāgavatam. Ti dve knjigi je bral neprenehoma in tako vaiṣṇava filozofijo popolnoma razumel. V svoji avtobiografiji je napisal: »Od tega časa sem razvil vero v Śrī Caitanya Mahāprabhuja; razvil sem vero v vaiṣṇava-dharmo. To seme je bilo v mojem srcu, a je šele branje vseh teh knjig name naredilo ugodno atmosfero, okolje, kjer je seme lahko vzklilo. Začel sem brati knjige o Kṛṣṇi, o kṛṣṇi-tattvi, bral sem noč in dan. To je bil moj hobi.«
SELITEV IN SPREJEM DUHOVNEGA UČITELJA
Bhaktivinoda Ṭhākura je bil leta 1868 prestavljen v Puri. Nastanil se je v ‘Caitanya Maṭhu’ na Grand Road-u, ki ga je ustanovil Mādhava Mahārāja. Prednja stran maṭha, sedaj znana kot ‘Vaiṣṇava Matha’, je danes še vedno tam, vse je povsem enako, kot je bilo. Zadnja stran je razpokana in razsuta; namesto tega so tam zgradili tempelj. To je prostor, ki ga je najel Bhaktivinoda Ṭhākura. Takrat je bil prostor znan kot Maṇḍala Bāḍī. Komisar Orisse je bil takrat Ravenshaw Sahib, saj je bila Indija angleška kolonija. Ta Ravenshaw je imel Bhaktivinodo Ṭhākurja zelo rad.
Čeprav je bil Bhaktivinoda Ṭhākura večen pārṣada, nitya-siddha pārṣada, je guruja sprejel zaradi loka-śikṣe. Sprejel je Bipin Bihārī Gosvāmīja, ki je bil iniciiran v pāñcarātrika proces. Bipin Bihārī Gosvāmī prihaja iz nasledstva Jāhnave Māte, znane tudi kot Jāhnavā-śākha.
POROKA IN OTROCI
Njegova prva žena, Shaymani Devī je zapustila telo, ko je bil Ṭhākura Mahāśaya v Midnaporu. Kasneje je sprejel drugo ženo, katere ime je bilo Bhagavatī Devī. Bhaktivinoda Ṭhākura je imel osem sinov in pet hčera. Annadā Prasāda, katerega duhovno ime je bilo Acyutānanda, je bil sin, ki ga je imel s prvo ženo. Imel je osem sinov, imena ostalih sinov so sledeča: Rādhikā Prasāda, Kamalā Prasāda, Bimalā Prasāda (ki je kasneje postala znan kot Bhaktisiddhānta Sarasvatī), Baradā Prasāda, Virajā Prasāda, Lalitā Prasāda in Saraja Prasāda. Imel je tudi pet hčera: Saudamini, Kādambinī, Kṛṣṇa-vinodinī, Śyāma-sarojinī in Hariprema devī. Skupaj je bilo trinajst otrok.
PREJETJE NAZIVA ‘BHAKTIVINODA’
Leta 1862 je napisal knjigo proze z naslovom Caitanya Gītā, kjer je sebe omenjal kot Saccidānanda Premālaṅkara. Po tem je postal znan kot Saccidānanda Dāsa. V letu 400 Caitanya ere mu je Gaudiya Gosvāmī Saṅgha dal titulo ‘Bhaktivinoda’. Od tega dne je bil poznan kot Śrī Saccidānanda Bhaktivinoda Ṭhākura.
