Mami, saj ne bom več!

(Članek je bil prvotno objavljen v hrvaški reviji Veda, št. 3, julij 1990)

 

Spominjam se, da sem bil kot otrok nekoč poreden; mama se je pripravila, da me kaznuje, jaz pa sem začel jokati in obljubljati: »Mami, saj ne bom več!« Takrat sem mislil resno, ampak kaj, ko sem že čez nekaj dni pozabil na obljubo in spet naredil isto neumnost. Takih dogodkov iz otroštva se pozneje spomnimo z nasmeškom, češ, mladost je norost, ampak zakaj velikokrat podobno ravnamo tudi odrasli? Ko resno zbolimo, se včasih odločimo, da bomo prenehali s pitjem kave ali s kajenjem, ampak le redkokdo drži obljubo. Zato se inteligentnemu človeku postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar nas naravnost sili, da delujemo v lastno škodo in škodo drugih, pogosto celo proti svoji volji?!

To vprašanje muči človeka že od pradavnih časov. V Bhagavad-giti, svetovnem filozofskem klasiku izpred 5000 let, bojevnik Ardžuna na pragu velike bratomorne vojne sprašuje Krišno: »Dragi Krišna, kaj človeka pripravi do tega, da greši celo proti lastni volji, kakor da je prisiljen k temu?«

Jasno, danes ljudje večinoma menijo, da je pojem greha zastarel. V preteklosti jih je najbrž prevečkrat razočarala lažna duhovščina, ki se je v imenu »smrtnih grehov« hudo znašala nad nedolžnimi ljudmi. Tako so ljudje danes večinoma obrnili hrbet religiji in ne verjamejo več v grehe, o katerih govorijo sveti spisi. Zdaj imamo sekularno družbo, v kateri dobro in slábo uzakonja država. Namesto popolnih moralnih zakonikov, ki jih je Bog dal človeku, nepopolni ljudje sprejemajo zakone, v katerih sami odrejajo, katera so kazniva dejanja in kakšne so kazni zanje.

Imeli smo pobožno željo, da bomo zmogli razrešiti vprašanja dobrega in zla brez Boga, ampak vsakdanja stvarnost to postavlja pod velik vprašaj. V materialistični družbi se namreč spopadamo z mnogimi nepremostljivimi dilemami, ki se iz dneva v dan samo kopičijo. Kako določiti, kaj je dobro in kaj slabo?

Ali je, na primer, večje zlo ubiti otroka, dokler je še v maternici, ali pa dopustiti, da se rodi brez osnovnih življenjskih sredstev? Ali je bolje ohraniti smrtno kazen ali pa jo ukiniti ter dati zločincu možnost, da se popravi, hkrati pa tvegati, da bo naredil še več zločinov? Kaj je slabše: človeka, ki je tedne in mesece v komi, umetno ohranjati pri življenju in podaljševati njegovo agonijo, ali pa izključiti medicinske inštrumente, da »v miru« umre? Ali je upravičeno mučiti živali v laboratorijih, da bi našli novo zdravilo za ljudi, ki se bo mogoče čez nekaj let pokazalo kot usodno tudi za ljudi? In tako dalje in tako naprej brez konca.

V zadnjem času mnogi spoznavamo, da na ta vprašanja sami ne bomo mogli najti zadovoljivih odgovorov, in zopet začenjamo iskati pri izvoru. Posegamo po starih svetih spisih, želeč izvedeti, kaj ima Bog v njih za povedati človeku.

Vede, najobsežnejši sveti spisi na svetu, zelo razumno in logično govorijo o grehu. Po Vedah so grešna tista dejanja, s katerimi delamo nasilje sebi in drugim. Ker je Bog oče vseh živih bitij (ljudi, pa tudi živali in rastlin), ne more dopustiti, da se nekateri Njegovi sinovi po nepotrebnem znašajo nad drugimi Njegovimi otroci, ki so mogoče manj sposobni in inteligentni.

