Razcvetanje zavesti

Človek ima možnost, da se duhovno razcveti, tako da se dvigne na najvišjo raven ljubezni do Boga.

Vedski spisi delijo zavest na pet kategorij, namreč prekrito zavest, skrčeno zavest, popkasto zavest, cvetečo zavest in popolnoma razcveteno zavest.

Drevesa in rastline, na primer, so skoraj inertne. Sodijo v kategorijo »prekrite zavesti«. Ne kažejo nobenih očitnih znakov zavesti, toda če jih pazljivo opazujemo, bomo videli, da imajo omejeno zavest.

Druga živa bitja, kot so črvi, žuželke in druge živali, imajo »skrčeno zavest«. Niso tako prekrita kot rastline, vendar pa njihova zavest tudi ni popolnoma razvita.

Ljudje imajo »popkasto zavest«. Popek je videti skrčen, vendar pa ima potencial, da se razcvete v rožo. Človeška zavest ima podoben potencial; čeprav je navidez skrčena kot pri živalih, imajo ljudje prirojeno sposobnost, da lahko skoraj neomejeno razvijajo svojo zavest, vse do točke poznavanja Absolutne Resnice, Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Druge življenjske vrste nimajo te posebne sposobnosti. Iz tega razloga vedski spisi pravijo, da je človeška življenjska oblika najvišja. Dejansko vsi sveti spisi govorijo, da je človeško življenje posebej sveto.

Ko človek začne iskreno poizvedovati o Absolutni Resnici, se njegova popku podobna duhovna zavest začne širiti oziroma evolvirati. To je »cveteče« stanje zavesti. Ko začne po zaslugi svojega poizvedovanja izvajati regulirano duhovno življenje, vse bolj in bolj evolvira. Končno doseže popolno spoznanje Boga, »popolnoma razcveteno« stanje zavesti.

Spoznanje Boga je mogoče, ker je prava identiteta živega bitja duhovna duša, ne materialno telo. Duša ni proizvod materialne narave; izvira iz duhovne narave. Ko duša pade v nižje ravni zavesti, jo prekrije materija — najprej subtilno materialno telo iz uma, inteligence in lažnega ega, nato pa še grobo materialno telo iz zemlje, vode, ognja, zraka in etra.

Telesa, ki jih opažamo z materialnim vidom, so groba materialna telesa. Znotraj grobega telesa je subtilno telo, ki ga ne moremo videti s svojimi očmi, lahko pa ga opazimo z inteligenco.

Finejša od tega subtilnega materialnega telesa iz uma, inteligence in lažnega ega je nematerialna duša, ki telo premika. Duša je vir zavesti, vir življenja v telesu. Duša je »jaz«. Dokler je duša v telesu, je telo videti živo, zavest teče skozi telo, prekrita duša pa zmotno ima telo za svoj jaz.

Utelešena duša transmigrira iz enega telesa v drugo kot posledica njenih prejšnjih dejanj. Sleherno njeno dejanje pusti vtis v umu, oziroma subtilnem telesu, in subtilno telo v skladu s tem privzame svojo obliko.

Na primer, če kdo deluje kot angel, njegovo subtilno telo postane takšno, kot ga ima angel. Če kdo deluje kot svinja, njegovo subtilno telo postane takšno, kot ga ima svinja. Ko v trenutku smrti duša zapusti grobo telo, subtilno telo dušo odnese do primerne maternice, določene po obliki subtilnega telesa. Na tak način duša transmigrira iz enega telesa v drugo v skladu s stanjem zavesti, katero je razvila.

Vedski spisi opisujejo, da smo dobili človeško telo po transmigriranju skozi osem milijonov nižjih življenjskih vrst. Vsaka padla duša postopoma evolvira skozi različne stopnje zavesti — prekrite, skrčene in popkaste. Na popkasti stopnji ima utelešena duša priložnost, da popolnoma razvije svojo duhovno zavest z obuditvijo svojega odnosa z Bogom, vrhovno zavestnim bitjem. Če zanemari to priložnost, se lahko zgodi, da bo morala znova transmigrirati skozi prekrito, skrčeno in popkasto stopnjo.

Nižje življenjske vrste prežema telesna zavest. Telesna zavest pogosto prežema tudi ljudi, vendar pa ima človek možnost, da se dvigne na višje ravni. To je glavna razlika med človekom in živalmi. Če se človek kljub višjim zmožnostim zanima samo za živalska nagnjenja hranjenja, spanja, razmnoževanja in obrambe, grobo zanemarja čudoviti dar. Zapravlja redko priložnost.

Človek ima po zaslugi razvite inteligence svobodo izbire, bodisi da duhovno evolvira in se docela izvije iz materialne zavesti, ali pa da spet pade na raven nižje zavesti.

Manj inteligentni ljudje pogosto mislijo, da je čutno uživanje cilj življenja in tratijo življenje v stremljenju po predmetih, ki ugajajo njihovim čutom. Ker so jih popolnoma prevzele materialne ambicije, so si s tem a priori izbrali nižjo zavest.