MISTIČEN YOGI
Med obdobjem Bhaktivinode Ṭhākure je obstajalo trinajst apa-sampradāy. Ena od njih se je imenovala atibāḍī sampradāya; še posebej vplivni so bili v Orissi. Leta 1871 je yogi, znan kot Biṣakisena, sam sebe oznanil za Bhagavāna Mahā-Viṣṇuja. Ponašal se je z mnogimi yoga-siddhiji, yogičnimi popolnostmi. Na Caitra Pūrṇimā, polni dan Caitre je naznanil: »Danes bom imel rāsa-līlo.« Povabil je številna mlada dekleta: »Pridite in sodelujte v rāsa-līli.« Ko so ljudje videli, da so se mu številna dekleta pridružila, so na državno upravo vložili pritožbe. Ravenshaw Sahib je bil komandir, torej najvišji policijski upravnik, Bhaktivinoda Ṭhākur pa sodnik, zato sta se dobro poznala. Izdan je bil nalog in Bhaktivinoda Ṭhākura, ki je bil dobro seznanjen z vaiṣṇava filozofijo, je nemudoma razumel, da je to pāṣaṇḍī, ki trdi, da je Bhagavān. Je pāṣaṇḍī, ki pravi: »Mūrtiji, śrī-vigrahe, so idoli. Zakaj častite idole, ki so narejeni iz lesa in kamna?« Je velik pāṣaṇḍī. Potem je Bhaktivinoda Ṭhākura ukazal: »Dajte ga v ječo! Morali bi ga doživljenjsko zapreti. Da, doživljenjsko.« Policaji bi ga morali aretirati, ampak ker je bil yogi in je poznal yoga-siddhije, čudeže, in mesmerizem, tega niso mogli storiti. Takoj, ko je policaj vstopil na njegovo dvorišče, se jim je v glavah zvrtelo in so popadali po tleh; niso ga mogli aretirati. Vrnili so se in rekli: »Brezuspešno. On je Bhagavān.«
»Oh, kaj praviš? Kakšen Bhagavān! On je velik pāṣaṇḍī!«
»Nismo ga mogli aretirati.« Potem je Bhaktivinoda Ṭhākura rekel: »Pridite z menoj!« Torej je tja odšel sam in mantral;
hare kṛṣṇa, hare kṛṣṇa, kṛṣṇa kṛṣṇa, hare hare
hare rāma, hare rāma, rāma rāma, hare hare
Če mantraš Hare Kṛṣṇa ti yogijske moči ne morejo nič. Tako so pāṣaṇḍīja aretirali in zaprli. Ob aretaciji je yogī ponovno pokazal svoje yoga-siddhi sposobnosti. Bhaktivinoda Ṭhākura je imel trinajst otrok: vsi so bili mladi, med njimi je bilo le leto, dve razlike. Živel je v Puriju, v Khandagiri. To noč so vsi otroci dobili drisko in so bruhali ‘bah!bah! bah!’
Potem je njegova žena, Bhagavatī Devī, rekla: »Vsi moji otroci bodo umrli! Oh, on je Bhagavān, izpusti ga! Zakaj si ga dal v ječo? Izpusti ga!«
»Ti trapasta ženska! On je velik pāṣaṇḍī. Čemu te je strah? Mantraj Hare Kṛṣṇa.« In potem sta celo noč mantrala;
hare kṛṣṇa, hare kṛṣṇa, kṛṣṇa kṛṣṇa, hare hare
hare rāma, hare rāma, rāma rāma, hare hare
Zjutraj so bili vsi ozdravljeni.