Kakor državni zakoni določajo kazenska dejanja in odgovarjajoče kazni zanje, tako obstaja tudi kozmični ali Božji zakon, ki opredeljuje, katera dejanja so grešna in kakšne so njihove posledice. Tu ne gre za vprašanje vere, saj ti zakoni, pod skupnim imenom znani kot zakon karme, veljajo za ves materialni svet.

Po Vedah obstajajo štirje stebri grešnega delovanja: uživanje mesa, opijanje, nezakonita spolnost in igranje na srečo. Zakaj pa so te štiri stvari grešne?

Sami nismo ustvarili življenja, zato tudi nimamo pravice, da ga komurkoli odvzamemo, če tega ne odobri sam Stvarnik. Krišna nam v Bhagavad-giti dovoljuje uživati vegetarijansko hrano, katero prej z ljubeznijo darujemo Gospodu. Če človek ubija živali v organiziranih klavnicah, samo da bi ugodil kapricam jezika, je to nepotrebno nasilje, ki zasluži kazen.

Človek, ki se opija, s tem uničuje svoje telo, samo da bi materialnim čutom priskrbel minljive užitke. Tako postane suženj čutov in slabič v vsakem pogledu, v opitem stanju pa se nasilno znaša še nad drugimi. To je grešno, saj svojega telesa nismo ustvarili sami; dobili smo ga po milosti Vsevišnjega Gospoda. In človeško telo je še zlasti dragoceno, saj je posebej namenjeno duhovni izpopolnitvi. Ljudje so že tako ali tako opiti z lažno predstavo, da so sami Bog in edini gospodarji svoje usode, tako da ne vidijo potrebe po duhovnem življenju. Če pa se ob materialistični opitosti omamljajo še z drogami, alkoholom in tobakom, si popolnoma zaprejo vrata duhovne osvoboditve.

Spolnost je Bog ustvaril za ohranjanje vrste. Živali se samodejno držijo naravnih zakonov in se parijo samo v določenem času. Človeku pa je Bog dal višjo inteligenco ter možnost, da se sam odloči, ali bo spoštoval Njegove zakone ali ne. Zakon karme človeku nalaga, da mora, če želi uživati v spolnosti, stopiti v zakonsko zvezo in sprejeti odgovornost za vzgajanje otrok do duhovne popolnosti. Danes ljudje žal ne poznajo višjih zakonov narave in mislijo, da je smisel življenja čutno uživanje brez vsake odgovornosti. Zato se zapletajo v grešna dejanja, kot so ubijanje otrok s splavi in jemanje kontracepcijskih sredstev.

Ni res, da smo ob rojstvu nepopisan list papirja; glede na naša dejanja v prejšnjih življenjih je že določena količina materialne sreče in nesreče, ki nas čaka v tem življenju. Človek, ki poskuša z igrami na srečo in denarnimi špekulacijami nezakonito povečati svojo dobro karmo in zmanjšati slábo, je kakor zločinec, ki pobegne iz zapora. Ubežnik se izogne kazni le začasno; ko ga ulovijo, mu kazen samo še podaljšajo. Kdor se vdaja hazardu, torej ne trpi le zato, ker zapravi svoj težko prisluženi denar, temveč tudi zato, ker si nabere še dodatno slabo karmo.

Obstajajo mnoga grešna dejanja, kot so umor, samomor, kraja, laganje itd., ampak njihov temelj so prav te štiri pregrehe: uživanje mesa, opijanje, nezakonita spolnost in igranje na srečo. Kdor se vdaja tem stvarem, uničuje fine človeške občutke in zniža svojo zavest do stopnje animalnosti. Takrat ne more več obvladati svojih čutov in se začne podajati v vedno hujša grešna dejanja.

Dokazano je, da so tisti, ki jedo meso, bolj nagnjeni k nasilju; klavce v koncentracijskih taboriščih velikokrat rekrutirajo iz vrst mesarjev. Človek pod vplivom alkohola ali mamil naredi mnoga gnusna dejanja, ki jih sicer ne bi nikoli. Za ničev spolni užitek so ljudje pripravljeni ubiti otroka v maternici, za denar pa prevarati druge, tudi svoje najbližje.