Inteligentni ljudje uvidijo jalovost takšnih prizadevanj za telesnimi zadovoljstvi. Spoznajo, da je vse v materialnem področju minljivo. S finejšo inteligenco razumejo, da se vsi poskusi za uživanjem končajo v ujetosti in bedi. Iz tega razloga so bili vsi veliki misleci iz zgodovine odbojni do materialnih užitkov.

Toda odbojnost sama po sebi še ni dovolj. Človek lahko čuti odbojnost do materialnih užitkov in se odpove svetu, toda želja po uživanju je naravna. Ker je duša neznatno majhen iskri podoben delec vrhovnega uživalca, Krišne, ima duša vse Njegove lastnosti v neznatno majhni meri; zato prirojene težnje po uživanju ni mogoče ločiti od duše. Kdor razume dušo, razume, da želje po uživanju ne moremo popolnoma zatreti ali odstraniti.

Resnično inteligenten človek zato poskuša najti merilo pravega uživanja. Če je resen in deležen dobre sreče, pride v stik s pristnim duhovnim učiteljem, po čigar milosti spozna, kaj je pravo uživanje. Pod vodstvom duhovnega učitelja dobi priložnost, da ponovno vzpostavi svoj davno izgubljeni odnos z Bogom.

To prebujenje dušine uspavane ljubezni do Boga je absolutno potrebna, ker duša kot iskri podoben delec Boga ni nikoli zadovoljna, razen če je združena z Njim. To je osrednje sporočilo vedskih besedil.

Vedski spisi nam svetujejo: tudi če želimo uživati materialne stvari, naj namesto neodvisnih poskusov za izpolnitev naših želja vdano služimo in molimo h Gospodu za izpolnitev teh želja. To ni najbolj čista raven ljubezenske vdanosti, vendar pa vsaj priznava Gospoda kot vrhovnega lastnika. Kdor raste v tem zavedanju, naravno uvidi potrebo po darovanju vseh stvari njihovemu pravemu lastniku. Takšno darovanje je začetek vdanega služenja Gospodu.

Beseda vdanost implicira intenzivno, zamaknjenosti podobno ljubezen. To ljubezen izkusimo, ko Bogu darujemo predmete, ki so za nas dragoceni ali lepi. Vemo, kako intenzivna je ljubezen med mladim moškim in žensko, toda kako pogosto naša ljubezen do Gospoda doseže tako intenzivnost? Vendar pa ljubezen med moškim in žensko ni nič drugega kot popačen odsev resnične ljubezni individualne duše do Gospoda.

Materialna narava je sama po sebi popačen odsev duhovne stvarnosti. Je iluzorna, kakor sanje. Edina razlika je, da so sanje individualne, medtem ko je sen, kateremu rečemo fizična stvarnost, kolektiven. Toda onstran te dozdevne stvarnosti je absolutna stvarnost, ki je osnova popačenega odseva. Ko naša zavest evolvira in transcendiramo ujetost v materialnem telesu, lahko razvijemo odnos ljubezni z Gospodom. Tedaj bomo usposobljeni, da lahko vstopimo v to stvarnost, kjer je pravo uživanje vednonavzoče.

V materialnem svetu ni prave radosti. To je samo fatamorgana. Samo zdi se nam, da je radost tukaj ali tam, ko pa stečemo za njo, nam pobegne. Zato je bolj ali manj vsakdo prej ali slej frustriran z materialnim življenjem; ne dobimo tistega, kar želi srce. Razlog za to frustracijo je, da smo duhovni, ne materialni.

Naše hrepenenje po uživanju je tudi duhovno, le da v pozabi na našo duhovno naravo zaman iščemo uživanje v materialnem svetu. Enačimo se z materialnim telesom in poskušamo uživati materijo, toda ne moremo. Naravno je, da postanemo frustrirani. Če vzameš ribo iz vode in ji ponudiš vse udobnosti na suhem, ali bo lahko kdaj srečna? Mi pa smo tudi duhovni po naravi. Zato nas materialni užitki nikoli ne morejo zares osrečiti.

V sodobnem času smo naredili velik znanstveni napredek, toda navsezadnje so ljudje zaradi tega postali samo še bolj zmedeni. Ljudje so postali bolj ateistični — torej bolj materialistični — živeč v lažnih upih, da bo znanost priskrbela odgovore na naše iskanje sreče. V stvarnosti pa vidimo, da kljub našim udobnostim, gospodarskemu razvoju, programom za socialno varnost in tako dalje, stalno narašča število samomorov, ubojev, ropov, splavov in drugih kriminalnih dejanj. To so očitni znaki nesrečne družbe.

Kdor želi uživati resnično zadovoljstvo, mora razvijati duhovno zavest, ki doseže vrhunec v ljubezni do Boga. Zato nas vse religije učijo, da molimo in z vso vnemo kličemo Gospodovo ime, da bi lahko razvili zavedanje Njegove božanske oblike. Vsi sveti spisi priporočajo petje Gospodovega svetega imena. Duhovni zvok predre prekrivala materije in omogoči duhovnemu jazu, da ugleda Absolutno Resnico iz oči v oči. To je najvišje stanje zavesti, popolnoma razcvetene zavesti. To je vrhunec človekove evolucije, ne samo za današnji čas, temveč za vse čase.