YOGῙ SE PREDA BHAKTIVINODI ṬHĀKURJU
Bhaktivinoda Ṭhākura je odšel na sodišče in ukazal, da se to barabo zapre doživljensko. Biṣakisena je trpel in v ječi umrl. V času njegove smrti je avtoritete v zaporu prosil, da bi rad videl Bhaktivinoda Ṭhākurja. Bhaktivinoda Ṭhākura je torej prišel, Biṣakisena pa mu je leže ponudil spoštovanje, vzel prah njegovih stopal in rekel: »Oh, Mahātma, ti si velika duša. Jaz sem velik žalitelj, ti pa si tako prijazen. Prosim daj mi milosti. Umiram; v naslednjem življenju bi bil rad bhakta, prosim daj mi ta blagoslov.«
ODKRITJE ROJSTNEGA KRAJA ŚRῙ CAITANYE MAHĀPRABHUJA
Bhaktivinodi Ṭhākuri je bilo naročeno, da odkrije rojstni kraj Mahāprabhuja. V tem času je živel na drugi strani reke Ganges. Na eni strani je Māyāpura, rojstni kraj Mahāprabhuja; on je bil na drugi strani, v Svānandu Sukhadu Kuñju. Še vedno je tam. Ko je bil sodnik, je svoje poklicne dolžnosti opravljal čez dan, domov se je vrnil ob petih popoldne. Navadno je odšel v posteljo precej zgodaj, po večerji. Da je pisal, je vstal ob dveh zjutraj. To je bila njegova dnevna rutina. Zelo željan je bil najti kraj, kjer se je pojavil Mahāprabhu. V tem času nihče ni vedel kje ta kraj je, torej je začel z raziskovanjem. Neke noči, ko je bil na strehi svoje hiše, je na drugi strani Gange zagledal močan žarek luči. Tam je bil Māyāpura, rojstni kraj Mahāprabhuja. »Kaj je to?« je vprašal. Po milosti Śrī Jagannāthe Dāse Bābāji Mahārāja, je videl svetlobo in lahko razumel, da je to točka, kjer se je pojavil Mahāprabhu. Zemlja je pripadala Muslimanom, zato jih je vprašal: »Kaj počnete s tem delom zemlje?« Rekli so: »Uporabljamo jo za obdelovanje. Sejemo semena, vendar tu noče rasti nič drugega kot tulasī. Ničesar drugega noče rasti. Ta zemlja je neuporabna, polna je tulasī rastlin.«
»Dobro, torej lahko to neuporabno zemljo date meni.« Pridobil je zemljo in začel s konstrukcijo templja Gaurange Mahāprabhuja. Hodil je od vrat do vrat in zbiral donacije. Takrat je bila ena rupija zelo dragocena. Ljudje bi dali eno paiso, dve pasi, pet. Mogoče deset ali petindvajset pais. Če bi kdo dal petdeset pais: »Oh, dal je zelo veliko! Petdeset pais.« Če bi kdo dal rupijo: »Oh, tako veliko!« Vrednost ene rupije je bila zelo velika. Danes niti petsto rupij ni vredno kot je bila takrat vredna ena rupija. Da. Če je kdo mesečno zaslužil eno rupijo je imel dovolj, da je najhranil vso družino. Da. Če bi za eno rupijo kupil riž, ga ne bi mogel nesti, tako težak je bil, da ga je moral natovoriti na voz. Za eno rupijo si dobil res veliko riža. Če danes kupiš riž za eno rupijo, ga lahko hraniš v svojem žepu. Danes je vse tako razvrednoteno. Na ta način je torej Bhaktivinoda Ṭhākura z donacijami zgradil tempelj. 21. marca 1894 je na polno luno Phālgune, torej na Phālguna-pūrṇimā, med luninim mrkom, na pojavni dan Mahāprabhuja, v templju postavil śrī-vigraho Gaure in Viṣṇupriye. V tistem času so bile prisotne vse ugodne yoge. Na ta dan je postavil tempelj v rojstnem kraju Gauranga Mahāprabhuja.
ZAČETEK TRIDAṆḌῙ-SANNYĀSE
Bhaktivinoda Ṭhākura je bil večino svojega življenja gṛhastha. Proti koncu življenja je prevzel paramahaṁsa-veṣa, bābābjī-veṣa. Torej ni bil tridaṇḍī-sannyāsi. V liniji Gauḍīya-Vaiṣṇav je s tridaṇḍo-sannyāso začel Bhaktisiddhānta Sarasvatī.
Pred tem tridaṇḍe-sannyase ni bilo. Vsi Gosvāmīji so sprejeli bābājī-veśa. Bhaktivinoda Ṭhākura je proti koncu svojega življenja vzel bābājī-veśa. Dan njegovega odhoda se obeležuje 23.junij 1914.