Pogojene duše pod urokom materialne iluzije se želijo vdajati opijanju, spolnosti, uživanju mesa in hazardu, ampak družba, ki želi državljanom duhovni napredek in pravo srečo, mora za njihovo dobro te štiri stvari kar najbolj omejiti. Današnja družba očitno ne mara za duhovni blagor ljudi, saj z reklamami za cigarete, alkohol, meso in spolnost grešno delovanje celo spodbuja. Zato po merilih Ved ni človeška civilizacija v pravem pomenu besede, temveč le družba uglajenih živali.

Če omenjenih pregreh ne kaznuje država, jih bo mati narava. Po statističnih podatkih so tobak, alkohol in meso danes trije največji povzročitelji smrti v zahodnih deželah. Vsakih šest mesecev se podvoji število obolelih za aidsom, milijoni pa dobijo raka zaradi kontracepcijskih tablet. Te posledice so v očitni povezavi z grešnimi dejanji, so pa še druge karmične reakcije, katerih povezava je manj očitna. Vede pravijo, da so vojne, suše, poplave in druge naravne katastrofe prav tako neposredno povezane s klanjem živali, abortiranjem otrok in nasiljem nad drugimi nedolžnimi bitji.

Če sprejmemo, da grešno delovanje obstaja, potem je naslednje vprašanje »Zakaj sploh grešimo?« Ardžuna je v Bhagavad-giti vprašal Krišno, zakaj človek deluje grešno, včasih celo proti svoji volji, Krišna pa mu je odgovoril: »To je zato, ker čisto zavest modrega živega bitja prekriva njegov večni sovražnik, poželenje, ki plamti kakor ogenj in ga nikakor ni mogoče potešiti.« (Bg. 3.39)

Živo bitje v resnici ni materialno telo, temveč duhovno bitje, ki izvorno v duhovnem svetu ekstatično služi Vsevišnji Božanski Osebnosti. Če pa si zaželi posnemati Boga in uživati ločeno od Njega, ga Gospod prekrije s Svojo iluzorno energijo in pošlje v materialni svet. Tam se poisti z materialnim telesom in pozabi na svoj večni odnos z Vsevišnjim Gospodom, njegova čista ljubezen do Krišne pa se popačeno izrazi kot materialistično poželenje, sla po uživanju in vladanju v materialnem svetu.

To poželenje je zelo globoko vsajeno v našem srcu v obliki raznih želja po čutnem uživanju, ki jih prinašamo še iz prejšnjih življenj. Otrok se nam morda zdi nedolžen, ampak v srcu nosi semena grešnih želja, ki bodo v ugodnih okoliščinah zagotovo prišla na površje. Kakor seme ne vzklije, če nima dovolj vode in sonca, tako tudi semena grešnih želja ne morejo vzkliti v nerazvitem telesu in umu otroka. Kakor hitro pride v puberteto, pa vse želje, do takrat uspavane v srcu, privrejo na dan.

Človek takrat poskuša zadovoljiti materialne želje, misleč, da bo v tem našel srečo. Ampak njegovo prizadevanje, da s čutnim uživanjem poteši materialno slo, je kakor gašenje ognja z bencinom – ogenj se samo še bolj razgori. Bolj ko se trudi zadovoljiti materialne želje, bolj gori v ognju poželenja. Ko dojame, da ne more uživati, se razjezi in izgubi razsodnost. Takrat ga zapusti spomin in spusti se v vrtinec grešnih dejanj in njihovih posledic. Tako pade v brezno materialnega bivanja in zapravi redko priložnost človeškega življenja, ki mu je bila ponujena po evolviranju skozi mnoge nižje življenjske oblike.

Grešimo (in zato trpimo) torej zato, ker smo pozabili svoj večni odnos z Vsevišnjim Gospodom, vendar za to ne bi smeli kriviti Njega. Sami smo želeli pozabiti Nanj, Gospod pa je tako milosten, da nam ni obrnil hrbta, ampak nam tudi v materialnem svetu pomaga na dva načina. Najprej nam da neposredno izkušnjo, ob kateri uvidimo, da nas sebično grešno delovanje ne bo osrečilo, obenem pa nam v svetih spisih daje duhovno znanje, s pomočjo katerega se lahko osvobodimo bivanja v materialnem svetu. Tako Krišna na koncu tretjega poglavja Bhagavad-gite Ardžuni pove, kako lahko premaga svojega sovražnika, poželenje: »O Ardžuna močnih rok, ko spoznaš, da si kot duhovna duša nad materialnimi čuti, umom in inteligenco, moraš z razsodno duhovno inteligenco (zavestjo Krišne) obvladati um in tako z duhovno močjo premagati svojega nenasitnega sovražnika – poželenje.« (Bg. 3.43)

Težava pa je v tem, da zgolj teoretično znanje še ni dovolj. Mnogi ljudje vedo, da je grešno delovanje slábo zanje in za druge, pa vendar še naprej grešijo. Ropar, na primer, je mogoče že slišal, da je kraja kazniva; morda je celo že videl, kako so ujeli drugega tatu in ga odpeljali v zapor; in mogoče je bil celo sam že ujet na delu in zaprt, pa vendar bo takoj, kakor hitro ga izpustijo iz zapora, spet začel krasti. Podoben temu roparju je grešnik, ki gre občasno v cerkev, kjer se spove in plača odvezo od grehov, že naslednjega dne pa zopet začne grešiti.

Zato je sveti kralj Parikšit v Šrimad-Bhagavatamu vprašal svojega duhovnega učitelja, Šukadevo Gosvamija: »Kaj bo imel profesionalni grešnik od take spokoritve? Nič ni boljši od slona, ki se najprej temeljito okopa v reki, kakor hitro pa pride iz vode, se po vsem telesu posipa s prahom.«

Šukadeva Gosvami je pritrdil Maharadži Parikšitu: »Res, veren človek, ki spoštuje religiozna načela, se le začasno očisti grehov, storjenih z mislimi, besedami in dejanji. Ti grehi so kakor posušena trava, ki jo sežgemo, ne odstranimo pa njenih korenin; ob prvi priložnosti bo zopet pognala. Samo zelo srečen človek, ki se posveti čistemu vdanemu služenju Gospodu Krišni, lahko izkorenini plevel grešnih želja brez možnosti, da ta še kdaj vzklije. Moj dragi kralj, če grešen človek postane služabnik verodostojnega duhovnega učitelja in se pod njegovim vodstvom izroči Krišnovim lotosovim stopalom, se lahko popolnoma očisti. Nihče se ne more očistiti zgolj z askezo, pokoro, celibatom in drugimi površinskimi metodami spokoritve. Kdor pa se pravilno spokori, ko se le enkrat z ljubeznijo popolnoma prepusti Gospodovim lotosovim stopalom, se docela otrese vseh grešnih posledic.«

Smisel pogovora med kraljem Parikšitom in Šukadevo Gosvamijem je v tem, da je materialno poželenje – bolezen pogojene duše, zaradi katere ne more opustiti grešnega delovanja – zelo globoko ukoreninjeno v srcu. Zato običajni medicinski ukrepi v obliki posvetne pobožnosti ne zadostujejo. Potreben je resen kirurški poseg v naše srce, iz katerega moramo odstraniti tujke poželenja, zavisti, pohlepa, jeze, norosti in iluzije. Če resnično želimo odstraniti te vzroke vseh naših težav, potem ni dovolj samo dobra želja. Prepustiti se moramo strokovnemu vodstvu izkušenega zdravnika, redno jemati predpisana zdravila in se strogo držati predpisane diete.

Izkušen zdravnik je guru ali verodostojni duhovni učitelj. Guru ni plačan duhovnik, ki si z odvezami od grehov služi vsakdanji kruh, temveč čista duša, ki z duhovnim znanjem preseka vozel materialne navezanosti v srcu svojega učenca in ga poveže s Krišno. Ker je Gospodov čisti bhakta, zakoni materialne narave njega samega ne vežejo. Če smo zvezani z vrvjo, se lahko osvobodimo le po milosti nekoga, ki sam ni zvezan. Verodostojni duhovni učitelj je popolnoma osvobojena duša, ki nas lahko osvobodi, samo če pristanemo na zdravljenje. Postopka zdravljenja pa si ne izmisli sam, temveč zdravi po verodostojnih knjigah in avtoritetah.