UNIČEVANJE ZABLOD IN ZBEGANOSTI POGOJENIH DUŠ
Kot sem razložil, je Bhaktivinoda Ṭhākura nitya-siddha pārṣada, večni družabnik Gospoda. Imel je transcendentalno vizijo; zato je prek svojega pisanja, svojih vāṇī lahko pokazal na zablode, iluzije pogojenih jīv, duš. Podelil bom nekaj njegovih zapisov:
»Tisti, ki so razvili navezanost na ta materialni svet, na materialne predmete čutnega uživanja, materialno srečo, imajo neomejeno želja. Tem željam ni konca. Želijo postati Indra, Brahmā ali Śiva. Materialna želja pomeni le trpljenje, ne sreče. Medtem ko jīva, pogojena duša, trpi, si misli: ‘Če bi imel nebotičnik, večplastno zgradbo, čudovito ženo, materialno obilje, mnogo otrok; če bi postal kralj, dobil ogromno kraljstvo, v katerem bi vladal; ali če bi odkril in izumil nekaj novega v tem materialnem svetu, potem bom srečen. To je smisel mojega življenja.’ Takšen je način razmišljanja pogojenih duš.«
Vendar pa Bhaktivinoda Ṭhākura pravi, da je to velika zabloda. Ateisti, materialni znanstveniki in logiki, ki so brez bhakti, poskušajo to duḥkalayo narediti sukhālayo. Bhagavad-gītā pravi, da je ta materialni svet duḥkha, nesreča, polna trpljenja. Ne sukhā, sreče tukaj ni. Ti znanstveniki, ateisti in logiki vlagajo velike napore, da bi duḥkhalayo spremenili v sukhālayo, nesrečno izhodišče želijo spremeniti v zadovoljno, prijetno. Pravijo: »Da, iščemo in nekega dne bomo našli način, da smrti ne bo več; nesmrtni bomo! Da! Poskušamo, poskušamo, poskušamo. Da!« To pravijo znanstveniki. Le domišljajo si in špekulirajo.
Bhaktivinoda Ṭhākura pravi: »Oh, v kakšni iluziji so!« Tisti, ki Kṛṣṇe niso zavestni, tisti, ki Nanj pozabljajo, so navezani na ta začasen materialni svet. Ampak tisti, ki so svoj svarūpa spoznali vedo, da je ta svet začasen in duḥkhalaya. Je oder nesreče, nesrečen oder. Vedo: »To tukaj je le začasno prebivališče. Eno ali dve noči bomo ostali v motelu, nič kaj več. Naš cilj je doseči Puruṣottama-kṣetro, prebivališče Gospoda. Mi smo popotniki; napoteni smo proti Puroṣottama-kṣetri.« Ko je torej temna noč, popotniki preživjo noč v motelu in čakajo, da se bo zjasnilo. Ko svetleče sonce vzide in noč izgine, se ponovno podajo na pot proti Puroṣottama-kṣetri. Med svojim bivanjem v motelu takšni popotniki mislijo: »Kdaj bo svetleče sonce vzšlo?« Ne spijo in ne smrčijo tam. Nikoli se ne navežejo na motel, saj vedo, da bodo tu le kratek čas. Zakaj bi sploh razvili navezanost na motel? Tisti, ki se na motel naveže je velik bedak!
Bhaktivinoda Ṭhākura pravi, da je na svetu polno teh bedastoč. Zakaj si razvil navezanost na ta motel? Ta materialni svet je kot motel. Če je človek moder in inteligenten, ali se bo navezal na motel? Le bedaki bodo to storili. To je delo lastnika motela. Zakaj bi razvil glavobol zaradi motela? Ti nisi lastnik. Vsevišnji Gospod je lastnik motela. Če bi ga želel narediti prijetnega, bo to storil. Vendar to ni Njegova želja; Tega ne želi. Želi, da je ta motel beden kraj, duḥkhalaya. Zakaj ga torej poskušaš narediti prijetnega in prijetnega? Tega ne moreš. Če bi ga takšnega želel narediti lastnik motela, Gospod, bi to že zdavnaj storil. Vendar to ni Njegova želja. Njegova želja je, da je ta hotel duḥkhalaya.