Najvišja avtoriteta je sam Vsevišnji Gospod, ki v Bhagavad-giti vsakomur svetuje, naj opusti vse materialistične dolžnosti in religije in se prepusti le Njemu, Šri Krišni, ter obljublja, da bo takšno predano dušo pri priči osvobodil vseh grešnih posledic. Duhovni učitelj nas zato zaposluje v dejavnostih bhakti-joge ali vdanega služenja, ki edina lahko očistijo naše srce. Kakor ogenj lahko porabi neomejene količine goriva, tako tudi vdano služenje uniči ogromne zaloge posledic naših grešnih dejanj. To je zato, ker vdano služenje v nas prebudi našo pravo duhovno naravo, ljubezen do Krišne, s čimer ogenj materialističnega poželenja sam od sebe pojenja.

Za poželenje – bolezen pogojene duše – je potrebno tudi zelo močno duhovno zdravilo. Človek, ki zboli za zlatenico, vse vidi rumeno, čeprav to ni prava stvarnost. Kdor boleha za materialistično zlatenico, pa ima lažen vtis, da je ves svet namenjen njegovemu uživanju. V resnici vse prihaja od Boga in je zato namenjeno le Njegovemu uživanju. Kdor si prisvaja Božjo lastnino, postane tat ali grešnik, ki ga kaznujejo zakoni materialne narave.

Zdravilo za zlatenico je kandirani sladkor, zdravilo za materializem pa je petje Gospodovih svetih imen. Pojemo lahko katero koli ime Boga, vendar Vede za današnjo dobo posebej priporočajo petje maha-mantre: Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare.

Čeprav je kandisov sladkor zelo sladek in okusen, se zlateničnemu bolniku zdi grenek in ogaben. Če ga vztrajno uživa, pa se bo njegova naravna sladkost neogibno spet pojavila na bolnikovem jeziku. Tako tudi grešen človek na začetku mogoče ne bo užival v vzvišenem zdravilu, petju svetih imen, ampak če samo nadaljuje s petjem transcendentalne zvočne vibracije, se bo zanosna ljubezen do Krišne zelo kmalu prebudila v njegovem srcu.

Za ozdravitev potrebujemo poleg dobrega zdravnika in zdravila tudi primerno dieto. Dieta v duhovnem življenju je prasada – vegetarijanska hrana, ki jo pred lastnim uživanjem z ljubeznijo darujemo Vsevišnjemu Gospodu. V Bhagavad-giti Gospod Krišna pravi: »Gospodovi bhakte so odrešeni vseh grehov, saj jedo hrano, ki jo najprej darujejo v žrtvovanju. Tisti, ki pripravljajo hrano za lastno čutno uživanje, pa jedo samo greh.« (Bg. 3.13)

Tako se bhakta s petjem svetega imena, služenjem Krišni in uživanjem prasade postopoma dvigne na raven pravega, duhovnega zadovoljstva, ko ne čuti več potrebe po nižjem, grešnem uživanju materialnih čutov. To je potrjeno v Bhagavad-giti: »Če se utelešena duša vzdrži čutnega uživanja, ima lahko še zmeraj okus za predmete čutne zaznave. Če pa preneha čutno uživati, ker je razvila višji okus, postane njena zavest neomajna.« (Bg. 2.59)

Če smo torej zares inteligentni, se bomo zelo resno posvetili zavesti Krišne in naredili konec vsem težavam materialnega obstoja. Zatekli se bomo k Vsevišnjemu Gospodu in se Mu zaupali z vso iskrenostjo in gorečnostjo, ki ju premoremo: »Moj dragi Oče (Krišna), iskreno Ti obljubljam, da ne bom nikoli več grešil.« In s pomočjo Vsemogočnega Očeta bomo obljubo lahko tudi držali.