Bhaktivinoda Ṭhākura je napisal, da ne glede na to kakšen materialni razvoj lahko dobiš v materialnem svetu, le ta ne bo nikoli osvobojen defektov. Čiste sreče ne moreš dobiti. Takšna je siddhānta. Pet grobih elementov, pañca-bhūta, so vsi materialni in iluzorni. Njihova narava je pomanjkljiva. Zato ta svet ne more biti nikoli osvobojen pomanjkljivosti. Tu čiste sreče ni. Ne stremite po njej. Tisti, ki so grobi materialisti in ateisti, poskušajo ta nesrečen oder narediti zadovoljiv in poln užitka. Mūrkhe, bedaki! Ne vedo kakšno neumnost počnejo. Bolj, ko poskušamo ta prostor narediti zadovoljiv, bolj se navežemo nanj. Bhaktivinoda Ṭhākura tako piše. Od tega sveta sreče ne moremo pričakovati, saj je vedno duḥkhalaya, nesrečen prostor; tu najdemo le nesrečo in bridkost.
Jīvera ‘svarupa’ haya kṛṣṇera ‘nitya-dāsa’ (Śrī Caitanya-caritāmṛta, Madhya-līlī 20.108) – svarūpa jīve je, da je večni služabnik Kṛṣṇe. Tisti, ki želijo biti neodvisni razmišljajo takole: »Ne, mi ne bomo pod Kṛṣṇo. Mi smo Gospod; mi bomo neodvisni.« Tisti, ki si želijo biti neodvisni, tisti, ki so se odrekli poti bhakti, kako lahko pričakujejo iz tega kaj dobrega? Svarūpa jīve je kṛṣṇa-dāsa. Če se kṛṣṇa-dāsatvi, služenju Kṛṣṇi, odrečeš, boš služabnik māye. Vsekakor. Da, prisiljen boš postati služabnik māye. Zato tukaj trpiš. Svoje norosti ne moreš razumeti.
To so učenja, vāṇī, zelo močne besede Bhaktivinoda Ṭhākurja! Človeški družbi v tem materialnem svetu je dal polno učenj, ki so absolutno čista in temeljijo na čisti siddhānti. Tisti, ki so sādhuji, mahājani, njihova srca krvavijo, ko gledajo trpljenje baddha-jīv tukaj. Vedo, kaj je resnična sreča. Razumejo in povedali so nam. Bhaktivinoda Ṭhākura nam je povedal. Sedaj je prišel čas, da učenja Bhaktivinoda Ṭhākurja razširimo po celem svetu. Tisti, ki so voditelji, morajo razumeti in ga resno vzeti. Če resnično želijo dobro človeški družbi, potem bi njegovo sporočilomorakli razumeti, ga prakticirati v svojih življenjih in ga širiti drugod.
In tako bo celotna človeška družba srečna. V besedah Bhaktivinode Ṭhākure je tako veliko milosti. Nimam moči opisati njegovih neomejenih in večplastnih slav. Na ta njegov dan pojavitve lahko le molim.
Njegovim lotosovim stopalom nudim molitev za milost za vse nas:
ādadānas tṛṇaṁ dantair idaṁ yāce punaḥ punaḥ
bhaktivinoda padāmbhoja reṇu syāt janma janmani
“Naj mi Bhaktivinoda Ṭhākura, veliki mahājana-ācārya, življenje za življenjem dovoli dobiti nekaj prahu z njegovih lotosovih stopal!